Hrepenenje po uničenju

Samo bog ve, kaj je imel v mislih kapitan Zahari Ahmad Šah, ko je izklopil vse stike s svetom in letalo Malaysia Airlines, let 370, obrnil v črnino nad Indijskim oceanom. Je naredil samomor? Kaj pa čez 200 potnikov za njegovim hrbtom? Bo bog milosten in bo to umazano podrobnost štel za pač kolateralno škodo?

In kaj je 11. septembra 2001 imel v mislih Mohamed Ata, ko se je prav tako skril vsej elektroniki in letalo American Airlines, let 11, preusmeril proti New Yorku? Ob 8.46 je trčil v severno fasado World Trade Centra in pobil vse, kar je mogel. Surovo, brutalno, razdiralno. Ljudje niso bili kolateralna škoda, ampak cilj uničenja. Njegovi soverniki so prepričani, da je bil mučenec in da ga bo bog zato nagradil z nebesi.

Če je res tako, mora biti Njegova etika v hudem nasprotju z vsemi etičnimi prepričanji na Zemlji, kjer sicer ljudstva fantazirajo vse mogoče in jih potem zanese v razna halucinogena ali travmatična stanja. Ali taka stanja porajajo Zaharije in Mohamede, ali je nasprotno ali pa gre za vzajemno norost in suicidnost?

Psihoanalitik Matjaž Regovec je v Sobotni prilogi ocenil, da imamo Slovenci vse znake travmiranega naroda. Zanimivo, a razlog, ki ga navaja, se vendarle zdi nekoliko drzen: naša travma naj bi bila posledica povojnih pobojev, ki so še vedno tabu; njihovo procesiranje bi pomenilo preveč soočanja z bolečino, ki je posledica nepredelanega in onemogočenega žalovanja. »Niti ne vem,« pravi Regovec, »kaj je huje: množično zapiranje živih ljudi v grobišča ali travma, ki so jo doživeli ljudje, ki so bili temu priča in o tem niso smeli govoriti in tudi ne bodo nikdar govorili«.

Naš medklic: zakaj potemtakem niso travmiran narod tudi Nemci? In po logiki stvari bi moralo biti travmirano celotno človeštvo, saj naj bi se vse skupaj začelo s Kajnovim umorom Abela, potem so grški bogovi žrli svoje otroke, inkvizicija je sežigala čarovnike, imperialisti so iztrebili cele narode, Američani so pobili Indijance in tako naprej. Ne zdi se zelo verjetno, da bi bila nacija travmirana zaradi enega samega zločinskega dejanja, zlasti ne generacije, ki s tem dejanjem nimajo nič, ga poznajo bolj bežno ali sploh ne in se jim niti ne ljubi ravno kopati in prekopavati po grobiščih. Navsezadnje je ves svet grobišče. Vahabiti, na primer, celo prepovedujejo sleherno označevanje grobov.

Nacija Slovencev – kolikor so se sploh izoblikovali doslej kot nacija – se vseskozi zvija v psihičnih bolečinah, resničnih, namišljenih ali zaigranih. In vseskozi si daje opravka s spomeniki, obeležji, pomniki, nagrobniki, obeliski in podobno šaro. Kak slavolok zmage pa bi zaman iskali. Spričo tega se nam misel prej nagne k nekrofiliji (gr. nekros, truplo, mrlič, prebivalec podzemlja), Rusi pa tej stvari, zanimivo, pravijo truploženstvo. Tu seveda govorimo predvsem o neseksualni nekrofiliji kot karakterju, ki seveda ne more biti značajska panorama celotne nacije, so pa osebe nekrofili!

Če takšne osebe, ki se naslajajo ob smrti, četudi nezavedno, potegnejo za seboj ljudstvo, lahko pričakujemo katastrofo. Ali vsaj mračno globel.

Glavno psihoanalitično delo Ericha Fromma nosi za nas zelo pomenljiv naslov Anatomija človekove destruktivnosti. Če se za hip razgledamo po naši politični sceni, bomo takoj opazili marsikaj zanimivega. Tudi pritajeno uničevalnost. In podzavestno ter povsem zavestno nekrofilijo, ki jo Fromm obravnava kot maligno agresijo. Ločuje namreč dve povsem različni vrsti agresivnosti: prva, ki je skupna vsem živalskim vrstam, je filogenetsko programiran vzgib za napad (ali beg) v primeru ogroženosti; to je obrambna, »benigna« agresivnost, potrebna za preživetje posameznika in vrste.

Drugi tip, pravi Fromm, je »maligna« agresivnost, se pravi krutost in destruktivnost, značilna le za človeško vrsto; ta ni biološko prilagodljiva, nobenega namena nima, ponuja pa užitek. Je, skratka, če lahko pripomnimo, perverzna.

Ko opazujemo slovensko politično sceno, si ne moremo kaj, da ne bi spomnili na Frommovo definicijo nekrofilije. »Nekrofilijo lahko v karakteriološkem pomenu opišemo kot strastno nagnjenje k vsemu, kar je mrtvo, gnilo, trhlo, nezdravo; to je strast za spreminjanje živega v neživo; za destrukcijo zaradi destrukcije; to je izključni interes za vse, kar je mehanično. To je strast po trganju živih struktur.«

Fromm posveča največ pozornosti Adolfu Hitlerju, kliničnemu primeru nekrofilije, pri čemer pojasnjuje, da ni vprašanje, ali se je Hitler destruktivno vedel, temveč ali ga je za takšno vedenje motiviralo močno hrepenenje po uničevanju, hrepenenje po uničenju, ki je bilo del njegovega značaja. Crescendo uničenja, ki je začelo naraščati z osvojitvijo Poljske, pa vse do izdaje ukazov za uničenje večine Nemčije in njenega prebivalstva, pravi, bi bil le končna potrditev njegove značajske diagnoze.

Za njegovo nekrofilsko orientacijo so značilne pogosto ponovljene šale, pravi Fromm. Čeprav je bil Hitler vegetarijanec, so njegovim gostom postregli z običajno večerjo. Če je bila na meniju mesna juha, so se lahko zanesli, da bo govoril o »čaju iz trupel«. V povezavi z jastogi je povlekel na dan zgodbo o preminuli babici, ki so jo sorodniki vrgli v potok, da je privabila rake; o jeguljah je pravil, da jih je treba loviti z mrtvimi mačkami.

Tudi Hitlerjev obraz naj bi izdajal vohljajoč izraz, kot bi neprestano vonjal nekaj smrdljivega; to naj bi bilo razvidno iz velikega števila fotografij. Njegov smeh ni bil nikoli sproščen, ampak nenaraven, zlasti na vrhuncu njegove kariere.

Hitlerjev minister in arhitekt Albert Speer se takole spominja skupnega gledanja filmskega tednika, ki je prikazoval bombardiranje Varšave: Oblaki dima so zatemnili nebo, bombniki strmoglavci so se nagnili in odhrumeli svojemu cilju naproti. Videli smo, kako so letele odvržene bombe, umik letal in gigantsko širjenje oblakov od eksplozij. Učinek je bil še večji, ker so film vrteli v počasnem posnetku. Hitler je bil kot uročen. Film se je končal z montažo, ki je prikazovala letalo, kako se spušča proti skici britanskega otoka. Sledil je izbruh plamenov, otok pa je razgnalo na koščke, ki so poleteli v zrak. »To se jim bo zgodilo!« je vzkliknil, ko ga je zaneslo. »Tako jih bomo uničili!«

Hitlerjev objekt uničenja so bila mesta in ljudje. Veliki graditelj, navdušeni načrtovalec novega Dunaja, Linza, Münchna in Berlina, je bil isti človek, ki je hotel uničiti Pariz, zravnati z zemljo Leningrad in nazadnje porušiti celotno Nemčijo.

Njegov dekret o požgani zemlji: … vse, preprosto vse, kar je nujno za vzdrževanje življenja, uničiti: register bonov za hrano, registre porok in prebivalcev, sezname bančnih računov. Poleg tega naj se uničijo zaloge hrane, kmetije naj se požgejo in živina pobije. Niti umetniška dela, ki so jim bombe prizanesle, se ne smejo ohraniti. Z zemljo je treba zravnati tudi spomenike, palače, gradove, cerkve, gledališke in operne hiše.

V Naravi se pred našimi očmi vse počasi ali hitro razkraja: atomi imajo svojo razpolovno dobo, zvezde se prej ali slej sesujejo vase ali eksplodirajo v prah, vsemu živemu je usojeno umreti itd. To seveda samodejno navaja na misel, da imajo tudi civilizacije, kulture, družbe, države in politični sistemi svojo »razpolovno dobo«. Če se celo v fiziki človek lahko vmeša v procese razkroja, se lahko toliko bolj v vseh oblikah svojega socialnega življenja. Z volitvami, na primer, lahko pospešimo ali ustavimo politični razkroj, lahko pa – kar je sicer malo verjetno – celo začasno obrnemo krivuljo navzgor. S kolektivnim »izbruhom razuma« se to menda v zgodovini še ni zgodilo. Vsekakor pa ne moremo biti prepričani, da je neka domnevno travmirana nacija taka zaradi nekrofilnega značaja.

Toda nekrofili zagotovo živijo med nami in Hitlerjev primer dokazuje, da lahko za seboj popeljejo ljudstvo. Ljudstvo sicer ne časti trupel, lahko pa o njih govori več, kot bi bilo smiselno. Ljudstvo ni nagnjeno k »ženjenju s trupli« (rus. truploženstvo), ki tiči v anatomiji človekove destruktivnosti, so pa take značajske poteze posameznikov. Nekrofilski značaji lahko močno pospešijo družbeni razkroj.

Dobro je, da se ljudje motrimo med seboj, a seveda ne preveč. Toda vsaj za voditelje in politike bi morali predpisati redne preglede pri psihiatru, čeprav tudi to ne bi pomagalo. Kapitan Zahari Ahmad Šah je psihološke teste opravil odlično.