Hosni Mubarak: Padli (in znova vstali) despot

So v Kairu pristali vesoljci? Je kak genij iz Aleksandrije izumil časovni stroj? Je sploh še mogoče razumeti, kaj se dogaja v Egiptu?

Vrhovno egiptovsko sodišče je v sredo odločilo, da lahko padli despot Hosni Mubarak ponovno živi svobodno življenje. To je bila močna (ne le) simbolna gesta, s katero so njegovi zvesti generali končali dolgotrajen, a matematično natančen in s šahovskim velemojstrstvom voden proces kontrarevolucije. Egiptovska revolucija je mrtva. Arabska pomlad – Mubarak je bil izpuščen na dan, ko so sirske vladne sile v Damasku s plinom pobile 650 ljudi – je vstopila v ledeno dobo.

Ko je pokojni Omar Sulejman, dolgoletni prvi egiptovski obveščevalec, ki so ga občudovali (in predvsem »inštruirali«) v Washingtonu in Tel Avivu, in deus ex machina vojaškega državnega udara, ki je potekal hkrati z revolucijo, 11. februarja 2011 v kratkem televizijskem govoru obvestil Egipčane in Egipčanke, da je Hosni Mubarak, ki je vodil državo trideset let, odstopil in da je na poti v Šarm el Šejk, letoviško mesto ob Rdečem morju, je Egipt razneslo od sreče in ponosa. Za svobodo in bolj pravično družbo je na trgu Tahrir in v njegovi neposredni bližini v osemnajstih dnevih protestov umrlo 846 ljudi. Na tisoče je bilo ranjenih. Ko je dokončno padel zid strahu, je padel tudi trdoživi diktator, ki je leta 1981 na čelu države zamenjal v atentatu ubitega predsednika Anvarja Sadata.

Nekaj soli je bilo v občutku, da vse to preprosto »ne more biti resnično«. Da vojska, država v državi, ne bi pustila, da bi ji oblast spolzela iz rok. Ali, še huje, da bi njeno totalitarno vladavino ogrozila skupina mladih in izobraženih protestnikov, ki so v živo doživeli uničujočo moč različnih družbenih, političnih in ekonomskih sistemov. A pijanost protestniškega zmagoslavja je bila prehuda, da se ulici to ne bi maščevalo. Ostareli generali so s sijajno odigrano vlogo »zaščitnika ljudstva« (aktivna pasivnost) protestnikom pri belem dnevu ukradli revolucijo. Medtem so Mubaraka častno upokojili in ga nastanili v luksuzni apartma vojaške bolnišnice, kjer bi se zdravil tudi, če bi bil še naprej predsednik.

Vojska je najprej poskrbela za spremembo ustave, potem pa – zelo hitro – razpisala najprej parlamentarne, potem pa še predsedniške volitve. Vnaprej je bilo jasno, da bodo na volitvah suvereno slavili Muslimanski bratje (s svojimi islamističnimi sateliti). Vrhovni vojaški svet (SCAF) je islamistom dobesedno poklonil volitve in jih tako prisilil, da so zlezli iz svojih sorazmerno varnih komunalnih jazbin, iz katerih so skoraj osemdeset let skrbeli za milijone ljudi, na katere je popolnoma nekompetentna egiptovska država, ki je pod Mubarakovim vodstvom postala leglo korupcije, klientelizma in povsod prisotnega »bakšiša«, (ne)namenoma pozabila. Navidezno demokratično sredstvo je po klasičnem receptu »izvoza demokracije« ustvarilo novo nedemokratično vladavino. Tokrat (začasno) islamistično. Vojska je del oblasti zavestno predala v roke Muslimanskim bratom in ob tem v žepih držala fige: generali so namreč vnaprej vedeli, da islamisti niti približno niso sposobni voditi tako kompleksne in težavne države, kot je Egipt, ki so ga Mohamed Morsi in druščina dobili v roke v – celostno – katastrofalnem stanju.

V svoji kratkotrajni vladavini, ki so jo zaznamovali predvsem Morsijeve faraonske ambicije in poskus »šeriatizacije« države, so islamisti delali napako za napako. Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo na egiptovski oder ponovno spustil vrhovni razsodnik v »kaki« uniformi. Še huje – vojska se je tako rekoč celo pustila prositi: ko so ulice Kaira in drugih egiptovskih mest konec junija zasedli milijoni protestnikov proti Morsiju, se je vojska postavila na stran »ulice«.

Protestniki so – na čelu z vodilnimi revolucionarji s Tahrirja – sprejeli vojaško pomoč z orgiastičnim navdušenjem. Generali so se – absolutni krivci za nevzdržne socialne, politične, ekonomske in vse bolj tudi varnostne razmere v državi – vrnili kot veliki odrešeniki.

Tahrir je izgubil (zgodovinski) spomin. Kdo je januarja 2011 pobijal protestnike? Kdo je v času po Mubarakovem padcu zaprl več tisoč protestnikov, aktivistov, blogerjev in novinarjev? Kdo je odgovoren za smrt nogometnih navijačev kultnega kairskega kluba Al Ahli v Port Saidu? Kdo je na ženskah izvajal »deviške teste«? Kdo je organiziral skupine posiljevalcev, ki so Tahrirju poskušale odvzeti kredibilnost? Kdo je z ulice namenoma umaknil policiste in spremenil Kairo v leglo kriminala? Kdo je izvedel pogrom nad domačimi in tujimi nevladnimi organizacijami? Kdo je ves čas obvladoval … oblikoval medije? Kdo je ves čas prejemal ameriško in saudsko finančno pomoč? Kdo je pobiral mastne dobičke od še delujočih delov egiptovskega gospodarstva? Kdo se je z Mednarodnim denarnim skladom (IMF) dogovarjal o nujnosti ukinitve subvencij za moko in bencin, ki za več deset milijonov Egipčanov in Egipčank pomenijo »žilo preživetja«? Kdo je bil ves čas v stikih z izraelskimi obveščevalnimi službami? Kdo je trdno stal za klavcem iz Damaska Bašarjem al Asadom? Kdo je pomilostil večino obsojenih za pokol protestnikov v zdaj že nepovratno oddaljenih revolucionarnih dnevih? In kdo je, konec koncev, v zadnjih sedmih tednih pobil skoraj 1300 in ranil več tisoč privržencev odstavljenega predsednika Mohameda Morsija ter spravil v ječo večino vodilnih mož Muslimanskih bratov? Kdo je »zamenjal« ostanke revolucionarnih sanj za še bolj brutalno diktaturo? In kdo je z izpustitvijo na svobodo, kjer bo počakal na nadaljevanje sojenja – če sploh bo?! –, »pomilostil« svojega večnega junaka, vojaškega pilota in dolgoletnega (uspešnega) poveljnika egiptovskih zračnih sil Hosnija Mubaraka?

Egiptovska vojska. S pomočjo trdnih zaveznikov v Washingtonu, Riadu, Dubaju in številnih evropskih prestolnicah, kjer je stabilnost dokončno dobila bitko z ostanki humanističnih idej. Mubarak je le simbol. Atraktivno ime. V resnici bi moral biti tokratni portretiranec tedna kar egiptovska vojska.