Glavni izziv je danes tišina. Ugasniti stroj

Britanski pisatelj George Orwell se je s knjigo Pot v Wigan (Beletrina, 2013) v tridesetih letih prejšnjega stoletja zelo zameril tedanjim socialistom. Opisal je izkoriščanje in nevzdržne razmere, v katerih je živel delavski razred, a je tudi pokazal, zakaj socializem na otoku ni mogel zaživeti, čeprav se je zdel za delavce edina racionalna politična ideja. Vsaj v teoriji.

Orwell je menil, da se britanski socialisti zapletajo v ideje, ki delavcev ne nagovarjajo. Razredni boj, delavska revolucija in enakopravnost spolov so teme, ki imajo pridih srednjega razreda in jih širijo nič kaj možati meščani v čudnih srajcah, z naočniki in profesorskimi bradami. Le redki takšni revolucionarji pa so bili pripravljeni preživeti nekaj časa z delavci in njihovimi družinami ter izvedeti, da so njihove želje precej bolj praktične: prejeti pošteno plačilo za pošteno opravljeno delo.

Ima sedanja levica podoben problem in bi morali tudi današnji intelektualno-ustvarjalni proletariat povezati s podobnim sloganom? Ko bi vsaj bilo tako preprosto, se je nasmejal italijanski profesor in aktivist Franco Berardi - Bifo, ki ga največkrat opišejo z oznako marksistični filozof. Ne le, da že v času Orwella ni bilo mogoče govoriti o poštenem plačilu za pošteno delo, saj je kapitalizem vedno temeljil na »nepoštenem« izkoriščanju. Razblinila se je tudi utvara, da je mogoče vzdrževati kakršno koli razmerje med opravljenim delom in plačilom, saj kognitivnega dela ni mogoče misliti v okvirih delovnega časa, ustvarjene vrednosti ali učinka.

Zato danes nima smisla razmišljati v okvirih starih ekonomskih teorij, je prepričan Berardi, ki je obiskal Ljubljano ob izidu slovenskega prevoda knjige Duša na delu (Maska, 2014). Socializma, o katerem je pisal Orwell, ni mogoče obuditi ali ga prilagoditi 21. stoletju. Prav tako ni mogoče reševati krize z novim »new dealom« ali še večjim spodbujanjem potrošnje, saj tega ne moreta več prenesti ne okolje ne človeška duša.

Še pred desetimi leti je bilo mogoče na zahodu zelo spodobno preživeti z ustvarjalnim in intelektualnem delom, danes pa takšne delavce pogosto primerjamo z nekdanjimi mezdnimi delavci z začetkov industrijskega kapitalizma. Kaj je povzročilo tako radikalno spremembo?

Najprej se moramo vprašati, zakaj smo lahko pred desetimi leti s kognitivnim delom tako spodobno živeli. V resnici je bila to samo utvara – neverjetnostno polje, ki so ga ustvarila devetdeseta leta prejšnjega stoletja.

Utvara?

Kibernetska kultura je prinesla nove načine organiziranja in vrednotenja dela, ki ga je omogočil hiter razvoj informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Kognitivni delavec – inženir, programer, oblikovalec, arhitekt ali celo pesnik – je lahko tedaj zaslužil milijone. Ti delavci so bili utelešenje svobodnega, neodvisnega, aktivnega in samozaposlenega posameznika, o katerem so sanjali libertatni ideologi. Bili so zelo iskani in so sami postavljali ceno svojemu delu. Takrat ni nihče razmišljal o izkoriščanju, sindikatih ali delavskih pravicah. Vendar je bilo takšno stanje samo začasno in se je zelo hitro razblinilo. Konec tega obdobja so zaznamovali pok pikakomovskega balona na prelomu tisočletja, histerija zaradi milenijskega črva (strahu, da bodo računalniki na prehodu v leto 2000 podivjali, op. p.) in napad na newyorška dvojčka. Informacijska orodja so ostala in se razvijala, evforija devetdesetih pa se je sprevrgla v tesnobo.

Je bil kognitivni delavec v devetdesetih letih nekakšen renesančni mojstrski rokodelec, preden so ga nadomestile manufakture, parni stroj in tekoči trak?

Kognitivnim delavcem se je zgodil zelo podoben proces proletarizacije kot nekdanjim samovzdržnim rokodelskim mojstrom, ki so znali sami izdelati kompleksno orodje, glasbilo ali umetnino. Ko je rokodelca zamenjala množična proizvodnja in je delo razpadlo na zaporedja predpisanih korakov za tekočim trakom, je rokodelsko znanje izgubilo vrednost.

Za ideologe osebnega računalništva je bila tovarna simbol prisile, ki je neskončne potenciale človeške ustvarjalnosti in dela zreducirala na ponavljanje preprostih fizičnih ali birokratskih opravil. Verjeli so, da lahko osebni računalnik znova osvobodi posameznika, ujetega v birokratski ustroj industrijskega kapitalizma: tovarno in administracijo. Hkrati bi lahko delavec z nakupom osebnega računalnika spet postal lastnik lastnega produkcijskega sredstva, če parafraziram stare marksiste. Vendar so spregledali zelo pomembno podrobnost. Osebni računalnik v resnici ni mogel biti emancipativno produkcijsko sredstvo, ki bi obudilo nekdanjo samozadostno obrtno delavnico, saj delavec v resnici ni bil njegov lastnik, ker so programerska in telekomunikacijska podjetja uspešno izpeljala ugrabitev stroja. Poleg tega se je do preloma tisočletja ustvarjanje vrednosti iz osebnega računalnika dokončno preselilo na mrežo. Osebni računalnik je bil spet samo omrežni terminal in svoboden podjetniški posameznik iz devetdesetih je v nekaj letih postal kognitivni proletarec naslednjega desetletja. Delavec za strojem, ki za delo prejema mezdo.

Internet pa je uresničil ideje povojnih italijanskih marksistov o družbi kot tovarni, ki zna vsako človeško dejavnost pretvoriti v kapital?

Če združimo kognitivno delo, računalnik in mrežo, res pridemo do uresničenja ideje o družbi kot tovarni. Industrijski kapitalizem je zelo izpopolnil tovarno kot metodo za proizvodnjo množičnih standardiziranih izdelkov, vendar je znala tovarna izrabiti le majhen del človeškega delovanja. Do konca sedemdesetih let se je izčrpala ideja industrijskega delavca, ki je osem ur proizvajal in se nato za osem ur spremenil v potrošnika. Nova rast je bila možna samo, če bi v proizvodnjo vrednosti vključili še prosti čas in spanje, kar je omogočil računalnik, priključen na globalno informacijsko omrežje. Z računalnikom ne mislim na konkreten izdelek – zaslon, tipkovnico in procesor –, ampak na informacijski stroj, ki je znal zabeležiti vse naše dejavnosti in jih shraniti v obliki, primerni za neskončno rekombinacijo neskončno raznolikega kognitivnega dela.

Stroj, ki je znal vse naše dejavnosti pretvoriti v enoten digitalni jezik?

Tako je. Digitalizacija omogoča univerzalen zapis kognitivnega dela. Pesem, arhitekturni načrt, računalniška igra in sprememba profila na facebooku so zapisani v enakem računalniškem jeziku enic in ničel. Tudi vsi podatki, ki jih oddajajo mobilni telefoni in drugi informacijski stroji, so zapisani v istem jeziku, kar pomeni, da človeške dejavnosti ni več treba poenostavljati na zaporedje standardiziranih delovnih procesov, ki jih je zahtevala nekdanja tovarna. Informacijsko omrežje je popolnoma spremenilo pojmovanje kraja in časa, zato kognitivnega dela ni več mogoče misliti v okvirih delovnega časa in delovnega mesta. Semiokapitalizem lahko z informacijskimi orodji zajame vso človeško dejavnost, tudi če je neskončno fragmentirana. Vendar je treba prej izpolniti še en pogoj: tudi ljudje moramo uporabljati enak standardiziran jezik kot računalniki.

Nekdanji računalniški pionir Jaron Lanier v manifestu Niste elektronska naprava veliko piše o programiranju uporabnikov informacijskih orodij. Zanj je komunikacija na facebooku nekakšno izpolnjevanje standardiziranih elektronskih obrazcev, ki omogočajo zbiranje, obdelavo in preprodajo informacij.

Programiranje je zelo primeren izraz. Vzemimo mobilni telefon, ki je zame najpomembnejše orodje semiokapitalizma. To je naprava, ki nas je zmožna v vsakem trenutku in kjer koli na svetu potegniti v ocean nenehne razpoložljivosti – s klicem, sporočilom, signalom družabnega omrežja. Vendar dosegljivost še ni dovolj, ampak jo je treba formatirati: zapisati v določeno predpisano obliko komunikacijskih protokolov, algoritmov in podatkovnih zbirk. To pa pomeni, da je treba človeka najprej naučiti pravilne uporabe – oziroma oblikovati njegovo družbeno dejavnost, da je razumljiva stroju, ki to dejavnost rekombinira. Povedano preprosteje: doseči moramo, da postane vsako naše dejanje že tudi vpis v računalniško podatkovno zbirko. Kako to dosežemo? Poglejte Google. Neverjetno dobro znajo ujeti našo pozornost in jo posrkati z najrazličnejšimi oblikami kognitivne dejavnosti, ki so prilagojene njihovim algoritmom.

V predgovoru k slovenski izdaji vaše knjige Duša na delu ste zapisali, da je naslednji korak nevrototalitarna prevlada, saj osebno človeško doživljanje časa, prostora in medosebnih odnosov nadomešča standardizirana virtualna izkušnja. Ali ni tak pogled podobno determinističen kot nekdanji strahovi, da nam televizija pere možgane in nas spreminja v pasivne potrošniške zombije?

Iskreno upam, da gre samo za novo moralno paniko, vendar se bojim, da lahko že v praksi opazujemo pojav, ki ga francoska filozofinja Catherine Malabou opisuje kot nevroplastičnost – nevrološko preoblikovanje možganov priklopljenega dela človeštva. Med nedavnim obiskom Seula sem opazoval meščane, ki svoje gibanje spremljajo izključno prek zemljevida na mobilniku in med hojo sploh niso pozorni na okolico. Naslednji korak so vmesniki, kakršne napovedujejo Googlova elektronska očala. Takšna očala ne bodo prepoznavala samo okolice, ampak tudi obraze. Vsak prepoznani obraz pa bodo opremila z vnaprej določenimi informacijskimi kategorijami: opisom, družabnim omrežjem in drugimi podatki. Ste gledali film Ona (Her), kjer se osamljen moški naveže na zelo napreden operacijski sistem?

Ki mu je glas posodila igralka Scarlett Johansson?

Kar je bila odlična izbira (nasmešek). Film zelo lepo pokaže, da bodo programirani stroji že kmalu znali izjemno natančno posnemati človeško obnašanje. Vedeli bodo, kaj je treba odgovoriti na določeno izjavo ali se odzvati na čustven odziv. Naprednemu humanoidnemu robotu ne bo težko posnemati naših grimas ali v pravem trenutku vključiti sistem za izločanje solz, ki ga bomo prepoznali kot jok. Vendar bodo vsi ti odzivi programirani in v njih ne bo ničesar človeškega. Zakaj me to skrbi? Ker bo takšnega umetno ustvarjenega okolja vse več in se mu bodo morali možgani evolucijsko prilagoditi. Vprašanje je le, kako učinkovito bo mogoče ugrabiti in usmerjati evolucijo naših možganov. Od tega je odvisno, ali je v resnici mogoče vzpostaviti nevrototalitarizem. Ali se mu upreti.

Vas zato tako zelo privlači ideja terapije – proces, s katerim bo morda mogoče prepoznati programirane svetove in se jim iztrgati? Za marksističnega filozofa ni ravno običajno, da v terapiji vidi možnost emancipacije ali celo zapiše, da bosta politika in terapija v prihodnosti postali eno.

Če izraz terapija omenite današnjim neo-neo-neo-neomarksistom, ki se imajo za naslednike prave levice, se bodo v najboljšem primeru prijeli za glavo (nasmešek). Terapija je tradicionalno obremenjena z idejo normalizacije in nadzora, za kar sta verjetno najbolj odgovorna filozofa Félix Guattari in Michel Foucault. Vendar ne govorim o terapiji kot o procesu normaliziranja ali celo sprijaznjenja s svetom, kakršen je. Zame je terapija način za vnovično gradnjo avtonomnega posameznika in verjetno edina metoda, s katero je mogoče zdraviti depresijo.

Gospodarsko ali duševno?

Odkar smo dušo poslali na delo, ne moremo več ločevati gospodarske in duševne depresije. Veliki borzni zlom visokotehnoloških podjetij je na prelomu tisočletja povzročil prvo gospodarsko krizo in proletariziral kognitivne delavce, kar sem omenil na začetku. Po enajstem septembru je vojna znova zagnala ameriško gospodarstvo, gospodarsko rast pa so države umetno napihovale z evforičnim zadolževanjem in deregulacijo finančnega sektorja, kar je leta 2008 povzročilo verjetno največji finančni zlom v znani zgodovini.

Ljudje danes čutijo, da nihče nima odgovora na vprašanje, kakšna ekonomija bo nastopila po modelu rasti – ne ekonomska stroka ne politika. Hkrati s koncem rasti pa se je zamajala tudi naša moderna samopodoba. Nekdanja razmerja med delom, izobrazbo, prihodkom in družbenim statusom so porušena, zato so ljudje vse bolj obupani, panični in depresivni, saj ne zmorejo več dohitevati dogodkov in dojemati njihovega pomena.

Ne verjamete v možnost preobrata in postopno gospodarsko okrevanje?

Ne. Ekonomska misel nima odgovora na sedanjo krizo. Ne govorim samo o neoliberalnih receptih, niti 'new deala', s katerim so reševali gospodarsko krizo v tridesetih letih, ne moremo več ponoviti. Naravni viri so skoraj izčrpani, okolje ne bo preživelo novega umetnega spodbujanja potrošnje. Prav tako ne more biti rešitev povečevanje količine in učinkovitosti dela, saj že nekaj stoletij delamo preveč in zato zanemarjamo temeljne človeške potrebe po družabnem življenju, užitku in čustvovanju. Če se hočemo iztrgati objemu sedanje globoke depresije in se hkrati ubraniti pred grožnjo prihodnjega nevrototalitarizma, nas kot družbo in posameznike čaka neskončen terapevtski proces, med katerim bomo morda zmogli misliti tudi drugačne perspektive.

Kakšne?

Si znamo predstavljati bogastvo, ki ne temelji na kupni moči? Ali srečo, ki ni povezana s stanjem na bančnem računu in zmožnostjo trošenja? Takšna vprašanja so že v devetnajstem stoletju zastavljali kritiki tehnološkega razvoja in industrializacije, vendar danes niso nič manj radikalna. Oblast nas bo držala v podrejenosti, dokler bomo sprejemali diktaturo vsiljene potrošnje in vsiljenih družbenih odnosov, med katere sodita tudi povezovanje blaginje z zasebno lastnino in prepričanje, da je delo in ustvarjalnost mogoče ovrednotiti z denarjem.

Ne pričakujem, da bo kapitalizem čez noč izginil. Mehanizmi za ohranjanje in kopičenje zasebne lastnine so še vedno močni. Vendar kapitalizem ne bo mogel več dolgo ostati edina možna oblika družbene organizacije, ampak bo postal le ena izmed možnosti, kar je zelo dragocena sprememba. Vprašanje je le, kakšna usoda čaka nepriklopljeni del človeštva. Bo odklop še lahko prinesel avtonomijo in priložnost za gradnjo novih družbenih odnosov ali bodo odklopljenci prepuščeni nasilju in barbarstvu, kar se že dogaja marsikje po svetu?

Je odklop nujen del vašega terapevtskega procesa?

Težko si predstavljam avtonomijo na današnjem medmrežju.

Se tudi zato več ne ukvarjate z medijskim aktivizmom? V sedemdesetih letih ste bili del znane skupine radijskih piratov, leta 1999 ste strašili gledalce pred milenijskim črvom, pred dobrimi desetimi leti ste bili hodeča televizijska postaja, internetnega projekta pa niste pripravili.

Piratska radijska postaja je bila v sedemdesetih letih odmevno politično dejanje, saj ste lahko v radijskem sprejemniku slišali samo državni radio in radio Vatikan, dokler se ni v zvočniku zaslišal neki Berardi (nasmešek). Milenijski črv je bil izjemno zanimiv pojav, saj panika ne bi bila mogoča brez neoprijemljivega občutka tesnobe, da se bo nekaj zgodilo – kot nekakšno klicanje demonov. Ljudje so racionalno vedeli, da stroji ne bodo podivjali zaradi spremembe letnice, vendar se je v resnici bližal konec nekega obdobja in nekdanji svobodni kognitivni podjetnik se je spremenil v mrežnega sužnja. Nato so postale takšne provokacije skoraj nemogoče. Poskus telestreet, v katerem smo na ulici in v javnih prostorih oddajali televizijski program, je ostal samo zanimiv umetniški projekt, ki se je končal s pojavom youtuba.

Zakaj?

Medijski aktivizem je bil nazadnje pomemben v času Seattla in Genove, ko je bilo z alternativnimi medijskimi kanali še mogoče prebiti propagandni medijski sistem. Nato je postalo jasno, da cenzura 21. stoletja ni več preganjanje ali zatiranje, ampak hiperizražanje. Youtube je odličen primer belega šuma, kjer je lahko vsak radikalen zase in za svoje sledilce. Vsak nov glas se utopi v belem šumu ali ga še okrepi, zato sem po koncu telestreeta začutil, da me mediji in medijsko delovanje ne zanimajo več. Glavni izziv je danes tišina. Ugasniti stroj. In tudi midva sva že čisto preveč govorila (nasmešek).