Država brez identitete, voznik brez navigacije

Ali ima Srbija strategijo? Bolj ko vlada v Beogradu trdi, da jo ima, bolj so državljani prepričani, da je nima.

sob, 12.07.2014, 06:00
Nič čudnega, da je Nikola Tesla, ki je zagotovo ena najpomembnejših osebnosti z našega območja, dejal, da je strah največja zavora človeštva. In govorim prav o tem strahu. Izvirnem balkanskem strahu, ki nam ne dovoljuje videti dlje od štiriletnega volilnega ciklusa.

Ali ima Srbija strategijo? To vprašanje se mi je zastavilo samo po sebi, kajti bolj ko vlada v Beogradu trdi, da jo ima, bolj so državljani prepričani, da je nima. O tem sem se pogovarjala s predsednico Energetskega inovacijskega centra Teslianum v Beogradu, ki si prizadeva za promoviranje ene najpomembnejših razsežnosti ustrezne umestitve te regije, to pa so inovacije in inovativne rešitve v energetiki.

»Teslova misel nam pomaga globlje doumeti dejstvo, da smo se vsi na Balkanu znašli v daljšem obdobju skaljenih frekvenc miru,« mi je v pogovoru dejala Mirjana Prljević, ki se je desetletja ukvarjala s strateškim umeščanjem – kot enim od temeljnih stebrov ekonomskega razvoja.

Začela bom z najnovejšimi podatki Sveta za regionalno sodelovanje, ki je na nedavni konferenci držav jugovzhodne Evrope opozoril na dejstvo, da so ekonomski kazalci v vseh sedmih državah v regiji – v Srbiji, BiH, Hrvaški, Makedoniji, Črni gori in Albaniji ter na Kosovu – zelo slabi. Kaj to pove o regiji? Katere so skupne korenine negativnih trendov?

Svet za regionalno sodelovanje je v resnici eden pomembnejših akterjev v regiji, ki ne le da opozarja na izzive, s katerimi se srečujejo vse države v tej regiji, temveč ponuja tudi konkretne strateške smernice za pospešitev ekonomskega sodelovanja. Na to poročilo gledam skozi prizmo strategije Strategy SEE2020, ki jo je nedavno ponudil prav ta svet. Ta strategija nazorno kaže, da bodo prioritete reform še naprej usmerjene v krepitev ekonomske politike v regiji in k pomembnim spremembam za program IPA II. Prek trgovine in investicijskih integracij, izobraževanja in inovacij, energetike in infrastrukture bo poudarek na čim večjem vključevanju zasebnega sektorja v financiranje infrastrukturnih projektov. To pa mojem mnenju odpira, lahko bi rekli, balkansko Pandorino skrinjico, ki opozarja, da za takšen korak nimamo dobre podlage.

Poleg tega bi rada opozorila na še eno pomembno srečanje. Na ministrsko konferenco EU-Zahodni Balkan, ki je nedavno potekala v Solunu in je po svoje znova uveljavila evropsko perspektivo Zahodnega Balkana. Na konferenci smo slišali, da se je pri naravni katastrofi, ki je prizadela balkanske države, pokazala solidarnost sosedov, hkrati pa tudi pomanjkanje organiziranega in pravno urejenega sodelovanja med državami te regije. Srbija in Hrvaška, na primer, nimata dvostranskega sporazuma o ukrepanju v primeru naravnih nesreč, tako da Srbija nima na voljo podatkov o stanju voda v zgornjem toku Save, ki pa so pomembni za obrambo pred poplavami. Razen nacionalnih kriznih štabov niso ustanovili nobenega skupnega štaba, ki bi zbiral podatke in koordiniral delovanje na terenu, s čimer bi lahko zmanjšali škodo. Po besedah namestnika vodje delegacije EU v Srbiji Oskarja Benedikta je treba nujno pospešiti ekonomsko sodelovanje, saj kar 20 odstotkov trgovine vseh teh držav poteka znotraj regije. Veliko je povedal tudi s tem, ko je poudaril, da takrat, ko evropski vlagatelji razmišljajo o Balkanu kot območju za naložbe, razmišljajo o Balkanu kot celoti. Mislim, da so to ključne besede, na katere moramo biti karseda pozorni. Harmonizacija umestitve Balkana kot enotne regije. Regije, ki nujno potrebuje GPS oziroma Strategijo globalne umestitve (Global Positioning Strategy). To priča o tem, da regija še vedno nima jasne vizije o sebi kot regiji, medtem ko jo drugi obravnavajo kot enotno regijo.

Kako bi GPS opredelili konkretno, jasno, razumljivo …

Strategija globalnega pozicioniranja je za državo to, kar je GPS za avtomobil. Prepričana sem, da vsi vozniki vedo, kako pomemben je natančen in podroben načrt potovanja, ko vozijo po znanih in neznanih cestah. Tudi manjši odkloni vas odpeljejo v napačno smer. V tem trenutku, ko položaj Srbije v sodobnih mednarodnih odnosih zahteva osmišljeno in naporno delo za ponovno pravilno umestitev, sem predlagala sprejetje GPS Srbije. Vendar pa umestitev ni to, kar ste vi naredili za svoj izdelek, temveč to, kar ste naredili za potrošnikovo zavest glede pojmovanja vašega izdelka. Samo zasnovo GPS bi lahko opredelili kot razvoj in podporo premoženju v zasebni in državni lasti, odnosom z vlado ali vojsko, pa tudi poslovnim zavezništvom s tujimi državami, ki so umeščene na ključnih strateških točkah, bodisi neodvisno bodisi z večstranskimi sporazumi, in to z namenom pridobivanja informacij, vpliva, moči ali tehnološke usposobljenosti.

Mirno lahko rečemo, da je danes strategija umeščanja veliko bolj prisotna, kot je to mogoče opaziti zgolj z opazovanjem trga. Zakaj torej trdim, da si izboljšanja mednarodnega položaja Srbije ne moremo zamisliti brez dobro definirane GPS? Preprosto povedano zato, ker vodijo učinki strateškega umeščanja v uspešnost in blaginjo države. Učinki se v glavnem kažejo v naslednjem: uspešno se ustvarjajo ovire konkurenci, ustvarjajo se trdni temelji za tako imenovano »uglaševanje« GPS in krepi položaj, kar zadeva odnose do drugih strateško pomembnih držav, mednarodnih bank, investicijskih skladov in mednarodnih institucij, kot sta Svetovna trgovinska organizacija in Mednarodni denarni sklad. Pametno definirana GPS, ki vlado določene države in njene državljane motivira za to, da jo izvajajo, bo zagotovo pripeljala do dolgoročnega in trajnostnega uspeha. In to velja tudi za Srbijo.

Kako vidite strategijo regije na tem območju? V svojih delih omenjate formulo 3K, ki se nanaša na komunikacijo, koordinacijo in kooperacijo v širšem, torej območnem kontekstu.

V vsaki od držav območja, o katerem govoriva, trpimo spričo parcialnosti in pomanjkanja celovitega pristopa k odpravljanju problemov. Največji problem je v tem, da razsežnost trajnostnih ciljev, ki so začrtani v državnih strategijah, ni ustrezno urejena. Samo v Srbiji obstaja 177 različnih strategij, ki so v nekaterih domenah paradoksne in kontradiktorne. Po svoje so bolj podobne seznamu dobrih želja kot pa dokumentom, ki morajo jasno in natančno določati načine in sredstva, s katerimi nameravamo uresničiti konkretno zastavljene cilje. To pomeni, da nimamo jasnih strategij, iz katerih naj bi se nato izoblikovali akcijski načrti na letni ravni. Kakšni so torej ti akcijski načrti, o katerih imamo priložnost poslušati v zadnjem letu ali dveh?

Diagnostika ekonomskih razmer, ki je prvi in najpomembnejši korak, s katerim bi se lahko na Balkanu pomaknili naprej, ni bila opravljena ali pa je bila opravljena parcialno po določenih sektorjih. Dokler ne bo to storjeno, bo težko izpeljati predlagane strategije v polnem smislu in v okviru, ki ga opredeljujejo. Prav zato je največji problem, ki smo ga odkrili med pripravljanjem omenjene strategije, brezposelnost v regiji. Tudi zato ima ta strategija naziv Jobs and Prosperity in a European Perspective. Ustvarjamo cele generacije diplomirancev, za katere ni dela. Brez temeljite reforme (in diagnostike) izobraževalnega sistema z vsemi vidiki formalnega in neformalnega izobraževanja, ki bo temeljila na sodobnih ekonomskih, tehnično-tehnoloških in inovacijskih trendih, zagotovo ne bomo prišli daleč.

Zlato pravilo 3K, na katero opozarjam v svoji metodologiji GPS, je spoštovanje pravila celovitega pristopa v okviru določenega strateškega okvirja, ki je bil vzpostavljen po pravilu učinkovite in uspešne komunikacije-koordinacije-kooperacije. Brez tega krvnega obtoka podatkov po mojem mnenju ni mogoče narediti uspešne analize katerega koli že koraka reforme. Če ne načrtujete, nimate kaj nadzorovati, jaz pa trenutno ne vidim niti dolgoročno zastavljenih načrtov za strateško obdobje vsaj 25 let, pa tudi ne nadzornih dejavnosti, ki bi opozarjale na to najbolj značilno razsežnost upravljanja države.

Kako bi vzpostavili povezavo med krizo državne identitete in gospodarskimi razmerami v Srbiji?

Vsi mi smo priče tega, da je svetovna gospodarska kriza pokazala, da stari modeli upravljanja in stari recepti vodenja nič več ne delujejo. Kot posledico globalizacije smo že videli »novo ekonomsko diplomacijo« kot najučinkovitejše »orožje« rastočih industrijskih sil sveta, kar nas pripelje do ugotovitve, da bo nova svetovna ureditev, v kateri so na eni strani države zahodne osi, na drugi strani pa članice BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika), razdeljena na dva dela, sama pa sem kot strateginja prepričana, da bo na eni ali na več strateških ravneh tudi usklajena.

Bili ste na Kitajskem, poznate države v razvoju. Kaj na podlagi svojih izkušenj vidite v njihovem medsebojnem povezovanju?

Cilj skupine BRICS je spremeniti dosedanjo ureditev, v kateri ZDA nastopajo kot hegemon oziroma edina »supersila«. Posamezni politični in ekonomski analitiki celo menijo, da bi se lahko s trajno izključitvijo Rusije iz skupine G8 povečal pomen BRICS. Oddelek za raziskovanje na Ibersko-ameriškem inštitutu (IAI) v Berlinu ugotavlja, da si pet držav BRICS želi trajno »uničiti« razmerje sil, ki se je vzpostavilo po letu 1945, oziroma zmanjšati moč ZDA. Brazilija stavi vse karte na povečanje sodelovanja med državami BRICS. Brazilija bo 15. in 16. julija, torej takoj po svetovnem nogometnem prvenstvu in samo tri mesece pred predsedniškimi volitvami, gostila vrhunsko srečanje BRICS v Fortalezi. Najpomembnejša tema bo ustanovitev skupne razvojne banke z začetnim kapitalom sto milijard dolarjev.

Vrniva se k identiteti Srbije in regije, v kateri je.

Prepričana sem, da bi si Srbi želeli, da postane Srbija nova Srbija. Kriza identitete posameznika vodi v krizo identitete družbe, nato pa tudi države, potem pa se vse skupaj vrne na začetno točko, tako da posameznik na koncu ne ve več, ne kdo je ne kje je. Mi imamo v Srbiji izjemno kompleksno situacijo, in to v percepciji, ki jo imajo o državi sami državljani. Kaj ta država pomeni političnim elitam, ki jo vodijo, kaj pomeni tajkunom, ki so se pojavili v obdobju tranzicije, kaj profesorjem, kaj študentom … Imamo toliko različnih percepcij Srbije v njenih mitih in legendah, da ne vemo več, kdo smo, prav to pa je najbolj žalostna stvar vsakega naroda in države. Neusklajenost identitet. Če že ni tega, pa imamo tudi nevarno ekonomsko situacijo, v kateri se kaže predvsem pritok špekulativnega kapitala, ki ga je zdaj težko identificirati, kar je razvidno tudi iz vseh potez srbske vlade v preteklih nekaj mesecih. Poplave so zgolj opozorile na velike izzive in nepravilnosti v strateškem vodenju države, in to tako v gospodarstvu kot v preostalih sektorjih. Če se te stvari ne bodo spremenile v skladu z realnimi in sodobnimi rešitvami, to ne bo dobro za evropsko pot Srbije. Končno bi morali dojeti, da reforme, ki jih od nas zahteva Evropa, izvajamo zaradi sebe in svoje družbe, prihodnosti našega naroda in trajnosti državnega sistema, ne pa zato, ker to želijo evropski partnerji.

Zakaj po vašem mnenju Srbija nima prave strategije, da bi zavzela ustrezen položaj? Kaj ji primanjkuje, da bi se izoblikovala?

Vsak dobro osmišljen GSP mora vsebovati jasno opredeljeno ekonomsko komponento, varnostno komponento in okvir trajnosti, znotraj katerega se lahko vse to s taktičnimi potezami oblikuje glede na nepredvidena dogajanja. Pred vsako uspešno strategijo zavzemanja ustreznega položaja poteka diagnostika, te pa v Srbiji še vedno nismo izpeljali, tako da so ogrožene tudi vse strategije, ki obstajajo, ker ni poenotenega pogleda na razvoj, kar neposredno ogroža trajnost in vrednost vseh že opredeljenih strategij za določene industrijske panoge in celo državno strategijo za trajnostni razvoj.

Najpomembnejši element, ki manjka temu območju in tudi vsem državam znotraj tega območja, kar še posebej velja za Srbijo, je pravilno vzpostavljena Komunikacija, in to namerno napisana z veliko začetnico. Prav to se je videlo tudi na posledicah izrednih razmer, ki so nas doletele. A če je v vsaki slabi stvari tudi nekaj dobrega, potem bi se morala Srbija čim prej odločiti za širši razmah usposabljanja za diagnosticiranje problemov na terenu, za odgovore na izzive in za prepoznavanje možnosti, ki se ponujajo tako v sodelovanju za EU kot tudi z drugimi partnerji.

Kaj še obremenjuje današnjo Srbijo? Po eni strani nima identitete, po drugi strani pa so si to identiteto ugrabili posamezniki …

Prav pomanjkanje Komunikacije in Kooperacije nas opozarja na še en pomemben problem, ki se prav tako jasno kaže v Srbiji: poosebljanje funkcij, poosebljanje položajev in poosebljanje poklicev. Mi kot državljani ne vidimo več jasno, ne kaj so institucije, ne kaj je vlada, ne kaj je vojska, pa tudi ne, kaj je naša akademska elita. Mislim, da bi se morali čim prej lotiti resnega preverjanja lastnih razvojih ciljev, partnerjev, ki bi nam na tej poti zagotavljali oporo, pa tudi ljudi, s katerimi nameravamo vse to uresničiti. Poosebljanje vodi do napačne percepcije, s tem pa ogroža tudi vse dobro, kar je vladi uspelo narediti, prav to pa je hkrati tudi nevarnost za vlado.

Veliko se govori o poosebljanju funkcij v Srbiji, vendar se to dogaja tudi v drugih državah tega območja. Kako bi lahko okrepili institucije?

Ustanoviti je treba strokovno skupino, katere člani bodo posamezniki, ki so se že dokazali na svojih področjih in ki bodo vedeli, kako se v resnici izvaja reforma krize institucij. Brez te trdno povezane skupine strokovnjakov, pravnikov, ekonomistov, sociologov in drugih znanstvenikov, ki bodo neodvisno in resno izoblikovali »enoten glas« in katerih ugotovitve bodo obvezujoče za predsednika vlade, po mojem mnenju ne bomo mogli naprej. Kajti vse te delne pobude, v katerih je bistven partijski, torej nestrokovni, a moralno neoporečni kader, v katerem ni uveljavljenih avtoritet, ne bo mogoče narediti niti prvega koraka preobrazbe. Integriteta, trdnost, transparentnost, avtoriteta znanja – to so lastnosti posameznikov, ki jih potrebujemo. In to posameznikov s tega območja. Šele takrat bo prišla na vrsto druga stopnja, stopnja posvetovanj z mednarodnimi strokovnjaki, ki morajo opozoriti na realnost ponujenih rešitev, kajti ohranjanje katere koli že strategije ni možno brez institucij. Sicer ostane vse skupaj zgolj mrtva črka na papirju. Strategija pa v prvi vrsti pomeni predvsem imeti sistem, sistem pa pomeni imeti institucije. Mi tega v Srbiji – realno gledano, pa tudi na celotnem območju – že dolgo nimamo.

Ali menite, da je stalno obračanje k regionalizaciji v nasprotju z evropskimi načeli regije?

V EU je jasno izražena politika regije, medtem ko se na Balkanu bolj govori o regionalizaciji. Menim, da se je treba pravočasno posvetiti tema dvema povsem različnima pojmoma, kajti na poti v EU potrebujemo politiko (seveda znotraj strategij, zlasti GPS), ki nam bo omogočila vzpostavljanje močnih regij. Osebne izkušnje, s katerimi sem se srečala med obiskom v Baden-Württembergu, ki je eden od članov »Skupine 4 motorjev EU«, gre za štiri najbolj razvite regije EU (to so Baden-Württemberg, Lombardija, Katalonija in Rona - Alpe), so dolgoročno trajnostne in jasno osmišljene integralne zasnove razvoja industrijskih »mogočnežev« v skladu z možnostmi regije (kar zadeva kadre, vire, finančne spodbude in podobno). Mi na Balkanu se ves čas bojimo močnih regij in vse kaže, da nas je ta strah dolga stoletja oviral pri tem, da bi videli tisto tako zelo jasno (da ne rečem edino) razsežnost uspeha v športu (in življenju): skupaj smo močnejši, združeni smo najmočnejši. Nič čudnega, da je Nikola Tesla, ki je zagotovo ena najpomembnejših osebnosti z našega območja, dejal, da je strah največja zavora človeštva. In govorim prav o tem strahu. Izvirnem balkanskem strahu, ki nam ne dovoljuje videti dlje od štiriletnega volilnega ciklusa.

Kje bi začeli pri spreminjaju vsega tega?

Dovolite mi, da končam z naslednjimi besedami: gorje tistim, ki v avtoritete gledajo kot v resnico, namesto da bi gledali v resnico kot v edino avtoriteto. Dokler ne bodo tega podprle tudi naše balkanske politične in akademske elite, ne verjamem, da bomo vedeli, kam gremo in zakaj ravno tja.

Prijavi sovražni govor