Filmski lovec na zgodovino

Če odštejemo Tarantinov postmodernistični vestern Django brez okovov, pa drame, bodisi precej klasične (Ljubezen, Silver Linnings Playbook) ali bolj ali manj fantazijske (Zveri južne divjine, Pijevo življenje in Nesrečniki), so v letošnji oskarjevski dirki v ospredju politični filmi, ki so zaviti v srhljivko (Misija Argo), vojaško akcijo (00:30 – Tajna operacija) ali v epski zgodovinski film o odpravljanju suženjstva (Lincoln), ki ga je zrežiral Steven Spielberg. Lincoln – prejel je največ, kar dvanajst nominacij – je še en Spielbergov filmski poseg v zgodovinske teme, ki so v njegovem opusu zelo pogosto zastopane. Poglejmo si na kratko, kam vse je že zaneslo zgodovinsko oko režiserja, ki je filmsko kariero začel pred dobrimi štiridesetimi leti s televizijskim cestnim filmom Dvoboj (1971), v kateri osamljenega šoferja osebnega avtomobila začne manično preganjati tovornjakar, svoj kaliber pa je pokazal štiri leta kasneje s srhljivko Žrelo, ki je postala eden največjih hitov vseh časov. Dve leti zatem so sledila Bližnja srečanja tretje vrste (1977), ki so spet osupnila svet.

Enajst proti nič

Indiana Jones se dogaja v preteklosti, vendar skorajda v neki vzporedni preteklosti, zato te filmske serije ne moremo imeti za zgodovinske, temveč bolj za čiste akcijske pustolovske filme, zato pa lahko kot prvi Spielbergov zgodovinski film označimo precej neposrečeno Noro invazijo na Kalifornijo (1979), delno zasnovano na resničnih dogodkih, v katerih se histerično prestrašeni prebivalci Kalifornije po japonski invaziji na Pearl Harbor pripravljajo na to, da bodo Japonci napadli še deželo Hollywooda. Sicer ambiciozno zastavljena norčava komedija še zmeraj velja za enega slabših Spielbergovih filmov, ki se potem še kar nekaj časa ni mogel otresti slovesa režiserja, ki sicer zna posneti velike uspešnice (bil je celo nominiran za režijo Bližnjih srečanj in prvega Indiana Jonesa), za kaj resnejšega pa ni primeren.

A Spielberg si je za to še kako prizadeval. Najprej s filmom Barva škrlata (1985), po s Pulitzerjem nagrajenem pisemskem romanu Alice Walker Nekaj vijoličastega (kar je še eden od mnogih primerov v slovenski knjižno-filmski zgodovini, ko je naslov romana drugačen kot film), nekakšnem nadaljevanju Lincolna, ki ima izrazito angažirani, protirasistični ton, saj temnopolto prebivalstvo na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje in še nekaj desetletij naprej, kljub že kar daljni odpravi suženjstva, še vedno kaže kot ljudi, ki jih izrabljajo na vse mogoče načine. V velikem slogu posneti film je pokazal, da Spielberg zna občutljivo ravnati tudi z zahtevnejšim filmskim materialom, kar je filmu prineslo kar enajst nominacij, vendar je podelitev zaključil kot veliki poraženec brez enega samega zlatega kipca.

Spielberg se ni vdal; kritikom se je skušal prikupiti že z naslednjim filmom Imperij sonca (1987) po tudi v slovenščino prevedenem istoimenskem romanu J. B. Ballarda, delno avtobiografski izkušnji enajstletnika Jima (svojo prvo pomembno vlogo je odigral Christian Bale) med drugo svetovno vojno, ki jo je dočakal v Šanghaju kot sin premožnega angleškega menedžerja, nadaljeval pa v japonskem taborišču za Američane, kjer je prezgodaj stopil v svet odraslih in se po svojih močeh moral prilagoditi strahotam vojne. Prepričljivo posnet in impresiven film je požel solidne kritike, vojna tematika z otrokom kot osrednjim likom (drugače od E. T. Vesoljčka štiri leta poprej) pa gledalcev ni prepričala, zato je Imperij sonca ostal eden komercialno najmanj uspešnih Spielbergovih filmov, ki ga šest nominacij, pri katerih je tudi ostalo, ni potegnilo iz vic.

Dvanajst proti sedem

Miniti je moralo še šest let, da je Spielberg leta 1993 začel s svojim prepoznavnim dvojnim filmskim programom v enem letu, da je tedaj že slavni režiser končno prišel še na svoj oskarjevski račun. Tega leta so poleti najprej predvajali njegovo ekranizacijo znanstvenofantastične pustolovščine Jurski park, v kateri so dinozavri oživeli najbolj prepričljivo do tedaj, konec leta pa je prišel na spored črno-beli Schindlerjev seznam, posnet po leta 1982 z bookerjem nagrajenem romanu Schindler's Ark Avstralca Thomasa Keneallyja (sicer inspiriranem s podobnimi dogodki) – brezkompromisno obtožbo holokavsta, kjer se med drugo svetovno vojno na Poljskem nemški podjetnik Oskar Schindler zavzame za Jude in jih enega za drugim pod krinko potreb po delovni sili v svoji tovarni reši pred nacističnim pogubljenjem. Film, ki so ga pozneje zaradi izrazne moči in sporočila – črno-bele tone recimo prekinja le simbolika deklice v rdečem plašču – na televiziji pogosto predvajali brez vmesnih oglasov, je Spielberga končno ustoličil za velikega režiserja, filmu pa izmed dvanajstih nominacij prinesel sedem oskarjev, tudi režiserskega. Spielberg je z dobičkom ustanovil fundacijo Shoah, namenjeno arhiviranju pričevanj žrtev holokavsta (ravno jutrišnji dan, 27. januar, je posvečen spominu nanj).

S paketom dveh filmov je Spielberg spet udaril štiri leta kasneje, leta 1997, ko je po spomladanskem nadaljevanju Jurskega parka (Izgubljeni svet) za oskarjevsko tekmo ponudil suženjsko dramo Amistad, ki se, posneta po resničnih dogodkih, dogaja slaba tri desetletja pred Lincolnom in v kateri spremljamo ladjo afriških sužnjev, ki jih s Kube peljejo v Ameriko. Med potjo se sužnji uprejo, zavzamejo ladjo, ko pa pristanejo ob obali, jih Američani ujamejo, zaprejo in razglasijo za pobegle sužnje. Ker ne znajo niti besede angleško in se ne morejo braniti, jim preti celo smrt, dokler se v igro ne vključi abolicionistični odvetnik in se odloči dokazati, da so svobodni državljani iz druge dežele. Epska ideja Akademije ni prepričala, saj je Amistadu namenila štiri manjše nominacije in ga na podelitvi pustila praznih rok.

No, Spielberg je bil takrat že v polnem pogonu z novim filmom Reševanje vojaka Ryana (1998), globoko v drugi svetovni vojni in pri dnevu izkrcanja zaveznikov v Normandiji, s šokantno otvoritvijo, ki gledalca porine neposredno v spopad (spomnim se, kako smo skupaj z distributerjem gledali film v ljubljanski Komuni in sem se vsakih nekaj minut pomaknil za vrsto nazaj, saj je bil vizualno-zvočni pritisk skoraj prehud), svojevrstna kritika vojne in prikaz njene nesmiselnosti, v kateri vod Američanov pod vodstvom Toma Hanksa na fronti poskuša najti in rešiti ter nazaj k mami pripeljati ameriškega vojaka, ki so mu v vojni padli že vsi bratje. Vsestranski presežek je Spielbergu prinesel še drugega oskarja za režijo (drugače pa pet oskarjev od enajstih nominacij), izmuznil pa se jim je oskar za najboljši film, ki je romal k zdaj že skoraj pozabljenemu Zaljubljenemu Shakespearju. Kot stranski produkt je Spielberg s Tomom Hanksom sproduciral še dve desetdelni visokooktanski vojni seriji Bratje po orožju (2001) in Pacifik (2010).

Po eskapadah Posebno poročilo (2002), Ujemi me, če me moreš (2002) in Terminal (2004) je Spielberg leta 2005 spet ponudil dvojni, poletno-zimski, komercialno-angažirani filmski program. Najprej je vzletela nova verzija Vojne svetov, za božič pa je v kino prišel München, nekakšno nadaljevanje Schindlerjevega seznama in Spielbergovo videnje atentata na izraelske atlete na olimpijskih igrah leta 1972 ter kasnejše izraelske povračilne ukrepe, s katerimi so v naslednjih letih atentatorje enega za drugim našli in likvidirali. Seveda ne brez lastnih izgub. Kljub temu da se je najprej govorilo, da gre za oskarjevskega favorita, je navdušenje kmalu potihnilo in pet nominacij, tudi za režijo in film, je ostalo brez epiloga.

Če odštejemo Noro invazijo na Kalifornijo, je imel Spielberg do filmskega upodabljanja zgodovine resen odnos, zato je bilo precejšnje presenečenje, da se je lotil adaptacije mladinskega romana Grivasti vojak, v katerem ima glavno vlogo konj in njegova nenavadna usoda v vihri prve svetovne vojne. Konjevo potovanje med Angleži, Nemci in Francozi, menjavanje gospodarjev in nemo opazovanje nesmiselnosti človeških prizadevanj za prevlado pa je Spielbergu, ob visokih produkcijskih vrednostih filma, vseeno uspelo pripeljati na zavidljivo raven, ki se je pokazala tudi v šestih, predvsem tehničnih nominacijah, vendar se te niso pozlatile.

Zlato nekje vmes

No, in zdaj je tu še Lincoln, dolgo načrtovani Spielbergov projekt, nekakšen sklepni del suženjske trilogije, zgodovinsko utemeljeni prikaz ključnega obdobja Abrahama Lincolna, ki si je v svojem drugem mandatu med ameriško državljansko vojno leta 1865 zadal za nalogo, da bo z ustavnim amandmajem za zmeraj odpravil suženjstvo. Daniel Day-Lewis je seveda osrednji lik tega filma, motor dogajanja, saj Lincolna upodablja kot odločnega, politično razumnega, prebrisanega, avtoritativnega, hkrati pa tudi ranljivega in občutljivega družinskega človeka, ki je za svoja prepričanja pripravljen zastaviti marsikaj. Na koncu ga je vse skupaj stalo življenja. Jasno, tudi pri tem filmu je sodelovala stalna Spielbergova ekipa, ki tvori ogrodje njegovih filmov v zadnjih desetletjih in je za svoje delo tudi tokrat prejela oskarjevske nominacije (denimo Janusz Kaminski za fotografijo, John Williams za glasbo, Michael Kahn za montažo). Lincoln se tako kaže kot dobro naoljen mehanizem iz Spielbergove tovarne sanj, ki v visokem slogu obdela zgodovinsko pomembno temo in jo v spolirani obliki ponudi svetovnemu občinstvu kot zgleden primer dosežka demokratizacije v ameriški zgodovini, hkrati pa tudi presežka v ameriški kinematografiji. Tudi Akademija pri nominacijah ni mogla drugega, kot da je dvanajstkrat rekla da. Kaj pa bo na podelitvi? Bo Lincoln doživel osmoljeno usodo Barve škrlata (brez oskarjev ob enajstih nominacijah) ali zmagoslavje Schindlerjevega seznama? Če vprašate zgoraj podpisanega, bo resnica tokrat najbrž ravno nekje vmes.