Po kontroverznih odzivih na delu Balkana slabo kaže, da bo film Angeline Jolie pripomogel k pomiritvi strani v razdeljeni deželi.

Angelina Jolie je preveč popolno lepa, kot oseba iz stripa, Angelina Jolie je preveč slavna, Angelina je preveč vsega, da bi jo »jemali resno« - a kamorkoli stopi, tja se usmeri pozornost svetovne javnosti. Afganistan, Kambodža...

Kot humanitarka je s svojim partnerjem Bradom Pittom za krizna območja naredila več kot večina političnih voditeljev skupaj. Običajno se igralci, ki se usmerijo v režijo, pri svojih prvencih lotijo polavtobiografskih zgodb. A Angelina Jolie se v svojem filmu V deželi krvi in medu brezkompromisno, celo predrzno loti tabu tem - krvave vihre na Balkanu, sistematičnih posilstev, taborišč in vprašanja možnosti ljubezenske zgodbe med žrtvijo in oficirjem.

In kot pišejo svetovni kritiki, ji je za to treba priznati pogum. Tudi pogum, da gre film v svetovne kinematografe v izvirnem lokalnem bosanskem, srbskem, hrvaškem jeziku, čeprav je posnela tudi angleško verzijo.

Štirinajstega februarja, na valentinovo, v Sarajevu vlada obsedno stanje. Ne le zaradi vremenskih razmer – teža snega je porušila streho Skenderije –, ker so se temperature z -20 dvignile na -12 stopinj Celzija, s streh padajo velike ledene sveče, promet je otežen zaradi sesipavanja snega s streh. Ko na letališče prispe Angelina Jolie s svojo ekipo, jo pričakajo regionalne in mednarodne ekipe; akreditiranih je več kot 200 medijev.

Na večer premiere v Zetri je v mestu nemogoče dobiti taksi. Gruče ljudi trkajo na vrata in prosijo, da jih vzamemo s sabo. Nisem avtobus, zamrmra taksist. Najprej sneg in zdaj še Angelina, pravi taksist z nasmeškom. »Ne smemo pozabiti, res je,« reče taksist. »A jaz tega filma ne bom gledal. Štiri leta sem bil tam gori, v hribih, pomigne z glavo, videl sem stvari, ki bi jih rad pozabil, trudim se, da me te podobe ne preganjajo ponoči... Nihče si ne zna predstavljati, kako je, ko se te slike vračajo. Zakaj bi potem gledal ta film?«

Po zasneženi cesti se prebijamo skozi množico avtomobilov, snega, ljudi. Ker je zaradi vremena zamujala tiskovna konferenca v hotelu Evropa, zamuja tudi obred rdeče preproge. A Sarajevčanov mraz ne bo ustavil; ure stojijo pred Zetro in čakajo, da iz ene izmed limuzin na rdečo preprogo stopi Angelina Jolie z Bradom Pittom.

Pred začetkom projekcije je avtorica, ki je v Bosni dobila status nacionalne ikone in dobrotnice, občinstvo pozdravila v bosanščini - Hvala, što ste večeras ovdje - in požela navdušenje večtisočglave množice. »Ta film smo naredili ne le zato, da bi svet opomnili, da se take strašne stvari v naši zgodovini ne smejo pozabiti, ampak da bi svetu pokazali neverjeten talent in umetnost te izjemne dežele, Bosne. Vem, da bo film prebudil boleče spomine in da je to težek film, a upam, da vas ne bo spomnil samo, kaj vse ste pretrpeli, ampak da vas bo spomnil tudi na to, da ste preživeli.«

Tako se pred več kot pet tisoč ljudmi (šest tisoč sedišč) prav v Zetri, kjer je leta 1984 potekala zaključna slovesnost zimskih olimpijskih iger, pozornost sveta spet usmerja v Zetro. Prav tja, kjer je bil med vojno prostor okrog Zetre grobišče, ker mesto ni imelo kje pokopati svojih mrtvih.

Še pred začetkom snemanja 2010 je projekt z delovnim naslovom Untitled Love Story buril duhove vojne. Najprej se je oglasilo združenje Ženske - žrtve vojne, ki so trdile, da je ljubezen med posiljevalcem in žrtvijo nemogoča in nesprejemljiva; ne da bi prej prebrale scenarij, ne da bi se želele srečati s scenaristko filma. Tudi zaradi njih je Ministrstvo za kulturo BiH prepovedalo snemanje filma na tem ozemlju in produkcija in denar so se preselili v Budimpešto. In prav te ženske žrtve so imele možnost, da film na zaprti projekciji vidijo lani, še pred svetovno premiero v New Yorku.

Ajla, ki jo igra odlična sarajevska igralka Zana Marjanović, se ne zaljubi v svojega posiljevalca. Tik pred vojno se zaljubi v policista srbske narodnosti (Goran Kostić), potem pa njuno ljubezen prekine vojna. Štiri mesece zatem se srečata v taborišču, kamor pripadniki paravojaških enot odvlečejo številne muslimanke. Tam je on kot oficir srbske vojske in sin srbskega nacionalističnega generala (Rade Šerbedžija) razdvojen med ukazi in prepričanji očeta ter absurdom pomorov in zločinom, ki jih počnejo njegovi vojaki.

Neobičajna ljubezenska zgodba z notranjo razklanostjo obeh junakov - ona z občutkom krivde, ker ljubi človeka, ki ubija njene ljudi, on, ker ljubi muslimanko - ima temelje v resnični zgodbi, pravzaprav po več pričevanjih žensk, ki zaradi doživetega niso več sposobne občutiti.

Serija mentalnih šokov

In vendar, zakaj se je Angelina Jolie usmerila prav v Bosno, se med vsemi kriznimi žarišči, kjer je bila kot ambasadorka UNHCR, dotaknila prav te nevralgične točke Evrope? Pred dvema letoma je obiskala Bosno zaradi projekta razminiranja - in se srečala z ženskami v begunskih centrih, ki se zaradi prestanih grozot zelo težko vključujejo v običajno življenje. Zgodbe ji niso dale miru; v nočeh brez spanja jih je zapisovala v nekakšen dnevnik, dokler je ni njen partner Brad Pitt spodbudil, da jih oblikuje v scenarij.

Prvo krizno žarišče v življenju, ki ga je videla Joliejeva, je bila Sierra Leone. Petsto tisoč ljudi v begunskem kampu, morje bolečine. »Ko sem videla vse te ljudi, otroke, ki so jih pohabili za beračenje, in vse te krutosti, se je v meni nekaj zlomilo. Takrat sem si obljubila, da teh grozot nikoli, nikoli ne smem pozabiti. Da bom dala vse od sebe, da svet opozarjam na takšne stvari. Takrat sem spoznala, da lahko dam smisel svoji slavi.«

Tudi zato je film posnet skozi oči Ajle, mlade slikarke, ker hoče s tem filmom opozoriti na vse zločine proti ženskam, ki se dogajajo zdaj, v tem trenutku - in s prstom pokazati na mednarodno skupnost, ki se v ključnih trenutkih ni odzvala.

Najtežja zanjo je bila prav prva kruta scena v filmu, je odgovorila na vprašanje Danisa Tanovića na konferenci. Ta prizor je bil eden težjih tudi za Zano Marjanović: Ženske, ki jih izženejo z njihovih domov, jih strpajo v avtobus, nato jih pred taboriščem postrojijo, jim potrgajo nakit, vse osebne stvari. »Zna katera kuhati?« reče eden od vojakov. Ena od njih dvigne roko, jaz sem zdravnica, drugo dekle dvigne roko, jaz znam šivati...

»Se znaš jebati?« Vojak jo zgrabi, vrže na mizo in jo posili pred očmi vseh. Prizor, ki na gledalca deluje kot udarec v trebuh, je prvi v nizu težkih, brutalnih prizorov, ki jih režiserka naniza brez metaforike in olepševanja.

Ženske, pripravljene za dehumanizacijo, za sistematična posilstva in brutalnosti.

Večina kritik, tudi britanski Guardian, ji priznava, da se v filmu čuti, kako natančno je seznanjena s kompleksno temo vojne na Balkanu. In tudi sama je večkrat poudarila, da je za film naredila resne raziskave: posvetovala naj bi se s strokovnjaki, kot so že pokojni Richard Holbrooke, arhitekt daytonskega sporazuma iz leta 1995, z generalom Wesleyjem Clarkom, nekdanjim poveljnikom Nata, in dopisnikom Tomom Gjeltenom, ki je poročal o vojni za ameriški nacionalni radio.

»To, kar je naredila Angelina Jolie s svojim filmom, je neizmerno veliko za Bosno in Hercegovino in za vso regijo. Ta film je refleksija, izsek, biopsija vsega grdega, brutalnega, vulgarnega in kaosa, vse preneseno na veliko platno,« je po projekciji rekel režiser in producent Ademir Kenović kolegici Nadi Zdravić za portal Tačno.net. »To je mentalna serija elektrošokov, ki so se zares dogajali in zgodili. Ta film je zdravilo za vse nas in sporočilo vsem, sosedom, prijateljem sorodnikom v Srbiji, da se čim prej soočijo z resnico. Ker je to edini način, da se ozdravijo.«

Grožnje srbskim 
igralcem in avtorici

Čeprav narejen z namenom, da bo sprožil dialog med obema stranema v BiH, se zdi, da vsaj na Balkanu dosega prav nasprotno.

Že samo bežen pogled na srbske forume je grozljiv, buhti od žaljivk, groženj, sovražnega govora. V Srbiji se že mesece vrstijo javni protesti, češ da Angelina širi protisrbsko propagando, da demonizira Srbe in da s tem filmom želi doseči ukinitev Republike Srbske..., vse zaradi anonimnega pisma, ki naj bi ga nekdo poslal na srbski Kurir. »Ne morem verjeti, da vsa nacija verjame zgodbi, ki so jo objavile smeti takšnega časopisa, na osnovi lažnega maila imaginarne osebe,« je na tviterju objavila Angelina Jolie, ki jo je vest o dogajanjih v Srbiji po pričevanjih njenih igralcev zelo pretresla. Prav zato so na premieri na berlinskem festivalu in v Sarajevu imeli prednost redki srbski mediji, ki jih je prosila, da njene besede čim bolj neizkrivljene prenesejo srbskemu narodu.

»Res je, da se v filmu ne omenja 100.000, ampak 50.000 posiljenih bosanskih žensk, srbski igralci imajo vloge 'dobrih Srbov', sploh Nikola Đuričko in Branko Đurić, v nekaterih stavkih se celo omeni trpljenje Srbov na Kosovu in v drugi svetovni vojni... Nam je to dovolj?« se v ironičnem stilu v članku Ko Anđa prosi za opravičilo sprašuje novinarka Nedjelnika Zorica Marković.

Nič čudnega, da se tudi na tiskovni konferenci pojavi to vprašanje - je ta film antisrbski?

»Žalostno je, da se morajo tudi danes postavljati takšna vprašanja,« je rekla Angelina Jolie. »To kaže, kako razdeljena je še vedno ta regija.« Omenila je talentirano etnično različno igralsko ekipo, med katero so številni srbski igralci, ki so ji pokazali, kaj je pomenilo biti Jugoslovan in živeti v miru in slogi, ne glede na nacionalno pripadnost.

Še enkrat je poudarila, da želi sodelovati s Srbijo, da občuduje njihove umetnike, kreativnost, da bi se želela sestati z njihovim predsednikom - in da nikakor ni želela narediti filma, ki bi okrivil celoten narod.

»Verjamem, da je srbski narod dovolj inteligenten, da bo znal razlikovati med inscenacijami medijev in nekaterih politikov, in da bodo ljudje najprej pogledali film, da bi lahko sodili.«

Kot je Angelina še povedala za Guardian, je dobivala grožnje po elektronski pošti, grožnje po spletu. Njeni igralci je s tem niso želeli obremenjevati, a je od drugih izvedela, da so enemu od igralcev vdrli v mobilni telefon, drugemu razbili šipe na avtomobilu... Dala jim je možnost, da v času, ko se film prikazuje v regiji, odidejo iz države, a nihče od srbske ekipe ni sprejel te možnosti.

Branko Đurić igra v filmu karakterno vlogo Aleksandra, Sarajevčana srbske narodnosti, ki se je pridružil srbski vojski, in tako med vojno vihro med nasprotniki prepoznava ljudi iz njegovega mesta, njegova notranja razdvojenost se v filmu poglablja. Tu ne gre toliko za film kot za to, da ga je naredila oseba, ki že s svojo medijsko podobo znova usmeri pozornost na to temo; kot je rekla, je osebno začutila klic, da svoj pogled na to vojno prenese v svet.

Na vprašanje, kako komentira odzive srbskih medijev in nekaterih igralskih kolegov (Dragan Bjelogrlić, Bata Živojinović), ki trdijo, da je film banalen in površen, odgovarja: »Na teh območjih smo že kakih sto let navajeni, da ljudje dogodke različnih nacij doživljajo različno, zato je logično, da ta film sproža tako kontroverzne odzive.«

Glavni igralec Goran Kostić je tako kot njegov filmski lik Danijel sin srbskega visokega častnika v vojni in je ob izbruhu vojne pred mobilizacijo odšel v London, na spletu pa je prav tako tarča groženj in zmerljivk z izdajalcem naroda. »Ne moremo si zatiskati oči pred dejstvom, da so na tem območju ostajala taborišča, kamor so odpeljali muslimanske ženske in jih načrtno posiljevali. Ta resnica se dotika tudi mene osebno. In prav zaradi svojega rodu in osebne zgodovine sem začutil potrebo, da se soočim z duhovi preteklosti. Ker smo zaradi nekaterih ljudi, ki so izgubili moralni kompas ali ga morda nikoli niso imeli, vsi nosili to sramoto. Oni so s svojimi grozodejstvi umazali vse nas. Nismo se ukvarjali s tem, kdo je začel to krvavo vojno, ampak s tem, kako vojna posameznikom omogoča priložnost, da izživijo svoje največje umazanosti,« je rekel Goran Kostić.

Žalostno je, da film, ki je ravnokar v Berlinu dobil nagrado na humanitarna prizadevanja Cinema for peace in Angelina od nemške vlade denar za pomoč pri obnovah hiš beguncev, izziva takšne negativne strasti na Balkanu, je rekel Feđa Štukan, sarajevski igralec, ki v filmu igra agresivnega pripadnika srbske vojske. »Prijelo me je, da bi v Berlinu stopil na oder in rekel: ljudje, pustite nas, da se do konca pobijemo, ker očitno ne zaslužimo podpore, ki nam jo dajete.«

»Srbska stran, ki se tako razburja zaradi filma Angeline Jolie, bi se morala soočiti z dejstvom, da so bili zločini še veliko bolj kruti, kot jih je pokazala avtorica: zaporedna posilstva soproge pred otroki in možem in ubijanje najbližjih med samim dejanjem...« je rekel prof. dr. Muhamed Šestanović z Inštituta za raziskavo zločina proti človeštvu, ki se sploh z raziskovanjem spolnih zločinov ukvarja več kot desetletje. »Ta zločin je del zločina genocida, ker ne gre za spolno zadovoljitev, ampak predvsem za dehumanizacijo bosanskih žensk in izničenje njihove kulture.«

In vendar so posamezniki, tako v Srbiji kot v Republiki srbski, ki želijo videti ta film; kljub odpovedani premieri filma (16. januar) so začeli ilegalne projekcije filma. Angelina Jolie je poudarila, da podpira te pogumne posameznike in da bo poskrbela, da ne bodo imeli težav zaradi piratstva.

»Prvo, kar opaziš pri Angelini, je izjemno močan karakter. Vidiš, da imaš opravka z nekom, ki ve, kaj hoče, in kam gre,« je rekel Danis Tanović. »Za razliko od večine njenih kolegic, ki s svojo slavo izkoristijo tako, da postanejo obraz za parfum ali kremo in za to dobijo na račun še več denarja, je sama svojo slavo usmerila v nekaj humanega.«

Na to kaže tudi na njen nedavni obisk v Ovalni dvorani pri predsedniku ZDA Baracku Obami, ki naj bi z njo, z Zano Marjanović in Bradom Pittom govoril o prav o njenem nadaljnem humanitarnem delu pri preprečevanju množičnih zločinov in njenem boju proti seksualnem nasilju nad ženskami, sploh v kriznih območjih.

»Angelina je čudovita in navdihujoča oseba, je državljanka sveta v vseh smislih. In tudi kot režiserka ima kot igralka izjemen dar za delo z igralci, iz mene je potegnila stvari, ki so presenetile celo mene samo,« pravi Zana Marjanović. Sarajevska igralka, ki se je z vlogo v Angelininem filmu bliskovito odprla mednarodna kariera, je ob izbruhu vojne s starši kot osemletna deklica prebegnila v Slovenijo, tu preživela štiri leta in se po koncu vojne z družino odselila v New York, kjer je končala igralsko akademijo. Ko se je vrnila v svoje rodno mesto, je že s prvo večjo vlogo v prvencu Aide Begić Sneg opozorila nase filmsko javnost, v okviru Sarajevskega filmskega festivala pa je odprla Magacin kabare, nazadnje pa je ob obletnici Srebrenice naredila performans z naslovom »8372...«

»Mislim, da je to res 
pogumna ženska«

Po filmu s sedežev vstajajo pretreseni obrazi, obrazi žensk, ki so jim prizori v filmu še enkrat priklicali v zavest grozote vojne. Obrazi mladih, ki bodo zdaj bolj razumeli svoje starše in morda okoliščine, v katerih so se rodili. V ozki gazi, eden za drugim, se na tisoče ljudi počasi pomika iz Zetre proti centru. Ujeti taksi – misija nemogoče. Po uri in pol hoje v dolgi koloni ljudi okrog polnoči stopim v recepcijo hotela Art. »Vas zebe, ne? Ta sneg zdaj,« pravi zamišljeno receptorka, »me spominja na tiste strašne ledene zime v vojni. Ste videli film?« se nasmehne. »Ne vem, ali ga bom šla gledat. Ko si trikrat zadet v glavo in preživiš, ko ti pred očmi granata raznese tvojega otroka, potem si morda ne želiš več gledati še filma o tej vojni. Preblizu je.«

»Gledal sem film,« začne taksist, ko se v koloni voziva proti letališču. »Težak je. Celo za tiste, ki so vojne grozote doživeli na svoji koži, tako kot jaz. A kako je to težko šele za ljudi, ki ne vedo, kako je, ko okrog tebe padajo granate in prijatelju poleg tebe odnese pol telesa...«

Šeki ga kličejo, pravi, je letnik 1976. Ko se je začela vojna, je bil študent, čeprav se mu na obrazu, sploh v očeh vidi, da je vmes preživel stvari, ki jih nočemo vedeti. »Veste, kaj mislim?« pravi in se obrne proti meni. »Mislim, da je to pogumna ženska. Mislim, da je to prvi film, ki konkretno pokaže razliko med agresorjem in tistimi, ki branijo svoje mesto. V vojni sem se boril s Srbi, Hrvati in Muslimani z ramo ob rami, proti okupatorju našega mesta. Naši bosanski režiserji so vedno poskušali nekako uravnotežiti te stvari, ker imajo še vedno dušo in se spominjajo bratstva in enakosti. Vemo, da zmagovalci pišejo zgodovino, a v tej vojni ni zmagovalcev, zato ta zgodovina nikoli ne bo napisana. Zato je toliko bolj pomembno, da jo pišejo prav takšni filmi. To ni antisrbski film, to je čista resnica.«

Po vseh kontroverznih odzivih na delu Balkana slabo kaže, da bo ta film pripomogel k pomiritvi strani v razdeljeni deželi, kakršna je Bosna danes; morda bo v Bosni pomagal celiti nekatere rane, nekje drugje jih očitno šele zares odpira.

»Ne vem, ali film celi rane, in ne vem, ali jih odpira, te rane so še vedno odprte,« pravi Danis Tanović. »Da se po dvajsetih letih še vedno pojavi vprašanje, ali je to protisrbski film, to pove vse. Če gledaš film o grozotah druge svetovne vojne, mar to pomeni, da gledaš protinemški film? Po dvajsetih letih je že čas, da se stvari postavijo na pravo mesto. Dovolj je bilo zanikanja. Ta film vendar ne govori proti Srbom, govori o posameznikih, ki so storili zločine proti človeštvu.«

Namesto da nas take zgodbe združujejo, da se spet izprašamo, zakaj se je zgodilo, kar se je, da se to ne bi nikoli več ponovilo, to vzbuja sovraštvo – ali kot je rekla Zana Marjanović: »Tukaj ne potrebujemo več sovraštva, potrebujemo besedi, ki smo ju nekoč živeli: bratstvo in enakost.«