Gozdarstvo na razpotju: razvojni zagon ali razkroj?

Neposrednih vlaganj v gozdove skoraj ni več.

sob, 04.05.2013, 12:00

Poglavitne prednosti nove organiziranosti

● celovito obravnavanje gozdnega prostora

● učinkovitejše in racionalnejše delovanje gozdarske službe

● manjša obremenitev proračuna RS in stabilno financiranje javne gozdarske službe

● zagotovljena vlaganja v gozdove in gozdarstvo

● večja operativnost službe v primeru naravnih ujm in drugih nesreč

● prevzemanje in izvajanje dodatnih nalog za državo in lokalne skupnosti (naravovarstveni nadzor, nadzor povirij hudournikov itn.)

● večja učinkovitost izpeljave del v zasebnih gozdovih in aktiviranje gozdnih potencialov

● zdrava konkurenca državne in zasebne ponudbe gozdarskih storitev in svetovanja

● profesionalizacija dela v gozdovih, večja kakovost dela in zmanjševanje nesreč pri delu v gozdu

● pozitiven vpliv na krepitev domače lesnopredelovalne industrije zaradi koncentrirane prodaje in dolgoročnih pogodb o dobavi lesa in hkrati oskrbovanje manjših lokalnih predelovalcev

● izboljšanje perečih razmer na področju gozdnega semenarstva in drevesničarstva

● ohranitev delovnih mest in znanja o izvedbi del v gozdovih

Ekonomska kriza je potisnila v varčevanje in racionalizacijo vsa področja javnega in zasebnega sektorja. Gozdarstvo v tem ni izjema. Prej nasprotno. Sredstva za javno gozdarsko službo, ki jo opravlja predvsem Zavod za gozdove Slovenije, so se toliko zmanjšala, da je njeno delovanje močno oteženo in delno celo onemogočeno. Neposrednih vlaganj v gozdove skoraj ni več.

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje je v času ministrovanja Franca Bogoviča pričelo pripravljati spremembe Zakona o gozdovih. Roki za izpeljavo sprememb so bili zelo kratki. V srednjeevropskih državah, po katerih se radi zgledujemo, si za spremembe gozdarske zakonodaje vzamejo znatno več časa. Vse spremembe morajo namreč biti skrbno premišljene in naravnane dolgoročno, sicer lahko gozdovom in gozdarstvu, s tem pa tudi vsej družbi, prinesejo več škode kot koristi. Zato se v prizadevanja za reševanje kriznih razmer v gozdarstvu in tehtno spreminjanje zakona o gozdovih vključuje tudi oddelek za gozdarstvo biotehniške fakultete s predlogi, ki jih predstavljamo v nadaljevanju prispevka. Aktualne razmere nas silijo h kritičnemu razmisleku o (prihodnji) organiziranosti gozdarstva pa tudi o sedanjem in prihodnjem pomenu gozda in gozdarstva v Sloveniji.

Vse večji pomen gozdov, vse manjša podpora gozdarstvu

Slovenija sodi s trenutno 62-odstotno gozdnatostjo med najbolj gozdnate države v Evropi. Zato sta ohranjanje in nadaljnji razvoj gozdarstva, ki bo kar najbolje izkoriščal ter razvijal številne vloge in pomene gozda, za državo strateškega pomena. Vloge gozda lahko razdelimo na proizvodne, okoljske in socialne.

Proizvodne vloge so povezane z ekonomskimi učinki gospodarjenja. Gozdarska dejavnost brez sekundarne predelave lesa v Sloveniji trenutno zaposluje okoli 6000 ljudi, vendar prinaša le 0,3 odstotka BDP. Za velik del gozdnih posestnikov pomeni gozd socialno varnost, saj je pomemben vir dopolnilnega, za nekatere pa celo poglavitnega prihodka. Posek v slovenskih gozdovih se povečuje. Zaradi akumuliranih lesnih zalog in naraščajočega pomena zelenega gospodarstva bo v prihodnjih letih lahko še večji, kar je pomembno izhodišče za oživitev in razvoj domače lesne industrije. Velike so možnosti za izboljšanje kakovosti sortimentov, še večje so rezerve v gozdno-lesni verigi. Primerjave z nekaterimi srednjeevropskimi deželami, na primer z Bavarsko, namreč kažejo, da bi bilo mogoče število delovnih mest in ustvarjeni prihodek v gozdno-lesnih verigah nekajkrat povečati.

Gozd je osnovni habitat za številne živalske vrste – zavarovane in lovne. Sedanja organiziranost lovstva omogoča udejstvovanje širokega kroga državljanov (prek 21.000 članov lovskih družin). Vse bolj se zavedamo pomena samooskrbe s hrano, zlasti okolju prijazne pridelave. Z lovom se vsako leto pridobi iz gozda več kot 1200 ton divjačine, kar je primerljivo s proizvodnjo reje drobnice, a za državo bistveno ceneje. Ta vir je bil doslej skoraj spregledan, možnosti za povečanje donosov so velike.

Pomen okoljskih in socialnih vlog gozda narašča. Gozd je pomemben za zagotavljanje zdrave pitne vode, saj v vodozbirnih območjih značilno izboljšuje njeno kakovost in uravnava odtok. Gozd je skladišče CO2, blaži podnebne spremembe, opravlja varovalno vlogo infrastrukture, zemljišč in objektov. To je glede na orografske razmere v Sloveniji izjemno pomembno, a žal podcenjeno. Stroški vzdrževanja primerne strukture gozdnih sestojev v obsegu, ki zagotavlja varovalne učinke, so namreč nekajkrat manjši od stroškov postavitve fizičnih varoval. Pri nas in v svetu postaja gozdni prostor čedalje pomembnejši za rekreacijo in druge socialne rabe. Slovenija se zaradi raznolikosti na majhnem prostoru in ohranjenih krajin uvršča med najbolj zanimive dele Evrope v pogledu biotske pestrosti. To nas zavezuje k ohranjanju kakovostnega naravnega okolja, kar prispeva tudi k izboljšanju turistične ponudbe in razvoju turizma.

Nekatere od omenjenih vlog gozda so dane same po sebi, večina vlog pa je odvisna od kakovosti preteklega in sedanjega gospodarjenja. Neustrezne spremembe zakona o gozdovih lahko zato negativno vplivajo na omenjene vloge gozda, saj se lahko proizvodni, okoljski ali socialni učinki gozda znatno poslabšajo. Zato je lahko krčenje sredstev, ki se vlagajo v gozdove in gozdarstvo, za družbo na dolgi rok izjemno drago. Izpostaviti velja, da je gozdarstvo v primerjavi z drugimi panogami, ki temeljijo na rabi prostora, na primer s kmetijstvom, mnogo manj odvisno od subvencij, ki so stvar političnih odločitev in ne pomenijo dodane vrednosti, temveč le prerazporejanje ustvarjenega. Gozdarstvo je v temeljih proizvodna panoga in samo po sebi rentabilno. Če k temu prištejemo posredne koristi (storitve) gozda in gozdarstva, je bilanca še znatno ugodnejša.

Ob naraščajočem pomenu gozdov se število zaposlenih v gozdarstvu krči, gozdni posestniki imajo od gozdov manj, kot bi lahko imeli. Pomen stroke na politični ravni upada; pred desetletji je področje gozdarstva urejalo samostojno ministrstvo, nato sekretariat za gozdarstvo, ob zadnji reorganizaciji ministrstev pa je gozdarstvo celo izginilo iz imena resornega ministrstva. Tudi v primerjavi z večino manj gozdnatih držav je to unikum. Sedanji sektor gozdarstva je na ministrstvu kadrovsko maloštevilen, grozi celo izguba direktorata. Spremembe pa niso zgolj simbolne. Javna gozdarska služba (JGS) nima sredstev niti za opravljanje temeljnih dejavnosti, kot je označevanje drevja za posek za gozdne posestnike, kar pomeni, da ne more opravljati nalog, določenih s pravnimi predpisi. Težave, s katerimi se spopada stroka, so tudi rezultat odtekanja denarja iz gozdov in gozdarstva na druga področja.

Kako naprej?

Zaradi nakopičenih težav se porajajo vprašanja, kako naprej. Temeljna vprašanja se nanašajo na JGS, gospodarjenje z državnimi gozdovi, v katerih bodo koncesijske pogodbe z izvajalskimi podjetji prenehale veljati leta 2016, ter učinkovitost gospodarjenja v zasebnih gozdovih. Vsa vprašanja so povezana s spremembami organiziranosti gozdarstva, ki naj bi jih prinesel spremenjeni zakon o gozdovih. Spremembe so lahko različne: take, ki lahko povzročijo nazadovanje gozdarstva in vloge gozdov, pripeljejo tuje izvajalce del v državne gozdove, pa tudi take, ki lahko spodbudno vplivajo na razvoj (slovenskega) gozdarstva. Ob pripravi sprememb zakona so bili podani različni predlogi modelov prihodnje organiziranosti gozdarstva; nekateri so po našem mnenju neprimerni. Zato širši strokovni in politični javnosti posredujemo predlog organiziranosti, ki je naravnan razvojno in lahko reši aktualne težave v panogi.

Smotrno gospodarjenje z zasebnimi gozdovi

Sonaravno in večnamensko gospodarjenje z gozdovi, ki izvira iz Slovenije in drugih srednjeevropskih držav, se v Evropi vse bolj uveljavlja. Več kot stoletne domače in tuje izkušnje kažejo, da takšno usmerjanje gozdov zahteva na kratek rok več strokovnega dela z gozdom in lastniki gozdov, na dolgi rok pa je v ekonomskem pogledu donosnejše ter prijaznejše do narave in družbe. Menimo, da ga je smiselno ohraniti in pospeševati.

Predlog nove organiziranosti izhaja iz ocene aktualnih razmer v gozdarstvu in predvidenih razvojnih izzivov. Zdajšnja organiziranost gozdarstva ima določene prednosti, ki so se pokazale med njenim delovanjem od leta 1994. Med njimi je posebej pomembna enovitost JGS za vse oblike lastništva. V istem času so se pojavile tudi določene slabosti, kot so podvajanje dela različnih institucij v državnih gozdovih, nazadovanje nege gozdov, zmanjšana učinkovitost v zasebnih gozdovih zaradi omejene možnosti svetovanja in prepovedi izvajanja tržnih dejavnosti ter v zadnjih letih težave s financiranjem JGS. Pred slovenskim gozdarstvom je veliko razvojnih izzivov; najpomembnejši so povečana raba obnovljivih gozdnih virov ob ohranjanju biotske raznovrstnosti, zagotavljanje zdravja in stabilnosti gozdov v razmerah podnebnih sprememb, izboljšanje konkurenčnosti gozdarskega sektorja z vidika ekonomičnosti in delovnih razmer ter razvijanje, vrednotenje in trženje nelesnih gozdnih dobrin.

Za preseganje aktualnih problemov in soočenje z razvojnimi izzivi je smiselno povezati naloge JGS in pridobitne naloge v enoviti organizaciji, ki bo celostno odgovorna za gospodarjenje z državnimi gozdovi in bo hkrati, kot do zdaj, svetovala vsem ostalim lastniškim skupinam. Organizacijska oblika, ki bi omogočila ravnotežje med uresničevanjem javnega interesa in gospodarnim delovanjem, je »javno podjetje« v lasti države. Predlog upošteva in vključuje vse dejavnike dozdajšnje organiziranosti ter odpira številne možnosti povezovanja v gozdno-lesni verigi. Podobne uspešne zglede predlagane organiziranosti najdemo v Nemčiji, na primer v deželah Baden-Württemberg, Saška, Turingija, Hessen in Spodnja Saška.

Gozdarske uprave in revirji bi, tako kot do zdaj, pokrivali zasebne in državne gozdove. S povezovanjem javnih ter pridobitnih nalog bi nastali številni sinergijski učinki, na primer na področju racionalnosti dela in prodaje lesa. Javne naloge, ki obsegajo na primer načrtovanje in označevanje drevja za posek, je v gozdarstvu nujno povezati s pridobitnimi nalogami (sečnja in spravilo, prodaja). Skupni ekološki in ekonomski učinek gospodarjenja je namreč bistveno bolj odvisen od sodelovanja načrtovalca in izvajalca kot v drugih inženirskih dejavnostih (na primer v gradbeništvu, strojegradnji). Napačno posekano drevo je mogoče nadomestiti šele v sto letih, poškodovano mladje se znova strne šele po nekaj desetletjih, poškodovana tla sprožajo erozijo, neurejeni sečni ostanki pa ogrožajo zdravje gozda in ob vodnih ujmah celo življenja zaradi zajezitve vodotokov.

Kaj pomeni predlagana organiziranost gozdarstva za državne in zasebne gozdove?

Javno podjetje bi poenostavilo in izboljšalo gospodarjenje z državnimi gozdovi, saj bi v sklopu iste organizacije povezali javne in pridobitne naloge v državnih gozdovih, vključno z lovnim gospodarstvom. Ob vzpostavitvi javnega podjetja bi se dela v državnih gozdovih oddajala, kasneje pa bi podjetje zaradi razvoja, usvajanja novih tehnologij, krepitve konkurenčnosti in učinkovitosti (sanacije ujm in kalamitet) dela izvajalo tudi samostojno. Del dobička iz gospodarjenja v državnih gozdovih bi se vlagal nazaj v gozdove, na primer za nakup gozdov, za izvajanje JGS v zasebnih gozdovih, za ohranjanje narave in podobno. JGS v državnih gozdovih zato ne bi več bremenila proračuna. Ta bi delno kril le še JGS za zasebne gozdove. Javno podjetje bi proti plačilu svetovalo gozdnim posestnikom glede pridobitnih dejavnosti ali po zgledu nekaterih nemških dežel dela tudi izpeljalo, če bi bilo to v interesu lastnikov. Z vsemi omenjenimi ukrepi bi znatno zmanjšali obremenitev proračuna za JGS.

V zasebnih gozdovih (75 odstotkov celotne gozdne površine) bi enovita in proizvodno usposobljena organizacijska oblika vplivala na aktiviranje gozdnih potencialov. Zasebni lastniki bi lahko še naprej sami izvajali ali organizirali dela, JGS bi pri tem ohranila strokovno načrtovanje s skupnim označevanjem drevja za posek. Prav to je ključno za kakovostno delo z gozdom v ranljivih gorskih krajinah, za izboljšanje ekonomskih učinkov, za ohranjanje narave in večnamensko gospodarjenje nasploh. Označevanje drevja za posek spada v redno delo JGS tudi v Švici, Lihtenštajnu, na južnem Tirolskem, avstrijskem Tirolskem in na Predarlberškem. Opuščanje financiranja označevanja drevja za posek bi pomenilo prepustiti gozdove in njihove lastnike zgolj v dobiček usmerjeni logiki lesnih trgovcev.

Vse dozdajšnje naloge JGS je treba administrativno poenostaviti, JGS pa pooblastiti za spodbujanje povezovanja lastnikov za večjo učinkovitost dela. Po zgledu gozdarsko razvitih držav (Švica, Nemčija) bi javno podjetje glede na želje lastnikov zasebnih gozdov izvajalo in organiziralo pridobitne naloge po konkurenčnih cenah kot neprofitno storitev. Le tako je mogoče v prehodnem obdobju, ko oblike povezovanja lastnikov gozdov in gozdarsko svetovanje za pridobitne dejavnosti še niso dovolj zaživeli, oživiti gospodarjenje z zasebnimi gozdovi in s profesionalizacijo dela zmanjšati število hudih delovnih nesreč. Enoviti model organiziranosti gozdarstva za razliko od večine diskusij v javnih občilih, ki obravnavajo le različne možnosti delitve dobička iz državnih gozdov, jasno izpostavlja zasebne gozdove kot pomembno sestavino razvoja slovenskega gozdarstva in družbe nasploh.

Delno koncentrirana prodaja lesa bi po eni strani pomenila višje odkupne cene, po drugi strani pa zagotavljala domači predelovalni industriji stabilno oskrbo s surovino. Javno podjetje bi se povezalo z gospodarskimi subjekti na področju predelave lesa, energetike, komunale in turizma. Prednost bi imele dejavnosti, povezane z dodajanjem vrednosti lesu in drugim gozdnim dobrinam. Smiselno bi bilo vzpostaviti dolgoročne povezave s subjekti, ki bi izdelkom iz slovenskega lesa zagotovili čim manjši ogljični odtis, kot je učinkovita lokalna predelava lesa.

Predlagana sprememba organiziranosti gozdarstva se navezuje na druge pomembne vsebine gospodarjenja z gozdovi, ki bodo, vsaj posredno, tudi predmet zakonskih sprememb. Med njimi velja omeniti predvsem vprašanja državnih gozdov, gozdno-lesne verige in načrtovanja.

Državni gozdovi: je smiselno povečati njihov obseg?

Po deležu zasebnih gozdov sodimo v svetovni vrh. V Evropi so pred nami le Portugalska, Norveška, Avstrija in Švedska. V Sloveniji je javnih gozdov 25 odstotkov celotne gozdne površine, velika večina jih je državnih, le malo je občinskih gozdov. Zakon o denacionalizaciji je prinesel velike spremembe v lastništvu gozdnih zemljišč. Žal se še vedno pojavlja ideja, da bi z državnimi gozdovi poplačali različne denacionalizacijske zahteve, predvsem stroške predolgih postopkov in nezmožnost vračanja premoženja v naravi. Namesto tendenc o zmanjševanju deleža državnih gozdov zagovarjamo stališče, naj se njihov delež postopno poveča. Možnosti za to je veliko. Ne zdi se nam sprejemljivo, da država ne odkupuje zaokroženih površin gozdov, ki so na prodaj.

Razlogov za povečanje deleža državnih gozdov je več. Večja površina gozdov bi javnemu podjetju zagotovila večji prihodek in s tem boljše pokritje JGS v zasebnih gozdovih. Gozd predstavlja (za državo) prostorsko rezervo, pomembno za umeščanje različnih razvojnih dejavnosti v prostor. Državno lastništvo zemljišč na območjih ob državni meji je lahko pomembno iz strateških razlogov. Za državo je pomemben tudi nakup gozdov na območjih s poudarjenimi okoljskimi socialnimi funkcijami. Sem spadajo območja, pomembna za varovalne in zaščitne učinke pred padajočim kamenjem, plazovi in drugimi naravnimi nevarnostmi. Nemoteno in stalno ukrepanje v takšnih gozdovih, ki je nujno za zmanjševanje tveganja pred naravnimi nesrečami, je veliko lažje izvajati v državnih gozdovih. Podobno velja za gozdove, ki imajo pomembne habitatne funkcije, in tiste, ki so pomembni za rekreacijo in gozdno pedagogiko. V primeru javnih gozdov se namreč potencialna nesoglasja med uporabniki in lastnikom (državo) lažje regulirajo. Državni gozdovi so pomembni tudi za uvajanje novosti in dobrih praks, ki se lahko prenašajo v zasebne gozdove.

Gozdno-lesni sektor

Za Slovenijo je lesna predelava strateško pomembna. Njena razvitost je nezadostna, še posebej če jo presojamo glede na razpoložljivost lesa v Sloveniji ter uspešnost sosednjih držav pri izkoriščanju lesnih virov. Sedanja povezanost med gozdarskim in lesarskim sektorjem je šibka. Oslabela je zlasti v obdobju samostojne Slovenije. V desetletjih pred tem so prav tako znane slabe izkušnje pri povezovanju gozdnega in lesnega sektorja, saj so se z nizkimi cenami lesa velikokrat kompenzirale razvojne in tehnološke pomanjkljivosti v lesni predelavi. Razvoj lesne predelave torej ne more temeljiti na poceni surovini, ampak le na dodani vrednosti, ki jo prinašajo tehnološke, oblikovalske in druge inovativne rešitve. To, ne pa podcenjena surovina, je ključ do razvoja lesne industrije. Načini za zagotovitev tega so različni – brez povezave z gozdarstvom ali z močnim sodelovanjem. Zglede za to je mogoče najti čez mejo. Italija, na primer, je ena od glavnih svetovnih izvoznic pohištva, vendar njegova izdelava skoraj v celoti temelji na uvoženem lesu, tudi tistem iz Slovenije. Drugačni primeri uspešnega razvoja, z močnejšimi povezavami gozdno-lesnega sektorja, so znani iz Avstrije in z Bavarskega.

V Sloveniji bo po našem mnenju treba iskati razvojne poti, ki bodo usmerjene lokalno ali regionalno; te lahko po eni strani prinašajo koristi lastnikom gozdov, po drugi pa zaposlitvene možnosti za lokalno prebivalstvo. Nikakor pa ne vidimo perspektive v (zgolj tujih) investicijah v velike lesne obrate. Naš predlog organizacijskega modela javnega gozdarskega podjetja vključuje povezave s podjetji na področju lesne predelave, kar bi prispevalo k večji dodani vrednosti lesu, zagotavljanju stalne oskrbe domačega tržišča z lesom, večji preglednosti in organiziranosti trga ter ne nazadnje k stabilnejšim in dolgoročno višjim odkupnim cenam za lastnike gozdov.

Načrtno gospodarjenje ali divja liberalizacija?

Gozdarsko načrtovanje je bistveno prispevalo k uspešnemu razvoju gozdov v Sloveniji. Njihovo stanje se je v zadnjih desetletjih izboljšalo, zato bo mogoče izkoriščati vse večji del celotnega prirastka gozdov. Večja raba gozdov in njihov vse večji okoljski in socialni pomen zahtevata premišljeno – načrtno ravnanje z gozdovi, ki bo v korist gozdov, lastnikov in javnosti. Zato si ne želimo divje liberalizacije, ki bi jo utegnila prinesti katera od sprememb zakona o gozdovih, saj bi od nje imeli korist le posamezniki.

Načrtovanje je nujen vzvod za usklajeno in trajnostno rabo gozdov. Zaradi velikega javnega pomena gozdov je pomembno, da nosilec načrtovanja ostane JGS, kar je vključeno v naš predlog organiziranosti gozdarstva. Ne podpiramo prenagljenih sprememb zasnove načrtovanja in upravljanja gozdov, ki se tudi omenjajo v okviru resornega ministrstva. Hkrati menimo, da je mogoče znatno izboljšati sedanjo zasnovo načrtovanja in upravljanja. Pri tem predlagamo preusmeritev od »klasičnega« načrtovanja k obliki, ki je prijaznejša do uporabnikov in administrativno preprostejša.

Zamisli o izraziti centralizaciji gozdar­stva, ki so že bile javno izražene, so po našem mnenju neustrezne in škodljive, zato naš predlog podpira regionalni in lokalni pristop. Gozdna območja/regije so pomembne za sodelovanje z lokalnimi skupnostmi in jih kaže ohraniti. Gozdarske dejavnosti so namreč pomembne za razvoj in ohranjanje podeželja; razmere od Prekmurja do Primorske so silno različne in jih zato ni mogoče usmerjati iz Ljubljane. Sodelovanje z lastniki gozdov je mogoče izboljšati tudi s posredovanjem podatkov o stanju gozdov in načrtovanih ukrepih na njihovi posesti. Tudi zato je pomembno, da JGS vzdržuje celovit informacijski sistem o gozdovih v Sloveniji, ki omogoča obvladovanje gozdnega prostora, sodelovanje z lastniki in drugimi uporabniki gozdnega prostora, spremljanje učinkovitosti gospodarjenja in razvoja gozdov, pomemben je tudi za mednarodno poročanje in znanstvenoraziskovalno delo.

Bi politika sledila stroki?

Gospodarjenje z gozdovi postaja zaradi okoljskih sprememb in naraščajočih ter pogosto nasprotujočih si zahtev do gozda vse zahtevnejše. Hkrati skrbno gospodarjenje v preteklosti in načrtno ustvarjanje kapitala – lesnih zalog omogočata nove razvojne priložnosti. Ključni potenciali so v zasebnih gozdovih. Zagotovo je smiselno vlagati v panogo, ki lahko prispeva k zelenemu razvoju Slovenije, in to prav tam, kjer smo najbolj ranljivi – na podeželju. Predstavljena organizacija gozdarstva bi izboljšala gospodarjenje v državnih in zasebnih gozdovih, JGS pa bi se z novimi kompetencami preoblikovala v sodobno in učinkovito službo. To je mnenje stroke. Mu bo politika sledila?

*****

Andrej Bončina, Jurij Diaci, Klemen Jerina in Janez Krč so raziskovalci in visokošolski učitelji na oddelku za gozdarstvo ljubljanske biotehniške fakultete.

Prijavi sovražni govor