Ideje in ječanje dreves

Morda ljudje mislijo, da ni pravi trenutek za metafore. Za umetnost. Časi so mračni in neumni. Ampak prav zato potrebujemo umetnost, da še bolj dramatično opiše mrak in neumnost okoli nas. In da v tej temi poišče žarke magičnega, lepega in človeškega.

Umetnost je ogledalo, nekaj, kar premakne naše misli in čustva, kar ruši pravila in tabuje. Provokacija. Prst v oko. Žal so ekscesi in škandali, ki so bili včasih del umetnikovega življenja in njegove poetike, saj so z njimi raztreščili vsakdanje blazirane misli ljudi, v sodobnem času postali privilegij pop ikon in zdolgočasenih bogatašev. Umetnost nas morda premalo vabi na dvoboj in nam preveč trosi komplimente.

In vendar nas, tista dobra, uči čustvovati in sočustvovati. Umetnost je spomin, ki je drugačen od zgodovine, zaradi nje se sprašujemo, kdo smo in kam gremo. Umetnosti nikoli ne delim na visoko in popularno, ampak le na dobro ali slabo, na dolgočasno in živo. Še Susan Sontag, velika intelektualna ikona, je dejala, da se ni ločila zato, ker je brala knjige o etiki, ampak zato, ker je ljubila rokenrol. »Zaradi glasbe Billa Haleyja in Chucka Berryja sem se odločila, da se bom ločila, postala svobodna, zapustila akademski svet in začela novo življenje.« Kar priča o tem, da umetnost spreminja.

Kot pravi indijska pisateljica in aktivistka Arundhati Roy, žal besede, kot sta napredek in razvoj, danes povezujemo le z ekonomijo; nič več ne razmišljamo, da se znajo razvijati in spreminjati tudi modrost, čustvovanje, medčloveški odnosi. Še beseda svoboda ima samo potrošniški pomen; svobodni smo le toliko, kolikor si lahko kupimo, kar si želimo.

Živimo v času kroničnega pomanjkanja idej. Politika nima vizije. Strategije vlade o prihodnosti so birokratske floskule; papirnati zmaj, ki se vrti v krogu in žre svoj rep. Država se obnaša kot podjetje: krči stroške, meri učinkovitost, ukinja javno dobro, dela to, kar ji govori Evropa. V takšnem mišljenju ni prostora za kreativnost.

Vendar obstajajo področja, ki so valilnice idej, a žal ostajajo na margini politične pozornosti. Na videz so nepomembna. V času krize so videti kot nepotrebno razkošje. To so znanost, umetnost in skrb za okolje. Prejšnji vladi sta se slednji zdeli nekaj tako minornega, da je ukinila tako ministrstvo za okolje (ki dejansko ni imelo veliko opraviti z ekologijo, saj je bilo ujetnik energetskih lobijev in prekupčevalcev z zemljišči) kot ministrstvo za kulturo. Gre za področja, ki ne ustvarjajo takojšnjega dobička, niso tržna, učinkovita, praktična. Imajo pa največ opraviti z vizijo, s pogledom v prihodnost, s solidarnostjo in motijo udobje etabliranih smislov.

Ekologija je recimo skrb za zanamce, način življenja, novo politično prepričanje, ni le stvar trenutnega pohlepa in morala bi biti pomemben del razvojne politike. Zdaj ko lahko le nemočno opazujemo podiranje ledenih dreves, vasi in mesta brez elektrike, odrezane od sveta, je jasno: podnebna katastrofa je realnost. Življenje bomo morali, če želimo preživeti, spremeniti. In za to bomo morali imeti ideje. Začeti iz nič. Podpirati inovacije, počasne misli spremeniti v dinamične miselne vzorce, aktivirati emocionalno inteligenco in tako ustvariti nova orodja, ki bodo izzvala in spremenila stare in zakoreninjene načine bivanja in delovanja. Če delaš to, kar vedno delaš, boš vedno naredil enako.

Kultura namreč ni nič drugega kot evolucija idej. Zbirka človeških navad, modrosti in spretnosti, ki se prenašajo iz roda v rod. Kultura je sistem posnemanja; ljudje znamo oceniti, kaj počnejo drugi, in kopiramo najboljše primere. Kot pravijo evolucionarni psihologi, se kultura na spremembe hitreje prilagodi kot naši geni, zato je pomemben del našega preživetja.

A ideje morajo vedno od nekod priti. Nekdo jih mora ustvariti. Muza, inspiracija, talent, pamet, čustvo, atmosfera ... Nova ideja je mreža ljudi, mreža želje po spremembi. V možganih je ideja nova mreža nevronov.

Pred kratkim sem v časopisu brala zgodbo. Na Kitajskem je bila znanstvena fantastika nekoč prepovedana, potem pa so jo oblastniki nenadoma dovolili. Zakaj? Kot je dejal eden od politikov, so Kitajci odlični rokodelci, če jim kdo prinese načrt, bodo to odlično zgradili, sestavili ali sprojektirali – tisto, česar nimajo, je inovativnost, to, kar jim najbolj manjka, je domišljija. Kitajci so zato v silicijevo dolino poslali delegacijo in tamkajšnje znanstvenike in inovatorje vprašali, kako nastajajo njihove ideje. Njihovi odgovori so bili sicer različni, vsi pa so imeli eno skupno točko; kot otroci in najstniki so brali znanstveno fantastiko. Urili so domišljijo, si predstavljali drugačne svetove.

V časih stopljene politike, obupanih ljudi, pobeglih risov in glasnega ječanja poledenelih dreves si je nekako treba predstavljati prihodnost. Čeprav so trenutne podobe Slovenije žal videti, kot da bi bile del znanstvenofantastičnega filma.