Halucinacije so starejše od možganov

Oliver Sacks, eden najbolj znanih nevrologov na svetu, je napisal izjemno knjigo o halucinacijah.

sob, 13.04.2013, 18:00
Ko začnemo izgubljati eno od čutil, je predel možganov, ki je odgovoren za vid ali sluh, še vedno aktiven, in če ne dobiva več dovolj informacij iz zunanjega sveta, da bi jih procesiral, se po podobe in glasove potopi v spomin ali druge podzavestne rudnike v naših možganih, jih sestavi, preoblikuje in jih predvaja posamezniku. Ali povedano drugače: ljudje, ki izgubljajo vid, izgubljajo vizualni svet okoli sebe, a možgani to nadomestijo s svetom halucinacij. Te halucinacije se temu, ki jih vidi, zdijo še kako resnične, četudi se zaveda, da gre zgolj za možgansko prevaro.

Nekoč, ko sem že dvanajst ur potovala z letalom in na letališču čakala na še en polet domov, se mi je zazdelo, da je ženski glas, ki je v angleščini napovedoval odhode in prihode letal, nenadoma spregovoril v slovenščini, vendar ne o informacijah o poletih, temveč o tem, kaj vse se je v Sloveniji podražilo. Kot bi dejal nevrolog Oliver Sacks, sem doživela neke vrste halucinacijo, ki je sicer pogosta in nastane zaradi utrujenosti in neprespanosti. Drugi podoben pojav, ki je mnogim dobro znan, se včasih zgodi, kadar se sami znajdemo v velikem mestu in na prometni ulici nenadoma slišimo, da nas nekdo pokliče po imenu. Gre le za nekakšen slušni privid, kot da bi nas možgani želeli potolažiti in nam v tujini pričarati nekaj domačnosti.

Kaj so halucinacije? Sacks, ki je o tej temi pred kratkim napisal knjigo, preprosto pravi, da so to stvari ali glasovi, ki jih vidimo ali slišimo, v bistvu pa jih ni. Vzroki za njihov pojav so različni.

Oliver Sacks je znanstvenik, a tudi odličen pisatelj. Ta vitalni osemdesetletnik, ki je v zadnjih letih začel izgubljati vid, vse življenje dela s pacienti, ki imajo različne možganske okvare, in opisuje, kako drugačen od našega je njihov svet. Zbira nevrološke zgodbe, kot nekateri zbirajo metulje. V slovenščino imamo prevedeno njegovo uspešnico Mož, ki je imel ženo za klobuk (Založba UMco). V svojih delih veliko piše o glasbi, ki ga vedno znova navdušuje, saj je vpletena v številne možganske funkcije; lahko nam prikliče spomin, nekatere skoraj nepremične parkinsonove bolnike pripravi do plesa, vzpodbudi čustva. Sacks rad pove, da bi bil njegov najbolj idealni bolnik gluhi Beethoven, saj ga zanima, kaj se je v času, ko je skladal in izgubljal sluh, dogajalo v njegovih možganih. O tem, da so možgani in glasba usodno povezani, priča Sacksova ugotovitev, da so možgani navadnega smrtnika in Einsteina enaki, le možgani glasbenikov oziroma skladateljev so osupljivo drugačni in nevrolog lahko to razliko opazi že s prostim očesom.

Ko ne verjameš več svojim očem

Halucinacije obstajajo dlje kot človeški možgani, saj znanstveniki ugotavljajo, da jih imajo tudi živali, a je njihovo razumevanje in znanstveno proučevanje intenzivnejše šele v zadnjih letih. Sacks v najnovejši knjigi načenja temo, ki še vedno velja za tabu. Halucinacije največkrat povezujemo le z duševnimi bolniki ali uživalci drog, o njih ne govorimo veliko, vendar so v resnici pogostejše in jih poznajo mnogi ljudje z migreno ali epilepsijo. Kot ugotavlja Sacks, se velikokrat pojavijo pri starejših ljudeh, ki začenjajo izgubljati vid ali sluh, a mnogi tega ne priznajo, saj se bojijo, da izgubljajo razum. Kar seveda ni res. In to se mi zdi zelo pomembno sporočilo te knjige!

Ko začnemo izgubljati eno od čutil, je predel možganov, ki je odgovoren za vid ali sluh, še vedno aktiven, in če ne dobiva več dovolj informacij iz zunanjega sveta, da bi jih procesiral, se po podobe in glasove potopi v spomin ali druge podzavestne rudnike v naših možganih, jih sestavi, preoblikuje in jih predvaja posamezniku. Ali povedano drugače: ljudje, ki izgubljajo vid, izgubljajo vizualni svet okoli sebe, a možgani to nadomestijo s svetom halucinacij. Te halucinacije se temu, ki jih vidi, zdijo še kako resnične, četudi se zaveda, da gre zgolj za možgansko prevaro. Nekateri jih doživijo le enkrat, nekaterim se ponavljajo in potem spet izginejo. »Fascinantno pri halucinacijah je to, da so pogosto sestavljene iz stvari, ki jih nismo nikoli videli ali razmišljali o njih.«

Stare kulture so halucinacije obravnavale kot posebno privilegirana stanja zavesti, le v moderni kulturi jih dojemamo kot norost.

Sacksa so nekoč poklicali v dom za ostarele, saj naj bi se petindevetdesetletni oskrbovanki Rosalie začele nenadoma prikazovati različne stvari. Sestre so mislile, da jo je zadela kap oziroma da je za to morda kriva alzheimerjeva bolezen. Rosalie je bila živahna gospa in Sacksu niso povedali, da je že več let slepa, zato jo je potolažil in ji razložil, da je to, kar se ji dogaja, povezano z izgubo vida, da gre za tako imenovani sindrom Charlesa Bonneta.

Kar naenkrat, kot mu je pripovedovala, je začela v svoji sobi videvati ljudi v eksotičnih oblačilih, moškega s klobukom, ki se je vzpenjal po stopnicah in je imel zobe le na eni strani čeljusti, konja, pomanjšane ljudi, otroke v pisanih oblekah. Ko je halucinirala, je opazil Sacks, je imela oči odprte, in četudi je bila slepa, so se njene oči premikale. V našem notranjem svetu podob ali spominov, ki si jih vizualiziramo, v naši glavi ponavadi ni nič čudnega, ni deformiranih obrazov, risankam podobnih likov, halucinacije pa so polne presenečenj, repeticij, grotesknih podob. Podobe, ki jih je videla Rosalie, so prihajale in odhajale in z njimi ni imela nobene komunikacije. Zdelo se ji je, kot da bi gledala film, vendar, kot je rekla, gre za »bolj dolgočasen, umetniški film«. Rosalie je svoje halucinacije opisala natančno, saj če dobro pomislimo, v vseh »zateženih« umetniških filmih lahko vidimo enake podobe, kot jih je ona – konja, pritlikavca, moškega s klobukom. Tega, kako se halucinacije spreminjajo z zgodovinskimi obdobji, Sacks sicer v knjigi ne razloži. Moški danes na primer ne nosijo več klobukov. Se bo ta najpogostejši lik v halucinacijah mlajšim generacijam še prikazoval?

Lewis Carroll v čudežni deželi

Halucinacije igrajo pomembno vlogo v kulturi; očitno so vplivale na umetnost, folkloro, pravljice, religijo. Geometrijski vzorci, svetleče krogle, ponavljajoči se geometrijski liki, ki so med halucinacijami najbolj pogosti, Sacksa spominjajo na aboridžinsko umetnost. Ali so pravljice in zgodbe o demonih, palčkih, čarovnicah, hudičih, vilah pravzaprav izum uma, ki halucinira? Spomnim se, kako Aldous Huxley v enem od svojih esejev razglablja, ali nista k pojavu čarovnic, ki mu je v 16. stoletju sledil inkvizicijski lov na čarovnice, pripomogla pomanjkanje vitaminov in slaba prehrana tedanjih prebivalcev Evrope, kar je popačilo percepcijo njihovega sveta in sprožilo halucinacije ter privide letečih žensk in hudiča.

So na drugi strani prav halucinacije domovanja za različne kreativne imaginacije in fantazije? So videnja tik pred epileptičnimi napadi sooblikovala literaturo Dostojevskega? Ko Sacks bere Alico v čudežni deželi, se mu marsikaj bizarnega, kar doživi Alica, zdi zelo znano (preveliki ali premajhni ljudje, vstop skozi zrcalo, govoreči zajec itd.), saj so mu podobne stvari razlagali njegovi pacienti z migreno ali epilepsijo. Avtor Alice Lewis Carroll je imel hudo obliko migrene, pred katero so se mu, tako kot mnogim, ki jih muči ta bolezen, prikazovale različne podobe.

Na halucinacije se človek že od nekdaj odziva tako, da jih oblikuje v zgodbe, da bi si jih tako lažje razložil, in ko so neke podobe, recimo palčki ali čarovnice, že zastareli, saj vanje ne verjamemo več, nastanejo nove, kot so vesoljci, ljudje iz preteklosti ali prejšnjih življenj, neznani leteči predmeti.

To niso sanje

Poškodbe možganov, predvsem v tistem predelu, ki je odgovoren za vid, lahko pospešijo halucinacije. Sacksova pacientka Zelda je po možganski operaciji začela videvati vrtnice, ki so padale z neba; ko se je vozila v avtu, sta na sprednjem pokrovu motorja sedela fanta; kadar je jedla, je na krožniku ves čas videla hrano, čeprav jo je že pojedla. Stvari, ki jih je videla, so se pomnožile v več identičnih stvari, in ko je gledala televizijo in so na njej potniki izstopali iz letala, so v naravni velikosti izstopili naravnost v njeno dnevno sobo.

Halucinacije največkrat sploh niso povezane z življenjem osebe, ki jih doživlja. Ne moremo jih razlagati kot potlačene zgodbe, tako kot je recimo Freud razlagal sanje, ki so zanj bile, kot je dejal, kraljevska pot v podzavest. Tisti, ki halucinirajo, vidijo stvari ali osebe, o katerih niso razmišljali in jih ne poznajo; čeprav verni ljudje mnogokrat vidijo angele, roke, ki molijo, ali Boga, glasbeniki partiture itd., to niso njihove nezavedne želje ali notranji konflikti.

Sanje niso podobne halucinacijam. Tisti, ki sanja, je v sanjah aktivno udeležen, ljudje, ki obolevajo za sindromom Charlesa Bonneta, pa nimajo neposrednega stika s tistim, kar vidijo. Res je, da jih te podobe mnogokrat zapeljejo, saj zanje mislijo, da so resnične, in šele čez nekaj časa spoznajo, da so lažne. Mnogi alzheimerjevi bolniki težko ločijo med halucinacijami in realnostjo, kar lahko vodi k psihozam.

Sacks je imel pacienta, ki so ga njegove halucinacije umirjale; videl jih je le, kadar je bil sam, zato je šel vsak dan v prazno sobo na, kot je dejal, seanso halucinacij, ki so ga spravile v boljšo voljo in ga pomirile. Kot da bi šel v kino ali gledališče.

Samota in njen imaginarni svet

Možgani ves čas potrebujejo dinamiko zaznavanja; če te akcije ni, si vznemirjenja in zaznavne motne ustvarijo kar sami. Kadar se posameznik za dalj časa znajde v izoliranem prostoru ali biva v monotonem okolju, se velikokrat pojavijo halucinacije. Zaporniki v samicah ta pojav dobro poznajo in mu rečejo »zaporniški kino«. Mornarji, ki so več mesecev pluli po morju in strmeli v moder horizont, so, kot je znano že iz Odisejevih časov, videli in slišali nenavadne stvari in podobe, od pojočih siren do velikanskih morskih pošasti. Podobno kot popotniki v puščavi ali polarni raziskovalci v neskončni belini.

Oliver Sacks omenja eksperiment iz 50. let, ko so na neki ameriški univerzi prostovoljce za nekaj dni zaprli v zvočno izolirane »samice« in jih prosili, naj opišejo svoja občutja. Najprej so nekaj ur spali, potem so se začeli igrati različne mentalne igre, od seštevanja do fantaziranja, kmalu so se pojavile halucinacije. Nekateri so videli le geometrijske like, drugi premikajoče se vzorce, eden od prostovoljcev je videl moškega s črno kapo, drugi praživali in podobe iz risank. Najprej so bile te podobe dvodimenzionalne, a so se kmalu spremenile v tridimenzionalne, vse so bile v intenzivnih barvah. Mnogi so halucinacije opisali kot zanimive, le redki so jih dojeli kot moteče in neprijetne. Kadar so si zadali neko mentalno nalogo, recimo začeli so reševati neko enačbo, so halucinacije izginile.

Podobne podobe so videli prostovoljci v nekem drugem eksperimentu: lahko so normalno komunicirali z drugimi, poslušali glasbo, hodili naokoli, a so imeli nekaj dni zapored zavezane oči. Kmalu so začeli videti halucinacije, ampak le, če so bili sami.

K halucinacijam vodijo pomanjkanje spanca in veliki fizični napori. Nevrolog omenja primer triatlonca, ki je tekel maraton in je že po nekaj kilometrih ob progi zagledal ženo in mamo, stekel je k njima in se začel pogovarjati. Kmalu je opazil, da sta osebi, s katerima se pogovarja, v resnici popolna tujca. Nenavadne izkušnje doživijo tekmovalci, ki več dni skupaj skoraj brez premora tekmujejo s pasjo vprego; pogosto vidijo vlake, konje, neznane leteče predmete.

Še sam kralj skeptikov, glavni urednik revije Skeptic in avtor knjige The Believing Brain Michael Shermer, ki razkriva prevare v psevdoznanosti, priznava, da je na nekem kolesarskem maratonu po ZDA kolo vozil že triinosemdeset ur, in ko je za trenutek zadremal, je doživel »ugrabitev vesoljcev«; videl je, kako je pristal leteči krožnik, kako so ga ugrabila vesoljska bitja in ga odpeljala v svoje plovilo ter ga potem vrnila nazaj na zemljo.

Vonj po otroštvu in glasovi v glavi

Halucinacije niso le vizualne, lahko se pokažejo celo v vonju. Obstajajo ljudje, katerih vonj je izjemen. Določen vonj, ki ga imajo spravljenega v arhivu možganov, lahko pri njih sproži spomin na različne dogodke iz življenja. Če komu pripovedujejo o španskem bezgu ali določeni hrani, ju hkrati tudi zavohajo. Sacksov oče je bil splošni zdravnik in je paciente obiskoval na domu. Imel je tako dobro razvit vonj, da je takoj, ko je vstopil v stanovanje, že lahko postavil diagnozo bolnika – sladkorna bolezen, bolne ledvice, poškodovana pljuča ...

Na drugi strani lahko posamezniki zaradi različnih vzrokov vonj izgubijo. V knjigi Mož, ki je imel ženo za klobuk znanstvenik opisuje tak primer moškega, ki ni več imel vonja in ga je neznosno pogrešal. Nekega jutra je čudežno zavohal vonj sveže skuhane kave, vendar mu je zdravnik, ki ga je še isti dan obiskal, povedal, da je žal vonj kave le haluciniral. Sacks opisuje pacientko, ki ji je po težki, a uspešni operaciji v anesteziji začelo vse neznosno smrdeti: hrana, stanovanje, promet ... Eden od njegovih migrenskih bolnikov pa je vedno tik pred napadom glavobola zavohal dišečo pečenko.

Za najbolj neprijetne halucinacije velja pojav neznanih glasov, saj jih vedno vsi povezujejo z duševno boleznijo. V knjigi je omenjen eksperiment, ko so lažni pacienti prišli na pregled v različne psihiatrične bolnišnice v ZDA in zdravniku povedali: »Nenadoma sem v glavi slišal različne glasove.« Prav vsem je zdravnik postavil isto diagnozo – shizofrenija. Te stvari niso tako enostavne, trdi Sacks. Glasovi v glavah shizofrenikov so zelo specifični, nevarni, saj jih nadzorujejo, jim prigovarjajo slabe stvari, jih silijo h grozljivim dejanjem. Kot opisujejo bolniki, jim čez telo spuščajo električni tok, jih paralizirajo. Te glasove včasih vidijo le kot velika grda govoreča usta, drugič spet prihajajo iz sten, nebes, pekla. Včasih so kot dober in slab policaj, eden od glasov je pozitiven, drugi je čisto zlo. Skoraj vsi shizofreniki slišijo glasove, vendar velika večina ljudi, ki jih prav tako slišijo, ni mentalno bolnih.

Znani so primeri, ko se glasovi pojavijo v zamaknjenih stanjih ali meditaciji. Ivani Orleanski je tak, »božji« glas menda zapovedal, naj Francijo reši Angležev. Nekateri skušajo te notranje glasove izkoristiti za loto ali konjske dirke, vendar neuspešno. »Glasovi« obstajajo v vseh kulturah in so jim pridodajali velik pomen. Grški bogovi so recimo ves čas govorili z navadnimi smrtniki in ti so jih vedno slišali, le včasih jih niso poslušali.

Vsi se pogovarjamo sami s sabo: ves čas se spodbujamo, se jezimo nase, se pohvalimo, se v glavi prepiramo z drugimi in tega našega notranjega glasu, ki ga dobro poznamo, nikoli ne zamenjamo za glas Boga ali nekoga drugega.

V kriznih ali nevarnih trenutkih v življenju lahko naš notranji glas postane zelo pomemben. Oliver Sacks opisuje, kako se je s poškodovano nogo odpravil v planine. Znočilo se je in želel si je malo odpočiti, vendar mu je notranji glas ves čas strogo prigovarjal, naj nadaljuje pot, sicer se bo v temi izgubil. Kot piše, ne ve, kaj bi se zgodilo, če ga ne bi poslušal. Alpinisti pričajo, kako jih v najtežjih preizkušnjah notranji glas spodbuja. To so jasni in racionalni ter prav nič abstraktni glasovi, ki streznijo razpršene misli in odženejo strah. Mnoge, ki so se že pripravili, da bi naredili samomor, je takšen glas, kot opisuje Sacks v knjigi, odvrnil od tega dejanja.

Kot pri ljudeh, ki izgubljajo vid, se pri tistih, ki izgubljajo sluh, pojavljajo zvočne halucinacije, saj mnogi slišijo pogovore ali glasbo, ki v resnici ne obstaja. Ta fenomen je sicer vsakdanji, kajti ko smo nekaj časa v prostoru, v katerem je konstanten beli šum – zvok vode, ki teče, ali enakomeren ritem klimatskih naprav –, se nam bo kmalu začelo dozdevati, da slišimo glasbo.

Nevrolog pri dilerju

Ko beremo knjigo Halucinacije in pridemo do poglavja o drogah, ki so seveda logično nadaljevanje obravnavane teme, smo zelo presenečeni nad tem, koliko substanc si je Sacks v mladosti in srednjih letih spustil skozi telo. Kot študent nevrologije je bil navdušen bralec De Quinceyjeve Izpovedi angleškega uživalca opija, Baudelaira in Huxleyja, potem pa je začel še sam eksperimentirati z drogami in o svojih doživljajih pisati dnevnik. Čez teden je pridno študiral in ob vikendih užival droge vseh vrst. V 50. letih prejšnjega stoletja si lahko LSD naročal kar po pošti, saj še ni bil prepovedan.

Nekoč je vzel artane, sintetično drogo, ki so jo v manjših količinah dajali bolnikom s parkinsonovo boleznijo. Pojedel je petnajst tablet in čakal. Bil je razočaran, ker se ni nič zgodilo, zato je odšel v kuhinjo in si začel kuhati kosilo. Na obisk sta prišla soseda, klepetali so in skuhal je še zanju; ko je hrano prinesel v dnevno sobo, sosedov ni bilo več. Kmalu mu je postalo jasno, da sta bila le resnična halucinacija. Ko je vzel LSD, se je zavedal, da halucinira in kaj se dogaja – svet, ki ga je videl, je bil zelo drugačen od realnosti, zdaj pa ni bilo tako, vse je bilo še kako resnično. Nenadoma je nad hišo zaslišal zvok helikopterja, s katerim sta se njegova starša pripeljala na obisk. Odšel je pod tuš in se preoblekel, slišal je, kako je helikopter pristal na vrtu; ko je prišel ven, tam ni bilo ničesar. Potem je zagledal pajka in začela sta klepetati, predvsem o filozofiji Bertranda Russella.

Nekoč je vzel mešanico različnih drog in si zaželel videti indigo modro barvo – in jo je, nebeško barvo, ki je ne bi znala namešati niti Giotto in Van Gogh. Vedel je, da takšne barve ne bo nikoli več videl, a se je zmotil. Ko je bil na nekem izjemnem klasičnem koncertu, se je med odmorom sprehodil po preddverju, kjer je bila razstava egipčanskega nakita in okrasja, in v teh umetninah jo je znova zagledal. Ko je bilo koncerta konec, je šel znova tam mimo, a egipčanske ogrlice niso bile enake barve kot prej. Sacks meni, da ima lahko izkušnja umetnosti, recimo koncert, slika, gledališka predstava ..., včasih podoben učinek kot droga, saj okrepi naša čutila – kar se je zgodilo njemu med odmorom koncerta, ko je, še poln glasbe, znova zagledal nebeško indigo barvo.

Užival je tudi morfij, in ko je strmel v svojo jutranjo haljo, ki je visela na vratih, je na njenem rokavu zagledal velikanske srednjeveške bitke, gozdove in neskončne pokrajine ter na tisoče vojakov na konjih, katerih oklepi so se svetlikali v soncu. Ta halucinacija je začela kmalu bledeti. Bil je razočaran, da je droga tako hitro popustila, potem pa je ugotovil, da je v rokav nepremično strmel dvanajst ur.

Droge je prenehal jemati šele po hudi izkušnji, ki jo je doživel z uživanjem uspavala kloralhidrat, ki ga je, ker ni mogel spati, vsak večer vzel petnajstkrat več od dovoljene količine. Ko ga je po nekaj tednih prenehal jemati, so se mu čez dan začele dogajati čudne stvari: videl je moškega s slonjim obrazom, ljudi v avtobusu, ki so imeli namesto glave velikansko jajce, in kmalu je ugotovil, da doživlja delirium tremens, ki bi v najhujšem primeru vodil v smrt. Preživel ga je ob pomoči prijateljice, ki mu je stala ob strani, saj so grozljive halucinacije trajale šestindevetdeset ur.

Mož in njegov dvojnik

Kar deset odstotkov ljudi oboleva za migreno. In mnogi, med njimi Sacks, nimajo glavobola, ampak ob napadih vidijo le barve, geometrične vzorce, cikcak oblike in svetle lučke, ki utripajo. Nekateri najprej vidijo te pojave, potem pa sledi glavobol. Mnogim bolnikom z migreno se prikazujejo ljudje; eden od Sacksovih bolnikov je ob vsakem napadu migrene videl istega delavca, ki je nosil belo čelado z ameriško zastavo.

Najbolj zanimiva je zgodba o Carlu Linnaeusu, švedskem botaniku, ki je ob napadu migrene videl kar samega sebe – gre za pojav avtoskopije oziroma samopreslikave. Medtem ko je na travniku nabiral cvetje, jih je ob njem nabiral še en mož, ki je bil identičen njegovi podobi. Nekega dne je prišel na univerzo, šel v predavalnico, kjer naj bi predaval, in ko je odprl vrata, je za katedrom zagledal samega sebe. »Oh, saj sem že tukaj!« je dejal. Ko je nekega jutra kadil pipo, je na svoji levi zagledal nekoga, ki se je lenobno naslanjal na okensko polico in kadil pipo. Razen tega, da je bil za eno glavo višji od njega, je bila ta podoba identična njemu. Naslednje jutro je bil spet tam in kmalu je postal Linnaeusov stari znanec. So pa dvojniki bolj slaba družba, saj ne govorijo, kot piše Sacks – so le vizualni fenomeni, brez identitete ali akcije, so pasivni in nevtralni. Vidi jih le tisti, ki halucinira.

Sacks opiše primer moškega, ki je po možganski krvavitvi štiri dni videl svojega dvojnika, ki ga je, vedno oblečen kot on, spremljal, kamor je šel. Ob kosilu je stal za njegovim stolom, ponoči se je slekel in se odpravil spat na kavč poleg njegove postelje ali v sosednjo sobo. Nikoli mu ni nič rekel ali z njim komuniciral kako drugače, le ponavljal je za njim, karkoli je naredil, in ves čas je imel na obrazu izjemno žalosten izraz. Mož je vedel, da je njegov dvojnik privid, a je, ko je obiskal zdravnika, tudi zanj vzel stol.

Halucinacije imajo lahko bolniki, katerih nezdravo telo proizvaja različne kemikalije, recimo tisti z bolnimi ledvicami ali jetri. Tudi tako imenovane fantomske okončine, ko posamezniki z amputiranimi udi še vedno čutijo svoje roke in noge, sodijo v polje halucinacij.

Včasih pa so halucinacije oziroma prividi tu le, da nas potolažijo. Sacks pravi, da včasih ljudje, ki izgubijo svojega najbližjega, še dolgo čutijo njegovo navzočnost v prostoru, ga morda celo vidijo ali povsem neznane ljudi na cesti zamešajo za svoje pokojne.

Ena najpogostejših halucinacij so geometrijski vzorci, ki jih vidimo na spodnji strani naših vek, ko se odpravimo spat in zapremo oči. To so vzorci, ki so v primarnem vizualnem korteksu; ko vidimo te vzorce, pravzaprav gledamo možgane pri delu oziroma najnižjo stopnjo tega, kako procesirajo možgani, saj drugače, čez dan, možgani te pojave sami scenzurirajo oziroma izbrišejo.

                                                                                        * * *

Sacks izgublja vid in vsak dan doživlja halucinacije; razpršene črke in številke, ki se, kadar pogleda čisto naravnost, razvrstijo v ravno vrsto. Najprej so črno-bele, potem postanejo oranžne in modre. Tako kot rad gleda v možgane drugih, rad gleda tudi v svoje. V svojih knjigah nas jasno uči o neverjetnih pojavih, ki so jih zmožni ustvariti naši možgani – zaradi njih lažje razumemo ljudi, katerih možgani in percepcije sveta so drugačni od naših. Morda so še bolj zanimivi.

* * *

Članek je bil objavljen v tiskanem Delu pod naslovom Kdo je tisti drugi, ki stoji zraven tebe (Sobotna priloga, 13. aprila 2013, stran 20-22).

Prijavi sovražni govor