Mimi Podkrižnik, zunanja politika
Na Osnovni šoli Livada so v petek praznovali 20 let. Na slavnostno prireditev so vabili pesniško: »Multikulturost, strpnost do drugih, prijaznost, vztrajnost ter učenje so popotnica za življenje.« Verz bi se zagotovo smelo nalepiti slovenski družbi na čelo, po svoje tudi zato, ker je ljubljansko obrobje, kjer je ta šola, deležno nemalo opazk in predsodkov, predvsem etničnih in socialnih, še povezanih z nasiljem, tudi z iznajdljivostmi vseh vrst. Manj pa je morda znano, kako zelo se imajo, kakor so poetično zapisali, »na Livadi radi«.
OŠ Livada, na kateri se trenutno šola 230 otrok, nastavlja zanimivo ogledalo slovenski družbi: v njem se morda ne gleda prav rada. Pa ne zaradi multikulturalizma samega po sebi – (načelno) ga verjetno le malokdo zanika kot vrednoto –, ampak ker je kulturna pestrost tamkajšnjih učencev – v 98 odstotkih so otroci Neslovencev – večinoma povezava s skromnimi domačimi razmerami, revščino, z nizko izobrazbo ali neizobraženostjo staršev, še z okrnjenim znanjem slovenščine, celo z vrednotami in vedenjskimi vzorci, ki niso vselej ubrani s sodobnimi načeli. Za nameček se jim, kakor nič ne olepšuje in ne ovinkari ravnatelj Goran Popović, vsako leto pridruži med 25 in 30 otrok iz azilnega doma; rojenim v Albaniji, Romuniji, Bolgariji, Azerbajdžanu, Ukrajini, Nemčiji, Kitajski... je slovenska družba španska vas, neredko tudi zgolj prehodna. Ker ob vstopu v šolo nekateri ne razumejo niti trohice slovensko, je močno moteno že osnovno sporazumevanje, kaj šele podajanje zahtevnih vsebin. Zlahka si je predstavljati, kako naporno in obremenjujoče je delo v razredu, tako za učitelje kakor tudi za učence. Zato ravnatelja, ki je vodstveni položaj zasedel februarja lani, ne preseneča niti ne moti, kadar javnost povezuje njihovo šolo, ki posledično dosega podpovprečne, vendar ne najslabše rezultate v Sloveniji, z obrobjem. Dobro se namreč zaveda strahov in predsodkov, obenem pa trdno verjame, da se okolje, v katero je postavljena šola in je v velikem delu zraslo iz črnih gradenj, počasi vendarle spreminja: da lahko zloglasna Rakova Jelša v prihodnje izgubi prizvok.
Stigma
Za zdaj je za marsikoga še vedno stigmatizirana, če ne kar (beseda se mu ne zdi premočna, saj povzema realnost) socialni »geto« po slovensko. Zato v resnici razume tiste starše iz okoliša, ki postavljajo znanje višje na piedestal in hočejo za svoje otroke boljšo odskočno desko, da so v preteklosti vpisovali in še hočejo vpisati svoje otroke v »boljše« šole. Čeprav se morda zdi, da se iz tako začaranega kroga ni mogoče izmotati, je optimističen: lani so dosegli najboljše rezultate v zadnjih petih letih, osvojili so nogometni turnir, kar ni nepomembno za samozavest otrok, za novo šolsko leto spet lepo kaže, da bodo imeli po dva oddelka prvošolcev... »Verjamem, da smo na dobri poti, da popravimo ugled in bomo pritegnili več šolarjev, da bomo enkrat zanimivi tudi za starše.« Končno je trdno voljo, da pomaga šoli, ki se je v preteklosti že zbala za obstoj, pokazal tudi nekdanji župan: jasno je pozval ravnatelje, naj se držijo pravil in vpisujejo le otroke iz lastnega šolskega okoliša. »Toda če ni sankcij... Nekateri polnijo razrede, saj ni vseeno, ali imajo 200 ali 250 učencev. Več učencev zagotavlja več ur za strokovne delavce.« Zapovrh se dogaja, še dodaja Popović, da si šole prizadevajo za boljše učence, z uglednimi starši, saj tako dvigujejo svojo raven. In vendar je tudi za manj privilegirane otroke, kakor jih poskuša prepričati Popović, uspeh mogoč.
Ravnateljeva zgodba za zgled
Goran Popović ne prikriva, kako je lahko sam za zgled, da življenje ne sme biti stopicanje na mestu in tarnanje nad manj naklonjeno usodo. Leta 1994 se je, poročen s Slovenko, semkaj preselil iz Beograda: kot ekonomski migrant. Čeprav je po izobrazbi učitelj razrednega pouka in socialni pedagog ter je doma deset let delal kot učitelj, je v Sloveniji sprva poprijel za delo kot skladiščnik, raznašalec časopisov in samostojni podjetnik trafikant, dokler se ni svojemu poklicu približal kot nočni vzgojitelj v Zavodu za vzgojo in izobraževanje Logatec. Prizadeval si je in sprejel vse, kar se mu je lahko ponudilo, vsa mogoča izobraževanja, samo da v življenju ne bi obtičal na mestu. Da je danes ravnatelj, je lepo sporočilo, kaj vse lahko »doseže tudi priseljenec z juga«. Svojo zgodbo o uspehu v Sloveniji, s katero je čustveno sicer povezan od leta 1982, pove šolarjem in staršem ob vsaki primerni priložnosti. Kot »južnjak« (kakor pravi sam) namreč dobro pozna tegobe in vprašanja, ki pestijo priseljence, hkrati pa ve, »kako voditi učence, da bi se lepo prilagodili in bi zaživeli normalno življenje v Sloveniji«. Sam jo je sprejel za svojo državo in sprejet se tudi počuti. Končno je tudi njegovo kandidaturo »podprlo 80 odstotkov kolektiva – v njem prevladujejo Slovenci, z izjemo kakšne kuharice ali snažilke –, kar kaže na toleranco in zaupanje«.
Prijetno razpoloženje
O prijaznosti in dobrem razpoloženju govori tudi raziskava Filternet.si, po kateri se je OŠ Livada lani znašla na četrtem mestu med 141. šolami. »Otroci se pri nas zelo dobro počutijo, šolska pedagoginja jim je kot mama... Seveda je lahko prijaznost po svoje tudi past: z njo ne kaže pretiravati. Če imajo občutek, da jih vedno razumemo, zaradi razmer, v katerih živijo, in smo izjemno strpni, se lahko morda polenijo.« Nujno je najti pravo mero med prijaznostjo in zahtevnostjo, da ne bi nekateri pozneje v srednji šoli ugotovili, kako pomanjkljivo je njihovo znanje. Ali pa bi pristali na trdih tleh, ker se ne bi z njimi nihče več toliko ukvarjal. Hkrati pa se ravnatelj zaveda, da se da za toplino poskrbeti z drobnimi koraki: hladen beton so lani zmehčali s cvetličnimi koriti, poskrbeli so za lesene klopi okrog šole, še lipo so posadili na šolskem dvorišču. Pod drevo slovenstva, ki je točka srečevanja, prijateljevanja in klepeta, so zapovrh zakopali steklenico s papirjem, na katerega so se podpisali vsi učenci, zaposleni in župan. »Tako bo, morda čez 50 let, nekdo lahko prebral, kdo vse je hodil na našo šolo.«
V svet
Seveda poskuša ravnatelj v globalni družbi skorajšnje brezmejnosti delati tudi daljše korake in bi želel učencem bolj na široko odpreti okna v Evropo in svet. Še zdaleč ni lahko, saj je socialno ozadje šolarjev skromno: nikjer vplivnih in premožnih staršev, ki bi lahko poskrbeli za sponzorje, nobenih elitinih lobijev. Občina jih resda podpira, kolikor pač lahko, zaradi česar se je v Popovićevem miselnem svetu že porodila določena opreznost, češ, »bo še kdo porekel, da mi gre celo preveč na roko, da [zdaj že nekdanji župan] Janković pomaga Popoviću«.
Šola ne more delati čudežev, če so domače razmere neredko »katastrofalne« in se v krizi, ko številni izgubljajo delo, še stopnjujejo. Tako je tudi večkulturno spletanje vezi s tujimi vrstniki slišati lepo predvsem kot zamisel... Medtem ko se učenci iz neke druge ljubljanske osnovne šole vsako leto odpravijo na Nizozemsko, v zameno pa gostijo nizozemske vrstnike tudi na svojih domovih, skromna in mnogokrat prenaseljena domovanja na Rakovi Jelši niso ravno okolje, kamor bi se spodobilo namestiti povabljence. Za nedavne goste iz Srbije in Bosne je bilo treba zatorej poskrbeti drugače, seveda ne brez stroškov. A to ne ustavlja Popovića, da si ne bi prizadeval za prijateljevanje tudi z drugimi konci tujine in se ne bi prijavljal na mednarodne projekte... Seveda je lepa priložnost za spoznavanje različnosti tudi francoska šola, ki je pod isto streho.
Dvajset let šole
Med nekdanjimi učenci, ki se »radi vračajo«, so kajpada tudi uspešne zgodbe: nekateri končajo fakulteto, tudi zlata maturantka je že zrasla iz njihovih klopi, v športu dosegajo prav tako dobre rezultate. Morda so narejeni, kakor pravi ravnatelj, iz pravega testa, morebiti imajo starše, ki so jih znali usmeriti... In vendar ob tokratni 20. obletnici nekako ne more pokazati na nikogar, ki se je bil šolal na Livadi in je očitno zaštrlel iz slovenskega povprečja, kaj šele širšega. Z zagonom, ki ga Popoviću za zdaj ne manjka, želi zapeljati šolo v drugačne vode.