Grims in Gorenak blestela, Virant soliden

Disciplina, v kateri so tekmovali, pa je bilo zavajanje in laganje.

Objavljeno
04. oktober 2013 14.48
SLOVENIJA LJUBLJANA 24.02.2009 ILUSTRACIJA FOTO:ROMAN SIPIC/DELO
Matevž Krivic
Matevž Krivic
Tako bi se lahko glasil naslov športnega poročila z državnega prvenstva v laganju in zavajanju, ki je potekalo v torek, 24. septembra, v dvorani državnega zbora – pri prvi obravnavi »Virantovega« zakona o povračilu škode izbrisanim. Za ljubitelje tega športa sem pripravil kratek pregled najpomembnejših dosežkov na tem državnem prvenstvu. Za uvod naj dodam, da je ekipno seveda zmagala SDS; edina senca pri njeni nesporni zmagi je morda le to, da so sicer neusmiljeno potolkli vse nasprotnike, le glavnega, to je evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), se niso upali lotiti. A kaj hočemo – je že tako, da tudi za največjega junaka velja, da »ga stakne nazadnje, ki bil mu je kos«.

Zdaj pa si oglejmo individualne dosežke na tem tekmovanju, začenši z Virantovimi, ki je zdaj z ekipno zmagovalko tega tekmovanja sicer močno skregan, toda od nekdanjega sodelovanja z njo mu je vendarle še ostalo nekaj nespornih kvalitet. Če bi spodnjih pet dosežkov vsakega od treh zmagovalcev tega tekmovanja v resnici vrednotili na tekmovanju, bi bile pa to seveda »osebne napake« – in bi bilo treba vse tri poslati z igrišča.

Pet osebnih Gregorja Viranta

Virant 1: »Odškodnina ne pripada osebam, ki niso izkazale interesa po prebivanju v Sloveniji.«

Toda v obrazložitvi njegovega zakona piše: »Republika Slovenija mora ... sistemsko urediti povračilo škode izbrisanim, katerim so bile zaradi izbrisa kršene temeljne človekove pravice.« Napiše eno, reče nasprotno? – In kakšen cinizem je 15.000 izbrisanim, ki jim je bila vrnitev v Slovenijo dvajset let zakonsko onemogočena, zdaj »velikodušno« ponujati: saj se lahko vrnete zdaj! Ampak če nočete (ali ne morete), vam pa tudi utrpljene škode zaradi takratnega nezakonitega izbrisa ne bomo povrnili!

Virant 2: »Tistim, ki se niso odločili za državljanstvo, je dal zakon o tujcih še dodaten dvomesečni rok, da se postavijo v vrsto in dobijo dovoljenje za stalno prebivanje.«

Resnica: nobenih takih vrst ni bilo – in šele po izteku dvomesečnega roka so jim to dovoljenje, ki so ga vse dotlej imeli kot državljani, povsem nezakonito in celo na skrivaj odvzeli! Kako bi se potem že prej mogli »postaviti v vrste«, ki jih sploh ni bilo?

Virant 3: »Predstavniki izbrisanih terjajo širitev kroga upravičencev na vse, ki so bili izbrisani, se pravi na 25.700 in toliko ljudi. To nam poveča finančne posledice za 2,5-krat.«

Resnica: izrecno smo mu napisali, da za teh preostalih 15.000 izbrisanih zahtevamo bistveno manjše odškodnine, ker je večina njih tudi utrpela bistveno manjšo škodo (le za izsiljeno odselitev).

Virant 4: »... vprašanje tistih, ki so zaprosili za dovoljenje za stalno prebivanje, pa so bili zavrnjeni. To je zgodba, ki jo je najtežje v Strasbourgu razlagati. ... smo vsem tistim omogočili s statusno zakonodajo 1999/2010, da si to uredijo.«

Ravno nasprotno, g. minister: zadnja dopolnitev tega zakona je vse dobro pokvarila z novo, kar dvakrat absurdno zahtevo. Prvi absurd: dovoljenja ne dobiš, če ne dokažeš, da si se v teh dvajsetih letih že skušal vrniti v Slovenijo – čeprav vse do te novele (julija 2010) zakon izbrisanim tega sploh ni omogočal! Drugi, še hujši absurd: tudi če to dokažeš (da si poskušal nemogoče), še ni dovolj – upoštevajo se samo poskusi v drugih petih letih tvoje 20-letne odsotnosti! Ne prvih pet let, ne zadnjih deset let – samo drugih pet let in pika! Tako bedastega zakona menda svet še ni videl. Od februarja letos čaka na presojo na ustavnem sodišču.

Virant 5: »Pri določanju višine odškodnine smo upoštevali tudi javno finančno stanje v državi ..., na vseh koncih režemo javno porabo. To bodo morali upoštevati tudi izbrisani.«

Tu pa je minister poslancem zamolčal, da se tega zelo dobro zavedajo tudi organizacije in podporniki izbrisanih, ki so mu zato že 27. maja pisno sporočili: »Sedanjo ekonomsko krizo je možno in potrebno upoštevati pri določitvi tempa izplačevanja odškodnin, nikakor pa ne pri določanju njihove višine.« Čeprav so tudi pri višini pavšala zahtevali samo zakonsko določeni minimum (260 evrov za osebo brez dohodkov) – in to brez vsakih obresti za 20-letno zamudo!

Pet osebnih Branka Grimsa

Grims 1: »Povedali smo, da smo se pripravljeni pogovarjati o vsem, razen o eni stvari, o principu, da je potrebno vsak primer pogledati posebej ...«

Laž: o nikakršni odškodnini niso hoteli niti slišati! Ta njegov (in Bohinčev!?) »ustavni« zakon je možnost odškodnin v celoti izključeval.

Grims 2: »Če se ne bo hotelo pogajati o ustavnem zakonu, in tranzicijska levica je kompletno to zavrnila, se lahko zadeva izrodi v polmilijardno ali celo milijardno odškodnino.«

To seveda ni laž, le nehoteno priznanje skrivane resnice: da je bil namen tistega »ustavnega« zakona odškodnine »ustavno« izključiti. Potem pa ti pride neki nebodigatreba (ESČP) in zahteva od Slovenije, da povzročeno škodo poravna! Ampak Grims si ne upa za to kriviti Strasbourga – ne, krivi »tranzicijsko levico«, ker ni hotela skupaj z njimi z zanikanjem izbrisa ustave kršiti še huje, kot jo je s samim izbrisom.

Grims 3: »Še nekaj je krivično, krivično do vseh tistih, ki so svoje državljanstvo uredili. In ti bodo zdaj postali po tej logiki brez vsega, tisti, ki so špekulirali, bodo pa dobili odškodnino po tem zakonu, pa še neomejene tožbe bodo lahko uveljavljali za neko krivico, ki naj bi se jim zgodila.«

Sodba ESČP je jasno povedala, da je šlo za krivico in kršitev človekovih pravic, Grims in SDS pa to še vedno zanikata – čeprav si ne upata sodbi ESČP odkrito nasprotovati. In povsem neresna primerjava tistih, ki so dobili državljanstvo, in tistih, ki ga niso mogli (le redki tudi ne hoteli) pridobiti: tem drugim je država nato z izbrisom nezakonito odvzela sploh vse pravice – onim prvim ni povzročila nobene škode, ki bi jim jo bila dolžna zdaj povrniti.

Grims 4: »S tem, kar se sedaj dogaja, se je poseglo v sam temelj ustave Slovenije. Namreč, v ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine. Kajti ta je v resnici določal stvari in roke, kot so se kasneje dogodili ...«

Grims še vedno ponavlja kot resnico to popolno izmišljotino dr. Toneta Jerovška iz njegovega članka v reviji Ampak leta 2004, ki je bila že takrat tam razkrita kot neresnica. A Grims je vztrajen – po tisti znani: stokrat ponovljena laž počasi pridobi vsaj videz resnice.

Grims 5 (in podobno Gorenak 1): »Izbris se v Evropski uniji uporablja za tisto, kar se je zgodilo v baltskih državah, ko so ljudje čez noč ostali brez pravic, brez vsega, kot da so neobstoječi. To se v Sloveniji ni zgodilo nikomur.«

Prav to se je v Sloveniji zgodilo 25.671 ljudem. Nekatere baltske države sicer »svojim« Rusom res niso dale državljanstva, kot je Neslovencem to omogočila Slovenija (tu smo bili mi res boljši) – niso jim pa vzele temeljnih človekovih (eksistenčnih) pravic, kot je to z izbrisom naredila samo Slovenija! Tudi zato so pritožbe latvijskih Rusov na ESČP spodletele, pritožba naših izbrisanih pa je bila uspešna.

Pet osebnih Vinka Gorenaka

Gorenak 2: »Upravna enota Ljubljana je poslala 25 tisoč vabil. V času pred izbrisom govorim. Pridite, zadeva stane 300 tolarjev ali nekaj takega, in uredite si status.«

Dvojna laž: to so bila vabila šele nekaj mesecev po izbrisu, pred izbrisom pa se je za nekaj sto tolarjev »ponujalo« državljanstvo, ne dovoljenje za stalno prebivanje.

Gorenak 3: »Toliko o tem, kako so takratne občine uničevale dokumente. Ni res (da bi tja napisali 'uničeno'), ampak so uničene dokumente preluknjali, tako se je dokument uničilo.«

Ni res, da smo jih uničevali, ampak smo jih preluknjali!??

Gorenak 4: »Do leta 1995, 1996 izbrisanih sploh ni bilo. Zakaj se do leta 1996 ni javil niti en sam?«

Dve tretjini sta bili takrat zunaj Slovenije, ena tretjina pa sicer tukaj, a se je brez papirjev seveda morala skrivati, da je lahko preživela. Toda trije ali štirje so se vendarle javili – z vlogami na ustavno sodišče. In prav na podlagi dveh od teh vlog (iz let 1994 in 1995) je bila sprejeta znamenita prva odločba ustavnega sodišča o izbrisanih leta 1999.

Gorenak 5: »Minister pravi, da ni bilo odškodnin, ampak jaz imam v spominu, da je v eni od teh verzij bila odškodnina 400 tisoč tolarjev. Do 400 tisoč tolarjev. To bi ustrezalo približno 1800 evrom. Če bi ta zakon bil takrat sprejet, bi imeli bistveno nižje stroške, kot so danes.«

Zanimivo – »ima v spominu«! Zamolči pa, da so se to kvečjemu med seboj pogovarjali, v javnost ta predlog nikoli ni prišel! Prišla pa je mnogokrat brezkopromisna zahteva desnice: odškodnin pa nobenih!