Tiskane izdaje
Za leto dni pritajena razprava o spremembi ustave zaradi zlatega fiskalnega pravila je v teh dneh oživela z vso silovitostjo. Odločil je pogled od zunaj, pogled EU in mednarodnih finančnih trgov, toda ne glede na to so bili prav lahko motivi za izredno sejo povsem notranjepolitični, celo slabonamerni in nečastni.
Ne glede na to je res, da je bodisi takšen razmislek bodisi vnovičen miselni pretres ustave vseeno v največjem nacionalnem interesu, torej tudi v najboljšem interesu države. Ustavni strokovnjaki so radi poudarjali, da je pri spreminjanju ustave treba imeti tresočo se roko. Zdaj je Slovenija pravzaprav v položaju, ko se ji mora ustavi v bran iz grla izviti tresoči se glas, kajti zaradi obsežne politične, socialno-gospodarske in predvsem družbeno-identitetne krize je kot temeljni dokument na udaru kar celotna ustava. Slovenska država je namreč na supranacionalnem križišču in v točki, ko v polnosti le še stežka zagotavlja svojo suverenost, in zlovešči znaki so, da iz finančnih razlogov morda ne bo več mogla varovati niti kriterija socialne države.
Seveda bi bilo lahko vse drugače. Prevladujoče mnenje je, da gre za spodleteli dve desetletji politično-gospodarske simbioze, ki je na rušečo se zgradbo samoupravnega socializma s kapitalistično štukaturo skušala obrobiti varljivo obnovljeno in na modro prebarvano fasado.
Kako spremeniti ustavo
Realnost Slovenije je spregovorila. Povedala je, da je v nesorazmerju s kompozicijo in arhitekturo idej, kakršne so zapisane v ustavi, teh, ki pomenijo vrhovno nacionalno zavezo. Verjetno ni naključje, da ustava v svojem 149. členu spregovori tudi o kreditih v breme države, toda gre za kratek, enostavčni ustavni člen, ki pravi, da so krediti v breme države in poroštva države za kredite dovoljeni le na podlagi zakona. Toda že samo dejstvo, da je imel ustavodajalec sploh potrebo posebej omenjati kredite, kaže na uvid in namero o tem, da se okrog finančnih zadev države organizira neka premišljena politika. Ni si težko predstavljati, da je bil motiv ustavodajalca, da s tako organizirano politiko zgradi obrambni zid okrog suverenosti, ki pomeni jedro države. In v tem jedru suverenosti države bržkone počivajo vrednote in koncepti, ki jih je, kakor izvira iz preambule, navdihnila zgodovinska namera »slovenskega naroda do samoodločbe« in je plod »večstoletnega boja za narodno osvoboditev«, za »narodno samobitnost« in za uveljavitev svoje državnosti.
Nesorazmernost, torej, ki jo sporoča kompozicija ustavnih idej, je glede na sporočila realnosti v tem, da ne varuje ideje napredka, intelektualne (in duhovne) inovacije, ne definira teženja k blaginji, ki bi edina učinkovito lahko omogočila veliko vrednoto socialne države.
Obstajajo glasovi dobrih poznavalcev slovenskega gospodarstva, ki se iz teh razlogov intimno zavzemajo za spremembo ustave v tem smislu, da bi med njene prve člene (ali v preambulo) dodali ugotovitve te narave: da je Slovenija država napredka, da teži k strokovni, gospodarski, znanstveni in delovno-etični odličnosti, celo – menda nekoliko hudomušno – da si postavi provokativni »svetilnik«, češ, Slovenija je država blaginje. To bi naj bilo načelno stališče, ki bi ljudi zavezovalo k delovni etiki in razstrupljalo zalive deviantnega socializma, hkrati pa razpiralo pot učinkoviti socialni državi. Za zgled česa podobnega si je Slovenija že v času socializma postavljala skandinavske države.
Ko severnjak postane južnjak
Najpomembnejšo ugotovitev trenutka brezkompromisno podajajo posojilodajalci, ki imajo kapital. Ti so povedali: V Sloveniji nimate več časa za premišljevanje. Imate pa izbiro, da ponujene ekonomske ukrepe sprejmete ali ne. Če jih sprejmete, boste s kreditom dobili denar, ki ga sami nimate, in ga boste po ukrepih lahko odplačevali, mi pa bomo zaslužili z obrestmi. Če jih ne sprejmete, sprejmite svojo usodo propadlega gospodarja, ki je obubožal in se je preobrazil v hlapca.
Izbira je grenka in se kaže kot edina, vodi pa v vprašanje, kako je mogoče, da se je Slovenija sploh spravila v takšen položaj. Na prvi pogled krivca lahko najdemo v seriji političnih blokad, v katerih je Slovenija že vse od začetka krize pri nas, kakega leta 2008. Tudi med tajkuni, politično pokritimi kriminalci in politiki tipa »za mano potop« bi lahko iskali krivca, toda zdi se, da bi bilo to premalo. Realnost govori, da v celotni nacionalni enačbi seštevek leve strani računa ne odgovarja seštevku desne. Pretresti bi veljalo globlje razloge. Pravilen odgovor bi bil bržkone takle: mi vsi smo deležniki družbenega procesa, ki je pripeljal v slepo ulico, in moralno trhla politična elita je le kondenzat iz splošne zatohlosti, ki je omogočila pogubno družbeno klimo. Nemara o tem kaj pove tudi že sama ustava.
Preambula sicer prisega na vladavino prava v samonastajanju države, saj se sklicuje na temeljno ustavno listino. Ta moment modernosti je lepo zapolnjen, tudi ta, ki se sklicuje na temeljnost človekovih pravic in svoboščin. Od tam naprej pa vladajo razlogi zgodovine slovenskega naroda, njegovega večstoletnega boja za narodno osvoboditev, samobitnost itn. Nobeno naključje povrh ni, da se Slovenija v drugem členu ustave (v prvem se vzpostavlja kot demokratična republika) razglaša najprej za pravno, takoj zatem pa za socialno državo. Pravnost postavlja kot odcepitveno novost proti izkušnji dveh Jugoslavij, socialnost postavlja kot kontinuiteto svoje prevladujoče družbene misli in kot nasledstvo ekonomske prakse, kakršna je Slovenijo naredila za najuspešnejšo med jugoslovanskimi republikami. Toda prednost slovenskega severnjaštva je bila vsajena na podlago balkanskega terena, dogovorne ekonomije in gospodarske akumulacije kot sadu politične ekonomije iz geometrije hladne vojne in umeščenosti Titove Jugoslavije vanjo. Severnjaški večvrednostni kompleks Slovenije (v tem sta si podobni s Hrvaško) se je moral v novi supranacionalni zvezi in v novih razmerah politično-gospodarskega načina poslovanja počutiti kot človeška ribica na Azurni obali: unikatna v redu svoje svetlobno zamolkle biotske raznovrstnosti in povsem neprilagojena na močno politično sonce, ki zaslepljuje logiko živalskega boja vsakogar zoper vse in male »severnjake« postavlja na svoj jugovzhod.
V čem je duhovnost denarja
Ker je Slovenija torej na supranacionalnem križišču in v točki, ko v polnosti le še stežka zagotavlja svojo »socialno suverenost«, in če kot država po kriterijih zdrave pameti kaj da nase, potem mora glede na zahteve bliskovito hitro ukrepati (najbrž bo izpolnila zahteve), nato z zamikom na novo premisliti svoj položaj in se skladno s percepcijo in namerami državljanov končno (spet) na novo, a umirjeno ustavno utemeljiti. Kar niso storili »dobri nameni vizionarjev« (menda so jih polna pokopališča), je storil denar. V njem je nekaj duhovnega in o človeku (tudi o narodu in državi) očitno vé kaj povedati. »Filozofski pomen denarja je v tem, da v praktičnem svetu predstavlja najzanesljivejšo podobo in najjasnejšo realnost formule splošne biti, po kateri stvari dobijo svoj pomen druga od druge ter svojo bit in bistvo določijo z vzajemnostjo medsebojnih razmerij,« je v svojem duhamorno dolgem, a znamenitem delu Filozofija denarja zapisal nemški filozof Georg Simmel. Slovenija je dokaz in najbolj je verjeti, da je razlika med njeno samopodobo in podobo, kakršno je uzrla v ogledalu kapitala, resnična, avtentična in zanesljiva.
Glede umeščanja zlatega fiskalnega pravila v ustavo pa tole: danes je vsem, tudi levi sredini, jasno, da se temu vpisu ne bo mogoče izogniti. Toda prav ima ustavni pravnik dr. Igor Kavčič, ko pravi, da to dejanje nima le psihološko propagandne dimenzije, zato ga velja storiti z občutkom, da je slovenska ustava predvsem temeljni dokument države, v kateri je prostor za takšne načelne formulacije, ki odražajo suverenost države in utrjujejo njeno samopodobo.
Recimo, da je prej citirani filozofski vložek Georga Simmla o filozofskem pomenu denarja teoretski namig, ki bi lahko rabil pri oblikovanju novega člena v ustavnem besedilu. V vsakem primeru, naj bo v nadaljevanju spoštovan ali prekršen, bo zavezujoče spregovoril o Sloveniji. Znašla se je namreč v praktičnem svetu povsem definirane realnosti, ki se ji ni več mogoče ogniti, četudi nam posledice ne bodo všeč in bodo spremenile naše navade in način bivanja. Morda pa je to najboljše sporočilo državi in državljanom ob epilogu prve etape krize. Morda bo to izostrilo čut za umirjen in spoštljiv dialog relevantnih socialnih deležnikov in kastriralo prepotentnost vedno novih in novih »vizionarjev«, katerih karma, kot bi dejal dr. Veljko Rus, je juriš na nebo.
* * *
Članek je bil objavljen v tiskanem Delu pod naslovom Nič več jurišanja na nebo (Sobotna priloga, 13. aprila 2013, stran 7).
