Gravitacija, suženjstvo in ameriške prevare

Noč z nedelje na ponedeljek bo v znamenju oskarja. Ki je moški. Ima vse tisto, kar običajno moški ima. Le da je v povprečju videti veliko mlajši kot moški, ki se odločajo v njegovem imenu. Člani prestižne Akademije za filmsko umetnost in znanost, od katerih je odvisno, kdo ga bo držal v rokah, so pač »gruča belih waspovcev, povprečne starosti nad šestdeset let«, kot je ciničen Guardian. Veliko pove to, da je v več kot osemdesetletni zgodovini nagrad kipec za režijo prvič dobila ženska šele leta 2008, in to Kathryn Bigelow za Bombno misijo (The Hurt Locker), film o vojni v Iraku.

Ameriki se je že zgodilo nepredstavljivo, temnopolti predsednik; lahko se zgodi, da bodo akademiki prav zato (po prvemu temopoltemu igralcu Sidneyju Poitierju) oskarja za režijo končno dali v roke prvemu temnopoltemu režiserju– ne Američanu, ampak Angležu (McQueenu). Kar je podobno prevratniško, kot če bi ga dali v roke Mehičanu (Cuarónu), ki ima večje možnosti že zato, ker se je asimiliral v London. Sicer pa oskarjevsko ironijo prepuščamo Ellen DeGeneres, ki bo tokrat gostiteljica prireditve. Vemo, da so oskarji vrhunec vseameriške pop kulture, da pa v zadnjih letih še razmeroma pogosto vanje kapne kaplja »evropske eksotike«, recimo Javier Bardem in Penelope Cruz, kakšna francoska Marion Cotillard, ali Umetnik (The Artist), ki med drugim prinese oskarja Jeanu Dujardinu in režiserju Michelu Hazanaviciusu. Letos imajo možnost, da »razbijejo monotonijo« s tem, da poleg McQueena nagradijo ali dostojanstvenega Chiwetela Ejiofora ali njegovo soigralko Lupito Nyong'o.

Kakorkoli, oskarjevski favoriti so trije filmi, ki ne bi mogli biti bolj različni drug od drugega: Gravitacija, vesoljska monodrama, in Ameriške prevare, oba z desetimi nominacijami, medtem ko jih ima brutalna in hkrati poetična drama o suženjstvu 12 let suženj devet. Ker je na teh straneh nemogoče vstopiti v vsak film, se lahko sprehodimo čez nekaj glavnih nominirancev, ki že zaradi baft in globusov obljubljajo, da bodo odnesli domov tudi najbolj prestižne kipce. Zlati globus za najboljši film v kategoriji drame je bil McQueenov 12 let suženj, najboljši režiser Alfonso Cuarón, najboljša glavna igralka Cate Blanchett v Allenovi Otožni Jasmine in najboljši igralec Matthew McConaughey v Klubu zdravja Dallas.

Tudi tokrat lahko sklepamo, da ne bo enega velikega zmagovalca, ampak da se bo Akademija odločila za prerazporeditev, torej: najboljši film 12 let suženj, najboljši režiser Alfonso Cuarón za Gravitacijo (kdo lahko zrežira napeto zgodbo samo z obrazom Sandre Bullock v skafandru?), Ameriške prevare bodo kot prejšnji film Davida O. Russlla Za dežjem posije sonce (Silver Linings Playbook) očitno pobrale večino igralskih oskarjev. Lani so bili namreč nominirani vsi »njegovi« igralci, od Jennifer Lawrence, Bradleyja Cooperja, Roberta De Nira in Jacki Weaver, po enem letu mu je uspelo isto: tokrat Bradley Cooper in Jennifer Lawrence z nominacijami za stransko vlogo, za glavno Christian Bale in rdečelasa Amy Adams.

Smo v dobi »polovičnih« oziroma razcepljenih zmagovalcev oskarjev, v kateri je pravilo, da oskar za najboljšega režiserja in za najboljši film ne gre v iste roke, piše Tom Shone za Guardian in postavlja retorično vprašanje, ali je kateri od režiserjev sploh dovolj močen, da bi »združil Akademijo«, tako kot je to uspelo recimo Spielbergu s Schindlerjem ali Cameronu s Titanikom?

12 let suženj

Zakaj naj bi 12 let suženj dobil oskarja za najboljši film? Odgovor je jasen. Zaradi zgodovine. Foxovi Billboardi kričijo: »It's time.« Čas je. Akademiki si ne bodo mogli več pogledati v oči, če ne bodo nagradili črne izkušnje, madeža v njihovi zgodovini. Prvi temnopolti igralec v zgodovini oskarjev, ki je dobil kipec za najboljšo moško vlogo, je Sidney Poitier za glavno vlogo v Lilies of the Field (1963), potem smo gledali Spielbergovo Barvo škrlata pa Ljubljeno (po romanu Toni Morrison), kjer prav tako, tokrat v glavni vlogi, nastopa Oprah Winfrey. Temo ameriškega suženjstva sta nazadnje obravnavala Tarantinov Django brez okovov in Služkinje, kjer belo dekle naredi kariero s tem, ko napiše knjigo o njih ... Akademiki se verjetno zavedajo, da ne smejo ponoviti napake kot pri Spielbergovi drami Barva škrlata (1985), ki je ob enajstih nominacijah (med drugim tudi Oprah Winfrey za stransko vlogo) ostal brez oskarja. Pa tudi temnopoltega režiserja s kipcem do zdaj še ni bilo. Mimogrede, številni kritiki se sprašujejo, zakaj so akademiki pozabili na Oprah v Butlerju, v smislu, »če ne drugega, bi bilo vendar lepo videti Oprah še na oskarjih«.

McQueenov film je poezija in hkrati Artaudov udarec v trebuh, večkrat. Film brutalno prikaže sužnjelastniški stroj. Posnet po resnični zgodbi Solomona Northupa (igra ga Chiwetel Ejifor, nominiran za glavno moško vlogo), svobodnega črnca in violinista iz New Yorka, ki ga leta 1841 uspavajo in prodajo na plantaže Louisiane, kjer z njim ravnajo nečloveško. (Michael Fassbender, ki nastopa kot sadistični lastnik plantaže, je nominiran za najboljšo stransko moško vlogo.) Takoj po zlatih globusih, kjer je 12 let suženj dobil nagrado za najboljši film v kategoriji drame, so nekateri kritiki težke prizore v filmu označili za »pornografijo mučenja«. »Gre samo za to, ali želimo izpovedati zgodbo o suženjstvu ali ne. In jaz sem hotel povedati zgodbo o suženjstvu,« se je McQueen odzval na očitke, da je pretiraval s prizori linča, posilstev, mučenja. »To je svojevrstna namerna amnezija. Druga svetovna vojna je trajala pet let in imamo na stotine dobrih filmov o vojni in holokavstvu; suženjstvo je trajalo 400 let in o tem je posnetih le kakih 20 filmov.«

Filmski kritik in urednik revije Ekran Gorazd Trušnovec ima pomislek: »Film ne izstopi iz okvira holivudskega mainstreamovskega humanizma, ki je dobronameren in benigen, a če začneš razmišljati o njem, ugotoviš, da je tam zadaj nekaj zelo motečega.« Že to, da obsoja sužnjelastništvo in ločuje dobre lastnike sužnjev in slabe lastnike sužnjev? Ali kot se vpraša Štefančič jr. v Mladini: »Zakaj morajo holivudski filmi o sužnjelastništvu vedno opozoriti, da so črnce – in to očitno vsakega posebej! – osvobodili belci (tokrat Brad Pitt!)? In zakaj film nehote ustvarja vtis, da je bilo sužnjelastništvo bolj krivično do svobodnih kot pa do nesvobodnih črncev, da so bili nekateri črnci bolj upravičeni do svobode kot drugi in da sužnjelastniki naredijo napako, ko zasužnjijo svobodnega črnca?«

Gravitacija

Dva astronavta, pogled iz vesolja na planet Zemlja, sončni vzhod, neskončnost vesolja. Še ena v nizu filmskih monodram. Nominirana za deset oskarjev. Najboljši film, najboljša režija, najboljša igralka, za Sandro Bullock, ki je genialna. Obraz v skafandru. Obraz brez zraka – nočna mora vsakogar, ki je stopil v druge svetove, da ne bi mogel več dihati.

Cuarón bo v noči z nedelje na ponedeljek očitno najboljši režiser. Ta film je predvsem prostor, veliko prostora, ekskluzivni pogled astronavtov, zvok, obraz Sandre Bullock (Dr. Stone), njene solze, njeno dihanje ... Kako bi napisali Američani: Ridley Scott sreča Andreja Tarkovskega in Stanleyja Kubricka. A kot je v SP zapisala kolegica Irena Štaudohar: »Gravitacija v sebi nima metafizike in skrivnostnosti, kot jo ima Kubrickova ­Odiseja, ne sprašuje se o nesmrtnosti kot ­Solaris Tarkovskega. Cuarón želi biti čim bolj realističen, želi nam približati veličastnost vesolja, pokazati, kako je resnično videti takrat, ko se človeško oko zazre nazaj na Zemljo, kam takrat človek sploh spada ...«

Cuaróna sem srečala pred več kot petnajstimi leti v festivalskem središču Sarajevskega filmskega festivala, za njim je bil ravno film Velika pričakovanja, z Robertom De Nirom in Gwyneth Paltrow v glavnih vlogah, pred njim Jaz pa tebi mamo. Bil je eden tistih mladih režiserskih upov, ki jim pogodba s hudičem, torej z velikim studiem Miramaxom, ni uničila kariere. Takrat je govoril o Robertu De Niru, ki je »najbolj sramežljiv in zadržan igralec, kar jih je srečal, a ko stopi pred kamero, se nekaj prižge«. Takrat sicer ni govoril o Harryju Potterju, ker se J. K. Rowling takrat še ni usedla za računalnik, zato pa je pripravljal ekranizacijo Alkimista Paula Coelha. Alfonso Cuarón je bil že takrat nagnjen k misticizmu, ezoteriki. Zanimali so ga apokrifni, gnostični spisi, Marija Magdalena (in to veliko pred Danom Brownom). Očitno je svojo ezoteriko zdaj, po šestnajstih letih, oblekel v znanost. Že Otroci človeštva, znanstvenofantastična katastrofična drama o edini nosečnici na Zemlji, v času, ko se otroci ne rojevajo več, ko človeški rasi grozi izumrtje, je dokazala, da je Cuarón tehnično izjemno sposoben režiser.

Gravitacija je neverjetna meditacija. »Gravitacija je reklama za 3D,« pravi Gorazd Trušnovec. »Triumf vizualnega pripovedovanja, kjer je Cuarón še enkrat dokazal svojo izjemno tehnično nadarjenost. Prvi visokoproračunski eksperimentalni film, ki bo dobil oskarja. Ker je to ravno tista mera uporništva, ki jo še priznavajo. Imaš zvezdo, ki je tri četrt filma samo obraz v skafandru, imaš Georgea Clooneyja in ga pošlješ v vesolje po dvajsetih minutah. To si je prvi privoščil Hitchcock v Psihu, ko se je po dvajsetih minutah znebil glavne igralke.«

Ona

»Vsi uporabljamo tehnologijo, da zbežimo od svojega življenja,« piše Hadley Freeman. »Toda včasih moraš videti film o človeku, ki seksa s svojim telefonom, da resnično dojameš. Film, ki bi ga moral gledati vsak internetni zasvojenec.«

Prvi film Spika Jonza, v katerem je režiser in scenarist hkrati (Biti John Malkovich je naredil s Charliejem Kaufmanom), se oglašuje kot »ljubezenska zgodba Spika Jonza«. »Hotel sem nekakšno čisto mirno toplo utopistično prihodnost, v kateri so podobni notranji boji in hrepenenja, ki jih lahko najdeš kjerkoli: občutki izoliranosti in osamljenosti.«

Theodore Twombly (Joaquin Phoenix), osamljen mož z očali in bizarnimi brki, oblečen v še bolj bizaren rdeč jopič in hlače z visokim pasom do podpazduhe, ima idealno službo v kreativnem oddelku družbe BeautifulHandwrittenLetters.com: piše ljubezenska pisma na roko, za vse tiste, ki ne znajo več pisati, še manj z nalivnim peresom. Zaljubi se v napredni operacijski sistem svojega računalnika, ki mu je ime Samantha. Računalniški program, ki je bolj čustven, čuteč, ranljiv, senzibilen, ja, bolj duhovit kot večina ljudi. In že imamo tu teorije o robotih, kiborgih, ki so bolj človeški od ljudi. Sean Young v Iztrebljevalcu, recimo. Ampak Sean Young ima telo in umetne spomine o pajkovi mreži ... Samantha je samo glas, za njim si gledalec sicer lahko predstavlja telo Scarlett Johansson. Namreč prav glas Scarlett Johansson ima v filmu Ona glavno vlogo (na filmskem festivalu v Rimu je za vlogo/glas dobila nagrado). Na trenutke je tako grlen, seksi, vznemirljiv, da postaja odbojen. Odbojen zato, ker je v nas še vedno velik predsodek pred tem, da bi, ah, veliko romantično ljubezen nadomestil računalnik, stroj, robot. Moški, zaljubljen v računalniški sistem, umetno inteligenco, ki naredi prav to, kar on misli, mu odgovarja prav to, kar si želi. Ampak jaz ne razumem, nisem moški. Najbrž ima Štefančič jr. prav, ko v Mladini zapiše, da je Samantha »fantazijska ženska, perfektna moška fantazija, ekstatična abstrakcija starih moških fantazij o ukročeni, udomačeni, podrejeni ženski, sprogramirani za služenje in ugajanje«.

Ona je film, ki sproža zanimive debate, kaj se nam je zgodilo, ko je tehnologija tako nepovratno vstopila v naše življenje in nam ponudila vzporedne realnosti, virtualne tamagočije, ideal, ki je tako idealen, da nima niti telesa. In ne gre le za moralno paniko pred spletom. »Dejstvo je, da so spletne skupnosti, mobilne aplikacije in računalniške igre postale tako dobro premišljene in zanimive, da se zdi resnično življenje vse bolj dolgočasno,« trdi priznani psiholog Philip Zimbardo v ekskluzivnem intervjuju za SP. »Vse več mladih moških v modernih, visoko tehnologiziranih družbah raje izbere elektronske utvare. Japonski psihologi ocenjujejo, da se je že več sto tisoč mladeničev odločilo za življenjski slog, ki mu pravijo hikikomori: nikoli ne zapustijo stanovanja, ne iščejo službe, nočejo spoznati partnerja ali si ustvariti družine. So popolnoma družbeno izolirani in ves dan preživijo za računalnikom.«

Ona zame ni najboljši film oskarjevske bere, z deloma nedorečenim koncem, je pa gotovo film, o katerem se bomo pogovarjali, ga analizirali, citirali. »Preteklost je samo zgodba, ki jo pripovedujemo samim sebi,« reče Samantha brez telesa. »Srce ni samo škatla, ki jo lahko napolniš. Bolj ko ljubiš, bolj se širi in veča. Drugačna sem. To ne pomeni, da te ljubim manj. Pravzaprav te zato lahko ljubim še bolj,« pravi Joaquinu Phoenixu, ko ta izve, da ga ljubljena ženska/glas vara s še drugimi uporabniki sistema.

Ameriške prevare

Ameriške prevare so joie de vivre sedemdesetih, ere najbolj bizarnih kostumov, disko krogel, bujnih pričesk, zelo globokih izrezov, ki razkrivajo prsi, ki niso ujete v nedrčke. Film, ki se začne s prizorom, ko Christian Bale na svoj skalp pazljivo lepi koščke las in jih oblikuje v kul hairstyle sedemdesetih. To je svet, v katerem se počutimo domače, ves čas jamramo o prevarah, a ko jih gledamo na platnu, simpatiziramo, ljubimo, navijamo, in ja, se identificiramo. Ko prestopniki, kršilci zakona postanejo zvezde, tako kot Bonnie in Clyde, tako kot Thelma in Louise, z veliko bolj tragično noto, seveda, v Prevarah prevarantje zmagajo in gledalec je na njihovi strani brez slabe vesti. Zakaj zmagajo? Ker pravi prevarantje znajo ukrotiti svoj ego, izvemo v tem filmu, in nimajo potrebe, da se hvalijo s svojimi dosežki.

Bradley Cooper kot detektiv FBI preveč hlepi po slavi in priznanju, zato mu spodrsne. Kako je mogoče zaigrati ljubezen, je enako vprašanje kot, kako je mogoče zaigrati orgazem. In to vprašanje ni nič bolj aktualno danes, kot je bilo konec sedemdesetih. Zakaj Ameriške prevare najverjetneje ne bodo dobile oskarja za najboljši film, bodo pa spet eden bolj citiranih filmov? Ker živimo v svetu prevar. V svetu mimikrije, laži, lažnih vrednot, preoblečenih resnic. Nič ni resnično, vse je laž. Ali kot reče Amy Adams kot Sydney Prosser v Prevarah: »Zame nisi nič – dokler nisi vse.«

Victoria Abril je zadnjič v intervjuju za Sobotno prilogo rekla: Ni važno, kako velika je vloga, važno je, kako intenziven je prizor. Važno je, da si ga gledalec zapomni, da ga iz kinodvorane odnese s sabo. Zakaj je Šund postal kulten film? Ker je imel kultne prizore, kultno glasbo in dialoge, ki jih še vedno citiramo. Ameriške prevare to imajo. »Bila je Picasso pasivno-agresivnega karateja,« o svoji ženi, gospe Rosenfeld (Jennifer Lawrence), pravi Irving Rosenfeld (Christian Bale).

Christian Bale in Amy Adams sta gotovo najbolj vroči filmski par oskarjev, radi imamo prevarante s slo po življenju. Tako kot v Šundu je tu vznemirljiv trikotnik, še bolje štirikotnik: Bale, bivši Ameriški psiho (ki si tokrat na načeto plešo lepi lasne vložke), drugi najbolj vroči fant Hollywooda v tem hipu, Bradley Cooper, med njima ognjena Amy Adams, tip fatalke s prifrknjenim noskom in globokimi izrezi, in najbolj vroča mlada zvezda ta hip, neznosno seksi Jenifer Lawrence.

Zlati globusi so zaradi razlikovanja komedije in drame imeli možnost, da so podelili vlogo Amy Adams, Cate Blanchett za najboljšo žensko vlogo v drami Otožna Jasmine, britanski kritiki so večinoma na strani Judy Dench v Frearsovi Philomeni, Meryl Streep z osemnajsto nominacijo po vrsti za Avgust: okrožje Osage prav tako predstavlja potencialno nevarnost. Jaz sem za Amy. Amy Adams je odkritje. Ne da je nismo opazili že prej, bila je odlična kot žena ustanovitelja scientologije (Philip Seymour Hoffman), ne nazadnje bivša punca Joaquina Phoenixa v Oni. Že dolgo ni bilo ženskega filmskega lika, ki bi bil tako vroč (če pustimo zdaj Scarlett Johansson ob strani, v katero se režiserji tako zaljubijo, da ji včasih naredijo škodo v igralskem smislu). Amy se zdi nova gospa Robinson, mešanica mlade (še nepopravljene) Nicole Kidman, Julianne Moore in Sigourney Weaver. Vlažne sanje nove generacije najstnikov, ki bodo nekoč postali zreli moški, če ... Če se ne bodo zapletli v vroče razmerje z računalniškim sistemom. Ki bo imel, spet, glas Scarlett Johansson.

Ljubezen

Če v iskanju imenovalca za glavne oskarske favorite ne najdemo nič oprijemljivega, je tu še vedno ljubezen. Letošnji filmi raziskujejo ljubezen v vseh neobičajnih oblikah in pojavnostih (seveda z redkimi izjemami). Ljubezen v najbolj nenavadnih preoblekah, brez dotika, z glasom, pogledom, ljubezen dveh človeških bitij, zgubljenih v vesolju. Ljubezen nad fizičnim, nadtelesnim, ljubezen z računalnikom, ljubljenje z njegovim »umom«, z njegovim glasom. Je temna, nemogoča ljubezen v suženjstvu ... Ljubezen sina do postaranega dementnega očeta, nekdanjega alkoholika v Paynovi Nebraski. In tudi Frearsova Philomena je na neki način zgodba o ljubezni matere do sina, z razdaljo desetletij. Sporočilo je jasno: Ni več ljubezni, kakršno poznamo.

»Tako kot je v krizi tradicionalna družina, je očitno v krizi tudi klasična holivudska konstrukcija para. Že nekaj časa opažamo trend dekonstrukcije klasične dramaturgije, ki na koncu rodi par oziroma družino. Tudi filmi si očitno ne delajo več iluzij glede tega,« pravi Trušnovec. Sandra Bullock, ki je bila ikona romantičnih dram, postane nosilka pretresljive vesoljske monodrame. Njen potencialni partner odplava v vesolju. Tudi Mathew McConaughey, nekdaj lepi dečko, prav tako ikona romantičnih komedij, je zdaj v drami Klub zdravja Dallas električar, mačist, jezdec rodea, homofob, ki oboli za aidsom, preseže predsodke in razvije globok odnos z zafiksanim travestitom v visokih petah (Jared Leto). Ljubezen onkraj predsodkov.

Telo

Letošnji oskarji so tudi zgodba o telesu. Prebičan hrbet, telo kot lastnina, izživljanje nad telesom, v McQueenovi drami 12 let suženj, kjer se avtor tako kot v Lakoti in Sramoti spet osredotoča na človeško telo in njegove meje. »Skloni glavo, pozabi, kdo si, in ne govori, če hočeš preživeti,« Solomonu Northupu pravi njegov sotrpin. »Nočem preživeti, hočem živeti,« odgovarja Northup. Vprašanje životarjenja ali življenja? »Jaz sem svoboden človek,« ponavlja Northup. Lastniki ga ponižajo v telo, orodje za akumulacijo kapitalizma.

Potem so tu telesa v Scorsesejevi mojstrovini Volk z Wall Streeta (»film, vroč in vlažen, kot koščki sveže razsekanega mesa«); telesa prostitutk, striptizet, orgije z nakopičenimi, prepletajočimi se, drhtečimi telesi kot način pozabe, sproščanja ventilov, golota telesa, telo, ki izgublja svojo funkcijo, telo, nalito z alkoholom, naphano s poživili in kokainom, plazeče se telo, ki zadeto poskuša preživeti. Telo, na katerem se odraža razgradnja mita ameriških sanj.

Gravitacija. Telo v vesolju, kaj vse je potrebno, da preživimo kot fizična bitja. In ne nazadnje, telo v Jonzovi drami Ona – telo, ki ga ni. Glas brez telesa. V resnici gre za strah pred dotikom, pred realno telesnostjo, strah pred telesnim vonjem, pred nepričakovanimi odzivi telesa. Shujšano žilavo telo McConaugheyja, ki mu grozi smrt, telo, ki ga polni z novimi koktejli, da ga ohranja pri življenju. Telo njegovega prijatelja travestita, prepikano z iglami, telo kot plačilno sredstvo za nov fiks. Shujšano, postarano, dementno telo starca, malega človeka, ki se sprehaja po avtocesti nekje v Nebraski – telo kot drobec, izgubljen v prostranosti, izgubljen v vesolju.

»Pravzaprav večina letošnjih filmov v prvi plan postavlja telo,« pravi tudi Gorazd Trušnovec. »Telesnost kot nekaj ključnega za preživetje v visoko stehniciziranem svetu, boj proti virtualnosti. V smislu: vse je izgubljeno. Zdaj gre za preživetje. Ker je družba tako individualizirana, atomizirana, razdrobljena, mora biti telo pripravljeno.«