Divji banketni spopad za delikatesne dobrote

Bravo, Boris! Čudili se boste, da ploskamo kontroverznemu koprskemu županu Popoviču, vendar je treba biti pošten in pritrditi tudi sogovorniku, ki ga morda odklanjaš. Tega namreč v naši politični kakofoniji ni ali pa je redkost, ki se jo hitro potlači. Popoviču se je te dni na televiziji »zareklo«, da je bilo koprsko pristanišče občinska last, potem pa so ga predali državi. Za en tolar. To bi lahko razumeli tudi tako, da si ga je država vzela. Iz družbenega premoženja, s katerim je formalno upravljala občina, so tako sfabricirali državno premoženje, v čemer naj bi bila nekakšna kakovostna razlika. Katera in kakšna?

Obe obliki premoženja, družbeno in državno, sta na začetku te politične jeseni trčili kot operetni figuri, spotaknili sta se kot na plesu v maskah. Zgodba: boj za Indijo Koromandijo; glavni junak: Gašpar Gašpar Mišič; napadalci: nadzorniki iz Ljubljane; branilci: nadzorniki iz lokalne skupnosti; kulise in zakulisje: deus ex machina, bogovi, ki na sceni lahko razpletejo tudi nerešljive situacije. Za potrebe in po okusu našega političnega poparta so to reč preimenovali v »strice iz ozadja«.

Zgodba je napeta, ker občinstvu še vedno ni dano vedeti, kaj naj bi bila in kaj sta v resnici eno in drugo premoženje. Ko smo že menili, da je vse to eksotika preteklosti in da smo se sprijaznili z edinim in vsemogočnim bogom – zasebno lastnino, nas na prizorišču preseneti nenaden in srdit spopad »samoupravljavcev« in »zastopnikov kapitala«. Slednji so napadalni in neizprosni: država naj bi bila lastnica 70 odstotkov Luke Koper in si torej ne bo dovolila, da v nadzornem svetu zastopniki delavcev in občine glasujejo proti interesom lastnika! Mimogrede, kaj je potemtakem sploh ta nesrečni nadzorni svet? So zaposleni v Luki in občina pomotoma zašli v to škrlatno druščino?

In seveda, kdo in kaj je sploh ta država, ki jo v nadzornih svetih tako vehementno zastopa nekaj okravatanih mladeničev iz metropole? Vsi v Armanijevih uniformah, kot bi bili iz Severne Koreje. In vsi kot marinci, preverjeni v jezuitskih kolidžih kapitalizma. So oni država ali so le odposlanci nekega nedoločljivega meduzastega organizma, ki ga preprosti ljudje poimenujejo kar s politiko – in takoj pripomnijo, da je politika svinja. Svinja že ne more biti, ker je svinja dokazano pametna žival, gotovo pa je, da se je nad deželico in nad človeštvom nasploh razrasla nekakšna sluzasta koprena, nepredvidljiva in nevarna.

Ta sproti prilagaja svoje pojavne oblike, od države in »finančnih trgov« do »trilateralnih komisij« ali vsega skupaj hkrati. Nekdaj so bila razmerja med vladajočimi in podaniki manj tenkočutna in leporečna, a vsekakor bolj transparentna. L'état c'est moi, država sem jaz, naj bi dejal »sončni« Ludvik XIV., ko je baje z bičem v roki razlagal v parlamentu, da so koristi kraljevega absolutizma najvišji zakon. Dve stoletji pozneje ni bilo dosti drugače. »Francija misli, da …« je jecljal neki parlamentarec. »Če želim vedeti, kaj misli Francija,« je suho odvrnil general de Gaulle, »tedaj vprašam sebe.« Danes takih avtoritet ni več, poskrite so v nedoločljivosti t. i. establišmenta.

Ljudstvo, plebs, se ne more pohvaliti, da ima sploh še kakega otipljivega sogovornika v imenu oblasti, čeprav je po ustavi menda vse jasno – zakonodajna, izvršilna in sodna oblast. V resnici pa ni koga obmetavati z jajci ali vsaj prezirati; tiste študentske granitne konce v šipe parlamenta so bile bolj slaba režija ve-se-koga kot spontan, prepričljiv punt. Težave imajo tudi vstajniki, ker se jim komaj svita, proti čemu in komu »vstati«. V sedanjem svetu dokončane zgodovine (Francis Fukuyama), somraka bogov (Friedrich Nietzsche) in zatona ideologij se je sploh težko domisliti kake nove družbene perspektive, še težje pa je zakoličiti koordinatne točke svoje političnosti. Svoje družbene identitete.

In ko smo pri tako mlahavih družbenih razmerjih, je le še korak do zmede glede osnovnih pojmov, kakršno sta v začetku sedemdesetih v deželico vnesla Kardelj in Roman Albreht. Z družbeno lastnino in zakonom o združenem delu (tozdiranje) sta tovariša zmedla vse skupaj, celo nekatere na tujem, ki so zavzeto proučevali »jugoslovanski eksperiment«. No, kot je bila družbena lastnina nekaj zelo abstraktnega, kar se je dalo trgati kot meglo – in to so tovariši na veliko počeli, tako ni zdaj, po novem, državna lastnina nič bolj določljiva in zavarovana. Zavarovana pred belimi ovratniki, seveda.

Luka Koper je menda v državni lasti, a Gašpar Gašpar Mišič se je dal kot Prometej vkleniti in pribiti na najvišjo goro Kavkaza, da mu zdaj, nesrečniku, vsi kljuvajo jetra. Slovenski politični deus ex machina ga je izbral za žrtveno jagnje, tako kot so farji izbrali Mirka Kraševca. Afero »politično kadrovanje« jim je uspelo medijsko osredotočiti in stisniti v drobno figurico – da bi kajpak preusmerili pozornost od bistva. Nič novega, že tisočkrat preizkušeno.

No, naš Prometej ni ravno ukradel bogovom ognja, je pa verjetno bolj nehote kot namenoma dregnil v osir upravljanja z državno lastnino, kjer se skriva sredica, kostni mozeg slovenske agonije. Če je primitivno tozdiranje uničilo v bistvu dobro zamisel družbene lastnine (na teoretski ravni, da ne bo nesporazuma), je politika svinja kot najbolj razuzdana in nespametna žival napadla državno imetje takoj, ko se ji je to ponudilo. Kot na pladnju. Če ste bili kdaj na kakem banketu nomenklature, vam ni moglo uiti, kako so ti osebki divje popadli pladnje z delikatesnimi dobrotami. Da ja ne bi kaj zmanjkalo! Tudi armani ne more iz kmetavzarja pričarati omikanega človeka.

Omika je zadnja stvar, ki se je smemo nadejati v tej deželici pohujšanja in cankarjanskih likov. Ja, vsaka nova misel ali pobuda, ki utegne razkaditi meglo političnega kadrovanja, ta pa skriva požrtijo vsega, kar je še sploh ostalo, je vnaprej nevarna, politično nesprejemljiva itd. Kot da politična retorika iz časov Franca Šetinca ni prav nič napredovala. In ves strankarski trop tako tuli v en glas, pogrešamo samo še izredne sestanke »osnovnih organizacij«, na katerih bi brezkompromisno razgalili grešnika in njegov smrtni greh.

Stranke so občudovanja vredno soglasne in solidarne glede »odvratnosti« političnega kadrovanja, s katerim seveda nimajo čisto nič. Le slišali so zanj. To sprenevedanje nas, plebs, niti ne moti več, kajti apatičnost prebivalstva se poglablja že v samoironijo. Pravijo, da je bil najbolj pretanjen humor v gulagih in koncentracijskih taboriščih; ali pa berite Zupanovega Levitana! Ljudje se bodo pač »nega dne« pred brez-umnostjo sistema zavarovali tako, da se bodo zavlekli v svoje kotičke in vrtičke, poskrbeli bodo za medsosedsko pomoč in se nasploh samoorganizirali. Če bo za vse to nujno imeti stranko, naj pač bo stranka. Drznemo si predlagati ime: Nova družbenost.

Paradoksno, uresničile bi se tako Kardeljeve sanje – odmiranje države. Politična elita, ki se je nad nas zbrala kot krdelo rokovnjačev, so očitno vsi radikalni kardeljanci.

Menda tudi v katekizmu piše, da brez strank ni demokracije. Edi, nekdanji stric iz ozadja, je menil, da so čisto odvečna transmisija med ljudstvom in njegovo vladavino, a je čas očitno vse obrnil na glavo. Stranke so zdaj transmisija vladanja, kot je država transmisija od interesov kapitala (famoznih »finančnih trgov«) navzdol, tako so politične organizacije, lobiji, društva, direktorati, farovži in sestre usmiljenke mrtvaški prt čez ljudstvo. Ljudstvo se najlažje zatre z neznosno težo institucij.

V deželici, ki jo komentiramo, se je tisti nedoločljivi meduzasti organizem, ki ga plebs poimenuje s politiko, že tako samopašno vsilil v vse kotičke, da se je že kar nesramno udomačil. Če ga še tako ignoriramo ali ironiziramo, nam še naprej vdira skozi okna in vrata. Kritičnost medijev je tu, zdi se, že nevarno popustila – t. i. politična elita pa nikakor ne more doumeti, da se pravzaprav vseskozi samo prilizuje. Kot krdelce nadležnih oboževalcev, ki bi jim bilo treba sodno prepovedati približevanje. Posamezniki in stranke se prilizujejo celo protikorupcijski komisiji, v čemer seveda ni nič nenaravnega; v politiki se paktira tudi s Satanom, ki pa se ga seveda najprej očrni.

Ker se bo zgodba z Luko Koper kmalu izpela, naš politični oder pa mora imeti v rokavu vsaj nekaj rezervnih scenarijev, nekaj brezplačnih predlogov za aktivnost: davek na ognjišča (do 19. stol.), imenoval se je tudi davek na lastni ogenj ali davek na lastni dimnik; davek na okna (l. 1696 v Angliji) pa še »ubogi Konrad«, davek na premoženje, ki ga je za poravnavo svojega visokega državnega dolga leta 1514 uvedel vojvoda Ulrik Württemberški (za naše potrebe bi se davek lahko imenoval »uboga Alenka«). Kaj pa umrščina (mortarium), dajatev dedičev umrlega; običajno je bila to najboljša glava živine, pri ženskah pa njena najboljša obleka. Ko nas bo vse pobralo, bo establišment lahko pokasiral vse najboljše krave, bike in narodne noše. In bodo vsi tam, kamor spadajo.