Tiskane izdaje
»Kdaj bomo bombo uničili in kako natančno, vam v vseh podrobnostih še ne moremo pojasniti. Morda drugi teden. Vse bomo še enkrat temeljito preučili, soočili poglede, izkušnje in strokovno znanje, ki ga imamo, in nalogo izpeljali tako, kot jo moramo,« je o nevarni letalski bombi sredi Piranskega zaliva odgovoril Darko Zonjič, poveljnik državne enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi (NUS). Uničili so že na tisoče bomb, toda take s kemičnim vžigalnikom še ne.
Čez noč je na morju pred Piranom zapihal veter druge svetovne vojne. Tudi severni Jadran je bil fronta. Nemci so se nekaj časa bali, da se bodo zavezniki izkrcali nekje v Istri. Zato so v tem morju postavili veliko minskih polj. Tudi bombniki so pogosto preletavali te kraje.
Septembra 1944 so zavezniška letala (po nepotrebnem) potopila ponos italijanskega potniškega ladjevja – Rex, beaufighterji so potopili tudi potniško ladjo San Marco pri Savudriji, takrat je umrlo več civilistov. Ena od podvodnih min je preluknjala tudi 34 metrov dolgo in 8 metrov široko maono Rosso, ki je pred Piranom prevažala boksitovo rudo ...
»Maona je sorazmerno dobro ohranjena, lepo leži s trupom na muljastem dnu, s krmo proti Punti in premcem proti Savudriji. Na njej ni vidne luknje. Sicer pa je dodobra obraščena z algami, črvi cevkarji, vetrnicami, pedoči [dagnje], koralnimi tvorbami in množico drugih morskih bitij. Pod maono so si ugorji skopali večje luknje in v njih smo srečevali prave kapitalce ...,« pojasnjuje potapljač in dolgoletni vodja piranskega akvarija Zvone Kralj.
Prav on je pred dobrimi 20 leti v njeno bližino spravil dve ježevki (ki sta zdaj že v skladišču na kopnem) in omenjeno letalsko bombo. »Tedaj s temi bombami nismo ravnali nič kaj nežno, saj nismo imeli pojma, kako nevarne so lahko. Sem smo jih namestili, ker smo računali, da ob taki oviri, kot je potopljena ladja, ribiči ne vlečejo koč in da jih ne bodo več premetavali po zalivu. Nekako pred 20 ali 25 leti smo začeli zanje bolj skrbeti,« se spominja Zvone.
Ameriške letalske bombe z zapoznelim proženjem (kemičnim vžigalnikom) so precej zahrbtne. Z bombniki so jih metali na kopno, kjer so eksplodirale z večurnim zamikom. »Zamik je lahko enourni, pogosto tudi večurni, pa do 6-dnevnega zamika. Če bi kdo hotel odviti vžigalnike, bi bombe eksplodirale že po tretjini obrata,« razloži Darko Zonjič.
Pilot je odvrgel takšno bombo v morje, ker se je je moral rešiti pred pristankom. Če bi po 70 letih aceton prežrl celuloidno membrano v ampuli vžigalnika, bi se začel neustavljiv proces proženja eksplozije. To bi se lahko zgodilo tudi samo od sebe in nekega dne bi imeli v našem morju katastrofo. Slabe izkušnje so imeli z njo v Nemčiji in Belgiji, kjer je umrlo šest pirotehnikov, šest pa jih je bilo ranjenih.
V Sloveniji do 12. junija nismo vedeli, kako nevarna pošast ždi kakih 14 metrov od maone. Tistega dne so se pripadniki civilne zaščite lotili rutinskega premika morskih min z začasnega odlagališča v Strunjanskem zalivu. Naloge so se lotili v nerodnem času ob začetku turistične sezone, ker očitno nihče ni pričakoval večjih zapletov. Mine so morali preseliti, ker so se strunjanska školjčišča z leti tako razširila, da so se nevarno približala odlagališču min. Tiste dni so natančneje pregledali še bombe zunaj Strunjanskega zaliva.
Potapljači iz tehnične enote so bombe pri maoni posneli in ko so si strokovnjaki pirotehniki ogledali posnetke, so prvič ugotovili, da gre za zelo nevarne kemične vžigalnike. Zvezdan Božič, poveljnik regijskega štaba civilne zaščite v Kopru, ni okleval niti minute: »Takoj ko smo ugotovili, da gre za tako nevarna NUS, sem odredil zaščito območja in začeli smo priprave za njeno uničenje. Šele v ponedeljek, ko so si mino pod vodo natančneje ogledali pirotehniki, so ugotovili, da gre za večjo bombo, da je 454-kilogramska z oznako AN-M65, v kateri je 240 kilogramov TNT. Glede vrste eksploziva nismo povsem gotovi. Morda je v njej tudi manj udaren eksploziv, toda naši ukrepi izhajajo iz domneve, da gre za trinitrotoluen.« Tako so krog prepovedi razširili s 400 na 700 metrov polmera. Ko bodo izvedli akcijo uničenja, bo varovalni krog za javnost segal 1400 metrov od položaja bombe.
Seveda so priprave na uničenje bombe v zalivu sprožile številne pomisleke javnosti. Oglasili so se arheologi, ki so opozorili, da je maona registrirano arheološko najdišče in ima status varovane kulturne dediščine. Oglasili so se ribiči, potapljači, ekologi, ribogojci ..., kajti razmeroma velika maona daje zatočišče velikemu številu rib, rakov in vseh mogočih živih bitij, saj je največji podvodni greben v našem morju. Zato nam je Darko Zonjič pojasnil, da nov načrt uničenja, ki pa še ni dokončno potrjen, predvideva podvodni premik bombe za predvidoma 1500 metrov (na odprto) od maone.
»Bombo so v ponedeljek toliko pripravili, da bomo nanjo namestili vrvi in napihljiv podvodni balon, ki ga bomo začeli polniti z varne daljave. Ko bo balon napolnjen, se bo bomba dvignila na globino približno 10 metrov, od koder jo bomo vlekli na odprto morje. Od začetka polnjenja, od prvega premika, bomo imeli vsaj eno uro časa. Vlekli jo bomo s čolnom, na katerem bosta dva pirotehnika kakih 300 metrov stran, kar je povsem varno območje zanju. Tudi če bi nastala eksplozija, razmet njenih delov ne bi segal več kot kakih 100 metrov. Če je v njej res TNT, bi detonacija lahko dvignila vodni stolp tudi 30 metrov visoko. Zdaj razpravljamo le še o podrobnostih: ali bi jo deflagrirali (razbili na manjše kose) ali povsem uničili. Deflagracija lahko povzroči veliko negotovost, ali smo jo dovolj onesposobili. Sicer pa v vseh nevarnih fazah in premikih naših pirotehnikov ne bo blizu. Nekaj časa bomo dogajanje pod vodo opazovali s posebnim opazovalnim robotom, a tudi njega bomo umaknili, ker ga ne želimo žrtvovati,« pojasnjuje poveljnik Zonjič.
Med postopkom uničenja bodo seizmologi merili učinek na piransko Punto, zavod za varstvo pri delu pa zvočni udar pod vodo. Civilna zaščita je dogovorjena tudi z društvom za morske sesalce Morigenos, da bodo opazovali morebitno prisotnost delfinov. Če bodo delfini blizu, akcije ne bodo začeli.
»Ljudje si niti ne predstavljajo, koliko ostankov druge svetovne vojne je še na našem morskem dnu. Samo dve ali tri milje od maone leži na morskem dnu ameriški bombnik, ob njem so bile tri ali štiri vsaj na videz podobne bombe. Morda so jih ribiči z mrežami razvlekli po širšem območju Tržaškega zaliva,« opozarja Zvone Kralj, ki je v dolgih desetletjih potapljanja najbolj sistematično prečesal morsko dno in raziskal potopljene relikte. Državna enota za varstvo pred NUS je imela samo letos že 250 intervencij. Od leta 2005 so uničili že 76 ton NUS oziroma 64.000 kosov. Druga svetovna vojna se očitno tudi 70 let po njenem koncu noče nehati.
***
Kakšno je bilo vzdušje pri maoni Rossa in v njeni okolici v ponedeljek, 23. junija, nam lahko najbolj zgovorno povedo fotografije Arneta Hodaliča, ki je sodeloval v pripravah na uničenje kot član enote za tehnično potapljanje Uprave RS za zaščito in reševanje. Enota je posnela stanje pri maoni in pripravila »teren« za akcijo.
Zdaj delajo načrt za novo akcijo in čakajo na primeren dan in vreme. Vsak najmanjši korak bodo raje trikrat premislili. Izvajalci upajo, da se bo za vse, tudi za prebivalce morja, najbolje izšlo.
Skoraj gotovo pa je, da bodo ribiči kar nekaj dni imeli veliko »bogatejši« in lažji ulov. Še najbolj stiskajo pesti za uspeh akcije v ribogojnici Fonda. Kako uničevalen bo podvodni udar za ribe, nam nihče ne more jasno povedati. Toda boljše izbire pirotehniki pravzaprav nimajo.
