Hrvaška in EU: pričakovanje pričakovanj

Pred štirimi leti je na najvišji ravni v EU potekal pomemben spopad med državami, ki bi v Evropsko unijo spustile »samo še Hrvaško, potem pa do nadaljnjega zapremo vrata«, in tistimi, ki so bile prepričane, da bi bilo to slabo znamenje za preostale čakajoče na Zahodnem Balkanu. Med prvimi so bile predvsem velike, vodilne države EU, ki so bolj ali manj utrujene od širitvenih procesov in so zlasti težko prenesle Bolgarijo in Romunijo, četudi so prav pri vključitvi teh držav same najbolj vztrajale, še posebno Francija glede Romunije.

Čez nekaj ur, 1. julija, bo tako Hrvaška po dobrih desetih letih pogajanj vstopila skozi vrata Evropske unije in postala 28. članica evropske družine. V Unijo se vključuje v času, ko jo bremenijo gospodarska kriza, varčevalni ukrepi in reševanje nekaterih članic, zaradi širitvene utrujenosti in porušenih predstav o evropski solidarnosti pa doživlja hudo krizo identitete. Eno od vprašanj je zato zagotovo, kako se bo Hrvaška znašla v Uniji. Odgovor ni prav enoznačen in enostaven.

Z vstopom Hrvaške v Unijo se bo izpolnila želja mnogim. Najprej Hrvatom, ki v povezavi vidijo rešitev, možnost odcepitve od »hribovitega Balkana«, navsezadnje pa tudi njenim sosedom, ki bodo tako dobili Unijo pred vrata, potem velikim državam EU, ki se jim zdi hrvaška obala zelo atraktivna, pa tudi tistim, ki jim v zgodovino ujeti um sporoča, da se Evropska unija končno zaokroža do tam, kjer je nekoč stal antemurale christianitatis, predzidje krščanstva, obramba pred Turki. Ideološko in versko razumevanje širitev EU še vedno prevladuje v zavesti evropske javnosti in politikov, posebno tistih iz tradicionalnih političnih usmeritev, posledica tega so tudi radikalni pogledi, ki po vstopu Hrvaške že razpenjajo novo železno zaveso čez Balkan.

Na drugi strani poslovni pogled kaže, da se Evropska unija širi na državo s šibkim gospodarstvom, ki je že peto leto v recesiji, ima negativno gospodarsko rast, stopnja brezposelnosti znaša okrog 20 odstotkov, skoraj četrtina prebivalstva od skupno dobrih štirih milijonov živi na robu revščine, delež mladih, ki se izseljujejo, je vse večji, optimizem pa počasi, a vztrajno prepušča prostor pesimizmu in negotovosti.

»Nazaj k Evropi in naprej z Evropo,« je te dni dejala ena od vprašanih v številnih anketah, ki jih opravljajo na Hrvaškem tik pred vstopom v evrodružino. »Za mlade več dela, za starejše upanje na višje pokojnine,« je zatrjevala druga, malce starejša prebivalka milijonskega hrvaškega glavnega mesta. Tega, kaj bo v življenje državljanov južne sosede vnesla Evropska unija, pravzaprav ne ve nihče. Za nekatere, no, za veliko ljudi je ena najpomembnejših sprememb možnost, da bodo odslej smeli v EU skozi del mejnega prehoda, na katerem piše: državljani EU … A tako kot povsod je tudi na Hrvaškem veliko hotenj, še več pričakovanj in na tisoče zgodb, ki bi jih radi uresničili v Uniji ali le z njeno pomočjo. Optimizem in pesimizem se prepletata kot paška čipka. »Medu in mleka zagotovo ne bo, morda bo prej Hrvaška postala mala Kitajska, v kateri bo najpomembnejše veliko delati, vse pravice pa bodo v drugem, tretjem planu,« je razmišljal neki zasebnik z Reke.

Ko se je Slovenija pred »davnimi leti« priključila evropski družini, so se številni opazovalci čudili, kaj je z nami, da smo tako ravnodušni do tega. Nobenega pravega navdušenja niso zasledili, nobene goreče vznesenosti. Prevečkrat so na vprašanje: »Kaj pričakujete od vstopa v EU?« dobili le odgovor: »Ničesar.« Najbrž res ni mogoče vedeti, koliko so bili ti odgovori takrat iskreni, gotovo pa veliko vprašanih ni imelo na zalogi razlogov za visoko doneče besede, ki so jih pričakovali od njih.

Na Hrvaškem evforija je! Morda bolje realna evforija. Obstajajo pač tisti, ki so podlegli prenapihnjenim in nerealnim utvaram, da se bosta kaj kmalu cedila med in mleko, pa tudi tisti – teh je veliko več –, ki dobro vedo, da v kratkem gotovo ne bo velikih sprememb. EU pač ne deluje tako. Počasi, postopoma, korak za korakom, pa se bo spremenilo še veliko, menijo in gredo naprej proti 2. juliju, 5. avgustu, letu 2020 …

Južno sosedo čaka še en velik izziv. Dojeti bo morala, da ni največja v Evropi niti najbogatejša, je le ena od 28 članic velike unije, soočanje z resnico pa zanjo nemalokrat ni lahek proces. Tako kot ni bil lahek proces rojstva samostojne Hrvaške in navsezadnje pot od oktobra pred dvanajstimi leti, ko sta EU in Hrvaška podpisali sporazum o stabilizaciji in približevanju, kar je pravzaprav pomenilo »nakup« vozovnice za pot v EU z datumom: 1. 7. 2013.