Dnevnik iz Osake: Avdicija za življenje

Kako v Osaki nastaja nova predstava skupine Betontanc?

sob, 28.04.2012, 12:00
Zato čakam na kulturni šok, na to, da ga doživim in preživim. Čakam na nekaj, kar me bo prizadelo, kar mi bo zamajalo temelje. In ne vem, ali sem že tako stara, da me nič ne zamaje, ali sem toliko že prepotovala, sem premalo časa tukaj, ali pa sem postala del sistema in ga s tem, ko ga opazujem, že bistveno spreminjam.

Ležim na tleh in gledam v strop. Na sebi imam pižamo, trenirko, pulover s kapuco in dvojne nogavice. In si mislim, ne, tole ne bo šlo. Enostavno ne bo šlo. Sto, devetindevetdeset, osemindevetdeset, sedemindevetdeset, šestindevetdeset ... Ob vsakem izdihu sem bolj sproščena, ja seveda; ne nisem, ne bo šlo. Tudi takole ne bo šlo. Potem se enostavno vdam in prižgem računalnik, ki je prav v ta namen poln filmov in serij. In prižgem Sherlocka. In gledam in gledam in gledam. Kar je sicer uspavalno sredstvo; doma namreč po dvajsetih minutah kateregakoli filma, tudi če je res dober ali pa sem silno motivirana, dobim napad narkolepsije (baje podedovano, se tolažim) in sladko zaspim. Ne vem, ali so na BBC res tako dobri, je Benedict Cumberbatch tako karizmatičen ali pa je kriva fiziologija, da se bo tale del nadaljevanke izmuznil moji grdi navadi – etapnemu gledanju televizije.
Sherlock, prav imaš, to je eden najhujših jetlagov v mojem življenju in ti mi nisi v nobeno pomoč. Ko se izteče najavna špica, me silno mika, da bi gledala naprej, saj se vendar nadaljuje, ampak zaprem laptop in se skoncentriram. In mogoče ... Zaspim.

9277,63 kilometra

Zbudim se v isti sobi velikosti dva krat tri metre, na tleh je tatami in ležim na futonu, ob vhodu v sobo so lično zložene moje japonke (saj sem vedela, kam grem), poleg mene pa obtolčen kovček, v katerem imam vse potrebno za enomesečno rezidenco na Japonskem. Sprašujem se, kako sem se pravzaprav znašla tukaj, v temle našem hlevčku (tako smo poimenovali naše domovanje, preden smo odkrili ščurke in po tem, ko smo ugotovili, kako se upravlja tuš). In pot do sem se zdi daljša od 9277,63 kilometra. Ampak pozor, to je zračna linija, medtem ko je bila naša s Fly Emirates precej daljša.

Tudi odvijajoči se klobčič gledališkega projekta z naslovom Auditon for life, ki ga Betontanci delamo v koprodukciji, pardon, soprodukciji, ne, pardon, po zadnjih podatkih v lastni produkciji z japonsko skupino Original Tempo, je precej daljši. Začel se je že leta 2004, ko sta režiser skupine Matjaž P. in šefica zavoda Bunker Nevenka K. uspešno sproducirala prvo mednarodno koprodukcijo Betontanca z nizozemsko skupino Wunderbaum. Svet je ugledala predstava Everybody for Berlusconi. Kasneje smo izvedli še dve mednarodni koprodukciji: Show your face! z mladimi podivjanimi latvijskimi mojstri »object« theatra (se opravičujem jezikovnim puristom, ampak to niso lutke) Umko in Run for Love, koncertno-gledališko inštalacijo, pri kateri poleg Mateja Andraža Vogrinčiča sodeluje tudi francoski bend Ez3kiel.

Tako je po vsem tem »flosanju« po Evropi prišel na vrsto Daljni vzhod. Zakaj ravno Daljni vzhod, ne vem. Če bi Matjaž pisal tale pisma, bi vam mogoče lahko kaj več napisal. Ampak jaz sem bila vedno navdušena nad to samomorilsko idejo. In zakaj samomorilsko, se sprašujem. Zato ker to ni preprosto. Z nobenega vidika, niti umetniškega niti življenjskega.

Medtem ko so bili vsi drugi blazno navdušeni in fascinirani, ko sem povedala, da grem delat na Japonsko za en mesec. Oh in ah in sploh. Jaz bi tudi. No ja, jaz pa tudi. Medklic: če misli kdo naslednje stavke brati kot jamranje, naj, prosim, preskoči naslednji odstavek, ker to ni jamranje. Je samo mali opis situacije. Ok, Sherlock? Lahko?

Porkarije

Naj začnem z najbolj sentimentalnim. Doma sem pustila tri leta staro otrokinjo, s katero se sicer vsak dan pogovarjam po skajpu, no, ona dela face in se spakuje, ker je od vsega tega najbolj zabavno gledati sebe v kameri, jaz pa trpim. In njena najbolj priljubljena fora je, naj ji pokažem druge. Tako z računalnikom hodim po hlevčku in odpiram celice, v katerih so nameščeni po dva, in ona se potem pogovarja z mojimi kolegi. Ker so bolj zabavni? No ja. Trpim. Doma je ostal tudi v. d. moža Primož, na mojem ekranu samo njegova usta (da lažje vidim otrokinjo, da ne bo kakšne pomote), ter Obi, bonsaj panter, za katerega sem danes ugotovila, da tudi zna uporabljati skajp.

Drugič. Naša kreativna ekipa je taka: Matjaž – režiser; Boris, Primož, Marko – glasbeniki; Branko, Ivan – performerja. Ja, sami tipi. Saj nič ne rečem, moške imam rada. Ampak z njimi si delim kopalnico in kuhinjo. Zdaj jih že slišim, ko vpijejo, da ne pospravljam za sabo, da ta brozga od neskafeja ni podobna ničemur in da je žlica ostala v marmeladi. Rekla sem si, da pri hiši, polni moških, ne bom pomila niti kozarca. Dajmo, feministke.
Higiena pa ni najhujša stran tega, ampak pogovori. Ivan mi je zadnjič rekel, da je super, da je vsaj ena ženska v moški družbi, ker se drugače govorijo same porkarije, zdaj pa ne vem, naj bom ponosna na dejstvo, da so me vzeli za svojo, beri svojega, ker se pogovarjamo same porkarije.

Tretjič. Rezidence so načeloma super, ker si zunaj svojega okolja, skoncentriran samo na delo. Ni zastranitev. Super je, če so razmere dobre, lepe sobe (tople), fini vadbeni prostori, dober honorar. Glede na dejstvo, da smo prebivališče poimenovali hlevček in vadbeni prostor bolnica, ne bom več zgubljala besed. Ker to bi bilo jamranje.
Četrtič. Umetniška kreacija je nekaj, kar je zelo izmuzljivo, ne želim nič mistificirati, jasno je, da obstajajo postopki, po katerih delamo. Vseeno pa ne znam odgovoriti na vprašanja zagretega mladega producenta Sama, ki želi skoraj vsak dan vedeti, kako nam gre in ali gre po planu. Bolj ko mu razlagam, da so postopki različni od predstave do predstave, odvisni od ljudi, materiala, se uprizarja dramo ali dela z nule, bolj me gleda z nezaupanjem. In ko mu rečem, da vsakič, ko delaš, delaš svojo najboljšo predstavo do zdaj, svojo »the« predstavo, si misli svoje. Jaz pa tudi. Delam d-predstavo. Gotovo. In mi je težko; petnajst let izkušenj v različnih žanrih odrskih umetnosti se zdi, kot da ne obstaja. Vedno kot da je prvič, kot da sem gledališka devica ... hahah. Tudi če sem najbolj izkušena kurba, nič ne pomaga. Ker ne poznam ljudi, s katerimi delamo, ker ni nobenega magičnega trika, nobene palice, s katero bi lahko čaral. Samo mi in prazen oder. In veliko diskomunikacije. Kako bi rekla Sofia Coppola: Izgubljeno s prevodom.

Zajemanje sape

Ležim na tleh in gledam v strop. In čakam. Tokrat ne na spanec. Ampak na šok. Na kulturni šok. In ga ni. Čakam. Še vedno nič.

Ljudje so neverjetno prijazni. Juka sicer pravi, da je to Osaka, ki je na jugu, no, bolj na sredini, a to nič ne vpliva na južnjaško mentaliteto. Vsak prodajalec te pogleda, se ti nasmehne, in čeprav me ne vpraša: »Hello! How are you today?«, se mi dozdeva, da je zanimanje pristno. Mogoče prav zaradi tega, ker nič, popolnoma nič ne razumem. In jasno, tudi nič ne odgovarjam. Tako sem odrešena zajemanja sape a la amerikana. Vsakič, ko grem v Ameriko, potrebujem tri dni, da se odvadim zajemanja sape. To je takrat, ko vstopiš v prodajalno ali kafič in ti servirajo »Hello! How are you today?« in že zajameš sapo, da boš odgovoril. V tem trenutku se zgodi milisekunda pristne avtopsihoanalize: »Oh, tega človeka zares zanima, kdo sem, kako sem, kako se počutim, iz mojega naglasa in pogleda je prepoznal, da nisam odavde, ve, kako je biti Englishman in New York. In potem. Yeah right.« Rumene lučke začnejo utripati v glavi. Budala. Spet si padla na isto foro. Ko po treh dneh ne zajemam več sape, sem ponosna nase.

In ponosna sem na Japonce. Prijazni so, ceste so čiste, vlaki vozijo zelo na gosto in hrana je dobra. Malo čudna, ampak dobra. Kaj več bi si lahko turist želel? Ja, ampak jaz to nisem. Nisem turist. To zanikam. Sem sem prišla delat, moram se nekako infiltrirati, prilagoditi, spremeniti, da se jim bom lahko približala.
Zato čakam na kulturni šok, na to, da ga doživim in preživim. Čakam na nekaj, kar me bo prizadelo, kar mi bo zamajalo temelje. In ne vem, ali sem že tako stara, da me nič ne zamaje, ali sem toliko že prepotovala, sem premalo časa tukaj, ali pa sem postala del sistema in ga s tem, ko ga opazujem, že bistveno spreminjam. Ali pa se bo spremenilo moje mnenje. Gotovo.
Japonci. Prvi vtis, prvi opis, prva ljubezen.

Japonci so kot otroci, vsaki stvari se režijo. Zabavo začnejo z govorom, na hitro razdelijo pijačo, tako da ima vsak udeleženec kozarec v rokah, skupaj nazdravijo (če se odpirajo novi razstavni prostori, bo zdravica gotovo »Be creative!«) in nazdravljajo. Potem minglajo kot drugje. Zelo slabo govorijo angleško, tako da se na zabavah (v enem tednu so bile vsaj tri) v glavnem nasmihamo in strmimo drug v drugega. Prikrito, vendar očitno. In potem na koncu zaprejo zabavo. Nič pijančkov, ki težijo kelnarci za še eno rundo. Lepo se spet vsi zberemo in poslušamo zaključni govor. In zaploskamo. Obstaja več načinov ploskanja. Najbolj mi je všeč način, ko se vsa dvorana zbere, se umiri in ploskne samo enkrat. Genialno. Tako bi morali delati gledalci, kadar jim kakšna predstava res ni všeč. Ploskneš in greš.

Nihče ne povzdiguje glasu, nihče nima izpadov. Ko na vaji delamo neko improvizacijo, ko se moški in ženska kregata, in povzdignem glas, kot bi bila doma, če bi bila pa kakšna vrata v bližini, bi se treslo, zagledam prebledele obraze japonskih kolegov.

In se sprašujem. Naj jim prihranimo šok terapijo svojega obnašanja, ciničnega zafrkavanja, ki se ga gremo v ekipi, in primitvnih for? Ali naj uberemo drugo pot, potenciramo svoje obnašanje in nalašč ustvarimo zadrego, da bi prebili zid, preživeli obojestranski šok in lahko skupaj padli v delo?

In prva ljubezen? Ah ... Benedict Cumberbatch. Spet ne morem spati in buljim v ekran. Tole ne bo šlo, enostavno ne bo šlo tako.

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se