Tiskane izdaje
Žlahtne dolgočasnosti, ki je več desetletij spremljala evropske volitve, je konec. Obstajata tako rekoč dve Evropi, tudi stara celina je dobila svoje čajankarje. Volilni rezultat prvih zares pomembnih volitev v evropski parlament pušča za seboj zelo drugačno politično geografijo, precej bolj podobno tistemu, kar ugaja volivcem. »Elita« jo opazuje z zmesjo dvomov in osuplosti, toda težko se dela, da se ni zgodilo nič. Revitalizacija evropske ideje pa je mogoča samo z obnovljenim dialogom med politiko in državljani, z ničimer drugim ni mogoče povrniti zaupanja ljudi v evropsko demokracijo. Reševanje Evrope, skratka, pomeni drugačno demokracijo in drugačno Evropo.
Sramota
Najbolj travmatičen je bil volilni izid v Franciji. Bil je neizbežen, in vendar je kakor potres. Skrajno desna, parafašistična Nacionalna fronta je postala zmagovita v eni od vodilnih ustanovnih članic Evropske unije, tisti, ki je v evropsko zgradbo investirala največ političnih idej. V preteklosti je dala Evropi Jeana Monneta, Roberta Schumana in Jacquesa Delorsa, zdaj evropski tempo določa Marine Le Pen. In že najavlja »dolg marš Francozov naproti svobodi«. Ker je Francija skupaj z Nemčijo sredica EU, polovica tradicionalnega motorja, ki je desetletja določal evropsko politično smer, je psihološki, emocionalni in realpolitični učinek fenomena Le Pen toliko bolj dramatičen.
Mnoge Francoze je obšel sram. »Šokantno je spoznanje, da na ulici veš, da poznaš ljudi, ki so volili Nacionalno fronto; stranko, ki je, drugače kot britanska Ukip, resnično ostudna, ne glede na njen novi, smehljajoči, polikani obraz,« je izid komentiral Dominique Moïsi. Spoznala sem ga pred desetletjem in najbolj referenčni francoski politolog je eden najbolj prepričanih Evropejcev med Francozi. Je potomec judovskega taboriščnika z družinsko zgodbo, ki je emblem tragične, kompleksne evropske zgodovine. Očeta so deportirali leta 1943, ko so ga izdali rojaki Francozi. Istega dne je francoska katoliška odporniška organizacija obvarovala njegovo mater. Greh in odrešitev sta zaznamovala sina: lahko bi zasovražil Francijo, a se je zaljubil v Evropo. Moïsi obžaluje francosko smer, in vendar verjame, da se Evropa ne kruši pred našimi očmi, kakor govori Le Penova.
Zanjo je glasoval vsak četrti Francoz. Tokrat je prišlo na volišča bistveno več ljudi kot pred petimi leti, a samo kakih 40 odstotkov volilnih upravičencev: ko govorimo, da je Nacionalno fronto podprla tretjina mladih, je to 30 odstotkov od skupaj 40 odstotkov. Frustracije, strah in apatija Francozov so velikanski in simptomatični za celotno Evropo. Nikjer pa ni identitetna kriza tako globoka kot prav tu, Francija je malodušna že dlje, njeno razočaranje je globoko. V ozračju krize, mediokritetne politike Françoisa Hollanda in negotovosti zaradi zmanjšane teže v Evropi, je vzpon skrajne desnice na neki način programiran. Vse od maastrichtske pogodbe leta 1992 in zavrnitve ustavne pogodbe leta 2005 Francija kaže nelagodje in dvomi o EU. Zgodba o Evropi, ki je vzvod za povečanje moči opešane nekdanje imperialne sile, se je po letu 1989 izpela.
Razlage
Izjemen uspeh skrajne desnice presega meje Francije, je del širšega evropskega trenda. Na Otoku triumfira evrofobični Nigel Farage, prvi zmagovalec v sto letih, ki ni ne laburist ne konservativec, skrajna desnica je bila uspešna v Avstriji, na Danskem in Madžarskem. Ekonomska kriza in kriza upravljanja EU prevprašujeta tako rekoč vse, na čemer je utemeljena integracija, evropska ideja ni več samoumevna. In vendar vzpon desnega populizma ni razložljiv samo z ekonomsko mizerijo in niti samo z apatijo levega volilnega telesa. Sporočila nacionalističnih, evroskeptičnih, evrofobnih in rasističnih skupin o avtoritarni EU zvenijo v času krize prepričljivo. Nekdanji direktor Monda Jean-Marie Colombani piše, da »avstrijski primer med drugim kaže, da je razlaga o volilnem rezultatu kot posledici krize nezadostna«.
Treba se je ozreti na volilni zemljevid. Vzpon desnih populistov ni najbolj značilen za države evropskega juga, za tako imenovano periferijo, ki jo je kriza najbolj prizadela. Izjemne rezultate so dosegli avstrijski svobodnjaki, danski nacionalisti, britanski evroskeptiki in francoska skrajna desnica, in to niso države članice, ki so ekonomsko na dnu. Nacisti Zlate zore so v Grčiji dobili deset odstotkov, vendar je večino protestnih glasov pobrala leva protivarčevalno usmerjena Siriza. Na Pirenejskem polotoku ni evroskepticizma, skrajna desnica je ostala na obrobju. V Španiji so vladajoči konservativci po treh letih varčevanja in visoke brezposelnosti izgubili veliko podpore, vendar preživeli; skupaj s socialisti niso dobili polovice glasov, volivci so povedali, da so naveličani dvostrankarskega sistema.
Zelo presenetljivo se je odzvala Italija in izrekla zaupnico Demokratski stranki premiera Mattea Renzija. »Politične voditelje izvolijo zaradi tega, kar so. A tudi zaradi tega, kar niso,« je povzel Corriere. Renzi je nov in drugačen; zanj je glasovalo enajst milijonov Italijanov, kar je zgodovinski rezultat postkomunistične levice. Največji poraženec je antipolitik Beppe Grillo, četudi je zanj volil vsak peti volivec, lahko bi domnevali, da njegove zvezde zahajajo. Poleg obrnjenega razmerja med krizo in populizmi na evropskem severu in jugu pa je opaziti tudi več politične stabilnosti in manj desnega ekstremizma v vzhodnih članicah kot v zahodnih.
Desni populizem ima bolj kot s krizo opraviti z najnevarnejšim, s približevanjem dvojega: ksenofobije, če že ne antisemitizma in rasizma, in množičnih gibanj, usmerjenih proti elitam, ki so tačas značilna za staro celino. »Ko se tokova združita, je v nevarnosti demokracija,« komentira prej omenjeni Colombani. Za stanje je odgovoren celoten politični razred, tako na levi kot na desni. Levica je instrumentalizirala skrajno desnico za to, da bi oslabila desnico, desnica je že davno podrla mejo med seboj in ekstremizmi. Krivda je obojestranska, pred volitvami sta bila oba pola dobesedno ohromljena v strahu pred skrajneži, kljub temu sta eden in drugi pripravila teren zanje.
Zato za aktualni izid volitev niso krivi volivci, čeprav jih je večina ostala doma. Negativni trend padanja volilne udeležbe je bil ustavljen – to so prve volitve po letu 1979, ki se jih ni udeležilo manj ljudi kot poprejšnjih, vendar apatija ostaja velika.
Evropa, ki jo hočemo
Evrofobijo bo težko ustaviti, dokler bodo državljani volili »evropski parlament«; in to dobesedno v navednicah, je v Limesu zapisal Lucio Caracciolo. Edina voljena institucija ni pravi parlament in ni resnično evropski, z vsemi svojimi omejitvami ne bi prestal demokratičnega preskusa. Preostalega sveta niti ne zanima, kaj se dogaja v tamkajšnjem ezoteričnem hemiciklu. »Problem Evrope je v tem, kar ponuja, ne v tem, kar od nje hočemo. Kako naj imamo za demokratično neko celoto, kjer se odločitve ne sprejemajo v parlamentu ali komisiji, temveč na zaprtih nočnih zasedanjih šefov vlad, se začno z večernim aperitivom in končajo s kavo ob zori, nakar sledijo hkratne tiskovne konference, na katerih vsak voditelj razlaga svojim volivcem svojo resnico o izidu pogajanj?«
Volilni rezultat je stresel Evropo do temeljev. Če bo ostala taka, kot je, se bo nezadovoljstvo nadaljevalo, množil se bo nacionalizem, nato šovinizem, naposled rasizem. Nezaupanje ni povezano samo z evropskimi institucijami, ampak s političnim sistemom v celoti, državljani izgubljajo vero v sposobnost institucij, da spoštujejo obljube, pravi eden najpomembnejših še živečih družboslovcev Zygmunt Bauman. »Temeljne pravice, za katere smo mislili, da jih bodo izvoljeni predstavniki obvarovali, so brezobzirno kratene ... Evropa mora h koreninam institucionalne nezmožnosti pomiritve med politiko in močjo.« ●
