Tiskane izdaje
Vse je bilo praznično. Tej prazničnosti so se umaknili celo pogovori in ugibanja, bo vojna ali ne. Jakobov dan je bil namenjen veselju, plesu, godbi in pogostitvi sorodnikov in znancev. Moški iz vasi so se odpravljali v Štanjel, da tam ob 11. uri na železniški postaji pričakajo godbo, več kot dvajset godcev iz Prvačine. To veselo pričakovanje pa je okoli 10. ure skalil mož postave, žandar. Ves upehan, poten in zaskrbljen je prihitel v Ponikve. Stopil je v našo hišo, pozdravil očeta, ki je bil takrat star več kot 40 let, in mu izročil cegelc, poziv na vojno. Naročil je še, da mora oče izvršiti povelje in se takoj javiti na zbornem mestu. Zbrali smo se okoli očeta. Naša hiša je bila v trenutku polna vaščanov. Nismo vedeli, kaj naj storimo. Zaskrbljeno smo zrli v očeta, ki mu je v rokah trepetal listič. Po kratkem razmišljanju je odločil: »Na postajo gremo po godbo! Bomo tam videli, kaj se dogaja. Cesar Franc Jožef bo pa že počakal, da mi v miru praznujemo Jakoba!«
Vsi smo se zbrali, cela vas, in smo skupaj odšli v Štanjel na postajo.
Vlak je pripeljal vesele godce, vendar tudi precej črnovojnikov, ki so že zjutraj tistega dne dobili cegelce, kot moj oče. Črnovojniki so bili stari, odsluženi vojaki, ki so v času vojne imeli nalogo stražiti mostove, ceste, tunele, skladišča itd. Godba je zaigrala Radetzkega marš, kar ni bila navada na Jakobov dan. Takoj za tem maršem je godba zaigrala še pesem:
Fantje se zbirajo, s Kranjske dežele,
dekleta se jokajo, kaj bodo počele ...
Skupina mož je z godbo pela na ves glas.
Povorka se je zvrstila z godbo na čelu. Tudi moj oče se je uvrstil v vrsto za godbo, čeprav je videl, da na postaji v Štanjelu že delijo črnovojnikom mondure, puške in drugo opremo. Veselica je v tistem trenutku bila nad vse. Povorka je na poti od Štanjela do Ponikev postajala vse večja in daljša. Pristopali so stari in mladi iz sosednjih vasi. Vsi smo vedeli, da se nad našimi vasmi zbirajo črni oblaki. Godci so povedali, da so zjutraj videli dragonce dirjati okoli Gorice na vse strani, čeprav je bila nedelja.
Godci so se pod slavolokom v Ponikvah okrepčali, na plesišču pa jih je čakalo kosilo. Popoldne se je začela veselica v neki čudni ihti, kot da se zelo mudi. Prihajali so vaščani iz bližnjih in daljnih vasi, kakor da bi slutili, da ne bodo nikdar več praznovali Jakoba v miru. Plesalci so divje plesali. Zanje ni bilo dovolj prostora na flosu. Plesali so po dvorišču, po cesti in med mizami, med stoli. Dekletom so se med plesom dvigovala dolga krila, kot pri kankanu. Takrat so vse ženske nosile krila do tal.
Nenadoma so plesalci obstali, godba je utihnila. Bila je skoraj tri ura popoldne. Od daleč smo zagledali tri dragonce, ki so dirjali proti vasi. Vse je obnemelo. Godba je utihnila. Zbrali smo se pred vhodom na plesišče. Dragonci so poskakali s konj. Eden od njih je prijel vse tri konje, dva pa sta pribila na vrata velik bel plakat. Na njem je bil z velikimi črkami natisnjen poziv: »Vsi obvezniki, rojeni med 1872 in 1894, se morajo takoj javiti na zbornem mestu.«
Dragonci so še naročili, da morajo takoj začeti zvoniti vsi zvonovi, nato so hitro zajahali in oddrveli naprej.
Žandar, ki je bil navzoč na veselici, tako kot vedno, je zahteval takojšnjo prekinitev veselice in da morajo moški takoj oditi v Štanjel. Župan ga je prosil, naj dovoli nadaljevanje veselice, in mu dal osebno jamstvo, da se bodo naslednjega dne vsi obvezniki in on sam javili v Štanjelu na zbornem mestu. Po dolgem obotavljanju je žandar popustil in veselica se je nadaljevala.
Nastala je velika zmešnjava. Ljudje niso vedeli, kaj bi počeli. Pili so, plesali in peli. Napetost, žalost in obup so se sprostili v divjem plesu, v glasni pesmi, v doneči glasbi. Godba je udrihala po glasbilih, plesalci so plesali križem kražem – smeh, jok, solze, vpitje, petje, pitje, vmes pa donenje zvonov. Zvonovi so zvonili na ves glas. Njihovi bronasti zvoki so doneli kot bojni klic. Slišali so jih zvonovi bližnjih far. Vse je donelo v višave, do neba. V tistem trenutku je tak bojni klic vabil vojake po vsej Evropi. Takrat ni bilo radia ne televizije, le redki telefoni so brenčali, največ za železnice. Trobente in zvonovi so bili bojni klic. A v dušah je bilo črno. V njih so tlele temne misli, strah pred vojno, ranami, ujetništvom, smrtjo.
Skupina fantov je prepevala ob vaški štirni:
Kedo bo listje grabil, kedo bo praprot žel,
kedo bo dekle ljubil, ko bom na vojsko šel?
Žene so jokale in tarnale. Ob koncu vasi je čakala nepožeta pšenica, nepokošena trava, neopleta koruza, nepoškropljena trta …
Veselica je trajala celo noč. Ljudje so pili, plesali, se veselili in ljubili. Župan je rekel, da bomo zjutraj vsi skupaj odkorakali na postajo, ker je tudi on moral odriniti na vojsko. Naslednjega dne ob 5. uri se je zbrala povorka z godbo na čelu in odkorakala na postajo. Bilo je joka in stoka. Vlaki so prihajali in odhajali. Vsi so bili polni obveznikov. Ker niso mogli vsi v vagone, so se peljali kar na strehah, hodnikih in med vagoni.
Prvič smo takrat videli vojake, ki so bili oblečeni vsi v enake sive uniforme. Čudili smo se temu, ker smo bili navajeni videti vojake v barvastih uniformah (plave, rdeče, rjave).
Naš oče je takoj dobil celotno ropotijo. Pomagali smo mu vse prenesti v neko sobo, kjer se je preoblekel. Mati je jokala. Okoli obeh pa je obletavala kopica otrok.
Oče je bil v uniformi. Resen in bled se je poslovil od osmih otrok in od mame, ki je pričakovala devetega otroka. Jaz sem bil njegov najstarejši sin. Oče je moral takoj »na vahto«. Gledali smo za njim in jokali. Takrat nisem vedel, da se bova čez nekaj let srečala na fronti. Vojna je sproti goltala nove in nove letnike. Nihče ni bil premlad in nihče prestar za fronto. Grobovi umirajoče monarhije so bili nenasitni.
Besedilo je iz zbirke knjig Andreja Zlobca
