Tiskane izdaje
Ob letošnji 200. obletnici rojstva slovitega pianista, skladatelja, glasbenega publicista in dirigenta Franza Liszta se velja spomniti, da je slavni glasbenik trikrat nastopil pri nas: dva koncerta je imel v Rogaški Slatini in enega v Mariboru. Obstajajo zapisi o tem in celo program, ki ga je izvajal na omenjenih koncertih. Koncertiral je tudi v Zagrebu in priložnostno igral v Samoboru. Žal tuje biografije omenjajo le zagrebški koncert, Maribor pa kot Marburg postavljajo v Nemčijo. Rogaška Slatina je zanje kajpada le Rohitsch in tako med temi koncerti niso mogli najti povezave; nekaj starih zapisov v hrvaščini in slovenščini tako niso razumeli niti niso vedeli, da obstajajo.
Franz Liszt, madžarski pianistični virtuoz, soustvarjalec evropske glasbene romantike, sopotnik in prijatelj mnogih največjih umetnikov svojega časa, koncertant mednarodnega ugleda, operni in koncertni dirigent, prijatelj in potem sorodnik Richarda Wagnerja, ostaja letošnja velika glasbena jubilejna osebnost. Povezuje se z vso kulturno Evropo, od Lizbone do Moskve, od Turčuje do Anglije, saj je povsod igral – kot nihče drug na svetu.
Deželna vlada Turingije je razglasila letošnje leto kot Lisztovo. »Franz Liszt velja za utelešenje virtuoza, Evropejca, državljana sveta v Goethejevem smislu.« Letošnji največji jubilejni koncert bo 22. oktobra v Budimpešti.
Izjemen talent v negi očeta
in ljubezni matere
Liszt se je rodil 22. oktobra 1811 v Doborjanu (Raiding) pri Železnem (Eisenstadt) v današnji Avstriji, takrat pa na Madžarskem. Starša sta ga krstila za Franciscusa, a so ga klicali le Franz, in nikoli Ferenz, kot še sedaj manipulirajo Madžari, ko trdijo, da je bil tako krščen. Madžarski cigani so mu že kot otroku napovedali bleščečo prihodnost. Doma so govorili le nemško, saj je bila nemščina uradni jezik v Burgenlandu. Oče je sicer madžarščino znal, a jo je uporabljal le, če je bilo nujno. Tako ni razvidno, kdaj naj bi se Franz madžarsko sploh naučil; če se je, se je slabo. Biografi trdijo, da za učenje madžarščine ni imel priložnosti. Je pa Liszt madžarski priimek in pomeni moka.
Mama je bila Avstrijka Maria Anna Laager, dvanajst let mlajša od očeta. Oče je bil amaterski pianist, tudi skladatelj, med drugim je napisal Te Deum za zbor in orkester ter je sanjal o tem, da bo njegov sin postal virtuoz. Liszt je namreč že kot otrok pokazal nagnjenost h glasbi, ko je kot štiri-, petletni otrok kot pribit stal ob klavirju in spremljal očetovo igranje. Kljub slabemu zdravju se je moral učiti klavir pod strogim očetovim nadzorom, čeprav brez metodike klavirskega poučevanja. Pri sedmih letih, ko še ni znal ne brati ne pisati, je na klavir že improviziral. Ker je odraščal v globoko verni družini, se je obredov udeleževal tudi sam in jih doživljal zelo emotivno. Ko je bil star osem let, je oče sina predstavil Carlu Czernyju na Dunaju in mali ga je s svojimi improvizacijami takoj navdušil. Pri devetih letih je imel prvi javni nastop v Ödenburgu, ko je igral klavirski koncert Ferdinanda Riesa. Novembra 1820 je imel drugi klavirski koncert v Bratislavi; grof Michael Esterházy je dal na voljo svojo palačo in povabil pomembne goste in glasbene kritike. Mali Franz je moral pokazati sposobnost improvizacije in igrati neznane kompozicije z lista. Esterházy se je v dogovoru s še štirimi grofi – Amadé, Apponyi, Szabany in Viczay – odločil, da fantu podelijo štipendijo 600 goldinarjev na leto za šest let. Oče je pomislil, da bi sina zaupal Hummlu, a je ta zahteval zlat dukat za eno lekcijo, kar se je staršem zdelo predrago, zato so se raje podali k Czernyju na Dunaj.
Nadarjenost brez
sistematičnega študija ugasne
Že v poldrugem letu sistematičnega študija in postavitve pianistične tehnike je Franz neverjetno napredoval. Antonio Salieri je Liszta poučeval glasbeno teorijo in partiturno branje oz. igro. Czerny se je spominjal, da so Franza imeli zelo radi celo njegovi starši, sam pa ga je sprejel kot mlajšega brata. Bil je nenehno živahen, dovzeten in je sijajno napredoval. Czerny se je tako odločil za brezplačno učenje, za povrh pa mu je zagotovil še vso literaturo. V svojih spominih je zapisal, da ni nikoli imel tako strastnega, genialnega in marljivega učenca, zato mu je s prepričanjem o uspehu 1. decembra 1822 organiziral prvi dunajski koncert v občinski dvorani, sicer pa je že pred tem nastopal v raznih grofovskih palačah. Kot je bil običaj, sta na koncertu nastopila še dva glasbenika; sopranistka Caroline Ungher in mladi violinist Léon de Saint-Lubin. Franz je igral Hummlov klavirski koncert v a-molu in improviziral. Takoj je dobil povabilo za naslednji koncert 13. aprila 1823 v Kleine Redouten Saal. Prišel je Beethoven in malega pred vsemi poljubil. Maja je sledil prvi koncert v Budimpešti; Riesov Klavirski koncert in Moschelesove Variacije ter kot že običaj svobodne improvizacije. Oče je bil neverjetno pogumen, ko se je odločil, da dvanajstletnega Franza z Dunaja odpelje v Pariz na Conservatoire de la Musique, da bi začel študirati še kompozicijo. Neverjetno je zaupal v uspeh, čeprav denarja za študij, prebivanje za tri (še oče in mati), ni bilo dovolj. Že na poti v Pariz je Franz imel koncerte v Münchnu, Augsburgu, Stuttgartu in Strasbourgu.
V Parizu jih je, po Czernyjevem priporočilu, čakala družina izdelovalcev klavirjev Sebastian Érard. A hladna prha je prišla takoj. Franz se ni mogel vpisati v šolo, ker ni bil francoski državljan. Našel pa je dva učitelja, Ferdinanda Paera in Antona Reicho, in le petit Litz je hitro postal ljubljenec francoske aristokracije in tujcev v Parizu.
Sedmega marca 1824 je Liszt debitiral v Teatru italijanske opere z orkestrom pod vodstvom svojega učitelja kompozicije Ferdinanda Paera. S tem nastopom si je trinajstletnik pridobil naklonjenost pariške kritike; ta je pisala o »fenomenalnem talentu« in »mladem pianistu, prvem evropskem virtuozu«. Liszt jim je pomenil »neprimerljivega fanta, v katerem znova oživljata duša in duh Mozarta« ter »očarljiva eleganca duhovne lepote«. Najbolj je fasciniral z improvizacijami. Po prvem koncertu in uspehu je bil nenehno vabljen na vsa družabna in glasbena srečanja. Liszt je študiral nov program in začel, po nasvetu Paera, razmišljati o operi. Izdelovalec klavirjev Érard ga je povabil v London. Tu pa se je zgodil družinski zaplet; oče Lisztovi mami ni dovolil, da bi šla z njimi, češ da je potovanje zanjo preveč naporno, zato jo je poslal domov v Avstrijo, zase pa je želel zadržati ves svoj vpliv na sina. Podobna zgodba kot z Mozartom, čigar mama je umrla v Parizu. Lisztova mama se je očetovi volji upirala, tako kot Franz, saj je čutila otrokovo željo po materi, a brez uspeha, tako da sta se mama in še ne trinajstletni sin v hudi žalosti razšla; mnogo kasneje je Liszt povedal, da še pri sedemnajstih letih ni nič vedel o ženskah, zato ni razumel ne šeste ne devete božje zapovedi (ne nečistuj, ne želi svojega bližnjega žene). Maria ob odhodu ni vedela, da je videla moža Adama zadnjič.
Po Parizu uspešen še v Londonu
Londonski koncert je bil 21. junija 1824; navzoči so bili nekateri največji glasbeniki in pianisti, kot so bili Clementi, Cramer, Kalkbrenner, Ries, in tudi oni so bili, tako kot Parižani, fascinirani, zlasti nad improvizacijami, tokrat na temo Seviljskega brivca. Povabila so si sledila, celo v kraljevski Windsor, h kralju Juriju IV. Oče je bil zelo strog; Franz je moral vsak dan dve uri vaditi, eno uro se učiti angleško, eno uro brati, študirati nove kompozicije in sam skladati, z drugimi otroki se ni smel družiti, pa še mame ni imel, tako kot ni hodil v redno šolo.
Prva opera, ki jo je začel pisati, je bila Don Sanche, ou le Chateau d' Amour. Januarja 1825 sta se Adam in Franz vrnila v Pariz, da bi pri Paeru nadaljevala orkestracijo opere. Kasneje je petčlanska komisija, v kateri je bil tudi Luigi Cherubini, opero ugodno ocenila in prišla je na program 17. oktobra 1825. Dirigiral je Rudolf Kreutzer, nastopil pa je tudi sloviti tenorist Adolphe Nourrit. Uspeh pri občinstvu je bil dober, pri kritiki pa ne. Lisztu je bilo komaj štirinajst let! Kritika mu je očitala nerazumevanje strasti v operi, kot so sovraštvo, zavist in druge negativne plati, ki bi morale biti otroku še neznane. Podobno je bilo z Mozartovimi zgodnjimi operami, le da je bil Mozart v tem bolj prebujen, k čemur pa so v Milanu pripomogli dobri pevci. Ponovitve opere so bile le tri. Rokopis je potem zgorel v požaru pariške opere, a so leta 1912 našli prepis partiture neznanega prepisovalca, leta 1958 pa so to edino Lisztovo opero znova izvedli.
Zakaj potem ni več pisal oper, je vprašanje, na katero biografi ne dajejo zanesljivih odgovorov. V onem času je bilo v Parizu operno življenje na vrhuncu (Rossini, Berlioz, Meyerbeer, Auber, Halévy, Boieldieu, Herold, Adam, Bellini, Donizetti, kasneje Wagner in Verdi …). Se je Liszt zavedal, da njihovega gledališkega znanja in opernega talenta sam nima? Raje je jemal teme iz njihovih oper in jih transkribiral in adaptiral za klavir. Tako je nastalo veliko parafraz, a jih danes na koncertnih odrih skoraj ne slišimo več.
Problem religije in Cerkve
stalnica pri Lisztu
Franz je redno zahajal v cerkev, kar pa se je očetu zdelo preveč in mu je prepovedal pretirano branje religioznih knjig, vendar to ni pomagalo. Franz je bral skrivaj in ponoči, še več; nekega dne je premagal strah in očetu povedal, da bi rad postal duhovnik. Oče ga je osorno zavrnil, češ da on pripada umetnosti, ne Cerkvi. Ob naporih je zbolel in londonski zdravnik je očetu in sinu svetoval počitnice ob morju. Izbrala sta Boulogne sur Mer, kjer pa je oče zbolel in nepričakovano 28. avgusta 1827 umrl; Franzu je bilo šestnajst let. Ostal je sam, brez praktičnih sposobnosti preživetja. Vrnil se je v Pariz in pisal materi, da je sam in da naj pride k njemu. Postal je učitelj drugih pianistov iz bogatih družin.
Franz Liszt se je prvič zaljubil v svojo sedemanajstletno učenko, grofično Caroline de Saint-Cricq, rojeno istega leta kot on. Bila je hčerka ministra za notranje zadeve. S Franzem sta imela iste ideale o umetnosti. Njena mama je to simpatijo opazila. Ker je čutila, da bo kmalu umrla, je moža prosila, naj tej zvezi ne nasprotuje, kar pa je mož bolj razumel kot njene predsmrtne fantazije, ki jih ni dolžan upoštevati. Materina smrt je rosna ljubimca v njeni palači še bolj zbližala. Oče je našel razlog; prepozno zadrževanje Franza v njihovi hiši, da ga je kot učitelja odslovil, saj sta bila neenakega stanu. Dekle je od žalosti zbolela in hotela v samostan, oče pa jo je nahitro omožil s svojim prijateljem d'Artigauxom iz Paua. Ker je bil mož pogost odsoten, je Caroline ostajala skoraj sama s hčerko v Parizu. Po šestnajstih letih sta se Caroline in Franz spet srečala; v Pauu 1844, ko je bil Liszt na koncertni turneji po Južni Franciji in Španiji. Srečanje je bilo pretresljivo. Liszt je napisal samospev na Herweghov tekst. Ohranila sta pisni stik, v katerega se je potem vključila še grofica Sayn-Wittgenstein. Caroline d' Artigaux je umrla šestnajst let pred Lisztom, leta 1872; ljubezenske sreče ni okusila, tako kot ne Liszt!
Vse to je na Liszta vplivalo negativno, deziluzionistično. Prvič si je zastavil vprašanje, kaj je njegova umetnost, kaj lahko postane on kot umetnik, kaj je vsa umetnost, ki ga obkroža, komu je namenjena, kdo jo razume … Do umetnosti je začel čutiti odpor. Kriza je trajala dve leti. Iz nje se je rešil, ker je potreboval denar za preživetje sebe in matere. Premagal je odpoved življenju in vsemu zemeljskemu, ko se je že zdelo, da bo zapadel Cerkvi. Pravzaprav se Liszt Cerkvi nikoli ni odpovedal; do smrti je nihal in si ni našel končnega odgovora na vprašanje, kaj in kako naj z njo. Ker ni več koncertiral, se je že začel širiti glas, da je umrl, in v časopisu L'Étoile je februarja 1828 izšel nekrolog zanj. To ga je še najbolj potisnilo iz globoke odmaknjenosti in verskih fantazij v orbito realnega sveta; si predstavljate, kako je nekomu pri duši, ko pri sedemnajstih letih prebere nekrolog o svoji smrti!
Novembra 1828 je Liszt moral z novim pariškim koncertom dokazati, da je še živ. Tokrat si je za koncert izbral do tedaj še ne izvajani Beethovnov Klavirski koncert v Es-duru. Koncert ga je ozdravil, a se je odločil, da bo koncertiral in poučeval le toliko, da bo imel dovolj za preživetje sebe in matere. Čutil pa je potrebo po študiju in kulturni adaptaciji v francosko okolje; študiral je Pascala, Voltaira, Rousseauja, Montaigneja, Victorja Hugoja, Lamartina, Chateaubrianda, Saint-Beuveja, med Nemci Kanta, Hegla in Schellinga. Vse skrbi je še enkrat prevzel le nase. Leta 1830 je aktivno sodeloval v julijski revoluciji, prepričan o bratstvu med narodi in svobodnejšem svetu. Zasnoval je celo Revolucionarno simfonijo, v kateri je želel združiti dediščino različnih ljudstev; slovanski svet bi predstavljala husitska pesem Jana Žižka iz 15. stoletja, germanski nemški luteranski koral Ein' feste Burg ist unser Gott in romanski francoska ljudska pesem Vive Henri IV. ter Marseljeza, a je ostalo le pri fragmentu. Muzikologi ugotavljajo, da gre za začetek programske glasbe, ki jo je izrazil Berlioz v svoji Fantastični simfoniji iz decembra 1830, le nekaj mesecev kasneje in v času, ko se glasbenika še nista poznala. Berlioz je bil zelo uspešen, Liszt pa ne.
Paganini največji Lisztov vzornik
Leta 1831 je slišal Nicolòja Paganinija na njegovem prvem pariškem koncertu, tako kot so ga že slišali igrati Schubert, Schumann, Berlioz in Chopin. Prevzelo ga je vse; njegova igra, tehnika, demonska osebnostna pojava, neka posebna, magična grdota. V Lisztu je njegova igra vzbujala samokritičnost, tako da se ni čutil dovolj zrelega za igranje velikih pianističnih del Beethovna in Schuberta. Hkrati pa se je začel zavedati dejstva, da je Paganini tako velik mojster le na štirih strunah, medtem ko on na celotnem klavirju z mnogimi strunami takega mojstrstva ne more doseči; lastna klavirska igra se mu je zdela še nebogljena in prepričan je bil, da je klavir kot instrument še neizkoriščen, da se da doseči več in napisati boljše kompozicije. Ni se motil!
Paganini je najraje igral le svoje kompozicije pa Tartinija in Viottija; Liszt pa je opazil nekaj bistvenega, da Paganini interpretira samega sebe, izraža lastno identiteto. Liszt je začel razmišljati podobno: kako čim bolj popolno izraziti sebe in Paganinija še preseči. Liszt je ob tem spoznanju in intimni nalogi študijsko ponorel: Bach, Mozart, Beethoven, Hummel, Weber … Vse je bilo premalo zanj! Tehnično je napredoval in dosegel prvi vrh v Études d'éxecution transcendante d'apres Paganini in v 12 Etudah 1839. Liszt je v Paganinijevi igri sicer pogrešal duhovno globino in vsebino, česar pa v svojem nekrologu ob Paganinijevi smrti leta 1840 ni zapisal. V misli génie oblige je Liszt videl samega sebe kot Paganinijevega naslednika in dediča. Liszt je leta 1833 za klavir transkribiral Berliozovo Fantastično simfonijo in Lélio. Liszt je Berlioza občudoval spričo njegove ustvarjale moči in izvirnosti instrumentacije, a tudi kot vodilnega francoskega romantika, osem let starejšega od njega.
V Pariz je konec leta 1831 prispel Fryderyc Chopin; v njem je Liszt takoj odkril kompleksno glasbeno in umetniško osebnost. Postal je njegov glasnik. To je bil že čas dosežkov julijske revolucije, zlasti na področju razvoja in svobode. Liszt in Chopin sta imela hkrati srečo, da je Liszt prišel že na prvi njegov pariški koncert, na katerem je igral samo svoja dela, nokturne, mazurke in prvič prvi stavek Klavirskega koncerta v e-molu. Liszt je bil fasciniran, v Chopinu je takoj videl glasbenega genija. V Pariz je prišel še Mendelssohn, ki se je prav tako navduševal nad Chopinom. Chopin in Liszt sta takoj postala prijatelja, skupaj nastopala, se obiskovala, si igrala. Liszt je decembra 1836 Chopina seznanil z George Sand. Nekaj let pred Chopinovo smrtjo leta 1849 so se odnosi zelo ohladili; biografi še do danes ne vedo, zakaj. Domnevajo, da zaradi Lisztove odsotnosti iz Pariza in Chopinove bolezni, tuberkuloze, ki jo je zaman skušal premagati; v zadnjem obdobju svojega življenja je nenehno trpel, medtem ko je Liszt vedno bolj uspeval in igral po vsej Evropi. Chopin je vedel, da je z njim konec. A obstaja še ena verzija, namreč da Chopin Liszta ni imel za dovolj globokega in izvirnega pianista, niti ne za najboljšega. Tretji trdijo, da se je Chopin kot Poljak lahko iskreno navezal le na svoje rojake, politične begunce v Parizu. Nasprotno pa je Liszt ohranil na Chopina najlepši spomin in občudovanje: »Z nikomer ga ne bi mogel primerjati; bleščal se je le v ozvezdju glasbe. Njegova občutljivost, njegova ljubkost, njegove solze, njegova moč in njegove strasti so samo njegove. On je aristokrat božanskega izvora, poženščen nadangel z mavričnimi krili.«
Ideje o ločitvi Cerkve od države
Liszt je bil, kot smo že videli, vse življenje pod vplivom Cerkve in religije, v tridesetih letih zlasti filozofa Félicitéja Roberta Lamennaisa, ki je po julijski revoluciji ustanovil revijo L'Avenir. V njej je zagovarjal strogo ločitev Cerkve od države. Papež Gregorij XVI. je bil proti in je 14. avgusta 1832 izdal posebno encikliko, s katero je Lamennaisove ideje onemogočil, kasneje pa je bil filozof iz Cerkve izobčen. Ostal pa je veren in napisal odmevno knjigo Paroles d'un croyant (1834). Triindvajsetletni Liszt je v njej naletel na ideje o bratstvu med ljudmi, kar ga je zelo prevzelo, zato ga je sklenil v izgnanstvu poiskati. V vročih razpravah s filozofom je Liszt poglobil svoj življenjski in filozofski nazor. Bistveno je bilo Lisztovo spoznanje o diskrepanci med vero in Cerkvijo. Liszt se je zavzel za izvirno božje in v tem smislu 1835 napisal svoj prvi spis O sakralni glasbi v prihodnosti. Sakralna glasba se mu je zdela sekularizirana, nereligiozna in skromnih idej. Krivde za to pa ni našel v glasbenih izvajalcih, ampak v dekadenci duhovne moči katoliške Cerkve, ki »nima več notranje moči, da bi pognala trdne korenine v svetu«. Liszt je opazil le željo Cerkve po oblasti, ukazovanju in obsojanju, ne pa po socialni funkciji, v kateri je sam videl tudi pomen umetnosti in znanosti. To je doživljal bolj kot osebno trpljenje, spopad z izvorno, otroško emotivnostjo doživljanja religije. Cerkev na Lisztov esej ni odgovorila, saj je v njem videla le avtorjev, še posebej glasbenikov začasni in osebni problem.
Sredi teh filozofskih in ideoloških problemov je Berlioz Liszta na začetku leta 1833 sezanil z grofico Mario d'Agoult na njenem pariškem domu. Po revoluciji je bila ona v ospredju prirejanja intelektualnih in umetniških srečanj, osebno atraktivna, očarljiva, čedna, obdarjena z razumom, okusom in smislom za umetnost. Rojena je bila konec leta 1805 v Frankfurtu in francosko-nemškega rodu. Oče je umrl že leta 1819, zato so se iz Pariza preselili k materi nazaj v Frankfurt. V sezoni 1820/21 je Maria že začela zahajati v salone in postala »odrasla«. Mati pa jo je ponovno poslala v jezuitsko šolo v Pariz, vendar je religija ni kaj dosti zanimala; bolj literatura, gledališče, jeziki, glasba, zlasti klavir. Leta 1827 se je omožila s petnajst let starejšim grofom Charlesom d'Agoultom. Ob možu Maria ni razvila bogatega notranjega življenja in je postajala vse bolj arogantna. Z njim je imela hčerko, a je kmalu umrla, in zatem sina, ki ga je zaradi Liszta ob razhodu prepustila možu.
Lisztovi biografi tu dvomijo, s kakšnimi izkušnjami v odnosu do žensk, zlasti ljubezenskimi ali zgolj seksualnimi, se je pianist približal Marii d'Agoult. Menijo, da si je izkušnje pridobival na koncertnih turnejah, saj je bil vedno obkrožan s številnimi ženskami. Konkretnega pa ne znajo reči nič, vsaj ne o stalni ženski ali spremljevalki. Tako je Maria postala Lisztova prva »prava ženska«, »zadnja« pa precej kasneje princesa Carolyne Sayn-Wittgenstein. Grofica Marie d'Agoult je zaradi Liszta zapustila moža in živela z njim do leta 1844. Medtem so se jima rodili dve hčerki in sin. Liszt je po ločitvi od Marie izgubil občutek za vse praktične posledice, zlasti vzgojo otrok; praktično sploh ni bil oče. V času z njo je Liszt napisal Leta romanja.
V življenju naj bi imel
šestindvajset žensk
Že več kot sto let potekajo polemike, katere ženske so zaznamovale Lisztovo življenje. La Mara jih v knjigi Liszt in ženske iz leta 1911 omenja kar šestindvajset. Med njimi naj bi bile še Agnes Street-Klindworth, Olga von Meyendorff, Adèle de la Prunrède, Emilie Merien-Genast, Lola Montez, Eva Hanska …, med avanturami za eno noč Caroline Unger, Marie Pleyel, Charlotte von Hagn …
Lisztov oče je bil v skrbeh za sinov odnos do žensk in menda so bile njegove poslednje besede: »Zaradi žensk se bojim zate.« Liszt je hitro postal slaven in oboževale so ga mnoge ženske, med njimi Lola Montez, neukrotljiva in prelepa plesalka, s katero je bil na turneji po Nemčiji, vendar se je avantur z njo naveličal in sklenil, da se je bo znebil. Na poti proti Parizu jo je med spanjem v nekem prenočišču zaklenil v sobo in vratarju naročil, naj je ne odklene prej kot v dvanajstih urah. Z mnogimi drugimi ženskami je imel prav tako nekaj afer, a verjetno le bežnih.
Kot omenjajo Lisztovi biografi, se niso hitro vnele le ženske zanj, ampak tudi on. Berlioz je Liszta svaril pred Mario d'Agoult, češ da je prebrisana, preračunljiva, ognjevita, ki se z moškim dvigne po grebenu, a ga zapusti, če pade v nemilost. Je sicer strastna in inteligentna, a ni iskrena, zato je bil Liszt po prijateljevih napotkih precej previden, a njeni privlačnosti ni mogel ubežati. Vnela se je divja strast, ki je Liszt ni ne slutil ne poznal, saj je bila prva. Tudi ona se je vnela, a je svojo strast raje skrivala. Ljubimca sta se sprva zatekla v studio izdelovalca klavirjev Érarda, preurejen v skrivno stanovanje, kjer sta živela. Šele po maju 1835 sta zaživela skupaj javno, tako da sta vsak po svoji poti prišla v Basel, nato pa skupaj odpotovala v Ženevo. Tu sta ostala poldrugo leto, zelo odmaknjeno.
18. decembra 1835 se je rodila prva Lisztova hči, Blondine Rachel Liszt. Marie d'Agoult in Liszt se nikoli nista želela poročiti, zlasti ona ne, saj je bila uradno še poročena, poleg tega se je kot plemkinja čutila vzvišena in se nikoli ne bi spustila tako nizko, da bi se želela pisati Liszt. Modra kri je več kot svetovna umetniška slava!
Spomladi leta 1836 je v Ženevo segla novica o izrednem pianističnem uspehu pianista Sigismunda Thalberga, ki je s svojo briljantno tehniko in eleganco zasenčil celo Liszta. Ob kritikah njegovega igranja so zastavili vprašanje, kdo je večji pianist: Liszt ali Thalberg, a je bil odgovor presenetljiv; potem ko so slišali njegov Klavirski koncert v e-molu, so rekli: Chopin. Liszt je moral spet zasesti pianistični prestol in je imel dva koncerta s klavirjema Érard in Pleyel. Obakrat je navdušil, Berlioz je zapisal, da je še napredoval, zlasti v barvnem niansiranju in akcentih, ki so se dotlej zdeli nedosegljivi, zlasti v Beethovnovi Sonati op. 106. Marie d'Agoult je povabila v Ženevo svojo prijateljico George Sand, ki se je tedaj sicer zapletla v ognjevito razmerje s pesnikom Alfredom de Mussetom; prišla je z otrokoma in služkinjo. De Musset je postal na Liszta ljubosumen, zato je George Sand sklenila, da se ga bo nekaj časa izogibala, vendar je bila njena zveza z de Mussetom že obsojena na propad. Propadla pa je tudi njena zveza z možem, a je v ločitvenem postopku dobila grad v Nohantu blizu Chartresa.
George Sand
morda tudi Lisztova ljubica?
George Sand je bila pri Lisztu in Marii do sredine decembra 1836. Postala je Lisztova najbolj vneta poslušalka. Tu vidimo, da se je pred srečanjem s Chopinom pianistično dodobra izobrazila že pri Lisztu. Ali sta flirtala, biografi ne poročajo. Liszt je tu napisal Fantastični rondo na špansko temo po pesmi Manuela Garcie, očeta slavne sopranistke Marie Malibran, po slavi tedaj sorodna Marii Callas. Družina George Sand in par Liszt-d'Agoult so se vrnili v Pariz, Sand potem naprej v Nohant. Liszt je spet nastopil v Parizu, tokrat je dal poudarek lastnim transkripcijam Berliozovih oper. Sledilo je še dolgo pričakovano pianistično srečanje med Lisztom in Thalbergom. Na koncu je obveljala sodba, da je »Thalberg prvi, Liszt pa edinstveni pianist na svetu«. Zgodovinsko je Thalberg hitro odpadel, čeprav je bil v 19. stoletju uvrščen med najbolj znane klavirske skladatelje. Danes je s koncertnih odrov skoraj izginil, pa tudi posnetkov njegovih del je malo. Sodobna pianistična recepcija Thalbergu, kot mnogim drugim, nekoč velikim pianistom in skladateljem, ni naklonjena, zato o njih vemo malo. Še slabše se je godilo Chopinovemu najljubšemu pianistu v Parizu, Friedrichu Kalkbrennerju. Umetniška usoda je zelo kruta; preživi le nekaj bojevnikov.
Zmagoviti Liszt se je potem podal na koncertno turnejo, zlasti je izvajal transkripcije Beethovnovih simfonij, njegove sonate za violino in klavir z violinistom Chrétienom Urhanom ter za violončelo in klavir s čelistom Alexandrom Batto, pa tudi Schubertove samospeve s pevcem Adolphom Nourritom. Tekste je v francoščino prevedla Marie d'Agoult. V Nohantu je Liszt v glavnem transkribiral Beethovnove simfonije za klavir. Medtem ko ga na gradu ni bilo in je koncertiral po Evropi, pa so se odnosi med rivalskima ženskama začeli ohlajati; pokazale so se razlike v naravi in značajih. George Sand je bila povsem neodvisna, nekonvencionalna in zoper vse norme, Marie d'Agoult pa bolj v okviru plemiškega rodu; želela je dokazati, da je dama, ki je družbene, socialne in politične razmere niso zanimale. Njuna skupna svetla točka je bil le Liszt ob njegovem prihodu na grad. Biografi opozarjajo, da je George Sand privlačevala Liszta s pristnostjo in čistostjo, ki je njegova Marie d'Agoult ni imela. V šestih mesecih skupnega bivanja sta se ženski spoznali; Maria d'Agoult je postajala vse bolj ljubosumna. Je bila pot Franza in Marie v Italijo rešitev? Tu so se spet srečali z mladim pesnikom Louisom de Ronchaudom, ki ga je Marie spoznala v Lisztovi odsotnosti pred letom dni v Ženevi. Kasneje, ko sta se Liszt in Marie razšla, je prav on postal njen spremljevalec in kasneje intimni prijatelj, pisec njenih Spominov. Po njeni smrti je še on dodal svoje njo slavilne spomine. 25. decembra 1837 se je v Bellagiu na Lago di Como rodila druga Lisztova hči Cosima, najslavnejša v glasbeni zgodovini; najprej žena dirigenta Hansa von Bulowa, zatem pa Richarda Wagnerja.
Spomladi leta 1838 je Liszt odkril Benetke. Ko pa so poplave prizadejale Budimpešto, se je takoj (in morda prvič s tako občutljivostjo) zavedel, da je Madžarska pravzaprav njegova domovina in da ji mora pomagati. Odpotoval je na Dunaj, da bi najprej tam imel dva dobrodelna koncerta, a jih je potem odigral šest, tolikšno je bilo zanimanje zanj. Poplavljencem je poslal dvajset tisoč goldinarjev. Na Dunaju je Liszta poslušala tudi Clara Wick, kasneje Schumannova žena. V svoj dnevnik je zapisala, da z njim ni primerljiv noben drug izvajalec. Medtem je Marie d'Agoult v Benetkah zbolela, a se Liszt koncertom ni odpovedal, da bi se vrnil k njej. Namesto tega je odpotoval v Celovec, kamor naj bi prišla Marie iz Benetk, nato pa bi skupaj nadaljevala pot na Dunaj na naslednje koncerte. Liszt je Mario čakal zaman in se sam vrnil na Dunaj; izgubil je dragocen čas in spoznal, da ga je Maria izdala. Tu se je, trdijo biografi, začel njun razdor; ona je postajala čedalje bolj ljubosumna. Med potovanjem po Italiji je Liszt januarja 1839 prišel v Rim. Njun Ciceron je bil slavni slikar in odličen violinist Dominique Ingres. Liszt je po ogledu rimskih znamenitosti dejal, da mu Michelangello in Raffaello pomagata razumeti Mozarta in Beethovna. V svoja Leta romanja je Liszt vključil tudi Petrarcove sonete 47, 104 in 123, fantazijo Dante, canzonetto Salvatora Rose, Poroko po Raffaellovi sliki in Zamišljen po Michelangellovem kipu. Kasneje je nastal znameniti pianistični potopis Venezia e Napoli z znamenito Tarantello. Liszt je v Italiji nastopal sedaj bolj zasebno, odkril pa je novo obliko koncerta, celovečerni pianistični recital brez drugih glasbenikov.
Ljubezenske deziluzije
in počasen razhod
Lisztova korespondenca kaže, da je bil v ljubezenskih odnosih z Mario v stiskah, podobno kot kasneje Mahler z Almo. Šlo je za deziluzije z obeh strani, za razliko med idealnimi načrti in življenjem ter poslanstvom, tako rekoč javno obveznostjo umetnika ter vsakodnevnimi življenjskimi opravili, banalnostmi, brez katerih ne preživiš...
Devetega maja 1839 je bil v Rimu rojen sin Daniel. Liszt je imel pri še ne osemindvajsetih letih tri otroke s šest let starejšo žensko, ki bi morala skrbeti zanje, a je vzgojo prevzela Lisztova mati. Marie je imela dovoj časa, da je pestovala svoje ljubosumje, medtem ko je njen moški z lahkoto nastopal povsod in vnemal srca poslušalk. Ljubosumnost je opravila svoje, pa tudi njena nesposobnost, da bi umetniku stala ob strani; tega kot skrbno vzgojena plemkinja niti ni nameravala početi. Lisztove še vedno naraščajoče vloge v evropskem glasbenem prostoru ni dojela, niti njegovih duhovnih dimenzij, razpetih med inovacijami v pianizmu, želji po čisti sakralni umetnosti, po socialno pravični vlogi Cerkve, reflektirani družbeni funkciji umetnosti … V njej ni bilo skromnosti, prijaznosti, duha, da bi svoj jaz prilagodila, kaj šele podredila nekomu, ki je bil bistveno večji od nje.
V Lisztu si je Marie bolj kot pianista predstavljala nekoga, ki bi uresničeval njene romantične ideale, prav tako pa je on v njej začel izgubljati navdih, ki ga je kot koncertant nenehno potreboval in je stvar trenutka, ne pa zavesti, da si z nekom v zvezi. Hrepenenje po idealih z obeh strani je bilo kmalu na dnevni preizkušnji; Liszt je postajal vedno bolj družbeno angažiran, Marii so lastni otroci postajali v napoto in osebnostno je stopicala na mestu.
Biografi ne načenjajo vprašanja njenega ljubosumja spričo Lisztove velike radodarnosti, prirejanja nešteto dobrodelnih koncertov za vse in vsakogar. Marie je gotovo vedela, da denar njenega Franza »frči v nebo«. Popolnoma obratno kot pri Wagnerju: od povsod le k njemu! Ona je preživela zgolj kot njegov »okrasek« in kot mati Cosime, edinega preživelega otroka; Blondine in Daniel sta umrla precej prej. Kakorkoli že, brez Marie d'Agoult ne bi bilo Wagnerjeve rodbine, se pravi najslavnejše umetniške dinastije do danes.
Konec prihodnjič
Iz Sobotne priloge
