Država in kapitalizem – največja uporabnika informacijskih orodij

Na kraju zločina je zraven trupla obležal mobilnik. Krogla mu je preluknjala zaslon, zaradi padca se je razletel na drobne kose. A je spretnemu računalniškemu izvedencu kljub temu pomagal rešiti primer.

Na kartici sim so bili zapisani telefonska številka in podatki o naročniku. Izpiski mobilnega operaterja so razkrili, kje se je žrtev gibala in s kom se je pogovarjala. Na pomnilniški kartici se je ohranilo nekaj fotografij in te so razkrile dragocene namige o osumljencu, druge podatke je priskrbela analiza posnetkov bližnje nadzorne kamere. Običajnim junakom televizijskih kriminalk – možatim policistom in pronicljivim detektivom – so ostala samo še ročna opravila: lovljenje in aretacije osumljencev. Vse več njihovega nekdanjega dela pa opravijo drugačni filmski liki.

V ameriški nanizanki Številke (Numbers) je agentom zvezne policije FBI pomagal zadržani matematični genij, ki je v podatkih prepoznaval vzorce in napovedoval prihodnje poteze serijskih morilcev. Franšize Na kraju zločina ne bi bilo brez elektronskih forenzičnih specialistov, prav tako ne nanizank NCIS ali Zločinski um (Criminal Minds), kjer ekipa preiskovalcev in psihologov pripravlja natančne psihološke profile negativcev. Nazorni prikazi elektronskega nadzora so že veliko let običajna scenaristična sestavina vohunskih in akcijskih trilerjev, sodnih dram in resničnostnih oddaj.

Popularna kultura je elektronskemu nadzoru večinoma naklonjena. Vsenavzočnost nadzornih kamer se zdi samoumevna, učinkovita in koristna za zbiranje dokazov in preganjanje kriminalcev. Televizijski preiskovalci nikoli ne potrebujejo naloga za vpogled v komunikacijske podatke osumljencev, njihovih družinskih članov ali naključnih stikov v računalniškem pomnilniku. Sodniki ne podvomijo o zakonitosti zbranih dokazov in podatkovne zbirke zlorabljajo samo kibernetski kriminalci, podkupljeni agenti ali pokvarjeni politiki, ki zlorabijo varnostne agencije za svoje cilje. Ko pogumni posamezniki opozorijo na zlorabe in »dobri fantje« ujamejo kršitelje, sistemi elektronskega nadzora znova služijo zakonu.

Podobno resničnostno dramo lahko spremljamo tudi po razkritjih nekdanjega ameriškega obveščevalca Edwarda Snowdna. Mladi računalnikar je ameriškim obveščevalnim agencijam s podatkovno analizo pomagal preganjati domnevne teroriste in druge sovražnike nacionalne varnosti. A je v nekem trenutku tvegal kariero in svobodo, da je svetovno javnost opozoril na razsežnosti globalnega elektronskega nadzora. V javnih nastopih je povedal, da hoče z razkritji prisiliti politike, da bi agentom znova nataknili zakonski nagobčnik. Šele ko bodo tudi nadzorovalci nadzorovani, nadzor reguliran in nadzorovanci oboroženi z orodji za varovanje elektronske zasebnosti, sistemi elektronskega nadzora ne bodo več posegali v državljanske svoboščine.

Prevladujoče popkulturno in medijsko razumevanje problematike elektronskih prisluhov je zelo pomanjkljivo. Družbe nadzora, na katero opozarja Snowden in jo normalizirajo množični mediji, namreč ne oblikujejo močne ameriške obveščevalne agencije in njihova tehnološka premoč. Od zbiranja, obdelave in preprodaje podatkov je odvisno upravljanje modernih nacionalnih držav in njihovih gospodarstev. Na pretoku informacij temeljita informacijski kapitalizem in ideja postindustrijske družbe – mrežne, informacijske ali ustvarjalne. Zato na današnjo uporabo komunikacijskih in informacijskih tehnologij močno vpliva dolga zgodovina moderne birokratske države in kapitalizma, ki ostajata največja uporabnika informacijskih orodij.

»Znanstvena« država

Ko je bil leta 1648 podpisan vestfalski mir, se nista končali samo tridesetletna vojna v Nemčiji in osemdesetletna vojna nizozemske republike za neodvisnost od Španije, ampak so nastali tudi prvi zametki informacijske družbe, meni belgijski sociolog Armand Mattelart. Po razpadu starih imperijev so evropske meje prvič postale jasneje opredeljene in so zarisale obrise nacionalnih držav.

Upravljanje takšnih držav je od vladarjev zahtevalo drugačne načine organizacije in vodenja. Začel se je krepiti birokratski aparat, ki je v ideji države videl številke: koliko površine obsega, koliko prebivalcev jo naseljuje, koliko vojakov premore in koliko davkov lahko pobere od podanikov. Najpomembnejše orodje državnih birokratov je postajala statistika – metoda, ki jo je v 18. stoletju razvil nemški filozof, ekonomist in matematik Gottfried Achenwall ter jo v številnih zapisih povzdigoval v »državno znanost«, s katero je mogoče »objektivno prikazati vse vrline in slabosti države« in jo primerjati z drugimi (konkurenčnimi) državami.

Metodi številčnega vrednotenja se ni izmaknilo nobeno področje človeškega delovanja, je zapisal Mattelart v knjigi o izvorih in ideologiji informacijske družbe (The Information Society, 2001). V popisu prebivalstva niso več samo preštevali podanikov, ampak so začeli pridobivati tudi druge podatke, ki so bili potrebni za poznejše analize: premoženje, poklice, zdravje, izobrazbo, starost in velikost družin. Vojaški strategi in inženirji so merili učinkovitost topovskega obstreljevanja in preštevali žrtve, ki jih je povzročila določena vojaška tehnologija. Zgodnji meteorologi so lovili dežne kaplje in s klimogrami prepričevali predhodnike kmetijskih ministrov, katere poljščine je smiselno gojiti v določenem podnebju. Statistični podatki so določali načrtovanje mest, postavljanje šol, gradnjo prometne infrastrukture in organizacijo rudnikov, razsvetljeni monarhi pa so spodbujali standardizacijo in uvajanje univerzalnih norm, ki so olajšale razvrščanje posameznikov v statistične kategorije.

Vpliv številk na politično odločanje sta še okrepila razvoj tehničnih znanosti in modernizacija, saj so postajale industrijske družbe vse kompleksnejše in so namesto vladarja po mnenju zgodnjih tehnokratov (Saint-Simona, Chevalierja …) bolj potrebovale uspešnega menedžerja. Čeprav so na nevarnosti tehnokracije že ob koncu 19. stoletja opozarjali številni vplivni humanisti – motili so jih razčlovečenje industrijskega posameznika, centralizacija oblasti, protidemokratičnost in avtoritarni nastavki birokratskih sistemov družbenega nadzora –, je prevladala razlaga, da moderna država državljanov ne nadzira, ampak zanje »skrbi«. Tudi takrat, ko proti njim uporablja represivne državne aparate, kot je vlado, policijo, vojsko in sodišča opisal francoski politični filozof Louis Althusser.

Nove informacijske in komunikacijske tehnologije niso ustavile hitrega širjenja ideje »skrbne države« ali omajale prepričanja, da bi morale človeške skupnosti delovati kot uspešno podjetje, le orodja so se spremenila. Množično prisluškovanje, na katero je opozoril Snowden, je prav tako del ideologije skrbnega nadzorništva (»skrbimo za vašo varnost«) kot obvezno nameščanje merilnikov porabe na radiatorje za zmanjšanje porabe energije v mestih (skrb za okolje) ali analiza zdravstvenih kartončkov za načrtovanje preventivnih zdravstvenih politik (skrb za zdravje). Zato se sistemom za zbiranje, shranjevanje in obdelavo podatkov ne bo odrekla nobena moderna država. Ali korporacija.

Kapitalistična tekma

Uporaba statistike in drugih kvantitativnih metod za doseganje večje učinkovitosti ni bila značilna samo za države, saj so bile nove metode zelo dobro združljive z novim kapitalističnim družbenim redom.

Za zgodovino industrijskega kapitalizma so verjetno najbolj pomembna prizadevanja ameriškega inženirja Fredericka Winslowa Taylorja, ki je začel pred dobrim stoletjem natančno popisovati in s štoparico meriti proizvodni proces v tovarni. Štel je vsak gib posameznega delavca, spremljal čas za sestavo posameznega izdelka in iskal načine, kako pospešiti proizvodni proces (ali »izboljšati« kapitalistično izkoriščanje delavca, kar so mu očitali poznejši marksistični kritiki). Svoje predloge za znanstveno delitev dela v tovarni je predstavil v vplivnem delu Principles of Scientific Management (1911) in z njim postal prvi samooklicani menedžerski svetovalec.

Njegove ideje so močno vplivale na ameriškega industrialca Henryja Forda, ki je pri načrtovanju množične proizvodnje za tekočim trakom udejanjal »tayloristične« menedžerske nasvete in proizvodnemu procesu prilagajal tudi zasebno življenje industrijskega delavca (v bližini tovarne so zrasla delavska naselja z vso potrebno izobraževalno, družabno in zdravstveno infrastrukturo). V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa se je začel »fordistični« proizvodni model pospešeno informatizirati, saj kupcem ni bilo več mogoče prodajati zgolj uporabnih in standardiziranih industrijskih izdelkov.

Konkurenčne prednosti ni več prinašala boljša organizacija tovarniškega dela – sploh po tem, ko so številne industrijske delavce nadomestili roboti in so bili proizvajalci vse bolj izenačeni –, ampak informatizacija. Ustvarjanje in zadovoljevanje potreb sodobnega potrošnika je od proizvajalcev zahtevalo drugačno načrtovanje oskrbovalne in distribucijske mreže ter hitro vključevanje potrošniških želja v proizvodni proces (oblikovanje, marketing …). Ko so začele storitvene dejavnosti po ustvarjenem prihodku in delovnih mestih prehitevati industrijske, se je pomen informatizacije še povečal, saj se je uresničila preroška misel kanadskega medijskega teoretika Marshalla McLuhana. Ta je že pred petdesetimi leti napovedal, da bodo v prihodnosti prevladala podjetja, kot je ameriški IBM, če bodo le dovolj zgodaj razumela, da njihova dejavnost ni izdelovanje računskih strojev, ampak obdelava informacij.

Na prelomu tisočletja informacija ni bila več samo pomoč za boljše načrtovanje proizvodnje in prodaje. Skoraj vse gospodarske panoge, ki so državam prinašale največjo gospodarsko rast in geostrateški vpliv, so bile povezane z zbiranjem, preprodajo in posredovanjem informacij: telekomunikacije, mediji, finance, trgovina, industrija programske opreme in zavarovalništvo. Uspešnost boja za prevlado na trgu informacijske ekonomije pa je odvisna predvsem od količine in učinkovite obdelave podatkov, je lani zapisal ameriški publicist in podjetnik Christopher Steiner.

V knjigi Automate This: How Algorithms Came to Rule Our World (2012) je zelo podrobno opisal delovanje današnje »informacijske ekonomije«. Na številnih praktičnih primerih je pokazal, zakaj je bil Wall Street največji zaposlovalec matematikov in fizikov v ZDA (ker so za finančne ustanove pisali borzne trgovalne algoritme) in zakaj se je zasebnemu vlagatelju splačalo potegniti zaseben optični kabel med newyorško in čikaško borzo (tako je pridobil nekaj milisekund, s katerimi je v nekaj mesecih povrnil večmilijonsko investicijo). V analizi se ni omejil samo na tehnološka orodja, temveč je omenil tudi družbene in gospodarske trende, ki pospešujejo njihovo uporabo: avtomatizacijo, zmanjševanje stroškov dela, željo po boljšem »obvladovanju tveganj« in prepričanje, da lahko samo z učinkovitejšo rabo informacijskih orodij ohranimo gospodarsko rast in rešimo nekatere največje probleme človeštva (globalno segrevanje, izčrpavanje naravnih virov, revščino …) brez radikalnih premislekov o vzdržnosti sedanjega družbenega reda.

Zato je v zaključku napovedal, da se bo podatkovna mrzlica v prihodnosti še stopnjevala – ne glede na nevarnosti zlorab, posege v zasebnost, prikrito profiliranje in druge skušnjave, ki jih vzbujajo velike podatkovne zbirke in orodja za njihovo obdelavo.

Neizogibnost družbe nadzora?

Politično-ekonomska zgodovina moderne države kaže, da razraščanja elektronskega nadzora ni mogoče obravnavati zgolj kot tehnološkega problema, ki ga lahko zajezimo s tehnološkimi popravki, kaznovanjem največjih zlorab ali strožjimi zakoni, saj je potreba po upravljanju populacije neločljivo povezana z delovanjem birokratskega aparata in pravil kapitalistične tekme. Vendar preteklost ponuja tudi dragoceno sporočilo, da sedanja nadzorniška uporaba informacijskih in komunikacijskih tehnologij ni neizogibna in edina mogoča. Le ne smemo se zadovoljiti z morebitnim filmičnim epilogom Snowdnovih razkritij, v katerem bi junaški posameznik dosegel samo uradno opravičilo, odstop kakega obveščevalskega uradnika ali obljubo, da državljanom ne bodo več prisluškovali čisto brez zakonskih varovalk.

Delavci so nas morali z organiziranim bojem prisiliti, da o delavskih pravicah ne razmišljamo le v okvirih taylorističnega znanstvenega menedžmenta in povečevanja učinkovitosti, ampak pomislimo tudi na nedopustnost izkoriščanja, pravico do poštenega plačila in skrb za primerne delovne razmere. Pripadniki družbenih kategorij, ki so jih birokratski standardi in normativi uvrščali med »nenormalne« – etnične in rasne manjšine, geji in lezbijke, politični oporečniki in častilci nevečinskih božanstev –, so si državljanske pravice vsaj formalno izborili šele po desetletjih ali celo stoletjih boja za enakopravnost. Onesnaževanje okolja pa je bilo dolgo le samoumeven spremljevalec industrializacije, dokler ga niso začele problematizirati organizirane okoljevarstvene skupine in vztrajati, da je varovanje narave in skupnega življenjskega prostora pomembnejše od zasebnih interesov lastnika tovarne.

Družbi nadzora se bomo lahko uprli šele takrat, ko ideologije skrbne države in interesov informacijskega kapitalizma ne bomo več postavljali pred informacijske pravice, ki nam v demokratičnih družbah zagotavljajo svobodo izražanja, prosti dostop do informacij in varovanje zasebnosti. Pravice, brez katerih si ni mogoče predstavljati aktivnega državljanstva in prizadevanja za pozitivne družbene spremembe.