Dragan Marušič: »Še noben rektor primorske univerze ni ušel polenom«

Z rektorjem primorske univerze o obtožbah na njegov račun in o noveli visokošolskega zakona.

pet, 01.11.2013, 21:00
Zdi se mi, da je glavni namen sedanjega predloga zakona, da se omeji padec financiranja ljubljanske univerze in ne da se zagotovi pravičnejše financiranje vseh univerz.

Univerza na Primorskem obstaja komaj desetletje, a si je v tem kratkem času verjetno nabrala več medijsko odmevnih afer in aferic in tudi resnih sodnih tožb kot obe drugi javni univerzi skupaj. Tej usodi niso ušli niti njeni rektorji. Od prve prof. dr. Lucije Čok, ki se je morala braniti obtožb na sodišču in v parlamentu, do sedanjega tretjega rektorja prof. dr. Dragana Marušiča, ki ga je pravkar zadela anonimka.

A to ni bil povod za naš pogovor z njim – zanj smo se dogovorili že prej, in to zaradi stališč, ki jih ima Marušič do vsebine osnutka novele visokošolskega zakona, ki je, po naših informacijah, že v koalicijski razpravi.

Nameravala sem začeti s spremembami visokošolskega zakona, a ni mogoče mimo tega, da so se v minulih dneh slovenski mediji ukvarjali z anonimko, v kateri je kopica obtožb na vaš račun. Nima smisla, da bi tu iskali vaše odgovore na obtožbe, saj ste to naredili že v obširni izjavi za javnost. Pa vendar se ustavimo ob najbolj komentirani obtožbi, da ste maja letos podredili znanstveno konferenco svoji šestdesetletnici. Lahko bi pričakovali, da vas bo vsaj znanstvena sfera vzela v zaščito. Pa vas ni ali vsaj ne javno, v preostali javnosti pa je to izzvalo skoraj izključno negativne odzive. Si obetate, da se bo to sčasoma uneslo oziroma obrnilo? Kako boste ravnali, če se ne bo?

Res je bil očitek o domnevno fiktivni znanstveni konferenci, ki naj bi služila zgolj za kuliso zabavi za rojstni dan, nekako najbolj izpostavljen. Avtorji anonimke so predvideli, da povprečen človek dobro razume očitek, da je nekdo pojedel torto na tuj račun, in da mnogo manj ljudi pozna običaje mednarodnega znanstvenega sodelovanja. In za to je šlo pri vsem skupaj, za poskus, da bi me oblatili pred kar največ navadnimi ljudmi, ne pred znanstveno sfero, ki ve, za kaj gre. Pri anonimki je šlo za kazniva dejanja krive ovadbe in žaljive obdolžitve in pristojni organi bodo morali poiskati organizatorje in izvajalce teh dejanj. Seveda si obetam, da se bodo zadeve obrnile, se že obračajo. Osebno sem dobil mnogo izrazov podpore pa tudi bolj profesionalni mediji ste že predstavili zadeve bolj objektivno.

Zdaj pa k spremembam zakona o visokem šolstvu. Napoveduje se obsežna novela – v minulih letih smo namreč že doživeli­ niz majhnih sprememb tega zakona – in na univerzah ste, razumljivo, še posebno občutljivi do tistega dela sprememb, ki se nanašajo na financiranje visokega šolstva. Menda je še najbolj občutljiva primorska univerza kot najmlajša od naših javnih univerz?

Res je, to je bistvo tega trenutka kot tudi bodočega razvoja slovenskega visokega šolstva. Financiranje lahko spodbudi ali onemogoči razvoj – in ne samo razvoj. Onemogoči lahko normalno delo univerz. Na rektorski konferenci smo letos, zdi se mi, da marca in junija, razpravljali o tem. Osnovali smo tudi delovno skupino, ki je pripravila nekaj izhodišč, znotraj katerih smo vse štiri univerze našle konsenz. Sočasno je delovno skupino za pripravo finančnega dela novele zakona oblikovalo tudi ministrstvo.

Vse to kaže na temeljito pripravo sprememb. S čim pa niste zadovoljni?

Problematično je že to, da se vse spremembe izvajajo v okviru visokošolskega zakona, čeprav bi lahko tiste, ki zadevajo izključno ali predvsem univerze, uveljavili­ s posebnim zakonom o univerzah. Za to se je zavzemala tudi rektorska konferenca v času, ko je primorsko univerzo vodil prejšnji rektor. Kolega Bohinc je takrat poskrbel za ustrezen pravni okvir predloga tega zakona. To je potem zastalo. Zdaj ima dirigentsko palico ministrstvo, ki bi predlog novele, se mi zdi, doslej že moralo dati v javno razpravo, predviden je bil tudi še en sestanek ministrske delovne skupine [rektor primorske univerze misli na čas do 25. oktobra]. Ne vem, zakaj tega zadnjega sestanka ni bilo.

Kaj v zvezi z zakonsko urejenim financiranjem visokega šolstva se vam zdi najbolj pomembno oziroma najbolj sporno?

Naša univerza ima veliko pripomb, toda konec koncev ni tako pomembno, kakšne stebre financiranja bomo imeli in kako se bo kaj imenovalo. Za vsako univerzo, in tako tudi za našo, je najbolj važno, koliko sredstev bo dobila. V resnici gre samo za neki algoritem postavljanja kriterijev in parametrov, na podlagi katerih se izračuna, koliko denarja pripada kateri univerzi.

Se vam zdi ta metoda izračuna tako pomembna tudi zato, ker bo to v skladu z odločitvijo ustavnega sodišča zdaj dolgoročnejši sistem financiranja?

Ravno pri tem gre za rahlo dimno zaveso. V odločbi ustavnega sodišča posebej opozarjajo na neupoštevanje drugega odstavka 73. člena visokošolskega zakona, ki pravi, da se sredstva za študijsko dejavnost določijo ob upoštevanju študijskega področja, števila študentov in diplomantov. Uredba o financiranju javnih in koncesioniranih visokošolskih zavodov zadnja tri leta citiranega člena ni upoštevala, pač pa je imela nekakšen razvojni steber, ki ni prinesel nič. Temeljni steber pa je dejansko financiranje univerz zamrznil glede na stanje leta 2010 oziroma 2011. To je razlog, pravi ustavno sodišče, zakaj je treba to popraviti.

Po eni strani je res treba zagotoviti dolgoročnejše financiranje, po drugi strani pa je treba najprej odpraviti nezakonitosti. Tako imenovana glavarina namreč ni prišla kar tako, temveč je bila in je še zakonsko zapovedana v omenjenem drugem odstavku 73. člena. Pri nas je namesto upoštevanja mnenja ustavnega sodišča prodrla teza, da je financiranje po številu študentov nekvalitetno, da to podpira fiktivne študente in tako dalje. Namesto takšnih domnev bi se morali vprašati, kako se financirajo univerze drugod po svetu. Tam, kjer imajo šolnine, je jasno, da so šolnine dejansko glavarine. Tam, kjer ni šolnin, pa so univerze v glavnem tudi financirane po številu študentov. Ustreznost študentov je treba zagotoviti drugače in ne tako, da njihovo število ni pomembno. Si pri nas v resnici želimo manj študentov? Komu bo to koristilo?

Ali torej menite, da bi morali vztrajati pri glavarinah?

Ni nujno. Naša univerza je pripravljena pogojno privoliti v neglavarinski sistem financiranja visokega šolstva prek omenjenih stebrov – temeljnega, razvojnega in raziskovalnega, vendar le, če bomo najprej razčistili problem sedanjega položaja univerz, ki je odvisen od »dote« iz preteklosti. Popraviti se morajo razmerja, ki so rezultat nezakonitega financiranja univerz v zadnjih treh letih, ki ni upoštevalo števila študentov in študijskih skupin.

Pri nas smo naredili natančen izračun, kakšno bi bilo financiranje naše univerze, če bi upoštevali 73. člen. Letos bi bil naš delež v denarju za vse javne univerze v državi za odstotno točko višji, dobiti bi morali 6,6 odstotka namesto sedanjih 5,6 odstotka, kar v denarju pomeni razliko 2,5 milijona evrov. Sicer vemo, kakšne so državne finance, ne moremo pa soglašati s tem, da država ne spoštuje 73. člena visokošolskega zakona, zdaj pa bi ta člen enostavno črtala iz zakona in ostala pri teh krivičnih »dotah« univerz.

Naj dam še en primer. Ljubljanska univerza ima osemkrat toliko študentov kot mi, proračunskih sredstev dobiva pa dvanajstkrat več. To ne vzdrži, tudi če upoštevamo, da imamo mi večji delež manj zahtevnih študijev. Realno bi mogoče bilo, če bi bilo razmerje v financiranju ena proti deset.

Ljubljanska univerza bi verjetno v podkrepitev večjega deleža javnih sredstev navedla svojo uvrstitev na šanghajsko in še kakšno lestvico najbolj??ih univerz. Vi takšnih uvrstitev (še) nimate.

Težko jih bomo tudi kdaj imeli, če bodo ostale takšne razmere. Naši profesorji ne morejo napredovati, ker nimamo denarja, da bi jih plačali za višje nazive. Dejstvo je, to sem tudi izračunal, da ljubljanski univerzi največ prinese njena velikost. Vem, da z ljubljansko univerzo stoji in pade slovensko visoko šolstvo, vendar ne pozabimo, da smo se zavestno odločili tudi za drugo in tretjo javno univerzo, zato moramo tudi zanju zagotoviti primerljive finančne razmere.

Res bi se ljubljanski univerzi bolje godilo, če bi bila še vedno naša edina univerza. Sam tudi nočem posegati v razprave, ali je še vedno ustrezno, da je ljubljanska univerza tako velika. Bom pa vedno zagovarjal stališče, da smo univerze enakovredne, tudi če se strinjam, da je ljubljanska univerza zastavonoša našega visokega šolstva. Zdi se mi, da je glavni namen sedanjega predloga zakona, da se omeji padec financiranja ljubljanske univerze in ne da se zagotovi pravičnejše ­financiranje vseh univerz.

Pri nas je vse več takšnih, ki za zdaj še previdno opozarjajo, da bomo lahko dobro visoko šolstvo obdržali samo z uvedbo šolnin na drugi stopnji. Vi ste za glavarine, bi bili pod določenimi pogoji tudi za uvedbo šolnin?

Ne, nisem za šolnine. To je moje osebno stališče in, kot verjamem, stališče mojih kolegov. To je, prepričan sem, še vedno stališče vseh javnih univerz. Želimo ostati javne univerze, in to pomeni, da se pretežno financiramo iz proračuna – glede na velikost Slovenije je malo verjetno, da bi se lahko tu s privatnimi sredstvi financirala dovolj kvalitetna zasebna univerza.

Čeprav se je tretji krog vpisnih prijav sklenil že v začetku oktobra, še ni uradnih podatkov o letošnjem visokošolskem vpisu. Ampak na univerzah gotovo že veste, kaj vam je prinesel ta vpis?

Podatki za našo univerzo so mi znani. Po treh letih porasta vpisa rednih študentov zaradi novih programov letos opažamo rahel padec. Deloma je to zato, ker smo lani zaradi vladne odločitve morali zmanjšati število vpisnih mest na družboslovnih programih. Po drugi strani pa gre za demografski upad.

Pred dvema letoma, ko ste nastopili kot rektor, vas je v zvezi z vpisom zelo skrbel demografski primanjkljaj. Vas še vedno skrbi, čeprav javne visokošolske institucije vse bolj skopih proračunskih deležev ne dobivate več glede na glavarine oziroma število študentov in se je zato uveljavilo mnenje, da vas bolj kot primanjkljaji skrbijo presežki študentov?

Mene še vedno skrbi demografski padec, in to predvsem zato, ker to pomeni tudi manj ambicioznih študentov, ki si želijo resno študirati in se nato posvetiti znanosti. V naslednjih letih prihajajo na univerzo generacije, ki jih je bilo ob rojstvu okrog 18.000. To je, denimo, dvakrat manj od generacije, rojene v prvi polovici petdesetih let, ki ji sam pripadam. V takšnih razmerah je rešitev za slovenski univerzitetni prostor samo še internacionalizacija, torej popolna odprtost za študente zunaj naših meja.

Nedavno sem bila na znani nizozemski univerzi v Maastrichtu, ki se je že pred leti resno odločila za internacionalizacijo in jo tudi dosegla. Na nekaterih programih ima že polovico študentov iz tujine. To je verjetno odstotek, ki se iz slovenske perspektive zdi neverjeten?

Res neverjeten odstotek. Toda vsaka resna univerza mora delovati tudi kot uvoznica dobrih študentov iz tujine. Pred desetletji, ko sem bil še doktorski študent v Angliji, sem bil prvič soočen s tem, kako je, ko si neka univerza res prizadeva za pridobitev čim večjega deleža tujih študentov, predvsem najboljših. Na moji takratni univerzi je delež tujcev znašal dvajset odstotkov – s stališča današnje maastrichtske univerze malo, a takrat se mi je to zdelo zelo veliko.

Kaj je vam kot študentu dalo delo v mednarodni študijski skupini?

Zelo veliko, še posebno, ker sem bil na dodiplomskem študiju na ljubljanski univerzi, kjer takrat skoraj ni bilo tujih študentov. Predvsem sem v Angliji ugotovil, da pri študiju in raziskovanju razlike v barvi kože, narodnosti, maternem jeziku, veri ali kulturi nimajo tako rekoč nobene vloge.

Nekoč ste rekli, da se pri nas ne da več hoditi po premici. Kakšno matematično prispodobo bi uporabili za današnjo študijsko situacijo v Sloveniji in Evropi?

Verjetno sem mislil na krivuljo, ki pa je še vedno v ravnini in s tem v dvodimenzionalnem prostoru. Danes so potrebni zasuki v višje dimenzije. Gotovo nekaj takšnega, kar bi zasukalo naš način razmišljanja v povsem drugačno razsežnost.

Ste lahko konkretnejši?

Lahko. Evropi bi morala biti za vzgled Amerika, ki je svojo gospodarsko moč pridobila tako, da se je kot veliki vampir tega sveta pojila s svežo krvjo prišlekov. In to ne le v oddaljeni preteklosti. Vendar je z leti postajala vse bolj selektivna, tujce sprejema predvsem skozi študij in raziskave, tako dobi samo najboljše. V osemdesetih in začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem bil v Ameriki, so tja prihajali predvsem prišleki iz nekdanjih vzhodnoevropskih komunističnih držav, nato so začeli prihajati Kitajci in Vietnamci. A princip je vedno enak. Prednost pri sprejemu imajo tujci, ki se odločajo za študije, ki mladih Američanov ne zanimajo najbolj. Na primer tehnika in naravoslovje. Ko sem odhajal iz ZDA, so na omenjenih področjih dosegali že skoraj polovični delež tujih študentov. Zadnji čas je, da začne tako ravnati tudi celotna Evropa, če hoče napredovati. Razvite države se tega sicer večinoma že držijo – in tudi mi.

Kako si lahko to, kot ste rekli, nujno internacionalizacijo zagotovijo naše univerze? Slovenija je morda res košček raja med Alpami in morjem, nima pa prenekatere odlike, ki vleče tuje študente na univerze v omenjeni Maastricht in še kam drugam ...

Lepote naše države in njena lega res niso dovolj, a tudi naše univerze premorejo kar nekaj močnih raziskovalnih centrov, nekaj jih ima tudi naša univerza. Tuji profesorji in študentje radi pridejo k nam, če jim le ponudimo zadovoljive osnovne razmere. Najprej pa je treba študentom, ki niso iz območja EU, olajšati postopek za pridobitev začasne pravice bivanja pri nas. Slišim, da se to spreminja, in resnično upam, da to drži.

V primeru tujih študentov so ovire večkrat že vpisni pogoji, saj se lahko po obstoječi zakonodaji v vsakem programu vpiše le določen, omejen odstotek tujih študentov. Ta kvota je, po naši oceni, prenizka in je nesmiselna, še zlasti na programih, kjer je premajhno zanimanje domačih študentov. Pogoj za večji vpis tujih študentov so tudi zagotovljene štipendije, zlasti če prihajajo iz ekonomsko manj razvitih oziroma iz revnejših družin.

Mi smo se privabljanja tujih študentov lotili zavestno, pri čemer se seveda najbolj oziramo po tistih z dokazano odličnostjo oziroma nadarjenostjo. Skušamo ustanoviti zunanji štipendijski sklad, čakamo še soglasje ministrstva. Čeprav soglasja in s tem zagotovljenega financiranja še nimamo, se nam je letos število tujih študentov podvojilo. Na naravoslovni fakulteti jih je letos že osem odstotkov in nekaj je takšnih, ki bi jih gotovo bile vesele tudi univerze, ki sodijo v prvo deseterico najboljših univerz na svetu. Tudi če bodo morda tam nadaljevali doktorski študij, bo to za našo univerzo ­dobra reklama.

Omenili ste novo štipendijsko fundacijo. Kako nameravate pridobiti sredstva zanjo?

Trenutno smo že dali začetni vložek tržnih sredstev univerze. Pričakujemo pa tudi podporo nekaterih podjetij, s katerimi sodeluje naša univerza. Problem je, da ni ostalo več veliko finančno zdravih podjetij, nekaj pa jih vendar še je in ta se večinoma zavedajo pomena pridobivanja dobrih študentov in s tem dobrih diplomantov.

Je med temi podjetji, na katera računate, tudi Luka Koper, ki je v začetnem obdobju primorske univerze veljala za eno njenih glavnih podpornic?

Luka Koper že daje nekaj sredstev v univerzitetni štipendijski sklad, ki že obstaja. Mi si, kot sem dejal, zdaj prizadevamo še za ustanovitev zunanjega štipendijskega sklada, saj bi nam to dalo več možnosti za učinkovitejše zbiranje in učinkovito uporabo zbranih sredstev. Seveda računamo tudi na podporo našega ožjega okolja, mestne občine Koper in drugih občin, ki so tesno povezane z našo univerzo.

Odlične tuje študente si želijo povsod in zato je do njih marsikje težko priti. Bi lahko do, kot pravite, dragocene tuje krvi v Evropi in pri nas prišli tudi s tem, da bi bili bolj velikodušni pri sprejemanju beguncev iz afriških držav?

Prepričan sem, da bi nam to koristilo. Kdor tvega življenje in pobegne, je prav gotovo drzen, zelo verjetno pa je med begunci visoko nadpovprečen delež zelo bistrih ljudi. Ali ne bi bilo smotrno dati jim priložnost, ki bi koristila njim in državam, ki bi jih sprejele?

Rekli ste univerza v Kopru in ne primorska univerza. Večkrat se je že govorilo, da obstaja možnost preimenovanja univerze. Je to že napoved tega?

Ne, to je bil le lapsus linguae. Koper je moje rojstno mesto, tam je tudi sedež univerze in zato naši univerzi včasih rečem kar univerza v Kopru. Ampak uradno seveda ostaja ime Univerza na Primorskem. Naj pa omenim, da je preimenovanje v univerzo v Kopru predlagal že prejšnji rektor [ prof. dr. Rado Bohinc] , ki pa s tem predlogom ni uspel. Sam nisem dal takega predloga in ne bom niti poskusil, spreminjanje imen je vedno občutljiva stvar, še zlasti če gre za ime univerze.

Občutljivo je očitno tudi drezanje v to, da imate vsi zaposleni na univerzi še vedno status javnih uslužbencev. Vi ste že pred rektorskim mandatom rekli, da bi ukinili tak status. Še vedno vztrajate pri tem?

Zdaj mislim, da bi bilo najbolj prav, da bi se vsi zaposleni na univerzi sami odločili, ali želijo ohraniti sedanji status, ki zagotavlja varnost in stabilno plačo, ali pa želijo imeti tekmovalno pogodbo, kjer dobivajo boljši večjo plačo od slabših. Upam, da bomo kmalu dobili takšno legitimno izbiro, ki bo, med drugim, omogočila, da bomo na našo univerzo pripeljali več odličnih profesorjev. V omenjeni zakonski noveli je na žalost sicer še nisem zasledil.

Omemba plače spomni na vašo napoved, da si boste del rektorske plače – 30 odstotkov, če se prav spominjam – zaslužili sami z raziskovalnim delom. Je še vedno tako?

Je. Tudi odstotek drži. Ne gre samo zame, temveč tudi za prorektorje in dekane. Mislim, da se te zaveze tudi oni v glavnem držijo. S tem smo dosegli, da smo vsi, ki vodimo univerzo in fakultete, vendarle še raziskovalci, po drugi strani pa smo razbremenili stroške delovanja rektorata in dekanatov. V teh restriktivnih časih se mi zdi to dober zgled.

Ne bo pa vaša univerza postala načrtovani zgleden primer univerze z dvema kampusoma, kot je veljalo še ob vašem prihodu. Ste se dokončno odpovedali tej ideji?

Pravzaprav je velik paradoks, da sem moral jaz, ki sem doktorski študij opravljal v anglosaškem svetu, kjer sem doživljal razcvet univerzitetnih kampusov, biti v času, ko sem bil še dekan, proti graditvi dveh kampusov za našo univerzo oziroma imeti ločeno mnenje o tem. Zagovarjal sem, da gremo raje v en kampus. Kot rektor sem, ne kriv ne dolžen, dobil v upravljanje projekt dveh kampusov. Tisti v Izoli se je že začel graditi, v Kopru pa se je izdelovala projektna dokumentacija za pridobitev gradbenega dovoljenja. Lani smo izvedeli, da ne bo proračunskih sredstev za ta namen, enako se je ponovilo letos. Situacija je precej nesrečna. Načrti za ta dva kampusa so bili narejeni v nekih drugih časih in nič ne pomaga, da so predvideni tudi v strateških dokumentih razvoja visokega šolstva. Vse, kar lahko naredimo, je dokončanje prvega objekta prvega kampusa, upam, da nam bo v enem letu to tudi uspelo. Lažje bi bilo, če ne bi dobivali toliko polen pod noge. Z anonimkami pa tudi sicer.

Prijavi sovražni govor