Tiskane izdaje
Kaj je sploh srečen konec v človekovem življenju, ko pa smo na dolgi rok vsi mrtvi? Zgodba o odraslem življenju deklice, ki je pri trinajstih svojo odvisnost od heroina skupaj živela na največji železniški postaji zahodnega Berlina, je tudi zgodba o preživetju. »Že petintrideset let nisem mrtva,« je zadonel Christianin glas na začetku predstavitve nove knjige na frankfurtskem knjižnem sejmu. »Komaj kdo si je mislil, da bom doživela 51 let, a poglejte, še vedno sem tu.«
Že nekaj let pa je mrtev producent filma Mi, otroci s postaje Zoo Bernd Eichinger, ki jo je opozarjal, da ne bo doživela štiridesetega leta, pokopanih je tudi nekaj drugih »pomembnih ljudi iz mojega življenja«, Christiane Felscherinow pa ima celo sanje, ki bi jih rada uresničila. »Želim si hišo na deželi,« mi je po elektronski pošti odgovorila na vprašanje, kaj bi si kot mojstrica preživetja želela v prihodnosti. »Rada bi si kupila konja, morda tudi koze in ovce in vsekakor mačke, psa pa že imam. Hočem iz mesta in hočem svoj mir.« Zdaj živi tik ob meji velemesta in prestolnice v brandenburškem Teltowu, kjer je veliko več zelenja in tudi več razumevajočih ljudi, a še ni idealni dom, o katerem tako pogosto sanjajo dekleta z grenkim otroštvom.
O pisanju druge knjige jo je prepričala mlada novinarka Sonja Vuković in tudi drugič je življenje najbolj razvpite nemške narkomanke senzacija. Na največjem knjižnem sejmu sveta so predstavili na stotine knjig, a so le redke pritegnile toliko poslušalcev kot drugi življenjepis ženske, ki so ji mnogi napovedovali zgodnjo smrt. Radovednost, kaj se je zgodilo z deklico z velikimi nedolžnimi očmi na ljubkem obrazku, je velika; svetle otroške oči Christiane F. so pritegnile milijone, da so kupili knjigo Mi, otroci s postaje Zoo in si ogledali v film z Natjo Brunckhorst v glavni vlogi. Te oči so tudi tiho obtoževale vse, ki ji niso pomagali ali so jo celo potisnili v brezno, obtoževale so vedno pijanega očeta, ki jo je pretepal, mater, ki je bedno odpovedala, brezdušno blokovsko naselje Gropiusstadt ob robu tedanjega Zahodnega Berlina in vso zahodnonemško družbo, ki je dopustila tako globok padec svojih otrok. Svetle otroške oči pa so bile tudi uporne in prikupne in po objavi knjige, ki sta jo leta 1979 po njeni pripovedi napisala novinarja revije Stern Kai Hermann in Horst Rieck, mali pametni Loliti ni bilo treba več na ulico.
Oči Christiane Felscherinow pa so oči odrasle ženske, ki se še vedno bojuje proti svojim demonom, a ti ne opredeljujejo popolnoma njenega življenja. »Ta zadeva s Christiane F. me moti najbolj od vsega,« pravi. Vsi nekako pričakujejo, da bo večno najstniška narkomanka, in tudi na frankfurtskem knjižnem sejmu je moderator razpravo vztrajno vodil k vprašanjem, ali družba že dovolj sprejema odvisnike, ki se hočejo aktivno vključiti vanjo. Na trenutke je bilo videti, kot da Christiane razprava o življenju z metadonom moti, pa čeprav tudi njo zaradi dolgoletne uporabe heroina in okužbe s hepatitisom C pokonci držijo zdravila. V njeni drugi knjigi mamila in njihovi nadomestki sicer niso zamolčani, kako bi tudi bili, ko pa ji pretekli grehi počasi uničujejo jetra, a so vseeno nekako v drugem planu.
Najpomembnejša je ljubezen. »Najprej sem videla le črnega psa,« piše Christiane v prvem poglavju z naslovom Otok upanja. Njeno življenje se po objavi knjige Mi, otroci s postaje Zoo ni končalo, nasprotno, ko je prispela na svoje prve grške počitnice, se je šele dobro začelo. »Ponosna in nedostopna je Negrita tekla po peščeni plaži, nisem mogla odvrniti oči od nje, vsaj dokler nisem opazila njega. Nisem bila sama, vse ženske na plaži so opazovale visokega Grka in njegovo belgijsko ovčarko. Bil je suh, a vseeno tako močan, svetli lasje so mu padali na ramena, na sebi je imel le kratke hlače in sandale. Turistk ni niti opazil, ves skrivnosten je živel v votlem drevesu na plaži.«
Panagiotis morda ni opazil vseh občudujočih turistk, zato pa je Christianin pozdrav, ko je šel mimo njenega šotora, zadostoval, da se je priselila k njemu na drevo. V Grčijo je pravzaprav prišla s svojim nemškim prijateljem, s katerim je malo pred tem zanosila, a tudi splavila, ko je videla, da bi morala za otroka poskrbeti sama. Zanosila je tudi s Panagiotisom in spet splavila; bilo je prezgodaj, pravi. Denar za zdravniške posege ni bil problem, na nemškem bančnem računu se ji je od prodaje knjige nabralo pol milijona mark, a ji za denar ni bilo mar, ko je svoj raj vsaj za nekaj časa našla v krošnji drevesa s teraso in dvema sobicama, eno za zaljubljeni par in drugo za psa in mačke. V Grčiji je ostala celih šest let.
In ne odpuščaj staršem, preden sami ne priznajo svojih grehov
Na začetku je bila vzgoja je naslov knjige znane psihoanalitičarke Alice Miller o »črni pedagogiki«, s katero starši in vzgojitelji poskrbijo, da se otrokom zapre pot k uresničenju njihovih sposobnosti in želja. Z majhnimi in velikimi ponižanji dosežejo, da se otroci odtujijo od lastnih notranjih teženj in sprejmejo vse, kar jim namenijo sami. Lahko so prepričani, da se otrok kasneje ne bo zavedal, kaj vse so mu prizadejali v prvih letih življenja, kasneje pa mu dopovedujejo, da je to v njegovo korist.
Alice Miller v svojih besedilih navaja tudi številne odstavke iz knjige Mi, otroci s postaje Zoo, v katerih bralcem kaže, kaj vse je morala od svojega nasilnega očeta pretrpeti Christiane F. Navaja pa tudi dekličine besede o odpuščanju: »Nikoli ga nisem sovražila, samo bala sem se ga. Vedno sem bila tudi ponosna nanj, ker je imel tako rad živali in ker je imel tako močan avto, porsche.« Znamenita psihoanalitičarka verjame, da je ozdravljenje mogoče šele, ko prenehamo olepševati grozljive stvari, ki so se nam zgodile. Obsoja terapije, ki žrtvam zlorab dopovedujejo, da morajo svojim mučiteljem odpustiti, zlasti če gre za starše. Sama verjame, da se tako represija iz otroštva le ohranja; prava terapija zahteva priznanje škode, ki smo jo doživeli med odraščanjem, bolniku mora vrniti čustva, ki jih je moral zatreti. »Odpuščanje ne prinaša negativnih posledic le posamezniku, ampak vsej družbi, saj prikriva napačna mnenja in obnašanja ter potegne zaveso čez resničnost, tako da ne moremo videti, kaj je v resnici zadaj.«
Otrok lahko oprosti svojim staršem šele, ko ti prepoznajo in priznavajo svoje napake, verjame Alice Miller, starša Christiane F. pa nista nikoli priznala svoje krutosti do svojega otroka. Nasprotno, Christiane Felscherinow v knjigi Moje drugo življenje navaja, da s svojo družino že leta nima nobenih stikov. Namesto da bi čustveno obračunala z njimi, pa se je zaljubila v lepega mladega Grka, ki je od hipijev, ki so skozi njegovo vas ob meji z Albanijo potovali proti Aziji, pobral željo po »svobodnem« življenju in z njimi pobegnil pred svojim nasilnim očetom. Ljubezni Christiane Felscherinow ne kaže podcenjevati; nekaj v njej je moralo biti prav, če lahko ženska, ki je nekoč svojo seksualnost prodajala za beli prah, napiše: »Kaj takšnega se mi še ni zgodilo, pri spolnih odnosih sem vsakič doživela vrhunec. Z neverjetno vzdržljivostjo in pravo mešanico agresivnosti in tankočutnosti je ljubkoval moje telo. Ker me je ljubil tako brez sramu in tako intenzivno, sem se lažje imela rada tudi sama.«
S časom pa so nastopile težave. Dve leti ga je čakala, da se je vrnil iz zapora po svojem prvem in neposrečenem ropu, a je morala potem gledati njegovo spogledovanje s prijateljico svojega brata. Bala se je svoje popolne odvisnosti od njega, Panagiotis pa je postajal vse bolj avtoritativen. Vse več sta se prepirala in mamila so tudi njemu počasi odvzemala najboljše. Po prepirih je Christiane večkrat pobegnila v Berlin, enkrat pa je tam tudi ostala. Leta v Grčiji pa so bila kljub vsemu najsrečnejša leta njenega življenja, piše.
Pred odhodom na dolge grške počitnice je Christiane F. živela svojih petnajst minut slave. Če je prej v diskotekah plesala na glasbo Davida Bowieja, je med snemanjem filma o svojem življenju pevca spoznala osebno – Bowie je igral samega sebe in tudi napisal glasbo za film. V nekaj filmih je igrala tudi sama; s prijateljem Alexandrom Hackejem, kitaristom skupine Einstürzende Neubauten, je izdala tudi dva albuma. Bila je zgled neštetim najstnicam, ki so posnemale njen slog oblačenja in se potikale okrog berlinske železniške postaje Zoo z vsemi njenimi podhodi in zapuščenimi kotički, zaradi česar so bili socialni delavci in vzgojitelji zelo zaskrbljeni. Danes so umetniške provokacije s spolnostjo in drogami nekaj najbolj običajnega, v zgodnjih osemdesetih letih pa so se še bali, da bo takšna resničnost, če jo prikaže zasvojena Lolita, preveč pritegnila mladino. Na koncu so sklenili, da je Christianina zgodba dovolj odkrita in kruta ter knjigo Mi, otroci s postaje Zoo dodali celo na spisek obveznega šolskega branja.
Življenje Christiane F. in pri Christiane Felscherinow po analizi Alice Miller ne more imeti srečnega konca brez potovanja skozi pot žalovanja in iskanje prvotnih čustev, ki so jih tako grobo zatrli starši. Morda se tudi zato kot umetnica ni prebila nad notoričnost svojega življenja; raje je daleč stran poiskala svojo veliko ljubezen, dokler ni ta postajala preveč podobna bolnim odnosom med njo in njenim očetom. Še vedno prikupna in vedno tudi pametna pa je rada začenjala znova – v nemški prestolnici je dobila največjo ljubezen svojega življenja: leta 1996 je rodila sina Phillipa. Tudi oče tega otroka je bil neprimeren; prijatelj Sebastian je bil ob sinovem rojstvu star komaj triindvajset let, deset let mlajši od nje, in tudi odvisnik. Kljub temu je lahko zapisala, da je njen sin edina res prava stvar, ki jo je naredila v življenju: »Zelo sem ponosna nanj, je res dober fant in tako odporen.« Sin končuje maturo, rad bi študiral informacijsko tehnologijo. Že zdaj dela na tem področju, stare ljudi uči ravnanja z računalniki.
Toliko ljudi pri otrocih ponavlja napake svojih staršev, kako ste lahko kljub vašemu otroštvu postali dovolj dobra mati, jo vprašam. »Nisem edina, a sem dober primer za to, da napak staršev ni treba prenašati na lastne otroke,« mi je odgovorila. »Nikoli nisem želela ponavljati napak svoje mame: otrokom dati občutek, da morajo skrbeti za lastne starše, in to pri šestih letih! Jaz sem vedno na voljo mojemu fantu in tudi sicer mu zaupam, da se bo znašel v življenju.« Phillip se ne dotakne niti cigaret, ponosno piše Christiane. Sinu pa vseeno ni bilo popolnoma prizaneseno zaradi težav njegove mame; bil je celo priča in žrtev vsaj enega od njenih spektakularnih presekov z eno od svojih resničnosti, ko je pri njegovih dvanajstih letih skupaj z njim in s tedanjim prijateljem pobegnila v Amsterdam. Mediji so poročali, da jo je tujina vrgla iz tira in se je vrnila na stare poti, na koncu so ji socialne službe odvzele otroka in ga dale v rejo, Christiane pa je doživela najhujši padec nazaj v heroinski pekel. Christianin zadnji padec v heroinsko brezno ni bil naključje, verjame Kai Hermann, eden od obeh Sternovih avtorjev Otrok s postaje Zoo: »Za tem tiči kriminalec!« Hermann krivi tedanjega Christianinega prijatelja, ki naj bi jo prepričal v usoden pobeg v Amsterdam; ko se je to ponesrečilo, pa je za denar izsiljeval njene prijatelje.
Bo le konec »tiste zadeve
Sonja Vuković se ni motala okrog preprodajalcev, odpravila se je v Teltow in pozvonila pri Christianinih vratih. Povedala ji je, da bi rada pisala o njenem drugem življenju, ji predala svojo vizitko in odšla. Verjame, da je prav to prepričalo Christiane, da ji lahko zaupa. Jaz pa mislim, da jo je prepričal tudi odkriti in živahni način, s katerim se hčerka srbskega očeta in nemške matere obrača na ljudi. Morda je v njem Christiane Felscherinow prepoznala mlado dekle, kakršna bi lahko bila tudi sama, če je ne bi njeno breme vedno znova vleklo dol? Ko sem se pripravljala za najino srečanje, sem si zamislila tudi vprašanje o morebitnih slabih izkušnjah priseljenske deklice, ki ji kljub temu uspe v nemški družbi, in prav zato lažje razume nemško deklico, ki ji vedno znova spodrsne. »Imela sem čisto običajno in srečno nemško otroštvo,« se je zasmejala Sonja, ki ji je žal, da se nikoli ni naučila očetovega jezika.
Morda pa je Christiane Felscherinow tudi nagonsko prepoznala, da jo lahko nova knjiga spet potegne iz brezna. Še pred petimi leti je okrog postaje Kottbuser Tor iskala mamila, pred tremi leti pa je s Sonjo začela pisati nov življenjepis in danes je spet znana osebnost. »Včeraj zvečer smo se usedli skupaj in spili nekaj vina, a se nihče ni drogiral, tudi Christiane ne!« je na frankfurtski predstavitvi knjige Moje drugo življenje povedal moderator. Pripovedovalka zgodbe svojega življenja tudi sicer obožuje knjige. V svojem stanovanju nima veliko pohištva in drugih predmetov, piše, še iz časov nenehnih selitev se je navadila le na najnujnejše. Avtorske pravice ji še danes prinašajo denar, a ni pozabila, da je odrasla v grenki revščini, in ga ne zapravlja po nepotrebnem. Zaradi nenehnega potenja, ki ga s seboj prinašajo mamila in uničena jetra, ima v stanovanju rada svež zrak, privošči ga tudi svojemu psu, da ne bi preveč porabila za gretje, pa se, ko je hladno, pokrije z več blazinami in se zakoplje v posteljo.
Ter bere, bere, bere. Pri knjigah ne varčuje, ob stenah njenega stanovanja so knjižne police do stropa, na njih pa knjige o psih, kuharske knjige in romani. Najraje bere zgodbe o ljudeh, kakršna je sama. Navaja knjigo Sibe Shakib V Afganistan se Bog pride le razjokat (prosti prevod) o mladi Afganistanki z imenom »sladka roža« in grozljivim življenjem: njen z igrami na srečo zasvojeni brat jo proda za odplačilo svojih dolgov, po nesreči pri delu pa opiati zasvojijo tudi moža in Širin je morala družino preživljati s prostitucijo. Kasneje je vedno na begu; enkrat pred ruskimi vojaki, drugič pred Pakistanci, tretjič pred talibi, a nikoli ne preneha skrbeti za svoje otroke, pa naj jih je rodila zaradi prostitucije ali posilstva. »Tulila sem kot volk, ko sem brala to knjigo, a mi je dala tudi upanje,« piše Christiane. »Napisana je po resnični zgodbi, in če je lahko ta mlada ženska ostala močna, sem lahko močna tudi jaz.«
S sinom se je na koncu še kar dobro izteklo. V knjigi grenko obtožuje socialne službe, da so jima odvzele edino, kar sta imela: »Naju. Phillip je bil popolnoma fiksiran name in jaz nanj, a to ni bilo bolno, bilo je ljubeče, tako kot je med materami in sinovi le takrat, ko so ti stari enajst let, prekleto. Bil je otrok. Moj otrok.« Christiane se sprašuje, ali ji bo lahko kdaj odpustil vse, kar je moral zaradi ločitve pretrpeti, na vprašanje enega od frankfurtskih bralcev, zakaj si ga spet ne prizadeva dobiti nazaj, pa je odgovorila, da bi ga lahko, a je družina, pri kateri živi, zelo prijetna. »Ali ga lahko egoistično zahtevam nazaj? Vidiva se vsak konec tedna, skupaj preživiva vse počitnice.« Gre mu dobro in ponosna je nanj. Hote ali nehote so socialne službe Phillipu z dobro nadomestno družino očitno priskrbele tudi moški vzor, ki ga fantje nujno potrebujejo v puberteti in mu ga mati samohranilka s preveliko nagnjenostjo do problematičnih moških najbrž ne bi mogla priskrbeti. Oče, s katerim se redno srečuje in z njim hodi na počitnice k starim staršem, se trudi, a je tudi sam eden od teh problematičnih moških.
»Če bi še bil pri meni, bi se zagotovo bolje prehranjeval,« je edino, kar Christiane očita nadomestni družini, ki Phillipu dovoljuje basanje s picami in hamburgerji. Sama mu je kot malčku v juhice primešala sesekljano špinačo ali zéleno, kot šolarju vsako jutro pripravila kakav, pred gledanjem njune priljubljene večerne televizijske oddaje je spekla polpete s sirom in paradižnikovo omako. Ko je bil še manjši, sta ob sobotah zgodaj zjutraj tekla v trafiko po najnovejši izvod stripov Tom in Jerry ali Srečni medvedek, ko je bil star petnajst let, mu je sama natočila prvo pivo, da ne bi alkohola preizkušal na šolskem izletu »in bi potem ljudje govorili«.
Phillip kljub vsemu ni izgubil matere, toda ali dobro preživi življenje z vedenjem, da je njegova mama še vedno globoko nesrečna? »Nisem vsak dan bolj ljubka,« Christiane v knjigi priznava svoja leta, a morda bo to prineslo celo kaj dobrega, morda se nanjo ne bodo več ovešali dvomljivi tipi in ji prodajali iluzije ljubezni? Bo lahko končno enkrat konec »tiste zadeve s Christiane F.«? Christiane Felscherinow hoče z denarjem, ki ga bo pridobila od prodaje knjige, podpreti otroke zasvojenih staršev. Bo lahko tako končno podoživela čustva, ki jih je morala v otroštvu tudi sama zatreti? Potem si bo morda celo kupila hišico na deželi pa konja, ovce, koze in mačke. Psa že ima.
