Gašerbrum, najnižji med štirinajstimi najvišjimi vrhovi sveta

Zgodovina osvajanj najvišjih vrhov našega planeta se bere bolj napeto kot vsak izmišljen roman.

sob, 17.11.2012, 12:00
Na osemtisočake ni lahkih poti. So samo bolj ali manj težavne.

»Prvi žarki jutranjega sonca nas ujamejo pod taborom IV, kjer srečamo pakistanske alpiniste, ki se po uspešnem vzponu vračajo v bazo. Vrh je sedaj direktno pred nami, toda pot do njega gre daleč desno in za grebenom spet nazaj proti levi.

Andrej in Bogdan sta spredaj in z Vikijem ju okoli pol dvanajstih že vidiva na vrhu. Zadnjih nekaj sto metrov je obupnih. Sonce žge skozi bele meglice in nikoli si ne bi mogel misliti, da je na 8000 metrih možna takšna vročina.

Končno vrh! Z Vikijem si čestitava – najin drugi skupni osemtisočak na odpravi je to in enako velja za Andreja in Bogdana.«

Pavle Kozjek, Gašerbrum II, 1986

Zgodovina osvajanj najvišjih vrhov našega planeta se bere bolj napeto kot vsak izmišljen roman. Ti vrhovi so bili še leta 1950, ko je Francozom uspelo preplezati Anapurno, skrajne meje našega sveta in zato neubranljiv izziv ljudem s hrepenenjem. Odkrivanje in raziskovanje novega, neznanega je z njihovo požrtvovalnostjo in predanostjo cilju izpisalo največje pustolovščine tistega časa, v najbolj plemenitem pomenu te besede.

V podkvasto zaokroženi skupini šestih Gašerbrumov v pakistanskem Karakorumu kar dva vrhova presegata magično mejo 8000 metrov. To sta Gašerbrum I – 8068 metrov in Gašerbrum II – 8035 metrov. Tudi zato je bila ta gorska skupina že od prvih raziskovanj Conwayeve odprave leta 1892 deležna velike pozornosti plezalske javnosti. Kasnejša italijanska raziskovanja tega območja, predvsem pa Dyrenfurthova mednarodna odprava leta 1934 so nakazovali dve možnosti vzpona na izjemno pravilno, piramidasto konico Gašerbruma II. To sta jugovzhodno in jugozahodno rebro gore, ki oba pripeljeta v vznožje vršne piramide. Od tam do najvišje točke gore je le še kakih 500 višinskih metrov ne preveč zahtevnega plezanja.

Avstrijsko himalajsko združenje je bilo v 50. letih prejšnjega stoletja pri pionirskih vzponih na najvišje vrhove sveta izjemno aktivno. Zato so leta 1956 organizirali tudi odpravo v Karakorum, ki jo je vodil Fritz Moravec, njen cilj pa je bil raziskati možnosti vzpona na Gašerbrum II, in če obstajajo, tudi poskusiti osvojiti vrh. Poleg Moravca je bilo v odpravi še sedem plezalcev. Bazo so postavili 5100 metrov visoko na stičišču Južnega gašerbrumskega ledenika in ledenika Abruzzi.

Edini osemtisočak, osvojen v prvo

Kljub Dyrenfurthovim napovedim, da jugovzhodno rebro ponuja več možnosti za uspeh, so se odločili za jugozahodno. Pod njim so namreč na višini 5900 metrov našli, po njihovem mnenju, varno mesto za tabor ena. Vanj so ob pomoči nekaj nosačev, Baltov, znosili velik del hrane in opreme, ki naj bi jo uporabili više na gori. Desetdnevno sneženje jih je prisililo k vrnitvi v bazo, in ko so se ob prvem lepem vremenu vrnili na mesto tabora ena, so osupli opazili, da ga je zasul več kot 10 metrov debel snežni plaz. Dva dni so s kopanjem skušali priti do ključne opreme za nadaljevanje vzpona, potem pa razočarani spoznali, da je izgubljena. Ostali sta jima dve možnosti. Prekiniti odpravo in se vrniti domov ali pa z minimalno opremo vendarle poskusiti s hitrim vzponom. Odločili so se za slednjo. Postavili so še dva šotora, enega kot tabor dva na višini 6700 metov in drugega kot tabor tri na višini 7150 metrov. Samo štiri dni po tem, ko so spoznali, da je skoraj vsa oprema izgubljena, so se Moravec, Sepp Larch in Hans Willenpart iz tabora tri odpravili proti vrhu. Po globokem, nesprijetem snegu pobočja, kjer jim je ves čas grozilo, da jih bodo plazovi odnesli v dolino, so se vzpenjali do višine 7500 metrov in tam prebili zelo mrzlo noč. Zjutraj so nadaljevali po nevarnem pobočju ter se končno prebili na vzhodni greben. Sedmega julija ob pol dvanajstih so vsi trije dosegli vrh. Kot nagrada za vse prestane napore je bil dan lep in brez vetra. Sneg se je med vračanjem že nekoliko posedel in nevarnost plazu se je zmanjšala. Srečno so se vrnili v bazo.

Gašerbrum II je tako postal edini osemtisočak, ki je bil osvojen v prvem poskusu, in to mu je neupravičeno dajalo naziv najlažjega. Že drugi vzpon na goro leta 1975, ko je Francozom uspelo preplezati novo smer po jugovzhodnem rebru, je zahteval prvo žrtev. Sloviti Bernard Villaret je za vselej ostal na gori. Na osemtisočake ni lahkih poti, so samo bolj ali manj težavne. Ene in druge pa se ob poslabšanju vremena lahko hitro spremenijo v življenjsko nevarno preizkušnjo.

Še istega leta je Poljakom uspel tretji vzpon na vrh. Do višine 7400 metrov so sledili avstrijski smeri, potem pa izbrali novo, prek zahodnih in severnih pobočij vršne piramide. Vzrok zato ni bil toliko iskanje nove smeri kot želja, da bi dosegli sedlo med Gašerbrumoma II in III. Gašerbrum III je bil takrat s svojimi 7958 metri najvišji še neosvojeni vrh na svetu. Dva dni kasneje sta se dve poljski navezi povzpeli tudi nanj.

V naslednjih letih je več odprav poskušalo doseči vrh Gašerbruma II po smeri prvopristopnikov. Nekaterim je uspelo, a samo leta 1982 je gora zahtevala tri nove žrtve. Leta 1983 sta Poljaka Kukuczka in Kurtyka v alpskem slogu, to je brez postavljanja taborov, napenjanja vrvi in pomoči nosačev ali dodatnega kisika, preplezala novo smer na vrh po vzhodnem grebenu. Dve leti kasneje pa je gora doživela prvi polet z vrha z zmajem in s padalom. Opravila sta ga Jean Marc Boivin in Pierre Gevaux.

Najhitrejši vzpon v zgodovini

Slovenci smo se gore prvič lotili leta 1986 v okviru 14-članske odprave Karakorum '86, ki sem jo vodil. Cilj odprave je bil visoko zastavljen: splezati kar na dva osemtisočaka, Broad Peak in Gašerbrum II. Broad Peaka smo se lotili klasično. Močno moštvo je dajalo vtis, da bomo hitro na vrhu, a so nas slabo vreme in velike količine novega snega zelo upočasnili. Kar trije poskusi in dvajset dni je bilo potrebnih, da nam je uspelo doseči vrh.

Obdobje lepega vremena, ki nam je omogočilo uspeh na Broad Peaku, smo želeli čim bolj izkoristiti, zato za počitek ni bilo kaj dosti časa. Drugega avgusta smo se v dva dni hoje oddaljeno bazo pod Gašerbrum II odpravili Bogdan Biščak, Pavle Kozjek, Andrej Štremfelj in jaz. Dosegli smo jo v enem dnevu. Odlično aklimatizirani od vzpona na Broad Peak smo si vzpon zamislili v alpskem slogu.

Tretjega avgusta smo iz baze ob šestih zjutraj vsi štirje odšli proti vrhu. S seboj smo nosili minimalno količino hrane in opreme, ki naj bi jo potrebovali za vzpon in sestop. Ob enajstih dopoldne smo dosegli vznožje jugozahodnega rebra na višini 5900 metrov. Tam smo postavili dva šotora in se odločili za daljši počitek, da bi se v miru pripravili za končni vzpon in da bi nočni mraz spet zamrznil zmehčano pobočje. Začeli smo ob 21. uri in plezali vso noč. Prvo sonce nas je ujelo na višini 7400 metrov, tik pod taborom štiri, v katerem so se pakistanski plezalci ravno pripravljali za odhod navzdol. Dan prej so po petintridesetih dneh obleganja dosegli vrh. Niso se mogli načuditi naši hitrosti in nam zaželeli vso srečo pri nadaljevanju vzpona. Kljub utrujenosti smo s kar največjim možnim tempom nadaljevali. V dolgi prečnici pod vršno piramido na vzhodni greben nas je prijetno grelo sonce in nočni mraz, ki nas je pestil ure in ure, je bil pozabljen. Zadnje metre po grebenu do vrha pa je bilo za te višine nenormalno vroče. Najprej sta vrh dosegla Bogdan in Andrej, nekaj kasneje pa še midva s Pavletom. Za vzpon iz baze do vrha smo potrebovali le 32 ur. Če odštejem še deset ur počivanja na višini 5900 metrov in čakanja, da večerni mraz utrdi od sonca razmehčano pobočje, je bilo čistega plezanja le 22 ur. To je bil do takrat daleč najhitrejši vzpon na Gašerbrum II v vsej njegovi zgodovini.

Na vrhu se nismo dolgo zadrževali, saj se nam je snežni vihar, ki je nenadoma izbruhnil nad bližnjim K2, hitro bližal. Ob prvih korakih navzdol so nam prve snežinke udarile v obraz. Vsi napori vzpenjanja so se skupaj z viharjem zgrnili na nas. Kot nam je bilo prej vodilo čim hitreje navzgor, je bilo sedaj čim hitreje in varno navzdol. Do enajstih zvečer je trajala ta bitka s časom, utrujenostjo in viharjem. Nekaj po enajsti pa smo le popadali v šotore, ki smo jih pustili na višini 5900 metrov.

Naslednje jutro je vihar še kar trajal, vendar nam je uspelo varno sestopiti do baze, kjer smo bili tisto popoldne in noč gostje pakistanske odprave. Naslednje jutro smo se odpravili nazaj v bazo pod Broad Peak k našim tovarišem. Vreme v velikih višinah je bilo še vedno slabo. Počasi smo se začeli zavedati, kakšno srečo smo imeli na gori. Hitrost včasih lahko pomeni tudi varnost. V tem istem viharju je na K2 takrat umrlo pet plezalcev.

Svetleča, sijoča stena

Kljub trem vrhovom, ki ga po višini presegajo, pa je najbolj izstopajoča gora v skupini Gašerbrumov 7925 metrov visoki Gašerbrum IV. Njegova zahodna stena, ki je dala celotni skupini ime. V jeziku Baltov Gašerbrum pomeni svetleča, sijoča stena. V vrtoglavi prepadnosti se spušča proti ledeniku Baltoro, več kot 3000 metrov globoko. Tudi z drugih strani je gora videti strašljivo nedostopna. Prvi vzpon na vrh je uspel leta 1958 italijanski odpravi pod Cassinovim vodstvom. Najvišjo točko sta dosegla legendarni Valter Bonatti in Carlo Mauri. Njihov uspeh je v alpinističnem svetu odmeval skoraj tako kot prvi vzpon na drugo najvišjo goro sveta, znameniti 8611 metrov visoki K2 nekaj let prej.

Zahodna stena, čeprav vsem na očeh, je kljub razvoju alpinizma, novim tehnikam plezanja in opremi samevala vse do leta 1985, ko se je vanjo v alpskem slogu odpravila avstrijsko-poljska naveza, Robert Schauer in Wojciech Kurtyka. Devet dni sta potrebovala, da sta se v desnem delu prebila čez orjaški zid. Zadnjih nekaj dni plezanja ju je spremljal vihar, bila sta brez hrane, in ko sta prišla na vršni greben, jima je preprosto zmanjkalo moči za vzpon na vrh. Takoj sta se začela reševati po drugi strani gore navzdol in se na koncu srečno izvlekla. Njuno izjemno dejanje pa, čeprav nista dosegla vrha, sodi med največje dosežke v zgodovini svetovnega himalajizma.

Razkrita skrivnost gore

Levi del zahodne stene in vzpon prek nje na vrh pa je še naprej buril domišljijo najboljših plezalcev sveta, med njimi tudi našega Slavka Svetičiča. Svetičič je že imel za seboj izjemen plezalski opus predvsem kot solo plezalec. Njegova zimska ponovitev Harlinove diretissime v Eigerju in prav tako solo vzpon v zahodni steni Anapurne leta 1991 ter številni drugi izjemno zahtevni vzponi, ki jih je opravil sam, so ga leta 1995 izpostavljali kot enega vodilnih plezalcev na svetu. Zahodna stena je bila zanj prvovrsten plezalni izziv in bil je eden redkih, ki jo je bil takrat sposoben preplezati.

Maja leta 1995 je odšel na pot. V štiričlanski odpravi so bili še velik poznavalec Karakoruma Tomaž Jamnik ter Jurij Oblak in Milan Zver. V začetku junija so postavili bazni tabor pod goro in Svetičič je začel z ogledi stene in aklimatizacijo, ki jo je opravil v predvideni sestopni smeri po severozahodnem grebenu. 14. junija je začel odločilni vzpon. Ves čas je bil na radijski zvezi s spremljevalci v bazi. Dobro je napredoval in 18. junija dosegel višino 7100 metrov. Največje tehnične težave so bile že za njim. Najti je moral le še prehod na strma ledišča, ki bi ga pripeljala na vršni greben in naprej do vrha. Takrat pa se je vreme poslabšalo in zveza z njim je bila prekinjena. Spremljevalci so dolge dneve čakali na kakršno koli vest, a zaman. Po desetih dneh čakanja je bilo jasno, da je za vselej ostal na gori. Podrli so bazo in se začeli vračati domov, ne vedoč, kaj se je z njim zgodilo. Videti je bilo, da bo to skrivnost gora ohranila zase.

Tri leta kasneje pa je bila vendarle razkrita. Močna korejska odprava, ki je poskušala v Svetičičevi smeri in jo po skoraj dveh mesecih obleganja tudi preplezala, je našla njegovo truplo na višini 7100 metrov, na mestu, kjer si je pripravljal bivak. Vzrok smrti ne bo nikoli znan, zagotovo pa ni padel med plezanjem. Slavko Svetičič, še ena velikih, slovenskih in svetovnih alpinističnih osebnosti, je prekmalu končal življenjsko pot prav v prepadnih vesinah zahodne stene Gašerbruma IV.

Poleti leta 2004 se je Gašerbruma II lotila nova slovenska odprava. Šlo je za univerzitetno odpravo, ki jo je vodil Stojan Burnik. Za svoj cilj so izbrali smer prvopristopnikov z željo, da bi ob morebitnih ugodnih razmerah opravili še smučarski spust z vrha. Imeli so veliko težav z nestabilnim vremenom in ogromnimi količinami novega snega. Kljub težavam pa so vrh dosegli Irena Mrak, Stojan Burnik, Aleš Fevžer in Iztok Tomazin. Za smučarski spust pa ni bilo pravih razmer.

* * *

Slovenski alpinisti smo se v himalajska odkrivanja in raziskovanja vključili dokaj pozno, zato smo zamudili čas prvih pristopov na najvišje vrhove. Kar smo zamudili v klasični dobi himalajskih osvajanj, pa smo nadomestili v času plezanja velikih himalajskih sten in grebenov. Z novimi načini in pristopi k vrhunskemu plezanju v Himalaji pa smo med svetovno elito, čisto na njen vrh, stopili v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Največja svetovna himalajska avtoriteta Reinhold Messner takole ocenjuje tisto obdobje:

»Sodobni alpinizem je britanski in srednjeevropski izum. K njemu so veliko prispevale ZDA, Japonska in predvsem dežele onstran nekdanje železne zavese. Odločilni korak naprej v njegovem razvoju pa so naredili slovenski alpinisti ...«

Izjava, ki ob nenehnem zniževanju bonitetnih ocen Sloveniji zveni zelo blagodejno.

Prijavi sovražni govor