Tiskane izdaje
Kasneje se je izkazalo, da je bila ta, po besedah enega od selektorjev festivala, bedasta intervencija delo novinarja ene od srbskih televizij. Igralec Aljoša Ternovšek je na provokacijo, vedno pripravljen, mirno odgovoril nikalno. In dodal, da je režiser za ozaveščanje o problematiki že s predstavo 25.671 storil toliko kot malokdo doslej. Sledil je spontan aplavz – teh je bilo v novosadskem gledališču v dobri uri, kolikor traja predstava, kar nekaj. Manjkale niso niti stoječe ovacije.
Glede razreza osebnih dokumentov – te gledalci po lastni želji spustijo v škatlo pred vhodom v dvorano in jih po koncu predstave dobijo nazaj – se odloča vsak posameznik sam zase. Pač glede na stopnjo njegovega razumevanja koncepta te geste solidarnosti.
Prešernovo gledališče iz Kranja (PGK) ima za seboj zelo uspešno sezono: z omenjeno predstavo so imeli kar nekaj gostovanj v tujini, nazadnje na mednarodnem gledališkem festivalu Kontakt v poljskem Torunju, kjer je Frljić prejel nagrado osrednjega časopisa Gazeta Wyborcza za najbolj pronicljivo prepoznanje aktualnih problemov sedanjosti.
Po škandalu – nagrada!
V preteklih letih je rojeni Travničan s predstavama Preklet naj bo izdajalec svoje domovine v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) in s predstavo 25.671 o izbrisanih kranjskega gledališča gostoval po vsem svetu. »Preklet naj bo izdajalec svoje domovine je gotovo eden uspešnejših projektov v moji karieri,« pravi in dodaja, da je vesel, da se je vse začelo prav v »mladincu«, »kajti šlo je za moj prvi projekt, ki sem ga delal zunaj Hrvaške – obenem pa sem do tradicije tega gledališča čutil veliko odgovornost«.
Glede nagrade, ki jo je prejel na Poljskem, poudarja, da mu veliko pomeni, »še posebej po dogodkih v Krakovu, ko je Jan Klata, direktor Starega teatra, na vsak način poskušal diskvalificirati moje delo, čeprav se je kasneje izkazalo, da ni videl niti ene moje predstave in da sploh ne razume umetniških ustvarjalnih procesov«.
Frljiću so namreč lani v omenjenem gledališču dva tedna pred premiero Nebožanske komedije, ki je problematizirala vlogo Poljakov v holokavstu, predvsem pa vpliv RKC na poljsko družbo, odpovedali sodelovanje. Pobuda za umik predstave z repertoarja še pred premiero je bilo pisanje o njej v nekaterih konservativnejših poljskih medijih … »In nagrada je pomembna tudi zato, ker smo se na Poljskem prepričali, da lahko problem izbrisanih vzpostavi dialog tudi v drugih družbah. To je dokaz, da smo izbrali pravo obliko za to predstavo,« razlaga režiser, ki naj bi v prihodnje nastopil kot direktor reškega nacionalnega gledališča Ivana Pl. Zajca.
Torej, namerava nadaljevati sodelovanje s SMG in PGK – morda ne bi bilo nezanimivo pripraviti projekt, v katerem se soočajo slovenski in hrvaški igralci in v njem nemara predstavijo svoje videnje resničnosti, v kateri, samo dobrih sto kilometrov narazen, živijo, živimo? »V prihodnje nameravam sodelovati z obema slovenskima gledališčema, s katerima sem že delal, morda še s katerim … Projekt, ki bi ga leta 2015 moral delati v Slovenskem mladinskem gledališču, bi tako rad naredil v koprodukciji z reškim gledališčem. Morda bi bilo, tako kot ste namignili, zanimivo, da bi eno od sezon v celoti poimenoval Slovensko-hrvaška ljubezen: v njej bi dve kulturi ustvarili neke vrste gledališki dialog, odprl bi se prostor medsebojnega oplajanja in nadgrajevanja, raziskovanje skupne tradicije in zrenje v morebitno skupno prihodnost.« Bilo bi dobrodejno.
Težko je našteti, s čim vse se je ukvarjal zadnjih petnajst let: ulični performansi, režije v nacionalnih gledališčih, od baročne glasbe do turbo folka, otroških predstav ... Vedno so močno odmevale v javnosti. Kot tudi zapleti, kdo bi nemara rekel škandali, ki so jih spremljali. Včasih nedoumljive prepovedi. Vsekakor zanj velja, da ne privoli v histerično utrjevanje konservativnih elementov v družbi. Detektira in izbrska jih, ne glede na to, v kateri država ustvarja, z nosom lovskega krvosleda, odre jim kožo.
Tisti, ki ne more molčati
Pravzaprav vse njegove predstave govorijo o žrtvah. In vse te žrtve so naše žrtve, najsi gre za izbrisane; Aleksandro Zec, še ne trinajstletno deklico, ki so jo decembra 1991 rezervisti takratnega hrvaškega ministrstva za notranje zadeve, skupaj z njeno mamo, ker naj bi njen oče pripadnik krajinskih Srbov, iz zagrebškega stanovanja odpeljali na Sljeme, ubili in njuni trupli vrgli v smeti. Ali pa ko denuncira nacionalizme, ki nas prežemajo, sovražne govore nekdanjega hrvaškega premiera, problematično politično vlogo ubitega srbskega premiera in krvave skrivnosti, ki so ga obdajale …
Gre za gledališkega ustvarjalca, ki ne more molčati. Najraje spregovori o tistem, kar najbolj boli. Taka je tudi odrska govorica njegovih predstav. Ostra in natančna. O tem so se gledalci med drugim lahko prepričali v Treh sestrah, ki jih je v eni od minulih sezon režiral v Prešernovem gledališču. Ali pa v Klistirajmo srčka! v pretekli sezoni SMG. S provokativnimi uprizoritvami neusmiljeno vrta v nevralgične točke družbene in politične stvarnosti ter hkrati brezkompromisno raziskuje meje gledališkega jezika. Prav zato njegove predstave ne občinstva ne strokovne javnosti nikoli niso pustile ravnodušnih, vabljene pa so na ugledne festivale in na njih prejemajo številne nagrade.
Provokacija in šok
Glede predstave 25.671 pojasni, da sta se je skoraj sočasno domislila skupaj z umetniško vodjo kranjskega gledališča Marinko Poštrak. »S problemom in okoliščinami izbrisa me je seznanila neka gospa, ki je gledala mojo predstavo Pismo iz 1920, češ da če že delam v Sloveniji, bi se lahko poigral s temo o izbrisanih. O njih sem začel brati v publikaciji Mirovnega inštituta in se podrobneje seznanil s problematiko tudi iz drugega gradiva. Bolj ko sem se poglabljal v to, bolj mi je postajalo jasno, da je predstava o izbrisanih za slovensko družbo nujno potrebna. Predvsem zato, ker so ljudje v odnosu do izbrisanih precej nesenzibilizirani, ne poznajo njihove geneze, niti ne kažejo pripravljenosti za sistemsko reševanje usode teh ljudi.«
Z dramaturginjo Marinko Poštrak sta že večkrat sodelovala. Zato me je zanimalo, ali tudi sama zaznava svet in njegove premene podobno kot Frljić? »Sveta danes ne tare le porast nacionalističnih gibanj, ampak, žal, tudi porast izrazito nesocialno naravnanih držav, med katerimi je seveda tudi naša. Glede na to pa seveda posledično tudi porast korupcije, neživljenjskost kafkovskih zakonov in brezdušne birokracije ter sprenevedavost neoliberalističnega sveta,« pravi Poštrakova.
»Neurejenost sodstva, revščina, nestrpnost in netolerantnost do vseh drugačnih – istospolnih, umetnikov, umsko in fizično prizadetih, starih, bolnih, klošarjev in skratka vsakršnih 'ranljivih družbenih skupin' – in konec koncev obujanje fašističnih in nacističnih gibanj so seveda posledice tega. Svet, v katerem živim, pa pretresajo tudi spolne zlorabe v katoliški cerkvi in zlorabe prav na vseh področjih ter predvsem neizmerno perfidne manipulacije, ki se dogajajo na vseh ravneh, od medijev prek politike do vsakdanjega življenja, in jim je izjemno težko priti do dna, saj prevzemajo najrazličnejše maske.
O tem smo v našem gledališču bolj ali manj odmevno poskušali spregovoriti v najrazličnejših predstavah že zadnjih petnajst let, res pa je, da nas je mednarodna javnost opazila najbolj šele z avtorskim projektom o izbrisanih. Logična posledica prizadevanj našega gledališča je bila, da smo k sodelovanju povabili tudi Oliverja Frljića, režiserja, ki je s svojimi provokativnimi projekti neizprosno razkrival podobne anomalije v družbi na območju nekdanje Jugoslavije. In očitno sta najbolj učinkovita načina, da se ljudi in njihovo miselnost premakne – provokacija in šok! Frljić je prav tak režiser, ki pri publiki sprovocira šok ali, kot sam večkrat poudarja, ni dovolj, da publiki držimo ogledalo, ampak ga moramo na njenih glavah tudi razbiti!
Ob izbrisanih se mi je zato zdelo, da je le on tisti, ki bo znal to temo narediti tako, da bo doživela pravi učinek pri publiki, saj je del tega izkusil na lastni koži, obenem pa je izjemno profesionalen in gledališko ozaveščen režiser. Sodelovanje z njim je bilo zmeraj navdihujoče in pot v neznano, tako zame kot tudi za ekipo igralcev. In seveda ni bilo naključno, ko sem prebrala knjigo Zgodbe izbrisanih prebivalcev Uršule Lipovec Čebron in Jelke Zorn, sem natančno vedela, da je ta trenutek prav Oliver Frljić tisti, ki lahko z našo ekipo igralcev spregovori o temi izbrisanih!«
Zadeti pravi čas
Kaj je torej po njenem mnenju, danes, leta 2014, pri umetniškem vodenju gledališča najbolj bistveno? »Leta 2014 je prav tako kot leta pred našim štetjem in po njem pomembno, da v gledališču zaznavamo probleme našega časa. Pravo gledališče mora zmeraj zadeti pravi čas, čeprav so nekatere teme večne in potrebujejo zgolj 'prevodnika', ki jih zazna. Domišljam si, da mi za zdaj to uspeva. Dokler smo živi res živi in odprti za tisto, kar se dogaja okoli nas, in imamo ob tem ljudi, ki mislijo in vidijo podobno, je to lažje. Seveda pa je pri umetniškem vodstvu, sploh v repertoarnih gledališčih ansambelskega tipa, pomembnih še več dejavnikov – od zasedbe do skrbi za igralski razvoj igralcev itd.
A če zelo zelo intenzivno razmišljaš in imaš odprte oči in ušesa, veliko bereš in slediš trendom v gledališkem svetu, se včasih stvari pokrijejo s svetom, v katerem živiš, z željami v ansamblu in tistimi, ki si jih sam želiš, ter cilji, ki si jih zadaš in jih preprosto iniciiraš. In potem se zgodi predstava, na katero si lahko ponosen – prav to je najlepše pri tem nič kaj lahkem delu!«
Aljoša Ternovšek, ki ima v 25.671 verjetno najbolj zahtevno vlogo, saj je njegova interakcija z občinstvom najbolj neposredna – sprašuje ga in včasih mora tudi odgovarjati na vprašanja gledalcev –, pravi, da je po dobrem letu dni uprizarjanja predstave malce žalosten, predvsem zato, ker je pričakoval, da bo predstava imela večji učinek, ne na gledalce, temveč na reševanje problematike izbrisanih. »Na žalost je nima. Res pa je, da se po vseh odzivih, ki smo jih bili deležni, tako v Sloveniji kot v tujini, tolažim s tem, da smo dali ljudem uvid o tragediji izbrisanih: mnogi, ki so predstavo videli, so mi kasneje pojasnjevali, da po ogledu predstave niso mogli spati, da so brskali po internetu in se seznanjali s problematiko izbrisanih. Torej, vsaj nekaj smo jim dali.«
Ternovšek nemalokrat med tem, ko provocira občinstvo, prejme neprijetna vprašanja gledalcev, kar se mu zdi samoumevno: »Glede na to, da jih mi provociramo, je pričakovati, da bomo provokacije tudi doživeli. Vse to počnemo namenoma, kajti brez našega izzivanja se občinstvo nikdar ne bi tako vključilo v predstavo in postavljalo vprašanja.« Osebno in intimno, kot pojasnjuje, je pri tem projektu dobil novo in drugačno samozavest. »Ni me strah. Kajti strah je eden osrednjih zaviralcev v našem življenju in gotovo ena tistih reči, s katero je mogoče najbolje manipulirati s človekom.«
Gledališče, ki se ne pretvarja,
»Gre za netolerantnost, rasizem, totalitarizem. Preprosta in močna gledališka formula, ki jo je uporabil Oliver Frljić, te zaznave še izostruje. Na podlagi lastnih opažanj in pogovorov, pa tudi po zaslugi debate po koncu dogodka lahko trdim, da je predstava 25.671 razdelila festivalsko občinstvo. Poetika, ki ji je režiser sledil, ni nikogar pustila ravnodušnega: delovala je šokantno in gledalce silila k reakciji. Veliko se jih je odzvalo s solzami in ganjenostjo. Toda bili so tudi takšni, ki so spraševali: Ali ima gledališče pravico, da tako globoko vstopa v življenje junakov pripovedovane zgodbe? Zanesljivo pa je, da bodo Frljićevo predstavo gledalci še dolgo pomnili.«
Tudi zato, ker Frljić pri projektih, kot je bil 25.671, vedno sledi istemu cilju: uničiti družbeni dogovor, ki je namenjen temu, da bi prikril neko vrsto diskriminacije. Njegovo delo je vedno utemeljeno na dialogu s tremi vrstami občinstva: prvi so stalni gledalci; drugi so vodje gledališč in drugih institucij, katerih naloga je, da nadzorujejo in disciplinirajo vsakogar, ki beži od neproblematičnih načinov gledališkega uprizarjanja; tretji pa nosilci politične moči, ki včasih občutijo potrebo, da bi intervenirali. »Moje videnje gledališča stopa onkraj sheme meščanskega gledališča, ki se zgolj pretvarja, da je kritično, hkrati pa služi in posvečuje interese politične oligarhije,« je odločen avtor.
Manipulacija večine nad manjšino
Direktorica kranjskega gledališča Mirjam Drnovšček je zadovoljna z zadnjo sezono, saj pravi, da je začrtana pot družbeno angažiranih predstav sicer zahtevna, mnogokrat tudi s kakšne strani nerazumljena, a odzivi in rezultati zadnjih sezon kažejo, da je prava in v današnjem času zelo potrebna. »V tem smislu sem Torunj in Sterijevo pozorje doživela kot velik uspeh. Veseli me predvsem to, da je predstava 'zadela' tudi občinstvo zunaj Slovenije, kar pomeni, da je glavno sporočilo predstave prepoznavno povsod: opominja nas, da moramo vedno politiki gledati pod prste, kajti njihove odločitve imajo največje posledice na življenja malih ljudi, in da je seveda treba preprečiti manipulacije večine nad manjšino katere koli vrste, kajti nikoli ne vemo, kdaj bo kdo izmed nas pristal v eni od manjšin.«
Igralka Vesna Slapar se je, kot je povedala, med ustvarjanjem in sestavljanjem predstave v resnici počutila precej grozno. »Nisem veliko vedela o izbrisanih. Po letu dni igranja pa, neverjetno, spoznavam, kaj vse se je zgodilo, tudi najnovejše dogodke in spremembe. Razsodba evropskega sodišča za človekove pravice nalaga slovenski politiki vsaj delno poplačilo krivic in še marsikaj se je vmes zgodilo. Tako se morda na prvi pogled zdi, da je vse skupaj že passé – pa ni. Zgodbe teh ljudi so tragične, problem izbrisanih ni rešen in mislim, da nikdar ne bo. Ko sem se tega med eno od ponovitev zavedela, me je zmrazilo. In prav o tem govori predstava, da je naš angažma precej trenuten. Omogoča pa mi, da ostajam budna, in me hkrati opominja, da se zavedam svoje brezbrižnosti.«
Njen kolega, igralec Miha Rodman, meni, da je kranjsko gledališče s predstavo o izbrisanih trenutno eden redkih medijev, ki še govori o tej problematiki: »Igralci zdaj vemo precej o tej temi, med pripravami na predstavo smo se namreč zelo dobro podučili, tako glede verodostojnih podatkov kot tudi po pravni plati. Mislim, da mediji že dlje časa ne poročajo o tem, kot bi morali. So pristranski. Oziroma se niti ne poglobijo dovolj, da bi podali naprej pravilne podatke. Tako mnogi še vedno ne vedo natančneje, za kaj gre. A prepričan sem, da se bodo ljudje te predstave spominjali predvsem zato, ker jih ne pušča ravnodušne. Mnogim stečejo solze po licih že med predstavo. In tudi sam čustvom vedno ne morem uiti. Že ko pred vrati ob vstopu v dvorano, popolnoma v svoji vlogi, zbiram osebne dokumente obiskovalcev, doživim marsikaj: zmerjanje, jezo, vsakokrat različne reakcije … Pogosto me že tam precej stisne ob srcu. Doživim ogromno sovraštva.«
Eksperiment v malem
»Če primerjam naša gostovanja v Beogradu, Vršcu in Kragujevcu in zdaj v Novem Sadu, lahko rečem, da ima tu drugačno konotacijo kot v Sloveniji ali na Poljskem oziroma Hrvaškem,« je prepričana Darja Reichman. Glede na to, da igralci vmes improvizirajo in se medsebojno vprašujejo, ali je kdo od njih v preteklih desetih letih dejansko kaj storil za izbrisane – Reichmanova pa je edina, ki se je udeležila referenduma o izbrisanih –, bi bilo zanimivo slišati, zakaj, kajti bila je ena redkih. »Zdelo se mi je, da sem ravnala po solidarnostnem klicu. Načeloma sem človek, ki se udeležuje volitev in referendumov. Seveda smo potem v ekipi ugotovili, da je bil tudi ta, kot mnogi drugi referendumi, samo pesek v oči. Predstavo čutim skozi odziv, ko pripovedujemo zgodbo o izbrisani družini, ki poleg izbrisa doživi še svojo tragedijo: mladoletni sin se zaradi pritiskov, ki jih doživlja v družbi, predvsem pa zato, ker se čuti krivega, namreč obesi.«
Igralka Vesna Slapar pravi, da je po petnajstih letih njenega dela predstava o izbrisanih tako drugačna od vseh drugih, da je šele zdaj v gledališču doživela katarzo. »Takšno, kakršno si tudi sama želim doživeti, ko grem v teater. Naša predstava tako odločno zareže v realno, da je njen konec tako končen, da je vse skupaj veliko močnejše od fikcije, ki smo jo navadno v gledališču navajeni. Predstava na Sterijevem pozorju je bila po mojem mnenju ena najmočnejših izvedb. Zagotovo pa je ta komad veliko težje igrati pred občinstvom nekdanjih jugoslovanskih republik, kajti naše sovražne govore slišijo in razumejo drugače kot mi v Sloveniji.«
Kot hkrati doda, jo je ustvarjanje predstave precej izmučilo, tudi zato, ker je režiser od igralcev zahteval popoln osebni angažma, saj so se morali pri predstavi tudi politično opredeliti.
Igralec Borut Veselko se strinja, da vsaka politična predstava skoraj nujno vsebuje temo, ki je politično aktualna, za tisti čas, v katerem nastaja. »Pri predstavi o izbrisanih smo v sebi našli vzgibe in misli, ki lahko peljejo v precej negativne dogodke, če jih ekstrapoliramo. Režiser Frljić tako rad raziskuje po ljudeh, da se njihove ali naše lastnosti tudi pokažejo. Je eksperiment v malem. Ko to predstavo zdaj igramo na našem odru, imam včasih občutek, da bi bilo dobro, da bi morali nekatere dele popraviti, nadgraditi. Predvsem zaradi nekakšne zaključenosti tega dejanja – razsodbe evropskega sodišča za človekove pravice, odredbe odškodnin – zdi se, kot da je na problem izbrisanih padel molk. Dejstvo je, da krivice niso poravnane – obenem pa jih poravnavamo tisti, ki jih nismo zakrivili. Morda bi bilo dobro, da zelo na glas raziščemo, kdo, kako in koliko je odgovoren za to; če ne sodno, ker je zadeva že zastarala, pa vsaj etično in moralno.«
* * *
Živimo v času, ko se države vsaka po svoje strinjajo z vsaj eno ali več oblikami fašizma. Na koncu pa, kot je bilo ugotovljeno pri neki drugi predstavi tega režiserja, se vedno preštevajo žrtve, uničena življenja ali celo trupla. Včasih vse našteto postanejo zastavki novih političnih projektov. Nekaterih življenj in trupel se smemo spominjati in hladna telesa celo pokopati z vsemi častmi. To ni nekaj, s čimer bi se morali hvaliti, a tako je. Nemara ima tudi zato Frljić težavo z lastno človeškostjo.
Ko sem ga nekoč vprašala, kje se ta začne in konča, je odgovoril, da tako kot je zanj problematičen antropocentrični koncept zahodnoevropskega gledališča, ki iz teatrskega sveta izključuje druge vrste, tako se mu zdi problematična tudi njegova človečnost – in vse, kar izključuje.
