Enakost v zdravju

Prva slika: bilo je poznega februarja 1979. Na judoističnem turnirju­ v nemškem Koblenzu sem tekmoval za ljubljansko Olimpijo. Za sabo sem imel naslove republiškega prvaka in srebrno medaljo z državnega prvenstva za mlajše mladince, treniral sem resno in vsak dan. Po gimnazijski maturi sem se nameraval vpisati na visoko šolo za šport in nadaljevati kariero zdravega telesa. Obrnilo se je drugače.

V polfinalnem boju sem – kot že neštetokrat – rutinsko izvedel bočni met koshi guruma, nato pa sem – kot že neštetokrat – padel napol na in napol pod nasprotnika. Za spodobno izvedbo mi je sodnik pripisal wazari. Včasih mi je ta met, nekakšna osebna specialiteta, prinesel ippon, polno točko in konec boja, včasih wazari, pol točke in znatno prednost. A tu se je rutina sunkovito končala. Nikoli, ampak res nikoli prej v živ­ljenju me ni tako zabolelo – ostro in hitro, nato pa topo in vztrajno. Obležal sem skrčen v klobčič drgetajočega zarodka.

Še isto noč smo odpotovali domov. Po dolgi vožnji, ki sem jo predremal v bolečinah, z zgrizenimi ustnicami in zamegljenim pogledom, sem končal na ljubljanski polikliniki, od tam pa so me hitro premestili v osmo nadstropje Kliničnega centra. Zbujal sem se s pogledom na grajski drevored, se smilil samemu sebi, sanjaril in premišljal o življenju brez juda. Z operacijo leve ledvice se je namreč začel konec moje športne kariere. Namesto na »difu«, kot smo rekli šoli za šport, sem pristal na filozofski fakulteti in v iskanju zdravega duha.

Počasi sem se znebil občutka, da mi nekaj manjka, nikoli pa nisem pozabil olajšanja, ki je privrelo iz zavesti, da sem bil ves čas zdrav­ljenja v dobrih rokah dobrih ljudi v belem. Nisem pozabil niti na hvaležnost, ki je vzniknila iz vednosti, da so me zdravniki oskrbeli strokovno, prijazno in brezplačno.

Druga slika: bilo je poznega oktobra 1988. Pred ambulanto univerze Syracuse v državi New York, na pol poti med Manhattnom in Montrealom, sem odvračal pogled od neonskih luči v preddverju, mežikal skozi pršenje dežja in strmel v Jacka, poljskega prijatelja in študentskega kolega v doktorskem programu družbene teorije. Vrnil se je z zdravniškega pregleda. Začudenost, zgroženost in nejevera so se iz njegovih selile v moje oči.

In vendar sva bila še tisto dopoldne po­vsem v drugačni koži, ko sva v istem moštvu humanistov razigrano brcala žogo na redni sobotni nogometni tekmi, na negovanem igrišču ob Euclid Avenue. Šlo nam je kar dobro, dokler ni, potem ko je v sijajnem prodoru po levem krilu pritekel pred gol ekipe tehnikov, Jacka zrušil grobi branilec. Enajstmetrovko je streljal nekdo drug, prijatelja pa so odnesli na nosilih. Hudo si je poškodoval koleno. Takoj je začutil, da bo konec z njegovim nogometom. Spoznanje, da bi kljub obveznemu zavarovanju moral za operacijo prispevati petnajst tisoč dolarjev, je v njegove možgane pronicalo le zlagoma.

Naslednji dan je Jacek letel domov. Namesto v privatni ameriški bolnišnici, kjer bi bil prisiljen za plačilo računa vzeti posojilo, so mu operacijo kolena opravili kirurgi v javni kliniki v Varšavi. Tam mu ni bilo treba seči v žep, pač pa je račun poravnal poljski zdrav­stveni zavod.

Jacek se je na kampus vrnil šele naslednje akademsko leto. Nogometa ni več igral, pridružil pa se nam je pri večernih razpravah v priljubljeni krčmi Old Grove, kjer so stregli blues in pivo. Beseda je slejkoprej nanesla na njegovo poškodbo, s tem pa tudi na primerjave med zdravstvenimi sistemi in državami. Vedno znova, ne glede na različna vrata, skozi­ katera smo vstopali v vnetljivo debato, je prišla na dan ista ločnica: Evropejci na eni in Američani na drugi strani.

Ne glede na to, ali smo evropski študentje prišli v Ameriko iz zahodnega kapitalističnega ali vzhodnega komunističnega dela Evrope, smo nosili s seboj izkušnjo življenja v socialni državi. Našim ameriškim kolegom se je skrbniška vloga države zdela bodisi praktično nesmiselna bodisi ideološko nevarna. Zagovarjali so posameznikovo svobodo, kakršno menda lahko človek kot privatni podjetnik uresniči le na tržišču, ponujajoč in prodajajoč vse, kar ima – spretnosti in znanja, delovno silo in ustvarjalne možgane. Ni jim (bilo) mar za avtoceste, polne lukenj, razmajane mostove in skromno ulično razsvetljavo, za skupne infrastrukturne zadeve, samo da ni treba plačevati visokih davkov. Naj propade skupno in javno, saj je privatno v vsakem pogledu boljše. Od obupa spričo pomanjkljive družbene solidarnosti smo si Evropejci pulili lase, Američani pa so cinično odgovarjali: pomagaj si sam.

Prav v teh davnih transatlantskih razpravah se mi je izkristaliziralo presenetljivo spoznanje. Biti Evropejec ne pomeni le biti član enega od mnogih narodov stare celine. Biti Evropejec pomeni poznati razliko med finančno vrednostjo in človeško vrednoto. Biti Evropejec pomeni razumeti socialno državo kot nujen pogoj za dobro življenje.

Socialna država kot politični model je plemenit poskus, v katerem organizirana oblast ščiti in izboljšuje gmotni, duhovni ter občestveni položaj prebivalcev. Podlago za vznik takšnega modela je preskrbelo prepričanje, da se tržnim silnicam ne sme prepustiti vseh razsežnosti človeškega bivanja. Delovanje tržišča je treba usmeriti in preoblikovati tako, da bo v prid vsemu delovnemu prebivalstvu. Po drugi svetovni vojni se je model razširil tudi na tiste, ki iz različnih razlogov nimajo zaposlitve.

Začetki socialne države segajo do konservativnih reform nemškega kanclerja Otta von Bismarcka, s katerimi je v osemdesetih letih 19. stoletja uvedel državne pokojnine, nezgodno zavarovanje in zdravstveno oskrbo. Izhajal je iz posebne zgodovinske situacije v Nemčiji, v kateri je nameraval pridobiti podporo delavskega razreda, istočasno pa preprečiti množično izseljevanje čez lužo. V Ameriki so delavci lahko zaslužili več, vendar niso uživali državne skrbi, na razpolago so imeli le zelo skromne varnostne mreže v obliki privatnih dobrodelnih ustanov.

Druge evropske države so kmalu sledile nemškemu zgledu. Posnemale in prilagajale so model, ki si je pridobil visoko stopnjo javne verodostojnosti po prvi svetovni vojni, zlasti v gospodarski krizi in veliki depresiji v tridesetih letih. Po drugi svetovni vojni so zmagoviti zavezniki v svojih družbah razvijali in krepili politiko, ki je slonela na demokraciji, kapitalizmu in socialni državi. Glavni vzrok za vključitev socialne države v arhitekturo oblasti je bržkone treba iskati v obstoju komunističnih režimov, ki so na vzhodni strani železne zavese razvijali alternativni model z dobršno mero skrbi za državljane (in nadzora­ nad njimi).

V osemdesetih letih, še pred propadom komunističnih režimov, so se v politični ekonomiji zahodnega sveta začele uveljavljati zamisli tržnega fundamentalizma, kakršne je v Ameriki zagovarjal predsednik Ronald Reagan, v Evropi pa mu je sledila britanska premierka Margaret Thatcher s predstavo o družbi, ki ne obstaja, ker naj bi obstajali le posamezniki. In vsak si pomaga sam. Sadovi teh razdiralnih zamisli so tlakovali pot zmagoslavnemu globalnemu tržišču, ki se nam po koncu komunizma brezobzirno vsiljuje kot poslednja mera vseh stvari in ljudi. To je igra brez rokavic, tekmovanje golih pesti. Od demokracije, blagostanja in kapitalizma je ostal le še kapitalizem.

Si mar res želimo družbo, v kateri bo pravica do zdravstvene oskrbe rezervirana le za tiste, ki jo lahko plačajo? Prav gotovo ne. S tega vidika sem bil prepričan Evropejec tako včeraj, v času hladne vojne, kot sem prepričan Evropejec danes, v času vroče krize. Zakaj? Ker verjamem, da je socialna država nujna za uresničitev človekovega dostojanstva. Človekovo dostojanstvo pripada vsakomur, ne pa – na primer – le tistim z določeno starostjo, spolom, narodnostjo, službo, statusom ali poklicem. Če smo si namreč po čem ljudje res enaki, smo si po pravici do dostojanstva. Pravica do dostojanstva je temeljna človekova pravica. Šele vera v temeljno človeško enakost iz nas ustvarja ljudi. Brez te vere bi zdrsnili v barbarstvo, je natančno rekel poljsko-ameriški filozof Leszek Kolakowski v knjigi Mini predavanja o maksi zadevah.

V imenu temeljne človeške enakosti tako moderna socialna država vključuje vse prebivalstvo, od otrok do delavcev in upokojencev, od bolnih in onemoglih do brezposelnih. Za storitve socialne države čutimo, da so potrebne, ker utelešajo skupno dobro. S tega stališča lahko razločno opazimo, da vzdržuje socialno državo tista oblast, ki se zaveda, da cilj politike ni povečevanje dobička, ampak povečevanje kvalitete življenja. Morebitna omejitev in krnitev, kaj šele odprava socialne države, ne bi imela le kratkoročnih učinkov, ki jih merimo s prihranki v državnem proračunu, ampak bi imela tudi dolgoročne učinke, ki jih merimo z bolnimi telesi posameznikov in z bolnim duhom družbe.

Tretja slika: bilo je poznega junija 2013. Mestnjani prestolnice in drugih slovenskih krajev smo se v tisočih zbrali na zelenicah Kongresnega trga v Ljubljani. Na dan državnosti smo se zbrali na protestnem pohodu v podporo javnemu zdravstvu in proti korupciji. Mnogi protestniki so oblekli kanarčkasto rumene majice z napisom Gibanje za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva. Nismo jih nosili vsi. A tudi tisti, ki nismo bili oblečeni v rumeno, delimo protestniško prepričanje, da šele oblast, ki brani skupno dobro pred privatizacijo, ga vzdržuje in odgovorno povečuje, dejansko skrbi za materialno in duhovno dediščino. Namenjena ni le sodobnikom, ampak tudi zanamcem.

Protestirali smo torej proti viziji družbe, v kateri bolnika zadane kap šele, ko dobi račun za zdravljenje.