Do ušes zaljubljeni možgani

Popularni psihoterapevti govorijo, da je romantična ljubezen iluzija in da se zaljubljajo le tisti, ki nimajo stika z realnostjo, oziroma tisti, ki jim ni uspelo zgraditi lastne identitete. Za neko zakonsko skupnost zaljubljenost ni potrebna, pišejo, saj zrelega moškega in zrelo žensko pač poveže skrb za otroka: ona skrbi za dom, on za materialne dobrine. Razmerje je torej praktična in patriarhalna stvar brez romantične navlake. Za mistificiranje zaljubljenosti je po njihovem mnenju kriva vsa ta umetnost; poezija, filmi, romani, ki ljubezen prikazujejo kot nekaj romantičnega, dramatičnega, kot zapleteni ideal, zaradi katerega mlada dekleta neuspešno čakajo na princa na belem konju. Ampak ali bi se poročili z nekom, ki ima vse lastnosti, ki jih iščete pri partnerju, če ne bi bili zaljubljeni vanj?

Sumerec in Adele

Helen Fisher je biološka antropologinja, ki proučuje ljubezen. V svojih knjigah in študijah ugotavlja, da ljubezen in zaljubljenost poznajo vse kulture. Že od nekdaj. Najstarejša ohranjena ljubezenska pesem je stara štiri tisoč let, gre za sumerski klinopis. Ta starodavni zapis ne zveni nič drugače kot popevka Cola Porterja ali Adele; zaljubljenec hrepeni po duši in telesu ljubljene, ne more spati, sanjari in je popolnoma začaran zaradi njene nezemeljske lepote. Človek se je takrat zaljubljal in ob tem čutil tako kot danes. Ljubezenske pesmi in mitologije, samomore zaradi razočarane ljubezni, umore iz strasti, prebolevanja nesrečne ljubezni poznajo tako Inuiti na daljnem severu kot Aboridžini v Avstraliji. Romantična ljubezen je univerzalna izkušnja in morda so človeški možgani ustvarjeni tako, da se zaljubljamo, hrepenimo, ljubimo, ugotavlja Fisherjeva.

Spomnim se, kako je nevrolog Oliver Sacks v enem od svojih intervjujev nekoč dejal, da bi si najbolj na svetu želel, da bi lahko takrat, ko se je zaljubil, ob sebi imel sliko svojih možganov, da bi lahko videl, kaj se dogaja v njih – da bi za to, kar imenujemo skrivnostna čustva, dobil tudi materialni dokaz.

In Helen Fisher je naredila prav to: z magnetno resonanco je slikala oziroma skenirala možgane srečno in nesrečno zaljubljenih ljudi. Svoje izsledke je opisala v knjigi Why We Love (Zakaj ljubimo). Kakšni so torej zaljubljeni možgani?

Ljubezenski opoj

Prva stvar, ki jo je ugotovila, je, da so pri zaljubljenosti aktivirani zelo različni predeli možganov – še posebej so aktivni tisti za odvisnost, zato ni čudno, da je obsedenost z ljubljeno osebo zelo podobna tisti, ki jo imajo alkoholiki do alkohola ali narkomani do droge. Prav zato se je iz nesrečne zaljubljenosti zelo težko izvleči, tako kot je težko opustiti kako zasvojenost.

Romantična ljubezen ni čustvo, temveč je serija različnih čustev. Fisherjeva pravi, da je romantična ljubezen le ena od treh večjih možganskih povezav, ki so povezane z odnosi oziroma z reprodukcijo. Prva je spolna sla, ki je naše prednike motivirala k spolnemu odnosu in jih spodbudila, da so oprezali za različnimi partnerji. Druga je romantična ljubezen; stanje vznesenosti, ko pozabimo na vse druge snubce in simpatije ter se fokusiramo samo na eno osebo. Tretji možganski sistem je navezanost na partnerja, občutek miru in varnosti, ki ju občutimo z nekom, s katerim smo dlje časa, kar omogoča uspešno vzgojo zdravih potomcev.

Drugače od omenjenih psihoterapevtov Fisherjeva obožuje ljubezensko poezijo in verjame, da besede pesnikov zelo natančno opisujejo človekova čustvena stanja v stanju zaljubljenosti. Da so kot naprave za meritve srca in da jim, kadar proučujemo ljubezen, velja prisluhniti.

Še vedno se vrti

Ena od prvih stvari, ki se zgodijo, ko se zaljubimo, je, da izkusimo dramatično spremembo v naši zavesti; oseba, v katero se zaljubimo, postane center našega sveta. Romeo je o tem dejal: »Julija je sonce.« George Bernard Shaw je bil malo manj romantičen: »Ljubezen je sestavljena iz precenjevanja razlik med eno žensko in neko drugo.«

Vse, kar zaljubljenec dobi od svoje ljubezni, se mu zdi dragocenost in ima zanj poseben pomen: pisma, darila, vstopnice za kino. Zapomni si vsako, celo najbolj banalno stvar o tem človeku in si v glavi o njem ustvarja svojo zgodbo; čeprav ve, da ni resnična, se trudi, da te iluzije, ki jo počasi gradi, nikakor ne bi razblinil.

Eden od glavnih simptomov romantične ljubezni je prav obsesivna meditacija o ljubljenem: ne moreš prenehati misliti nanj in si ga ne moreš spraviti iz glave.

Skozi misli in telo zaljubljenca se pretakajo intenzivna čustva, in ko vidi osebo, ki je center njegovega sveta, začuti ogenj v srcu, metuljčke v trebuhu, drgetanje kože, mehka kolena in omotico. Walt Whitman je o tem zapisal: »Divja nevihta gre skozi mene, trepetam v strasti.« Zaljubljeni človek ima ogromno energije in njegovo razpoloženje ves čas niha; vesel je, žalosten, ljubosumen, bedi celo noč, ne more jesti, brez cilja lahko ure in ure hodi po gozdu ali po mestu. Mlad zaljubljen fant z enega od južnopacifiških otokov je antropologinji povedal, da se mu, ko pomisli na svojo drago, zdi, kot da bi skočil z neba.

Že stoletja pisatelji in pesniki opisujejo to eksplozivno kemijo v telesu zaljubljene osebe, razbijajoče srce in pomanjkanje zraka. Indijsko ljudstvo Tamil ima celo ime za takšno romantično trpljenje oziroma vznemirjenost – majakam, kar pomeni zastrupitev oziroma slabost.

Romantična ljubezen je nenehno stanje želje. Filozof Robert Solomon verjame, da je vsa ta strast in vznemirjenost tu zato, da bi ljubljeni končno rekel čarobni besedi: Ljubim te. In tako uresničil željo in pričakovanje.

Zaljubljenec ves čas išče dokaze, ali ga tisti drugi res ljubi: ker ne ve, ali je ljubezen obojestranska, ga pozorno opazuje, prebira skrivna sporočila, ki mu jih ljubljeni nevede pošilja s svojim obnašanjem, ter ga proučuje do najmanjše podrobnosti, da bi le dobil potrditev za svojo ljubezen. In četudi vsi dokazi pričajo o tem, da mu ljubezen ne bo vrnjena, še vedno upa.

Živalsko cesarstvo

Fisherjeva piše, da tudi živali poznajo takšno fokusirano »zaljubljenost«, saj če se osredotočijo samo na eno samico, prihranijo več energije, kot pa če brezglavo letajo za različnimi. Ko si jo samec izbere, jo zasleduje; lev samici prinaša meso, ptič ji poje ali pleše, pav ji kaže svoje perje, sipa spreminja barve. To dvorjenje je zelo podobno človeškemu. V času paritve celo živali za nekaj sekund ali nekaj tednov čutijo magnetizem, ki bi mu lahko rekli zaljubljenost. Charles Darwin, rahločuten in potrpežljiv opazovalec živali, je bil eden redkih znanstvenikov, ki je verjel, da se živali lahko zaljubijo. Živalski snubci so, tako kot človeški, nemirni in živčni, izgubijo apetit in so povsem zmedeni. A kot pri ljudeh se živalski samci ali samice ne zaljubijo vedno v najbolj dominantnega, močnega ali privlačnega partnerja. Pri izbiri jih mnogokrat vodi posebna sila. V knjigi avtorica navaja primer iz življenja slonov, ki ga opisuje velika poznavalka teh živali Cynthia Moss: slonice Tije niso zanimali mladi samci, do ušes se je zaljubila v starega in sitnega dominantnega samca, ki so se ga bale in se mu umikale vse samice, ona pa ga je tako nežno zapeljevala, da sta bila do konca paritve ves čas skupaj, nežna in povsem navezana drug na drugega.

Naravoslovci ugotavljajo, da živali poznajo ljubezen na prvi pogled, ki se je morda razvila prav zato, ker imajo samice zelo omejeno dobo plodnosti in nimajo časa tedne in mesece opazovati, kateri samec bi bil najbolj primeren zanje, saj morajo hraniti moč in energijo za čas, ko postanejo breje. Je ljubezen na prvi pogled pri ljudeh ostanek te evolucijske praktičnosti?

Za vso ljubezensko magijo je mnogokrat kriva kemija, ki je v času zaljubljenosti v našem najbolj pomembnem organu bolj aktivna kot tista v Baltazarjevem laboratoriju. Povečan dopamin v možganih je glavni napoj za zaljubljenost, saj povzroči, da se fokusiramo na nekoga, in nas motivira, da se katapultiramo proti cilju. Ljubezenska ekstatičnost, povečana energija, izguba apetita, razbijanje srca, živčnost so stanja, povezana norepinefrinom, ki nastane iz dopamina. Ta kemična snov je povezana tudi s povečano sposobnostjo pomnjenja, zato se romantični zaljubljenec zelo dobro in ves čas spominja vseh podrobnosti o svojem najdražjem. Vse te lastnosti pa povzročijo pomanjkanje serotonina, ki ga recimo primanjkuje ljudem z obsesivno-kompulzivno motnjo in lahko pri zaljubljencih povzroči obsesivna stanja.

Mavrica izbire

Ko je Fisherjeva opazovala možgane srečnih zaljubljencev, so aktivni deli žareli v rumenih in oranžnih barvah. Omenja hladnega Skandinavca, ki je bil zaljubljen v dekle iz Brazilije. Ko ga je spraševala o njej, ni znal nič povedati, bil je redkobeseden in sramežljiv, ko pa so skenirali njegove možgane, medtem ko je gledal fotografijo svoje ljubezni, so se njegovi možgani zasvetili v vseh barvah, kot novoletni ognjemet.

Različna stanja zaljubljenosti in ljubezni aktivirajo različne predele možganov in poznajo svoje kemične eksplozije. »Možgani so širši kot nebo,« je napisala pesnica Emily Dickinson.

Če želimo vse te ljubezenske ekstatičnosti razložiti darwinistično, bi lahko dejali, da so tu zato, da človek najde svojega partnerja, se nanj naveže in skupaj z njim vzgoji potomca. Narava je namreč zelo konservativna, če nekaj dobro oblikuje, to obdrži – in zaljubljenost in ljubezen ji očitno ustrezata, tako zelo, da ju je bilo vredno ohraniti.

Zaljubljenost sicer povezujemo s strastjo, piše Fisherjeva, ni pa nujno. Na drugi strani pa lahko neobvezna seksualna avantura, pri kateri je šlo na začetku le za strast, sproži zaljubljenost. Ni sicer nujno, da pri obeh sodelujočih. Orgazem namreč povzroči porast dopamina, pride tudi do navala oksitocina in vazopresina v možgane, ki sta kemični spojini, povezani z navezanostjo: zato imamo z nekom, s katerim doživimo orgazem, občutek kozmične povezanosti. Strast je povezana s kemijo. Ljudje, ki imajo več testosterona, imajo bolj aktivno spolno življenje. Moški atleti, ki jemljejo testosteron, ves čas mislijo na seks in lahko doživijo več orgazmov, piše Fisherjeva. Ko se začne ženskam, ki se približujejo meni, zmanjševati količina estrogena, se lahko njihov testosteron razplamti, kar obilno aktivira njihovo spolno življenje.

Zakaj se zaljubimo v neko osebo? Velikokrat se zaljubimo v nekoga, ki se nam zdi skrivnosten. Sprogramirani smo tako, da se nam zdijo ljudje, ki jih ne poznamo vznemirljivejši, drugačni. Novosti so povezane s povečano ravnjo dopamina, ki je hrana za romanco. Všeč so nam tisti, ki imajo podoben smisel za humor kot mi in podobne življenjske vrednote. Iz živalskega sveta smo posvojili to, da se prej zaljubimo v tiste, ki imajo simetrične obraze in telesa; o tem so veliko teoretizirali že stari Grki. Simetrijo pri svojih partnerjih ljubijo tako sesalci kot ptiči in žuželke, saj je to vizualni znak za zdravo in plodno žival. Med ovulacijo so menda ženski obrazi bolj simetrični.

Oba spola romantično ljubezen doživljata z enako intenzivnostjo. Morda so ženske včasih bolj obsesivne. Ko so ženskam slikali možgane, medtem ko so gledale v fotografijo svojega dragega, so se močno aktivirali predeli, povezani s spominom, pozornostjo in čustvi. Pri moških je bilo te aktivnosti manj. Moški lahko že po zunanjem videzu oceni, katera ženska je primerna za rojevanje njegovih otrok, ženska pa mora moškega bliže spoznati, če želi ugotoviti, ali je primeren za to, da bo ščitil in skrbel za njune otroke. Ženske imajo rade pametne, pogumne in močne ter uspešne moške. Moški imajo radi privlačne in mlajše ženske, ki potrebujejo njihovo pomoč in ki jih lahko zaščitijo. Za oba spola je zelo pomemben humor, ki je sicer vedno povezan z inteligenco.

Kadar moški iščejo žensko le za krajšo romanco, izberejo manj inteligentno, stabilno in lojalno. Bolj jih privlačijo promiskuitetne ženske; kot je dejala Mae West – moški imajo radi ženske s preteklostjo, ker upajo, da se zgodovina ponavlja.

Naši predniki niso bili ravni zvesti, ponavadi so moški imeli več žensk in tudi te so moške ves čas menjavale. Monogamnost ni ravno »naravno« stanje. A vendar je zvestoba tesno povezana s srečnim ljubezenskim odnosom. Fisherjeva pravi, da teorija sicer uči, da moški pogosteje varajo kot ženske, vendar se ona ne strinja najbolj s to trditvijo: »S katerimi ženskami pa mislite, da ti moški spijo?«

Bolj kot kemija v glavi in možganski procesi je za izbor partnerja pomembna naša lastna zgodovina. To, kako smo preživeli otroštvo, kakšne starše smo imeli, kakšen je bil njun zakon, kakšna je bila njuna ljubezen. To je »ljubezenski zemljevid«, ki oblikuje naš romantični ljubezenski okus in vse naše intimne odnose. Teh ljubezenskih zemljevidov se mnogokrat sploh ne zavedamo in so skriti v podzavesti. Nekateri psihologi menijo, da velikokrat izberemo partnerja, ki je zelo podoben enemu izmed naših staršev, s katerim nimamo razčiščenih odnosov; izberemo ga zato, da bi lahko z njim razčistili tisto, česar nismo mogli z materjo ali očetom. Moški se pogosto poročijo z ženskami, ki so iste, kot njihove matere.

Velikokrat izberemo partnerja, ki je v otroštvu doživel enake travme in s katerim smo na isti emotivni stopnji. Neka druga teorija uči, da izberemo takšnega partnerja, ki ima vse, česar mi nimamo; povej mi, koga ljubiš, in povedal ti bom, kdo si oziroma kaj si želiš biti, pravijo.

Ker pa je romantična ljubezen naporna, se lahko, če gre za srečno zaljubljenost, kmalu preobrazi v stabilen in mirnejši odnos, saj bi drugače posameznika popolno izčrpala in se ne bi mogel več skoncentrirati na svoje delo ali druga življenjska opravila.

Prebolevanje

Veliko romantičnih ljubezni ni izpolnjenih in se spremenijo v nesrečne ljubezni, ki ljudem povzročijo zelo veliko trpljenja in veljajo za eno največjih čustvenih bolečin, ki jih človek doživi v življenju. Prebolevanje nesrečne ljubezni gre skozi različna obdobja oziroma čustva; žalost, jeza, maščevanje, obup.

Ko so mladičke podgan odvzeli njihovim materam, so jokali, niso spali niti jedli. V možganih se jim je povečala raven dopamina, kar je povzročilo njihovo vznemirjenost. Ironično, a ko nas nekdo zapusti, se ljubezen in želja po izgubljeni ljubezni še poveča. Manj je včasih upanja, da se bo ljubezen kdaj uresničila, bolj smo zaljubljeni. Tako kot mladiček brez matere si neznosno želimo bližine.

Ko se zapuščeni vedno bolj sooča z realnostjo, se pojavi sovraštvo. Zakaj možgani proizvedejo možnost za to, da nekoga, ki smo ga ljubili, lahko z enako intenzivnostjo sovražimo? Sovraštvo je naporno čustvo za telo; stresno je za srce, poviša krvi pritisk in oslabi imunski sistem.

Odgovor se morda skriva pri Darwinu, ki je ugotovil, da je sezona ljubezni pri živalih pravzaprav sezona boja. Samci živali se v času parjenja borijo s svojimi tekmeci, skoraj hkrati pa morajo osvajati samice. Morda so zato čustva privlačnosti in sovraštva tako zelo povezani v naših možganih, da samci lahko hitro preklopijo iz nasilne borbenosti v nežno osvajanje.

Druga razlaga priča o tem, da je sovraštvo pri prebolevanju nesrečne ljubezni nujen del zdravljenja; da gre le za način, kako nekoga pogledati iz drugega kota, spregledati njegove negativnosti, ki prej niso bile vidne; nesrečnež si tako lažje počasi poliže rane in gre naprej.

Tudi globoka žalost oziroma depresija je del ozdravitve od nesrečne ljubezni, znanstveniki verjamejo, da za ljubezensko melanholijo obstajajo dobri vzroki, ki so jih možgani v milijonih letih le še izostrili. Mladiček, ki ga vzamejo materi, pade v depresijo, kar je povezano s tem, da postane tih in nepremičen, kar je v naravi dober varnostni mehanizem, saj se tako ne izgubi in ne hodi naokoli po nevarnem svetu, ker utihne, ne privablja plenilcev in v času nedejavnega stresa hrani svojo energijo.

Ljudi lahko na drugi strani depresija, če ni patološka, prižene do tega, da pustijo propadle podvige za seboj in se lotijo novih načrtov. Morda nas lahko ta žalostna stanja naučijo, da si ustvarimo bolj jasne sodbe tako o sebi kot o drugih. Kot pravijo, so depresivci najbolj realistični ljudje na svetu; ne olepšujejo stvari in vidijo svet kruto realno. Nesrečni zaljubljenci v času depresije trpijo zato, ker jim ne uspe več lagati, svoj propadel ljubezenski odnos prvič ugledajo takšnega, kot je bil v resnici, brez olepšav in zanikovanj. Sprejmejo nesrečna dejstva, preživijo in se lahko razmnožujejo naprej. Spomin na preteklost jih morda celo odvrača od tega, da bi še enkrat ponovili isto. Kot vemo, pa to ni nujno.

Ker zaljubljenost v možganih aktivira podobne centre kot odvisnost, se moramo prebolevanja ljubezni lotiti podobno kot recimo alkoholiki. Prekiniti moramo s preteklostjo, pospraviti spomine, fotografije, pisma ... Le en sam kozarček nas lahko ponovno vrne v popivanje. Eno srečanje z ljubljenem nas lahko spet pahne v prejšnje stanje. Kot pravi Fisherjeva in kot bi dejal dr. Rugelj, so fizične aktivnosti, od teka do telovadbe, za ozdravitev nesrečne ljubezni najboljše zdravilo. Prav tako kot novi intelektualni izzivi. »Najboljše zdravilo je nova zaljubljenost. Po možnosti srečna.«

Fisherjeva se strinja, da si, če je tovrstna depresija preveč strašna, lahko pomagamo z antidepresivi, vendar le za nekaj časa. Spoznala je mnoge ljudi, ki so antidepresive jemali več let in tablete so jim močno zvišala raven seratonina in zavirala dopaminski krog, ki je, kot smo že ugotovili, povezan z romantično ljubeznijo. Sposobnost navezanosti je pri teh ljudeh manjša, prav tako nimajo spolne sle in se ne morejo več zaljubljati. »Stvari v možganih so povezane; svet brez ljubezni je smrtonosni kraj!«

Ohraniti zaljubljenost

Najlepše dele romantične zaljubljenosti morajo pari, če želijo biti srečni, v svojem odnosu ves čas vzdrževati. Partnerja morata skupaj delati zanimive reči, potovati, intelektualno brsteti. Spolnost je pomemben del tega zadovoljstva, saj vzpodbudi brbotanje vseh kemikalij, predvsem testosterona. Humor, recimo, poveča raven dopamina, saj pomeni nekaj inteligentnega, novega, vznemirljivega. Testosteron in dopamin sta dobra partnerja in ustvarjata zanimive stvari; ljubezen ima skupaj z njima v človekovem telesu lahko bleščečo kariero.

Fisherjeva knjigo konča z nekaj terapevtskimi nasveti oziroma z navodili za dober partnerski odnos: Poslušaj. Sprašuj. Odgovarjaj. Ostani privlačen. Intelektualno se razvijaj. Daj svojemu partnerju prostor in privatnost. Sprejmi njegove pomanjkljivosti. Razvijaj humor. Spoštuj. Delaj kompromise. Če se prepiraš, naj bo to redko in konstruktivno. Ne očitaj in ne grozi. Pozabi preteklost. Na varaj. Odnos razvijaj počasi, vsak dan. Ne obupaj.

Fisherjeva ugotavlja, da je ljubezen eden najmočnejših možganskih sistemov na zemlji, ki v nas zbuja veliko sreče in veliko žalosti. Če gledamo evolucijsko, nismo žival, ki je bila ustvarjena za to, da bi bila srečna, ampak smo žival, ki je tu zato, da se bo razmnoževala; srečo lahko najdemo sami in sami si moramo ustvariti lep ljubezenski odnos z drugim človekom.

                                                                                * * *

Eden od študentov oziroma raziskovalcev profesorice Helen Fisher je bil že dolgo zaljubljen v sošolko, a mu ljubezni ni vračala. Poznal je teorijo o tem, da nove, nevarne in vznemirljive izkušnje mnogokrat povzročijo, da se zaljubimo v tistega, s katerim jih doživljamo. (Zato se pogosto zaljubimo na potovanjih ali če se znajdemo v nevarnih situacijah.) Ko so raziskovalci nekoč odpotovali na seminar v Peking, se je odločil, da bo osvojil nezainteresirano srce dekleta. Povabil jo je na divjo vožnjo z rikšo po prometnih ulicah Pekinga. Vožnja je bila nevarna, zabavna in hitra. Ona je neizmerno uživala, bila je vesela, bilo jo je strah, stiskala se je k njemu in se smejala. Zdelo se mu je, da je končno osvojil njeno srce. Ko so prispeli na cilj, mu je rekla: »Kako lepo je bilo in kako privlačen je bil ta voznik rikše!«