Tiskane izdaje
»Dobro jutro. Zbudi se in prižgi televizor.
Dve letali sta v World Trade Centru.«
»A? Kaj? Spim. Koliko je ura?«
»Ura je 9:15.«
»O, šit, v službo bom zamudila!«
»Se mi zdi, da ti danes ne bo treba v službo …«
»Zakaj?!«
»Bom ponovil: dve letali sta v World Trade Centru.«
»Kako v World Trade Centru?!«
»Daj, vstani in prižgi televizor!«
Prijatelj je prekinil zvezo.
Telo, še vedno naravnano na slovenski čas, se je mukoma skobacalo s postelje in se odvalilo v dnevno sobo. Misli so bežale k počitnicam v domovini. Oči je prekrivala mrena zaspanosti. Dlan je poiskala daljinski upravljalec, prst je mehanizirano prestavljal programe. Ustavil se je pri CNN. Podoba na ekranu se je zdela nadrealistična, holivudska. Gorela sta dvojčka. Še pred pol leta sem z vrha severnega stolpa opazovala Manhattan … Windows on the World: bar z nedvomno najlepšim pogledom na navpično poseljeni otok. Kako mora biti zaposlenim? Se bodo rešili? Dopustniške misli je pregnala trpka realnost. V hipu so se prebudila vsa čutila. Deset nadstropij nižje, na 2. aveniji sredi East Villagea, so strahovito kričale sirene. Policijske, reševalske in gasilske. Srhljive razmere na neizmerno lep in sončen septembrski dan.
Šok je bil popoln. Voditelji televizijskih postaj niso bili več programirane, dobrodušno govoreče glave, kot so bili sicer ob poročanju o še tako tragičnih zgodbah. Bledi obrazi, široko razprte oči, mračni, pretreseni in panični glasovi, ki so – medtem ko so se sami borili z realnostjo – gledalcem poskušali pojasniti, kaj se je zgodilo. CNN, CBS, Fox TV, NBC, NY-1, povsod enako.
Na prazen želodec sem prižgala prvo cigareto od premnogih tisti dan. Doma jih skrbi, kje sem, morda bi bilo fino, če jih pokličem in povem, da sem živa, sem pomislila. Telefonske linije so bile preobremenjene, klicanje v tujino onemogočeno. Poklicala sem šefinjo, cinično me je pozdravila: »Anuška, izbrala si si perfekten dan za vrnitev z dopusta … To je grozljivo. Nedoumljivo. Kdo je to storil?!?« Utihnili sva. Ni bilo odgovorov.
Ko sva premagali zadrego, sem odgovarjala na klasična vprašanja. Kako je bilo doma, kako pri babici na Braču, kako so moji, ali sem se spočila in podobne trivialnosti. Po nekaj minutah irelevantnega klepeta se je zrušil prvi od dvojčkov. Južni stolp se je kot hišica iz kart sesul v grozeče siv oblak. Šefinja je kriknila, slišala sem prvi krč joka, nato je spustila slušalko. Stala sem sredi dnevne sobe, strmela v ekran in nisem vedela, kaj bi sama s seboj. Pogledala sem proti oknom. Okrog Empire State Buildinga je krožilo kakšnih pet helikopterjev. Zgrabil me je strah. Klici v tujino so bili še vedno onemogočeni.
Zajtrk je bil brez okusa. Kot bi jedla stiropor. TV-postaje so posnetke napadov ponavljale v manično-obsesivnih loopih. Posnetek možakarja, ki je posnel prvo letalo. Bližnji posnetek natančnega zadetka drugega letala. Ljudje, ki bežijo pred mogočno stavbo, ki se bliskovito seseda sama vase. Ljudje na obali Brooklyna, ki otrplo opazujejo dogajanje na južni špici otoka. Vmes so se vrstila opozorila. Informacije o spremenjenem prometnem režimu. Komentarji. Izjave. Tragedija. In priporočila. Naj prebivalci Manhattna, zlasti tisti v južnem delu, izklopijo klimatske naprave in zapro okna, češ da ni izključeno, da so teroristi na letala bombe pretihotapili tudi kakšne kemične strupe. Ne vemo, ali je zrak varen, so ponavljali. Ubogljivo sem zaprla okna in ugasnila klimatsko napravo.
Ena izmed TV-postaj je grafično opremila poročanje. Na ekranu se je izpisalo America under attack. Amerika napadena. Washington, pennsylvanijsko polje. Koščki najrazličnejših pisarniških potrebščin in marsičesa drugega so deževali nad Brooklynom. Diskurz šoka se je razvil v varnostno-obrambnega, podkrepljenega s prvimi namigi, da za napadi stojita Al Kaida in Osama bin Laden. Pričevanja ljudi, ki so skozi solze pripovedovali o pogrešanih svojcih, so utrjevala ogorčenost in poglabljala tragičnost dogodka. Po e-pošti pa tudi v nekaterih medijih so se razširile govorice o Nostradamusovem verzu, ki je napade bojda napovedal.
V kupu nerazpoznavnega jekla in betona v finančni četrti so bili ujeti preživeli. Moje ujetništvo so začrtali televizija, internet, pogled na Empire State Building, okrog katerega so krožili helikopterji, in vprašanje, ki je zastrupljalo misli: kdaj bo spet počilo. Domače mi je uspelo pomiriti šele takrat, ko se je v Sloveniji že končal delovnik. Sama sem ostala nemirna.
Vonj po vojni
Naslednje jutro je bilo tesnobno tiho, prav nič podobno New Yorku. Treba je bilo zapustiti ujetništvo in se podati v nekaj sto metrov oddaljeno trgovino na vogalu 6. ulice in 2. avenije. S seboj sem vzela fotoaparat. Nisem vedela, kaj me čaka zunaj. In nisem pričakovala, da bo avenija videti kot Ljubljana ob poletnih nedeljskih popoldnevih. Lokalne oblasti so namreč območje pod 14. ulico zaprle za promet slehernikov. Ustavila sem se pri prvem električnem drogu in objektiv usmerila tja, kjer se je v mojem vidnem polju končala avenija. Gost dim je kvaril modro nebo in se valil proti Brooklynu. Dvakrat sem pritisnila na sprožilec, ko se je na prazni cesti ob meni ustavil črn kombi s črnimi stekli in z nekaj majhnimi rdečimi lučkami na armaturi. Cmok je zadrgnil sapnik. Odpravila sem se proti trgovini, kombi pa je zelo počasi vozil vzporedno z menoj. Še danes ne razumem, zakaj me je spremljal, ga pa, ko sem nakupila, kar je bilo treba, ni bilo več zunaj.
Prečkala sem cesto in se usmerila proti domačemu vogalu, ko je pridrvel rdeči poltovornjak. Moški z megafonom je stal zadaj in se avtoritarno drl: »Vsi! Umaknite se z 2. avenije! Vsi se umaknite z 2. avenije!« Ljudi je zajela panika. Razbežali so se v sosednje ulice, jaz pa sem z dvema polnima vrečkama sopihala po aveniji navzgor. Srce je divje trkalo ob prsni koš. Še danes ne razumem, kaj je glasni mož hotel in zakaj smo se morali umakniti. Ves dan sem pozorno spremljala novice, a tega incidenta ni omenil nihče.
Šefinja me je prosila, naj preverim, ali je z butikom v četrti Nolita vse v redu. Ni mi bilo do sprehoda proti jugu Manhattna, kjer si je prejšnji dan domovinsko pravico na silo izborilo grozodejstvo, a sem seveda šla. Ob zid sem trčila na vogalu ulic Mott in Houston, saj je bila zadnja hkrati tudi dolga policijska barikada, ki so jo smeli prečkati samo lastniki podjetij ali trgovin in stanovanj. Pristopila sem k policistu in mu prijazno pojasnila, da sem menedžerka butika, oddaljenega pičlih petdeset metrov, pokazala sem na zastavo, ki je brezvoljno visela s pročelja za njegovim hrbtom, a je bil neomajen: »Samo lastniki podjetij in stanovanj.« Uprla sem se: »Ampak, gospod policist, ne razumete, šefinja me je prosila, naj preverim, ali je vse ok. Naj vržem uvele rože v smeti in izpraznim izložbo, da ne bi koga zamikala.« Ni se dal. Pogovor se je dolgo vrtel v krogu, dokler ni popustil, a le pod pogojem, da mu predam potni list: »Imate petnajst minut. Če se ne vrnete pravočasno, boste ostali brez dokumenta.« Odhitela sem v butik in vse postorila. Prej kot v petnajstih minutah.
In potem je veter spremenil smer. Sredi sončnega četrtka je švistnil skozi mrežo pravokotno umeščenih manhattanskih ulic in avenij. Nosil je prah, veliko prahu. Ni se dalo dihati in prav je prišlo čisto vse, kar je bilo mogoče nastaviti pred nos in usta. Vendarle pa ni bilo pripomočka, ki bi izničil vonj. Vonj po zažganem. Vonj po upepeljenih stavbah, stenah, pisarniških stolih in mizah, telefonskih aparatih, mapah, zvezkih, računalnikih, omarah in predalnikih. Vonj po truplih. In vonj po vojni. Taisti neopisljivi vonj in taista neizmerljiva teža v zraku, ki je pred dvajsetimi leti, ko je JLA tanke usmerila proti Ljubljani, ohromila Slovenijo. Še dolgo nista izginila z manhattanskih ulic.
Toda nekaterih niso ustavili ne tragedija, ne veter, ne vonj, ki je pričal o smrti. Ko sem z jopico pred nosom hitela domov, da bi pobegnila grozovitemu vonju, je mimo mene prištorkljala prikazen. Oblečena je bila v prosojno majčko in rožnato tutu krilo, takšno, kot ga v uvodni špici serije Seks v mestu nosi Sarah Jessica Parker. Pod ramo je stiskala seksi torbico, na obrazu pa je nosila zamaknjenost, značilno za mnoge predstavnike elitnega dela Manhattna. Če območje pod 14. ulico ne bi bilo zaprto za promet, bi se nedvomno peljala s taksijem, tako pa je, reva, morala skozi veter in smrt kopitljati nekam proti jugu.
Deklina se v visokih petah in rožnatem tutuju prav gotovo ni šla pridružit stotinam prostovoljcev, ki so v tistih dneh pomagali z vedri odstranjevati ruševine, da bi se dokopali do preživelih. Bila je to zadnja vojakinja ošabnega New Yorka, čarobnega, a shizofrenega mesta, ki je po terorističnih napadih začasno postalo simbol složnosti, srčnosti in ljubeznivosti. Ko je večji del južnega Manhattna teden dni po 11. septembru spet zagnal aparate za kavo in odprl večino vrat, so se Newyorčani za nekaj tednov zavili v mehkobo. Med mimoidočimi na skorajda že oživelih ulicah je bilo slišati opravičevanje. Oprostite, med hitenjem v slu??bo sem se zadel v vas. Oprostite, ker ste se spotaknili ob moj čevelj. Oprostite, polil sem vas s kavo. Oprostite, oprostite. Ni bilo živčnega hupanja voznikov, ni bilo žal besed. V enem najbolj trdoživih urbanih plemen na svetu je bila na delu kolektivna katarza. Prijazni pogledi in pazljivi nasmeški so bili testament rahločutnosti, s katero so merili popolne neznance.
Ulice East Villagea so bile posejane s selitvenimi tovornjaki, modni butiki v Noliti ter druge trgovine, restavracije in kioski pa so drug za drugim izobešali ameriške zastave. Če jim jo je uspelo kupiti. Zadnjo v bližnji okolici sem odkrila v trgovini z izdelki ameriških domorodcev na ulici Broadway, pred katero stoji visok lesen Indijanec. Bila je ročno sešita, stala je sto dolarjev. Šefinja je bila navdušena nad njo. Ko sem jo obesila v izložbo, sem razumela, zakaj.
Okrog Empire State Buildinga so še vedno krožili helikopterji. Vojna bo, sem pomislila.
