Gospod Gustinčič, trenutno letimo nad Islandijo!

So ljudje, ob katerih preprosto osupneš. In to pravzaprav zelo preprosti ljudje. Na ulici niso morda nič posebnega in vendar se sčasoma izkaže, da so v intimnosti svojih urbanih zatočišč kovali izjemne stvari. Saša Vuga, na primer, ki vselej ustvarja nekje iz »ozadja«, kot recimo iz globin Tolminskih korit, mi je poslal svoj roman Borodin; kar vzelo mi je sapo, njegov jezik je presegal vse, kar sem dotlej vedel o slovenščini in njenih dosegih. Majhna zaupnost: Saša je povedal, da kot otrok ni premogel niti besede v slovenščini, govoril je le italijansko, slovenščine se je šele pozneje priučil. In zdaj je vsekakor vrhunski pisec, stilist, metuljasto se spreletava med raznobarvnimi cvetovi, ki jih ponuja slovenščina kot jezik, ki odpira vselej nova obzorja in se jih bo treba še lotiti.

Jurij Gustinčič je (bil) malce drugačna zgodba o jeziku, kajti dedje in babice so si ga zapomnili predvsem po malce »arhaičnem« izražanju na televiziji, ki je bilo zelo všečno, skorajda bi rekli nostalgično, hkrati pa nam je odpiralo tunel v lastno kulturno preteklost in podzavest. Jurij je kot svetovljan in kompleten intelektualec govoril in pisal jezik, ki ga nobena ideološka žlobudravščina ni mogla pohoditi, in zato so se ga politiki pravzaprav bali. Seveda so vedeli, da je Sperans ukradel besedilo njegovega očeta o slovenskem nacionalnem vprašanju, in seveda so vedeli, da bi bil Gustinčič st. primernejši za šefa jugoslovanske partije kot neki Josip Broz. Ampak pustimo vse skupaj; Jurij je kot bister intelektualec hitro doumel, kako preživeti v mineštri svetovnega kapitalizma in komunističnih partijskih celic.

Njegova novinarska pot je bila za današnje okoliščine, ko se hitro potuje z Ryanairom, naravnost aristokratska. New York–London–Moskva in vse spet v nasprotni smeri. Pa seveda še Beograd in občasno Ljubljana. Praga. In druga mesta in velemesta. To je bil čas, ko se je pri čaju, viskiju in cigarah uživalo ob vsaki skrbno pretehtani, »uravnoteženi« besedi – in beseda je tedaj menda še nekaj veljala. Tu si ne moremo kaj, da ne bi vpletli najprej Stefana Zweiga, ki je blesteče opisal Včerajšnji čas, torej kulturni in intelektualni čas, ki ga ne bo nikoli več; in seveda ne smemo prezreti C. L. Sulzbergerja (Sedem celin in štirideset let), ki ga je za naše potrebe poslovenil Božidar Pahor. Intelektualec par excellence. Kdo se še spomni velikega, vselej opoldansko zadremanega Tedija?!

Sulzberger, ki bi bil lahko šef New York Timesa, vendar je raje ostal »navaden poročevalec« in stric iz ozadja, je takole opisal stvaritelje Titove Jugoslavije: »Tisto zimo sem se ponovno srečeval s prijatelji, mladimi jugoslovanskimi rodoljubi zarotniki. Pozneje so vsi postali visoki oficirji v Titovi partizanski vojski. Eden izmed njih, Lola Ribar, je bil član politbiroja partije. Organizacija, katere člani so bili ti mladeniči, se je imenovala Mladinsko gibanje za obrambo domovine in jo je, kakor sem pozneje izvedel, ustanovila ilegalna Komunistična partija. Njeni člani so nosili majhne zastavice z geslom: 'Branili bomo naše meje!' Vsi, razen enega od teh prijateljev, so padli v drugi svetovni vojni.«

Vidite, tako je stvari v tistem Zweigovem Včerajšnjem svetu dojemal intelektualec (novinar) iz New Yorka in približno takole ali še bolj lucidno jih je jemal tudi naš Jurij. S to prednostjo, da je imel v malem prstu tudi Moskvo. Tedaj še ni bilo sedanjega komunizma-antikomunizma, to nasprotje je bilo treba šele nekako ustvariti, izumiti. In ko je svet že zdavnaj izgubil potrebo po hladnovojnem konfliktu, se šentflorjanske državice krčevito oprijemajo neke tisočletne svete vojne zaradi bogvedičesa, vojne, ki jo je Jurij Gustinčič sproti in sistematično ironiziral. Če ste opazili, se je po vsaki svoji »trditvi« o nekem mednarodnem vprašanju drobno in skrivnostno nasmehnil. Posmehnil? Morda je bil neke vrste zagonetna Mona Liza naše zgodovine.

Dobro, vsakdo se mora nekega dne posloviti, tako pač je, Juriju ne bomo peli slavospevov, ampak v nečem sta si bila s Sulzbergejem podobna: ta se je lahko »opolnoči« najavil Trumanu, Stalinu, Eisenhowerju, De Gaullu, Churchillu, Titu, Nehruju …, da se hoče pogovarjati. Vsi državniki so vedeli, da je C. L. S. še nekaj, pravzaprav mnogo več kot le časnikar New York Timesa. In tako je bilo v šentflorjanskih razmerah tudi z našim Jurijem: vsi politiki so ga tako spoštovali, da so se ga pravzaprav bali. Ne gre samo za njegova moskovska, londonska ali newyorška »ozadja«, gre za prastrah politikov pred intelektualci.

Jurij Gustinčič je bil intelektualec, to je sploh prvo, kar ga je ožigosalo. Kdor zmore iz enega jezika čez noč preiti v drugega in nasprotno, mora biti vsakemu sistemu že vnaprej sumljiv, ker očitno presega vse domete medicine in psihiatrije. In kdor se zmore v času hladne vojne svobodno sprehajati med tako kontroverznimi prestolnicami, kot so Washington, Beograd, Moskva, mora biti sumljiv celo samemu sebi. Ha!

Živel je med Moskvo in Washingtonom, kar je že samo po sebi povedno. Pa še London, ki ga je imel tako rad. Ljubil je kratke stavke. Se da z velikimi razdaljami med velemesti povedati več kot s kratkimi stavki, s katerimi je »odrezavo« posegal v mednarodno politiko? Je bil na verbalni ravni diplomatskih sogovornikov ali vselej še kakšno malenkost višje?

Odhod novinarskega kolega in vzornika s prizorišča je dogodek, ki ga bodo seveda sčasoma zastrle druge stvari. In vendar si ga je treba dvakrat podčrtati v beležnici: že nekajkrat po vojni (kajpak ne desetdnevni, po oni prejšnji) smo se spraševali, kako je z intelektualci na Šentflorjanskem. So še vedno živi? Bega namreč že to, da jih je neki ideolog pred leti razdelil na intelektualce in razumnike, s čimer je več kot očitno ločil intelekt od razuma. Zanimivo. Značilno za slovensko podeželje.

Zdi se, da smo zašli v težave predvsem z Novo revijo in osamosvojitvijo. Dotlej skoraj nismo poznali tektonske razlike med intelektualci, razumniki in podobnimi možganskimi zajedavci. Nekomu je vsekakor uspelo raz-um razpoloviti v dve možganski polovici, ne samo slovenstva, temveč tudi intelektualnega prostora, v katerega so nas zgodovinsko in fizično strnili.

Nenadoma smo, recimo, odkrili, da so Slovenci nekaj kakor prehodnega vsem totalitarizmom, nekaj tako prvinskega kot najzgodnejši atomski elementi. Gustinčič nam je vseskozi obzirno namigoval, da nismo tako idealni, da smo vendarle kamenček v mozaiku časa in prostora. V bistvu je bil filozof, ki se intelektualno ni nikoli spopadal z »velikimi stvarmi«, samo z drobnimi dogodki človeštva.

Gustinčiča je treba simbolično videti v treh kavarnah: Peacock v Greenwich Villageu, najstarejši kavarni na zahodni polobli, na Makedonski v Beogradu, kjer je cvetelo srbsko časnikarstvo, o katerem je sicer ironično poročal Trocki, in v ljubljanskem Ferantu, kjer smo se videvali nazadnje.

In zanimivo: bil je vseskozi – s tistim svojim nasmeškom – prikrito ironičen: vemo, da bo za grško kulturo prišla rimska, potem barbarstvo, potem razsvetljenstvo, potem Nemčija, Amerika, Rusija, Kitajska in tako naprej …

Morda je bistvo Gustinčiča prav v tem, da si ga ne more prisvojiti prav nobena »opcija«. Naš prijatelj je bil pravzaprav apolitičen, ker je politiko doumeval globoko iz njenih temeljev, iz tektonike Washington–Moskva–Peking–Tokio, znal pa jo je tudi poljudno prikazati nam vsem, slehernikom. Bil nam je všeč, nepozaben, neponovljiv, tudi našim babicam, ki so instinktivno čutile, da je svetovna politika nekaj čudno nevarnega.

Jurij Gustinčič je bil aristokrat po duhu, ne po nazivu, ki ti ga za mošnjo cekinov pripne vsak vladar in vladarček. Urednik Sobotne priloge Ali Žerdin je imel kratek pomislek, ali smemo o tako uglednem človeku, kot je bil Jurij, pisati v neki bodičasti rubriki. Seveda smemo! Bodica nikakor ni uperjena proti njemu, uperjena je proti nam – najprej proti zanikrni novinarski srenji, ki se je pustila gnusobno sproletarizirati in pavperizirati, potem pa seveda proti šentflorjanski deželici tavajočih intelektualcev in razumnikov, izgubljenih v svoji majhnosti. Nekje med Jurijevimi New Yorki, Londoni in Moskvami.