Tiskane izdaje
V življenju je bil že marsikod, v Maroku, Moskvi, Ameriki, Polineziji, toda vlak med Nico in Lyonom je bil, kot je dejal, »moje največje potovanje v življenju«. »Grem na manjšo operacijo,« je napisal sinu Pierru, ki je bil takrat trgovec z umetninami v New Yorku. »Sploh me ni strah,« je dodal. Na list papirja je v bolniški postelji za vsak primer napisal oporoko in premoženje pravično razdelil na tri dele: za hčer Marguerite in dva sinova, Pierra in Jeana.
Druga mladost
Šestnajstega januarja je šel pod nož. Ob njegovi postelji sta noč in dan, in to tri mesece, dežurali dve ženski, ki ju je imel nadvse rad. Marguerite in Lidija Delektorska, njegov model, muza, sekretarka, asistentka, menedžerka, gospodinja. V Francijo je prišla iz Sibirije. Matisse ji je vedno rekel Madame Lidija. Leta 1939 je žena Amélie postavila velikemu umetniku pogoj – jaz ali ona. In Matisse se je odločil za Lidijo, »zelenookega zmaja«, kakor jo je nekoč opisal sin Pierre.
Dvaindvajsetega januarja se je njegovo zdravje še zapletlo. Zbolel je za pljučno embolijo. Trpel je hude bolečine. Včasih se je obrnil k nuni, ki je bila ob njegovi postelji, in ji rekel: »In po vašem mnenju obstaja po vsem tem še pekel?«
Iz pekla do raja je dolga pot. Počasi je okreval. Bil je prikovan na posteljo. Vedno je hodil naokrog v obleki, zato so ga klicali Profesor, zdaj pa mu je bila usojena pižama. Kadar je imel dober dan in je bolečina popustila, je – spet v najboljših oblačilih – obiskal bližnji park. Bil je navdušen nad »mašo dreves, golih, a vendar v cvetju«. Začel se je veseliti današnjega in jutrišnjega dne. Redovnice na kliniki so mu nadele vzdevek: Le Ressuscité – človek, ki je vstal od mrtvih. Sinu je rekel: »Sprijaznil sem se z idejo, da nikoli ne bom prišel iz operacijske dvorane. Zdaj pa se počutim, kot da bi dobil drugo življenje, ki na žalost ne bo trajalo dolgo.«
Napovedovali so mu zgolj nekaj mesecev življenja. Po operaciji je živel še trinajst let. V trinajstih letih je naredil toliko, kot mnogim umetnikom ne uspe v vsem življenju. Vsako leto je zdravniku, ki ga je zdravil, v zahvalo za »drugo življenje« poslal darilo, knjigo ali risbo, je v knjigi Drugo življenje zapisal Alastair Sooke, likovni kritik pri časopisu Telegraph in avtor več dokumentarnih filmov o umetnosti na BBC.
Papir, škarje, bucike
Ker ni mogel več slikati, je platna in barve zamenjal za papir, škarje, bucike. Papir vseh barv: modra, ki je bolj modra kot nebo, rdeča, ki je bolj rdeča kot kri, rumena, ki je bolj rumena kot sončnice, bela, ki je bolj bela kot sneg, zelena, vijolična ... In največje škarje na svetu. »Rezal je v barvah.« Nastala je serija »izrezanih del«.
Ležal je v postelji, ves čas se je boril z nespečnostjo. Spal je štiri, pet ur na dan. Zjutraj mu je asistentka prinesla vročo vodo, da si je umil roke, in brisačo, da se je obrisal. Vsakdanji ritual. Eno od asistentk Jacqueline Duhême je ta obred spominjal na mašo.
Potem se je lotil dela. S škarjami je ustvaril vse, kar je hotel. Rezal je s strastjo mladostnika; čim bolje je hotel izkoristiti čas, ki mu je ostal. Če ni bil zadovoljen z obliko, je v papir zarezal še enkrat. Nato je morala asistentka zlesti na lestev in po njegovih navodilih z bucikami pritrditi izrezano na steno. Ko ni šlo vse, kot si je zamislil, jo je z dolgo bambusovo palico udaril po roki.
V sobi je ustvaril svoj svet. »Meje mojega sveta so moja domišljija,« je nekoč rekel. In njegova domišljija je bila brez meja. Vijugaste, zavite, zibajoče se oblike, odpadli listi, lebdeče morske alge, morske zvezde, korale ... Simfonija oblik. Bil je kot dirigent z ogromno taktirko.
Ta Matissov svet je še do 17. septembra na ogled v londonski galeriji Tate Modern. Matisse: Cut-Outs, Matissovi kolaži. Iz Londona se bo razstava preselila v Muzej sodobne umetnost (Moma) v New Yorku (od 14. oktobra 2014 do 15. februarja 2015). »Kako vesela in navdušujoča razstava. Požiral sem jo z očmi in se je nisem mogel najesti do sitega,« je zapisal kritik pri Guardianu Adrian Searle.
Matisse je izumil nov umetniški jezik. Začel je ustvarjati, kar ni nihče pred njim. Iz postelje, ki ji je rekel taksi postelja, ali z invalidskega vozička je bolniško sobo spremenil v atelje. S kolaži je prelepil stene in tla. Ponoči, ko ni mogel spati, je s palico, na kateri je bil pritrjen košček oglja, porisal še strop.
»Ko ustvarjam, sem kot akrobat«
Leta 1943, ko so zavezniki prevzeli nadzor nad severno Afriko, in bi Nica lahko postala tarča nemških bombnikov, se je preselil v vasico La Rêve, nekaj kilometrov zahodno od Nice. Večkrat sta ga tam obiskala veliki prijatelj in rival Pablo Picasso in njegova ljubica Françoise Gilot. Bila sta navdušena. Nekoč sta mu pripeljala nenavadno darilo – pravega čarovnika.
Kolaži, ki so nastali v tistem času, so zbrani v ilustrirani knjigi Jazz, ki je izšla leta 1947. Prvotno se je imenovala Cirkus. Kakšna življenjska energija! Kakšne barve! Klovn, požiralec mečev, akrobata na trapezu, metalec nožev, vrvohodec, žongler ... Matisse je večkrat dejal, da se počuti kot akrobat, kadar ustvarja.
Akrobat. Slikar. Kipar. Oče fauvizma. Spogledoval se je s kubizmom. Eden najvplivnejših umetnikov 20. stoletja. Likovni kritiki so si edini, da gre pri kolažih tudi za zametke poparta. Še Andy Warhol je nekoč dejal: »Rad bi bil Matisse.«
Iz tega časa je eno najbolj znanih del, Ikar. Črna silhueta z rdečim srcem na modri podlagi neba, okrog nje rumene zvezde. Gre zgolj za grškega mitološkega junaka, ki je letel preblizu sonca? Evropa je bila v vojni, žena Amélie, s katero sicer nista živela skupaj, in hči Marguerite sta se priključili odporniškemu gibanju. Leta 1944 ju je ujel gestapo in ju mučil. Črna silhueta je lahko tudi truplo, rdeče srce smrtna rana, rumene zvezde pa granate. Ko so Matissu med vojno svetovali, naj zapusti Francijo, jih je zavrnil z besedami: »Če bi vsi, ki so kaj vredni, zapustili državo, kaj pa bo ostalo od Francije? Počutil bi se kot dezerter, če bi odšel.«
V morju in na nebu
Kolaži so tako preprosti, da so se konec štiridesetih in na začetku petdesetih mnogi spraševali, ali gre za motnje zaradi Matissove nespečnosti ali, celo, blodnje senilneža. Christian Zervos, ustanovitelj in direktor revije Cahiers d'Art, je za razstavo ob Matissovi 80-letnici v Parizu, na kateri je bilo razstavljenih tudi 21 kolažev, med drugim zapisal: »Vse te papirnate šale niso vredne Matissa in nima nikakršnega smisla govoriti o njih ... Kvečjemu bi lahko z njimi okrasili blago ali tapete.«
Spomladi leta 1946 se je Matisse odločil preživeti nekaj časa v svojem stanovanju v Parizu, na Boulevard du Montparnasse. Pod roke mu je prišla knjiga s fotografijami s Tahitija. Spomnila ga je na potovanje po Polineziji leta 1930, s katerega se ni vrnil najbolj navdušen. Petnajst let pozneje, ko ni mogel več potovati, si je košček paradiža ustvaril kar v svojem stanovanju.
Iz belega papirja je izrezal morske zvezde, polže, ribe, skate, morske pse, celo ptiče in jih pritrdil na oker papir. V sodelovanju s češkim dizajnerjem tekstila Ziko Ascherjem sta nastali Oceanija, morje in Oceanija, nebo na lanenem platnu, velikem dva krat štiri metre.
Iz istega leta sta tudi Polinezija, morje in Polinezija, nebo, ki sta postali tapiseriji. Beli liki iz živalskega in rastlinskega sveta na temno in svetlo modrih pravokotnikih kar kličejo k temu, da bi skočil v ta »bazen«, velik dva krat tri metre. V to morje tišine, brezskrbnosti, preprostosti ...
Sikstinska kapela
Nekoč so Matissa vprašali, ali verjame v Boga. »Da. Kadar delam,« je odgovoril. Monique Bourgeois je spoznal leta 1942, ko je bila stara 21 let. Bila je njegova negovalka in model. Dve leti pozneje je stopila v samostan in postala sestra Jacques-Marie. Ko sta se leta 1947 spet srečala, mu je povedala, da sestre dominikanke v Venceu uporabljajo za bogoslužje opuščeno garažo in da bi rade postavile pravo cerkev. »To ni delo, ki bi ga izbral sam, ampak mi ga je izbrala usoda,« je zapisal Matisse. Moral se je oddolžiti zlatim negovalkam. Do konca leta so bili nared prvi načrti.
Njegovo stanovanje je bilo za makete cerkve, ki jih je delal, premajhno, zato se je preselil v hotel Regina v Cimiezu, v »svojo tovarno«, kakor je rad rekel. Avgusta 1949 ga je obiskal Picasso, ki kar ni mogel verjeti, da Matisse gradi cerkev. »Zakaj ne delaš raje pokrite tržnice? Lahko bi risal sadje, zelenjavo.« »Briga me za sadje in zelenjavo,« mu je odgovoril Matisse. »Moja zelena je bolj zelena od hrušk in moja oranžna je bolj oranžna od buč.« Picasso je menda pokal od besa.
In ljubosumja. Po besedah Madame Lidije so do Španca prišle govorice, da je Matisse kot model za Devico Marijo uporabil Picassovo tedanjo ljubico Françoise Gilot in njuno hčer Palomo. Čeprav Jacqueline Duhême, Matissova asistentka in model v letih 1948 in 1949, trdi, da je Devica Marija ona.
Alastair Sooke, avtor knjige o Matissu Drugo življenje, jo je obiskal v Parizu. »Matissu je bil všeč moj okrogel obraz,« mu je povedala. »Menil je, da mora imeti Marija velike prsi, teh pa nisem imela. Zato mi je govoril: Ne smeš shujšati, moraš jesti, Jacqueline.« Povsod ji je puščal piškotke in jo tako razvajal. Jacqueline pa ni imela nič proti.
So pa nergale sestre dominikanke. Marija ima prevelike prsi, so pravile mojstru. »Pa saj je ravno rodila,« jih je tolažil Matisse. Pa postaje križevega pota da so preveč krute. »Pa saj je tudi Kristus trpel,« jim je odgovarjal.
Matisse je naredil vse, od križa do križevega pota, od keramike (keramičarja iz bližine Cannesa mu je predlagal Picasso) do vitraže, na kateri je upodobil Drevo življenja. Zamisel zanj je dobil po sočni rastlini, omenjeni v apokalipsi. Uporabil je tri barve: turkizno, modro in rumeno. Vsi, ki so že bili v kapelici, opisujejo čudežno svetlobo, ki sije skozi Drevo življenja. Mojstrovino je končal v štirih letih, leta 1951. Bil je tako izmučen, da se ni mogel udeležiti posvetitve.
»Vsakdo, ki stopi v ta prostor in ne občuti velikega čustva, ni sposoben čustvovati,« pravi Nicholas Serota, direktor galerije Tate Modern. »To je eno izmed največjih del, narejenih kadar koli in kjer koli. Sikstinska kapela ali kapela v Venceu? Ne bi rad izbiral med tema dvema!«
Harem lepotic
Eden od vrhuncev razstave je harem štirih modrih golih žensk na beli podlagi. Ultramarin modra ženska postava, zavita v sedečem položaju, z desno roko na glavi in levo na levem gležnju. Kot kakšen položaj pri jogi. Dve modri nagici sta prišli iz Pariza, ena iz Nice in ena iz Basla. Redko se zgodi, da bi bile vse štiri na kupu, v Veliki Britaniji se je to zgodilo prvič.
Modro golo žensko IV – s številkami so jih označili kasneje – je začel delati najprej in jo končal najpozneje. Tedanja asistentka Paule je bila tik na robu izčrpanosti. Štirinajst dni nenehnega premikanja delov telesa in pikanja z bucikami, od katerega so ji krvaveli prsti. Na beli podlagi so vidni obrisi oglja, ko je Matisse z natančnostjo matematika iskal najboljši položaj rok, nog, glave ... Preostale tri so nastale še isti teden. S samo eno potezo, v desetih, največ petnajstih minutah.
Modra gola ženska je vidna tudi na Skobčevki in morski deklici. »Ker moram zaradi bolezni ostati v postelji, sem v sobi ustvaril vrtiček, po katerem se lahko sprehajam,« je dejal Matisse. Vrtiček je ogromen (3,3 metra krat 7,7 metra), na njem pa poleg skobčevke in morske deklice eksplozija listov različnih barv (roza, rdeča, oranžna, rumena, turkizna, več odtenkov zelene in ultramarin modra) in modrih granatnih jabolk. Prvič sem se po tem vrtu sprehajal pred leti v muzeju Stedelijk v Amsterdamu, zdaj, v Tate Modern, pa se mi je zdelo, da sem v raju.
V haremu je še ena ženska – Zulma. Ustvarjena je bila v nekaj dneh. Madame Lidija je šla po opravkih v Pariz, in ko se je vrnila, je bila presenečena nad zapeljivo mladenko, ki jo je pričakala na vratih. Ime je dobila po glavni junakinji iz romana Jeana Giona, ki ga je brala tedanja asistentka Paule.
Matisse je oboževal ples. Zanj je bil starodaven in večen. »Zaradi plesa smo bolj srečni, katastrofe so zaradi njega bolj znosne, ples nas reši pred žalostjo in obupom.« Njegova Kreolska plesalka je prav taka, prvinska in večna, čeprav je bila narejena na hitro in iz papirja, ki je ostal od drugih kolažev.
Nori na Matissa
»Matisse je vedno bil blizu mojega srca,« pravi Nicholas Serota, direktor galerije Tate Modern in eden od kuratorjev razstave Matisse: Cut-Outs. Zamisel o razstavi je nosil v sebi trideset let.
Kritike v angleških časopisih so odlične, razen – seveda – Briana Sewlla, iz brezplačnika Evening Standard, ki ima vedno »ločeno« mnenje. Ena izmed največjih razstav, ki jih je kdaj pripravila Tate Modern, je bilo zaslediti.
Vsakič, ko obiščem Tate Modern, je poseben ritual. Do galerije grem vedno s podzemne postaje Southwark, mimo trgovinice najbolj prijaznih Pakistancev; letos je ni bilo več – prevzela jo je trgovska veriga Tesco. Do cilja me usmerjajo oranžno pobarvane ulične svetilke, na katerih sta napis Tate Modern in puščica. Kratek postanek za najboljši kapučino v Londonu v kavarni, kjer je samo nekaj miz, potem pa s klopi pred nekdanjo elektrarno opazovanje ljudi, kako se zbirajo še pred odprtjem točno ob desetih zjutraj.
Po ogledu razstave grem po drugi strani nazaj v mesto, čez Milenijski most, na katerem se – zadet od lepote videnega – vsaj dvakrat obrnem. Tokrat me je prešinila ideja: kaj pa če bi me zvečer, ko zaklenejo vrata, pozabili v galeriji in bi v Matissovem paradižu ostal čez noč. To bi bila noč! Očesa ne bi niti zatisnil.
V tretjem nadstropju sem na BBC-jevem iplayerju po naključju odkril osebni pogled po razstavi didžeja, glasbenika, igralca Goldieja. Širok nasmeh je razkrival njegove zlate zobe. Plesal je s Kreolsko plesalko, padal z Ikarjem, okrog njega so brenčale Čebele ... Še nekdo, ki je nor na Matissa.
Čas na posodo
Eden zadnjih Matissovih kolažev je Polž, velik 3 krat 3 metre. Dragulj v lasti Tate Modern. Barve so tako žive, da človek potrebuje sončna očala, pravi Alastair Sooke. Liki, ki sestavljajo krog, polžjo hišico, niso več natančno narezani s škarjami, ampak na hitro. Kot da bi Matissu zmanjkovalo časa.
Vse od leta 1941 je Matisse živel hitro. Poskušal je narediti čim več v času, ki mu je bil dan na posodo. To je bila tekma s smrtjo, v kateri je zmagovalec znan vnaprej. Novembra leta 1952 je napisal sinu Pierru: »Tako sem utrujen. Leta so proti meni. Doktorjem povzročam same preglavice.«
Astmatični napadi in težke in neprespane noči so ga izčrpali. Komaj je še govoril. Poleti leta 1954 ga je obiskal švicarski kipar Alberto Giacometti, da bi naredil nekaj risb. Kot je dejal, je bil ganjen nad tem, kako »veliki umetnik še vedno poskuša ustvarjati, čeprav je smrt že na njegovem pragu«.
Henri Matisse je umrl 3. novembra 1954 ob štirih popoldne. Ob smrtni postelji sta bili dve ženski, ki ju je imel nadvse rad. Hči Marguerite in Madame Lidija.
Nekoč je dejal, da bi po smrti rad postal slikar fresk. Le kaj ustvarja tam zgoraj?
