Huligani osemdesetih oziroma otroci sovjetske dekadence

Sovjetsko dekadenco je v 90. letih zamenjala dekadenca subkulturnega gibanja. Glavni pankerji so postali 
novi bogataši.

ned, 21.08.2011, 15:00

V Rusiji se spominjajo 20. obletnice neuspelega puča, s katerim je trdo jedro Komunistične partije poskušalo ustaviti reforme zadnjega sovjetskega voditelja Mihaila Gorbačova, ki so znane kot glasnost in perestrojka. Sovjetsko zvezo so poskušali ohraniti takšno, kot je bila, a je tudi zaradi njihove zarote že čez pet mesecev razpadla. Namesto zastave s srpom in kladivom je na Kremlju zaplapolala ruska trobojnica: »Mislil sem, da imam halucinacije. Verjel sem, da bo Sovjetska zveza trajala večno,« se spominja Eduard Ratnikov, izdajatelj zbornika z naslovom Huligani osemdesetih, ki vsebuje kar 36 intervjujev in 800 osebnih fotografij protagonistov sovjetskih subkulturnih gibanj, ki so spremembe zahtevali že pred prihodom Gorbačova. »To je ogromen družinski album z ulic prestolnice. Ulica je pomenila vse. Bila je glavni teater. Ker ni bilo interneta in telefonov, je mesto živelo od govoric. Pomembne informacije so se širile prek najbolj modnih ljudi,« se časov sovjetske dekadence spominja avtor zbornika Miša Buster. Pri rosnih petnajstih letih je tudi sam postal huligan.

Ne džins, ampak usnje 
na Rdečem trgu

Sovjetska zveza bo razpadla, ko se bodo na Rdečem trgu pojavili mladi ljudje v džinsu, je na vrhuncu hladne vojne izjavil Zbigniew Brzezinski, svetovalec za nacionalno varnost pri nekdanjem ameriškem predsedniku Jimmyju Carterju. Zaradi te izjave je začela sovjetska oblast še bolj goreče preganjati modno oblečene mlade ljudi, ti pa so v znamenje protesta razvili poseben performans – v svoji najbolj vpadljivi izvedbi so se poskušali pretihotapiti prav v srce sovjetske oblasti. Z nesovjetsko estetiko in načinom življenja so se uprli ideološkemu in kulturnemu zastoju imperija, ki je zapadal v vse večja protislovja. »Leta 1988 sem na Rdečem trgu videl prve bajkerje. Niso bili v džinsu, ampak v usnju,« je Buster sarkastičen na račun ameriškega »političnega mita«, ki je med letoma 1984 in 1987 spodbudil pravi lov na pripadnike sovjetskih subkultur. »To je bil največji mladinski festival v zgodovini neposlušnosti. Ta se je odražala skozi umetnost, glasbo, modo. Bili smo prvi sovjetski državljani, ki smo bili svobodni,« se spominja mladih let. Takrat je skupaj s somišljeniki brskal po tržnicah, kjer so prodajali starinska oblačila, broške in kravate, ki so jih meščani še iz predrevolucionarnih časov hranili v komodah. Nostalgično modo so dopolnjevali z lastnimi kreacijami in s svojim videzom razbijali sovjetsko monotonost.

Z nastopom perestrojke, ki je prinesla reforme sovjetskega gospodarstva, in politiko glasnosti so ulice Moskve in še bolj živahnega Leningrada (zdajšnjega Sankt Peterburga), ki je bil tudi središče subkulturnega gibanja, preplavili bajkerji, metalci, brejkerji, pankerji, rokerji, rokabiliji, psihobiliji ter njihovi predhodniki »stiljagi«, ki so se v Sovjetski zvezi pojavili kmalu po koncu druge svetovne vojne. Poslušali so džez in posnemali ameriške zglede. Sive sovjetske ulice so kar naenkrat zaživele v novih barvah. »Bili smo romantiki, polni entuziazma. Želeli smo si sprememb, kar smo poskušali doseči skozi eksplozijo umetnosti, emocij in romantičnega huliganstva. Ljudje so preprosto hoteli, da se nekaj spremeni, niso pa vedeli, kaj natančno,« je Buster odločno zanikal, da so si želeli razpada Sovjetske zveze. Tudi tisti, ki so dejansko imeli takšen motiv, po njegovem mnenju to zdaj globoko obžalujejo: »Subkulture so postale nekakšno lepilo, ki je povezalo vse željne sprememb; umetniško srenjo, v manjši meri pa tudi inteligenco, ki je nasprotovala politični nesvobodi in zato postala disidentska.« Prepričan je, da so intelektualci v socializmu uživali večjo podporo in spoštovanje kot zdaj, »imeli pa so tudi določeno mero svobode in samizdat, s pomočjo katerega so lahko objavljali vse, kar so želeli«.

»Po okostenelem Andropovu je prišel Gorbačov, ki nam je rekel: 'Dali smo vam svobodo. Izkoristite jo!' To je bilo obdobje velike evforije, upanja in pričakovanja. Nenadoma je bilo vse mogoče. Po letu 1989 se je zgodilo veliko koncertov, srečanj, potem pa je bilo kar naenkrat vsega konec. Stari svet je zamenjal novi, v katerem vse temelji na denarju. To ni to, o čemer smo sanjali,« je Ratnikov opisal trenutek streznitve. Nekdanji ruski predsednik in zdajšnji premier Vladimir Putin je razpad Sovjetske zveze označil za »največjo geopolitično katastrofo 20. stoletja« in po zadnji javnomnenjski raziskavi centra Wziom mu pritrjuje kar 25 odstotkov ruskih državljanov.

V Moskvo krasno, 
prestolnico klobasno!

Gorbačov, ki ga imenujejo tudi grobar Sovjetske zveze, zaradi česar v domovini ni najbolj priljubljen, je ob obletnici puča priznal, da se je razpad zgodil tudi zaradi prepoznih demokratičnih in slabo zastavljenih gospodarskih reform, ki so na koncu pripeljale do velikega pomanjkanja in posledičnega nezadovoljstva. »Leta 1988 na policah trgovin ni bilo ničesar. Za prebivalce velesile, kakršna je bila Sovjetska zveza, je bil velik psihološki šok, da v glavnem mestu ni bilo osnovnih izdelkov in da so se pred trgovinami vile dolge vrste. Klobase je bilo mogoče kupiti samo v Moskvi in vsi so se zato zgrinjali sem. Omenjena folklora je bila zelo ponižujoča. Obstajal je celo pregovor, ki pravi: Moskva je rdeča prestolnica klobas!,« Buster pomanjkanje označi kot glavnega krivca za propad sovjetskega imperija. Po njegovem bi se stvari iztekle drugače, če bi ljudem že v 70. letih omogočili odpiranje malih podjetij in svobodno menjavo valut, kar bi preprečilo črnoborzijanstvo, zaradi katerega se je družba vse bolj razslojevala. »Ljudem so govorili, da je vse dobro, da je treba graditi komunizem, oni pa so gledali naokoli in videl, da imajo eni več, drugi manj, kar se je pojavilo že v 70. letih. Na začetku 80. let so v javnost pricurljali tudi veliki korupcijski škandali v vrstah komunistične nomenklature, kar nas je prav tako dražilo.«

Z ilegalnim biznisom so se ukvarjali tudi številni pripadniki subkultur, ki so preprodajali ilegalne glasbene plošče, izdelane na Madžarskem in v nekdanji Jugoslaviji, od koder so v Sovjetsko zvezo prihajali tudi bedži priljubljenih glasbenih skupin, izjemno cenjeni pa so bili tudi jugoslovanska kozmetika, pohištvo in obutev. Za jugoslovansko so vsi imeli tudi kultno nemško revijo za mladostnike Bravo, ki je navdihovala številne otroke perestrojke. »Jugoslavija je bila v očeh sovjetske mladine precej bolj privlačna kot Sovjetska zveza. Tja so jih pošiljali na dopust in videli so razliko.« Po Busterju so bili tuja glasba, revije in znanci glavni vir informacij. Ne glede na to so bili več kot zgolj plagiatorji: »Bilo je ogromno fantazije in unikatni smo bili v tem, da smo razvijali novi sovjetski slog. Čeprav smo živeli za železno zaveso, so se vse subkulture pri nas pojavile sočasno kot v tujini, nekatere pa celo prej. Naši rokerji na lahkih motorjih so bili leta 1988 videti povsem enako kot ulični dirkači v Londonu leta 1960, čeprav o njih niso vedeli nič. Naši so svoj slog oblikovali na podlagi pomanjkanja, londonski na podlagi izobilja.« Britanski pankerji so se borili proti kapitalizmu, ruski proti komunistični nomenklaturi, družbeni nepravičnosti in »sivi uniformiranosti sovjetskega človeka«. Marginalci so se sporazumevali v svojem slengu, ki ga je sestavljalo precej popačenih tujih besed; Nemce so imenovali Bundes, Jugoslovane pa Južok.

Glavni pankerji so postali 
novi ruski bogataši

Sovjetsko dekadenco je v 90. letih zamenjala dekadenca subkulturnega gibanja. Nekomformiste so začeli izganjati iz skvotov, na njihovih mestih pa so zrasle bleščeče poslovne zgradbe. Moskva je izgubila svoj obraz in pristna komunikacija je izginila, je nostalgičen Buster: »Ne gre za nostalgijo po Sovjetski zvezi, ampak po odnosih med ljudmi. V družbi je najpomembnejša komunikacija in zelo slabo je, če ne obstaja. V Sovjetski zvezi je prevladovala vaška kultura. Sedeli smo v kuhinji in se pogovarjali. Subkulture so temeljile na ulični komunikaciji, ki je bila na visoki ravni, kar je bilo za mlade ljudi zelo vabljivo. Razrednega snobizma ni bilo. Mesta so bila zgrajena tako, da so intelektualci živeli skupaj z delavci s podeželja. Nihče ni nikomur ničesar zavidal, kar je bil velik plus, in s tem je povezano veliko nostalgije.«

Razočaran je nad padanjem kulture bivanja, kar se je po njegovem zgodilo, ker je veliko Moskovčanov emigriralo v tujino, v mestu pa se je naselilo veliko emigrantov, zaradi katerih so domorodci »prisiljeni živeti kot v getu«. Za enega redkih normalnih prostorov označi moskovski center sodobne umetnosti Vinzavod, kjer Buster preživi večino časa in kjer je nastal tudi ta pogovor. V njem je krivdo za degradacijo Moskve pripisal tudi novim ruskim bogatašem: »Zelo smešna zgodba je povezana z odprtjem prvega butika italijanskega modnega oblikovalca Giannija Versaceja. Vsi so takoj kupili njegov jopič malinove barve. Začeli so se oblačiti kot klovni in nosili so idiotske ure. Bili so kot karikature. Novi ruski bogataši so postali glavni pankerji, kar smo bili nekoč mi.«

Med novimi ruskimi bogataši je tudi nekaj njegovih soborcev, večina pa se ni znašla v novih razmerah. Ob srečanju vzhoda in zahoda so množično umirali zaradi drog, alkohola in bolezni, kot sta hepatitis in aids, na katere niso bili pripravljeni. »Bili smo romantiki, novi romantiki. Ko je prišlo do prerazporeditve lastnine, ki se je zgodila preko kriminalnih združb, so se mnogi izgubili. Niso se znašli, saj denar v Sovjetski zvezi ni pomenil nič. Živeli smo kot v sanatoriju, počitniškem domu. Bili smo naivni sovjetski ljudje. Skrbeli so za nas, nas varovali in ni nam bilo treba razmišljati. Sovjetska zveza je bila udoben zapor. Ko so odprli vrata, je nastal kaos. Veliko ljudi se ni znašlo, saj niso bili adaptirani,« je žrtvam tranzicije v zborniku namenil posebno poglavje.

»Naše srce zahteva spremembe, naše oči zahtevajo spremembe, so v našem smehu, v naših solzah, utripajo v naših venah,« je preminula ruska rokovska legenda Viktor Coj prepeval v nič manj kultnem filmu Assa, ki govori o ljubezni mladega glasbenika in mlade gangsterjeve ljubice. Ta film in njegova skupina Kino sta postala simbol generacije, ki je zrasla na krilih perestrojke. O lepšem življenju so sanjarili tudi ob zvokih skupin, kot so Zvuki Mu, Nautilus Pompilus, E. S. T., Akvarium …

»V 90. letih so hoteli vse skupaj komercializirati in vse je propadlo. Nihče ni vedel, kaj početi z denarjem. Pravzaprav so se ga bali, zato se je izgubilo tudi veliko glasbenikov. Nekomformiste je zelo težko institucionalizirati,« je Buster sodobno Rusijo označil za diktaturo popularne kulture. Sam ji ni podlegel in trenutno pripravlja zbornik o sovjetski alternativni modi, o kateri je pred kratkim pripravil razstavo v moskovskem centru sodobne umetnosti Garage. Njegova lastnica je Daša Žukova, spremljevalka ruskega naftnega oligarha Romana Abramoviča. »Bogati Rusi živijo kot Nezemljani. Lahko si zgradijo svoj otok, vendar jim zato ne bo nič manj dolgčas. Super, da mu je ostalo vsaj nekaj romantike,« je zadovoljen, da so njihovi interesi sovpadli. Dodaja, da med njim in Abramovičem ni psiholoških razlik – oba sta otroka sovjetske dekadence!

Prijavi sovražni govor