Igor Masten: Nacionalni interes je bankrotiral finančno, moralno in intelektualno

Pogovor z ekonomistom, profesorjem na ljubljanski ekonomski fakulteti in razrešenim nadzornikom NLB.

sob, 14.07.2012, 09:00
»Če se priklopimo na rešilno pipo pomoči, se od te pomoči zlepa ne bomo odklopili. Tako bomo dokončno dobili podobo šibkega posojilojemalca na mednarodnih trgih. Te stigme se Slovenija ne bi znebila še leta, zato se moramo temu vsekakor izogniti. Za razliko od Španije imamo še vedno možnost rekapitalizacije bančnega sistema s sodelovanjem tujih zasebnih virov.«

Tudi v NLB, tako kot se je zgodilo v Hypu, računamo na whistleblowerja, žvižgača iz vrst dobro obveščenih, ki bo pomagal razjasniti škodljive posle, pojasnjuje Igor Masten (37), profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti in razrešeni nadzornik NLB. Levica in desnica pri nas krasno kohabitirata, ko gre za denar. Logika je ista za tajkune, gradbince ali cerkvene finančne podvige.

Pravite, da je slovenski nacionalni interes bankrotiral. Zakaj?

Na začetku leta 2009 sem napisal, da je bankrotiral finančno. Nacionalni interes se je utelešal v gradnji gospodarskih stebrov z napačnim načinom financiranja. Brez kapitala in z zadolževanjem v tujini prek bank. V krizi se je to sesulo kot hišica iz kart in Slovenija ima nadpovprečno zadolženo gospodarstvo. Danes lahko dodam, da je ideja nacionalnega interesa bankrotirala še etično in moralno. Večina nosilcev ideje v gospodarstvu je namreč v kazenskih postopkih. Ideja je bankrotirala tudi intelektualno. Ustvarili naj bi nosilce gospodarskega razvoja, naše suverenosti. V četrtem letu krize razvoja ni, gospodarsko suverenost pa lahko zaradi nesposobnosti reševanja težav kmalu izgubimo. Vse, kar lahko slišimo od glasnikov nacionalnega interesa, je pripisovanje krivde za nastale razmere izmišljenemu zunanjemu sovražniku neoliberalizmu.

Zaradi bankrotiranega nacionalnega interesa, ki se je prelil v slabe bilance bank, se zdaj špekulira, ali bo Slovenija zaprosila za pomoč iz evropskih reševalnih skladov. Premier Janša in minister Šušteršič pojasnjujeta, da trenutno take pomoči ne potrebujemo. Se strinjate?

Da za pomoč ni treba zaprositi, je očitno. O tem je veliko govora, ker ob tej tematiki marsikdo zatrepeta. Smo pa še v položaju, ko se moramo tekoče zadolževati za potrebe javnih financ in vire finančnega sistema in z našo neaktivnostjo upnikom dajemo vedno nove razloge za nezaupanje. V položaju, ko so na finančnih trgih ekstremne stopnje nezaupanja v državne dolžnike, se lahko zgodi, da Sloveniji enostavno ne bo uspelo refinancirati relativno zmernih zneskov obveznic. Druga stvar je, da iz evropskih kriznih skladov dobimo premostitveno pomoč. Če se priklopimo na rešilno pipo pomoči, se od te pomoči zlepa ne bomo odklopili. Tako bomo dokončno dobili podobo šibkega posojilojemalca na mednarodnih trgih. Te stigme se Slovenija ne bi znebila še leta, zato se moramo temu vsekakor izogniti. Za razliko od Španije imamo še vedno možnost rekapitalizacije bančnega sistema s sodelovanjem tujih zasebnih virov. Te majhne možnosti ne smemo zapraviti.

Slabih posojil v naših bankah je vsaj za šest milijard evrov, od tega približno polovica v NLB. Kako komentirate te številke?

Problem slabih posojil je akuten v domačih bankah, saj te v primerjavi s tujimi lepega dela tveganj niso mogle prenesti na svoje matere v tujino. Šest milijard evrov je spodnja meja slabih posojil in polovica tega je v NLB. Je pa NLB oblikovala več kot polovico rezervacij za slaba posojila in zato je problem drugje lahko še hujši. Zanimivo vprašanje je, zakaj nas šele zdaj, leta 2012, ta številka tako šokira. Ta slaba posojila so nastala v letih 2006, 2007 in v prvih treh četrtletjih leta 2008. Ko smo v NLB delali analizo odobravanja posojil, ki so danes deležna največjih slabitev in odpisov, smo videli, da so bila skoraj vsa sklenjena v tistem obdobju. Drugo zanimivo vpra šanje je, zakaj Slovenija, ko je kriza nastala, ni hitro priznala razsežnosti slabih terjatev in jih ni aktivno reševala? S kolegoma Sašem Polancem in Jožetom P. Damijanom sem že februarja 2009 predlagal ustanovitev slabe banke. Tedaj sem napisal, da ustanovitve slabe banke ne bo ravno zato, ker bi priznanje slabih posojil pomenilo tudi priznanje napak, ki so nastale z udejanjanjem koncepta nacionalnega interesa. Politična in gospodarska elita bi morali priznati svoje napake in ponuditi rešitev. Izbrali smo drugačno pot, japonski sistem mečkanja s slabimi terjatvami v bankah, ki je gospodarsko-političnim spregam omogočil, da so poskušale ekspropriirati premoženje, ki se ga je še dalo. Mnoge prisilne poravnave so tedaj postale prevladujoč način reševanja finančnih težav podjetij, ki je bil pogosto le odlog do kasnejšega stečaja – samo zato, da si je menedžment kupil leto dni časa za razpolaganje s premoženjem. Vse to so bili procesi zlorab premoženja upnikov, predvsem bank. Več kot šest milijard evrov slabih terjatev v bankah po dobrih treh letih krize v polnem razmahu pomeni, da imamo zombijevski bančni sistem.

Omenili ste, da so bili skoraj vsi sporni posojilni posli v NLB (in drugih bankah) odobreni v letih 2006, 2007 in do konca septembra 2008. V tem času je NLB vodil Marjan Kramar, v upravi sta bila za poslovanje z velikimi podjetji izmenično pristojna Matej Narat in Alojz Slavko Jamnik, za upravljanje tveganj je bil pristojen Claude Deroose iz KBC. Nadzorni svet NLB sta v tem času vodila Žiga Lavrič in Igor Marinšek. Širše vzeto je bil finančni minister Andrej Bajuk, premier Janez Janša, guvernerja BS pa Mitja Gaspari in Marko Kranjec. Kdo od teh gospodov ni naredil domače naloge?

Nihče od teh gospodov ni naredil domače naloge, čeprav je jasno, da je glavna odgovornost za škodo v bankah na strani poslovodstev. Naj pojasnim, zakaj. V našem duhu tiščanja glave v pesek se je velikokrat govorilo, da je pri nas finančna kriza uvožena iz Amerike. V slovenskem finančnem sistemu ni bilo velike izpostavljenosti ameriškemu hipotekarnemu trgu. Pri nas je šlo za klasične kreditne posle. Upravljanje tveganj pri klasičnih kreditnih poslih ni nekaj, kar bi morale naše banke izumljati na novo. V teh treh letih, kar sem sedel v nadzornem svetu NLB, sem videl, da tudi v bankah ni bilo dovolj znanja in ga ni. Upravljanje tveganj je na psu. Ni kulture pravočasnega odkrivanja napak in poročanja organom. Zaradi prikrivanja se težave odkrivajo prepozno. Gospodje, ki so to vodili, so enostavno zanemarjali vse te elemente, na katerih naj bi temeljilo bančništvo. Iskali so način, kako se izogniti nadzoru. Zakaj je toliko težav pri lizingu? Lizing družbe so bile ohlapneje regulirane s strani Banke Slovenije. Poslovodstveni organi banke so namenoma vodili posle prek lizinga, da bi se izognili nadzoru. Zakaj je problem izpostav v Frankfurtu in Švici? To sta namerna obvoda mimo slovenskega regulatorja na Balkan, kjer so se dogajale največje nepravilnosti in oškodovanja premoženja banke. Gledano v celoti, so NLB, NKBM in Abanka največji dokaz škodljivosti državnega lastništva in gospodarsko-političnih navez.

Koliko so h krahu slovenskega državnega bančništva poleg bankirjev in politikov prispevali finančni holdingi (Istrabenz, Pivovarna Laško, Merkur) in tajkuni, propadli gradbinci (SCT, Vegrad, Primorje itd.) in koliko cerkev prek katastrofalno vodenih poslov mariborske škofije?

Pri vseh gre za skupen princip, čeprav jih lahko ločimo sektorsko, ideološko ali politično. V ozadju so imeli ljudje skupen interes, pridobivanje finančnih koristi. Pri denarju se lahko desnica in levica v Sloveniji zelo hitro sporazumeta. Konkretno pri NLB ste imeli, kot ste omenili, krasno sožitje uprave, nastavljene v levih časih, in desne vlade. Pri denarju so hitro našli razmere za kohabitacijo. Način je bil pa vedno enak. Recimo finančni holdingi so bili močno začinjeni s to zgodbo o nacionalnem interesu z oblikovanjem velikih stebrov. Ti so imeli eksplicitno podporo politike. Gradbeni posli so bili fenomen, pri katerem je bila lupina, gradbeno podjetje, namenjena izvajanju spornih poslov. Vsa ta podjetja so zdaj v bankrotu, uprave pa v nobenem primeru niso delovale v korist družbe. Pri kupčevanju z zemljišči se je denar prelival v centre v tujini s pomanjkljivim finančnim nadzorom na račune povezanih oseb. Škofija je zelo podobna zadeva in sodi v segment holdingov: skušali so oblikovati gospodarski steber, ki bi bil pod patronatom desne politične opcije, a je nato propadel podobno kot vsi drugi. Imeli so prevelik finančni vzvod in slab menedžment. Klasičen primer je Bine Kordež, ki je na enem izmed blogov, ko je odgovarjal na očitke, da je svojo družbo zavozil, zapisal: To je res, zašli smo v težave, a podjetje je še vedno večje kot takrat, ko sem ga prevzel. Pozabil je na eno stvar, to je vrednost družbe, ki je negativna. Menedžerji so v povezavi s politiki gradili svoje imperije, politika jih je povzdigovala kot slovenske šampione, na koncu pa smo dobili bankrotirane družbe brez vrednosti. Jasno je, da se ta gnila slika gospodarstva zrcali v bilancah bank.

Ko že omenjate gospoda Kordeža: on in gospodje Igor Bavčar, Boško Šrot ali Mirko Krašo vec imajo skupno točko: vsi trdijo, da so za propad njihovih projektov krive banke.

To je čisti izgovor in absolutno ni res. Pri nas ima oseba kapitalista ali podjetnika zelo negativno konotacijo. Prepričan sem, da vsaj tri četrtine slovenskih staršev otrokom govori o podjetnikih kot o lopovih. Krivda je na strani teh in podobnih gospodov. Ti gospodje bi kot kapitalisti morali prevzeti odgovornost za tveganje svojega poslovanja, pa tega niso sposobni. V končni fazi smo ustvarili elito, ki je bila absolutno napačna, stavili smo na popolnoma napačne konje. Nekdo, ki trdi, da je vzel kratkoročni kredit za prevzem podjetja, ker so ga tako spodbujali na banki, je enostavno zanič gospodar.

Vlada zdaj načrtuje čiščenje bank s prenosom slabih posojil na holding SDH. Je to dobra zamisel?

Kot rečeno: slabo banko sem s kolegoma predlagal že prej. Zdaj se vsi izključno iz kozmetičnih razlogov izogibajo poimenovanju 'slaba banka'. Če bi temu zdaj rekli slaba banka, bi to pomenilo, da smo jo naredili prepozno. Če bi jo naredili leta 2009, ko ni bilo krize državnih obveznic, bi lahko Slovenija poceni izdala obveznice in bi imeli sladke skrbi, kako financirati slabo banko. Danes jo sicer lahko naredimo, a bo to zaradi znanih težav – ker ne moremo najti financerja kapitalskega vložka v banko in nas veže tudi proračun – bistveno težje, po bistveno višjih cenah in v manjšem obsegu. Na enovit, sistematičen način bi lahko te naložbe upravljali že tri leta in se ne bi pretvarjali, da razsežnost problema ni taka, kot je. Toda ocena BS je tedaj bila, da je delež slabih posojil pri nas zanemarljiv. Razvojni minister Gaspari je poudarjal, da bo slaba banka breme za davkoplačevalce, kar je sicer res, a to se je tako in tako zgodilo tudi brez nje. In ko bo prišlo do prenosa slabih terjatev, bomo imeli isti problem, samo oškodovanje je zdaj bistveno večje. Upravljavca SDH bi morali dobiti na mednarodnem tenderju, če bo to slovenska svetovalna družba, toliko bolje. Slovencev doma in na tujem je toliko, da to lahko naredimo tudi s slovenskim znanjem, nikakor pa ne smemo pripustiti zraven lokalnih finančnih mešetarjev. Največja težava pri prenosu terjatev iz bank na SDH, ki se lahko zgodi, je, da se ne bodo prenašala le resnično slaba in neprodajljiva podjetja, ki so v bankah največji problem, pri njih pa je učinek slabe banke lahko največji. Prenašale bi se tudi terjatve do podjetij, ki so delujoča in prodajljiva, a sodijo v skupino slovenskega nacionalnega interesa, njihove delnice pa imajo v lasti banke. Tako bi se prek holdinga ohranil vpliv politike v teh družbah.

Imate v mislih Mercator in Pivovarno Laško?

Da, oba, pa še kaj. Psihološko se ta nacija in njeni voditelji niso sposobni odreči temu mamonu in zamižati, to bo tako vabilo, da bodo vsi skočili. Interes politike za nadzor bank in podjetij je še vedno velik. V glavah tistih, ki so snovali nacionalni interes, je tako razmišljanje: imeli smo dobre namene, pa so nam jo tujci s krizo zagodli in zdaj nimamo več denarja. Zdaj v ustanovitvi holdinga in slabe banke vidijo zadnjo možnost zagotovitve vplivanja v podjetjih, ne da bi vanja investirali.

Prejšnji teden je odstopila Dagmar Komar, predsednica uprave AUKN, napoveduje se interpelacija proti finančnemu ministru Janezu Šušteršiču. Kako to komentirate?

Institucija, kot je AUKN, je nedvomno potrebna za izboljšanje ravni korporativnega upravljanja v državi. Problem pri podjetjih, ki so delno ali v celoti v državni lasti, je vmešavanje politike, ki ima drugačne interese od poslovnih. Taki instituciji je treba podeliti visoko stopnjo neodvisnosti in AUKN je bila podeljena visoka stopnja neodvisnosti.

Pa je bila res neodvisna?

Na čelu takih institucij morajo biti osebe s sistemom etičnih in moralnih vrednot, da lahko izkažejo odgovornost javnosti in instituciji podelijo kredibilnost. Na primeru AUKN je vodstvo, kar zadeva odgovorno obnašanje do javnosti, pogrnilo na celi črti. Tudi zato so vse politične stranke v predvolilni kampanji, razen SD, ki jo je ustanovila, želele AUKN ukiniti. To je bila ostra zaušnica vodstvu te institucije, ki bi takrat v zaščito kredibilnosti institucije moralo odstopiti. Odstop gospe Komar zato prihaja prepozno, reakcija drugih dveh članov uprave pa je to institucijo še dodatno onečastila. Očitki finančnemu ministru Šušteršiču se izvajajo prek tiskovnih konferenc in bo treba še počakati na papirje, eden izmed resnih očitkov je bil tisti o polomu v primeru dokapitalizacije NLB. Toda do fiaska je prišlo že prej. Spomladi 2011 je BS od NLB zahtevala, naj zagotovi enako kapitalsko ustreznost do 31. decembra 2011, kot jo je zdaj zahtevala evropska bančna agencija – z dokapitalizacijo, da ne bi bilo radikalnega krčenja aktive NLB. Tu bi morala oba največja lastnika, država in KBC, odigrati svojo vlogo, najprej seveda država, ki jo je zastopal AUKN. Iskanje investitorjev zahteva pripravo finančnih in pravnih podlag ter scenarijev po znanih mednarodnih postopkih. Ko je februarja letos prišla nova vlada, nič od tega ni bilo narejeno in na dlani je, da je to rezultat neaktivnosti AUKN. 'Misija nemogoče' je bilo v štirih mesecih dobiti zasebne investitorje v NLB, potem ko se je leto dni ta proces dejansko oviralo. Zato je Šušteršiču in vladi težko naprtiti krivdo za takšno odločitev KBC. Rok je bil izjemno kratek. Osebno mi manjka le ena stvar: Njihova absolutna prioriteta je bila, da bi našli zasebnega investitorja za NLB, kar je prav. Vendar so obstajala tveganja, da se to izjalovi, in se tudi je. Država je ponovno sama stopila na isto mesto, kjer bi moral biti zasebni lastnik. Reševanje bank, če naj bo do davkoplačevalcev pravično, mora potekati tako, da država vplača lastniški kapital po najnižji možni ceni. Tako razvodenijo lastniški deleži zasebnih lastnikov in izgubijo tisto, kar so v banki imeli, tudi možnost upravljanja. To je do davkoplačevalcev najmanj krivično. Zdaj so na skupščini potrdili določene cene, KBC pa je svojo odločitev sporočila šele kasneje. Skupščina je že potrdila, po katerih cenah naj bi država vplačala, zato je bila razvodenitev lastniških upravičenj KBC in drugih zasebnih delničarjev v NLB premajhna. To ni bilo pravično do slovenskih davkoplačevalcev, saj očitno edini nosimo tveganje pokritja slabih posojil. Država bi morala vplačati po evro ali cent za delnico, s čimer bi nastala velika in primerna razvodenitev lastniških deležev zasebnih lastnikov. Le tako, ob kasnejši prodaji svojega deleža, dobi država maksimalen izplen.

Kaj bi morali zdaj storiti z NLB?

Vedno mora biti absolutna prioriteta dobiti zasebnega lastnika. Največja škoda je bila storjena spomladi 2008, ko je država vplačala delnice NLB po ceni 334 evrov. Potem je država vplačala delnice še po 116 evrov, ker je pri tem vztrajal prejšnji finančni minister. Zdaj banke kotirajo pri 10 do 20 odstotkih knjigovodske vrednosti, kar pomeni, da je država vlekla nespametne poteze. Vnaprej moramo gledati, da ne bo spet slabega scenarija za davkoplačevalce, in z vso resnostjo poiskati zasebnega tujega investitorja.

Dobro, toda očitno bo zdaj treba najprej očistiti bilanco NLB.

Bolje pozno kot nikoli. Pri tem je ponovno treba gledati na davkoplačevalce. Ne pozabite, da so v banki še vedno zasebni lastniki. Če že ni bilo zadostne razvodenitve njihovih lastniških deležev ob dokapitalizaciji, mora nastati delitev bremen ob prenosu slabih terjatev. Ne more spet samo država zagotavljati financiranja. Kakršnakoli histerija z dezinformacijami, kot se je zgodila ob zadnjem pismu članov uprave AUKN ...

... o tihem prevzemu NLB s strani KBC ...

Da, zaradi takih neumnosti se nam v tujini smejejo, investitorji pa se nas ogibajo. Ko gremo kasneje do predstavnikov tujih finančnih institucij – vsi berejo klipinge iz Slovenije in vedo, kaj se dogaja –, se država dobesedno ponižuje pred tujimi institucijami. Tega nam res ni treba, saj nismo v taki ekonomski situaciji, da bi se morali poniževati.

Kako varni so prihranki državljanov v bankah, ki so pred čiščenjem bilanc?

Kot sem rekel, večina slabih posojil je nastala v letih 2006, 2007 in 2008. Takrat so banke imele premalo kapitala. Vendar tega takrat niso ugotovili niti regulatorji niti menedžment. Če kdaj, bi takrat moralo biti varčevalce strah za prihranke v bankah. Danes so kapitalski količniki bank bistveno višji, kot so bili takrat, so na rekordnih ravneh. Tudi rezervacij za slaba posojila je zdaj neprimerno več, ker so slaba posojila priznana. Naš bančni sistem je ustrezno likviden. Toda če bi širše v Evropi, v državah PIGS, nastala bančna panika, je vprašanje, kako bi se odzvali ljudje v Sloveniji, če bi videli, da v Trstu množično dvigajo prihranke iz bank. So pa načrti ukrepanja pripravljeni, saj je naval na grške banke že bil, tako da bo zagotovljena ustrezna likvidnost, ki bo poskrbela, da se bo panika pomirila. Paničarjenje nima smisla, a ljudje se tako odzovemo. Pri jamstvu bančnih vlog je vse v glavi: če verjamemo, da je sistem ustrezno zasnovan, tudi je ustrezno zasnovan. Če pa izgubimo zaupanje, ni institucije in ekonomske sile, ki bi vse to rešila. Ekstremne reakcije ne koristijo nikomur.

Na skupščini NLB 27. junija sta država in KBC razrešila vas in druge nadzornike NLB. Ali to razumete kot nezaupnico, po tem, ko je banka tretje leto zapored opažala izgubo?

To je definitivno nezaupnica. Slišal sem, da naj bi to bila higiena glede na rezultate banke. Ob tem ne razumem, zakaj so bili razrešeni samo slovenski člani. Jasno je, da so poslovodstveni organi odgovorni za rezultate in od te odgovornosti nihče od nas ne beži. Lahko smo povsem mirni, če bodo naše delo preverjali. V banki smo skupaj z upravo vpeljali manjkajoče postopke z vidika upravljanja tveganj, ki jih prej ni bilo. Naredili smo vzdržni plan finančnega prestrukturiranja bančne skupine, če bo ta strategija dobila podporo lastnikov, ki je doslej ni dobila. Sicer pa vsaka oblast kadruje po svoje in ima pravico, saj zastopa lastnika. To so napravili tudi v NLB.

Z zdajšnjima premierom Janšo in ministrom Šušteršičem ste stari sodelavci iz nekdanjega odbora za reforme. Ste se z njima razšli?

(smeh) S premierom sem se srečal trikrat v življenju, zadnjič leta 2006. Ministra Šušteršiča pa res dobro poznam, sva dobra kolega in prijatelja. Ne vem, zakaj bi on, pri odločanju, da bo zamenjal ves nadzorni svet NLB, puščal prijatelja noter. Če bi to odločitev sprejel kot načelno, bi sebe spravil v težave (smeh).

Kar zadeva nove nadzornike NLB, ki so vas zamenjali, je minister pred kratkim povedal, da je njihova vrlina, da niso del nekega omrežja. Kako vidite vsa ta omrežja in lobije, ki pletejo niti v slovenski ekonomiji?

Ekonomsko-politične sprege so ta omrežja, ki stoodstotno obstajajo. To je modus vivendi Slovenije. Na podobnih principih delujejo tudi v času te vlade. So škodljive, ker preprečujejo, da bi položaje v gospodarstvu, vsaj tam, kjer je vpletena država, zasedli ljudje na podlagi svojih zaslug in sposobnosti. Zato sem bolj kot kdaj prej prepričan, da je državno lastništvo pri nas izredno škodljivo za razvoj. Kot vidite, pri vseh novih članih nadzornih svetov mediji najprej poročajo, katerim strankam pripadajo. To je katastrofa, s tem smo dosegli absolutno dno.

Seveda, tudi nekateri novi nadzorni sveti državnih bank (SID, NKBM) spominjajo na politbiro strank vladajoče koalicije.

Večine teh ljudi ne poznam in namesto imena in kaj je kdo naredil zdaj v medijih pišejo, da je ta in ta iz te stranke. Tudi pri novih nadzornikih NLB poznam le dva, eden je moj sošolec, in vem, da sta profesionalca. Za vse druge se špekulira, iz katere politične stranke so se nam prikazali. To je začetna stigma, ki so jo tem ljudem takoj dali. Tudi če bodo delali profesionalno, se bodo vsi vprašali, po čigavem naročilu to počnejo.

Kandidirali ste za viceguvernerja BS leta 2010, pa vas predsednik Türk kljub strokovnim referencam ni predlagal. Ste se kdaj počutili izigranega od kakega omrežja, glede na to, da vam lepijo etiketo neoliberalca?

Tedaj me je predlagalo devetnajst profesorjev in doktorjev ekonomije iz Slovenije in tujine, kar jemljem kot priznanje svojemu delu. Vendar sem očitno kandidiral z neželenim neoliberalnim omrežjem (smeh).

Vas zdaj mika, da bi postali svetovalec vlade ali centralne banke?

V teh razmerah niti eno niti drugo. Kot član strokovne komisije ustavne komisije sem pomagal pri pripravi predloga zapisa fiskalnega pravila v ustavo. Z Banko Slovenije nikoli ni bilo resnih stikov, saj ta svojega raziskovalnega dela ne integrira z akademijo, kot je to v navadi drugod.

Če evrska unija razpade na dva dela, z odcepitvijo Nemčije in drugih držav trdega jedra – kje bi se znašla Slovenija?

Slovenija ima žal relativno majhne možnosti biti v trdem jedru, če se bomo obnašali tako kot doslej. Zdaj imamo vse možnosti, da sprejmemo nekaj ukrepov in pokažemo, da smo kredibilen partner. Naš javni dolg zdaj znaša 50 odstotkov BDP in vsem lahko jasno rečemo, da slovenski davkoplačevalci nismo pripravljeni, zaradi nekaterih težav drugih držav, priti v položaj, ko bomo na polovico našega dolga plačevali že za 30 odstotkov BDP dolga nekoga drugega. Lahko sprejmemo odločitve, ki so v našo korist, kot je fiskalno pravilo, in pokažemo, da imamo odslej resen odnos do upravljanja naših javnih financ. Lahko drugače pristopamo k našemu bančnemu sistemu in ga prihodnje leto kapitalsko okrepimo. Tako da NLB in NKBM ne bomo več videli kot razvojnih bank Slovenije, pač pa kot mednarodne bančne skupine s sedežem v Sloveniji, ki poslujejo na trdnih poslovnih načelih. To možnost imamo in smo jo imeli tudi leta 2009 ali 2010, ko se je začela zgodba o francosko-nemškem vlaku. Zdaj imamo le še nemški vlak. Naredili smo veliko, da bi se vkrcali na drugi vlak, tisti za Atene. Zdaj je vse na premieru in finančnem ministru, onadva imata škarje in platno.

Kako ste zadovoljni z ekonomsko politiko vlade in za mnoge kontroverznim zakonom o uravnoteženju javnih financ?

Zame je kontroverzen, ker na področju socialnega dialoga nismo prišli nikamor. Naš koncept socialne države še vedno ni redefiniran. Sindikati so popustili le zato, ker je situacija res huda. To so storili tudi drugi sindikati po Evropi in bi naši sindikati res izpadli nori, če ne bi pristali na to. A pristali niso na nič kaj radikalnega. V osnovi smo zato rešili le malo in isti problemi se bodo ponovili. Proračunski cilji so pravi in dosegljivi, ker je razsežnost problema pri nas relativno majhna. Problem je, da jih bo vlada dosegla s prevelikim krčenjem razvojnih komponent proračuna. Vseeno: če poteze ministrstva za finance primerjam s prejšnjim finančnim ministrom Križaničem, ki je s svojim načinom vodenja javnih financ naredil izjemno veliko škodo slovenskemu gospodarstvu, imamo zdaj z ministrom Šušteršičem premik v pozitivno smer. Ali bo to res trajen premik, za zdaj težko rečem.

Financial Times se je razpisal, da bi lahko kriza evroobmočja trajala celih dvajset let, saj se države ne morejo poenotiti glede bančne unije in evrskih obveznic. Se strinjate?

V čem je problem bančne unije? To je izpostavila skupina 160 nemško govorečih ekonomistov, med katerimi so tudi moji kolegi in prijatelji. Z nemškega vidika se to kaže kot problem, da bi davkoplačevalci stabilnih držav, kot jih oni imenujejo, jamčili za bremena premožnih imetnikov obveznic bank v nestabilnih državah. S tem se absolutno strinjam. Kot slovenski davkoplačevalec si ne želim, da bi se znotraj te bančne unije krilo izgube, ki bi jih morali nositi lastniki obveznic Abanke, NKBM, UniCredita, Deutsche Bank, NLB, kogarkoli že. Teh 160 nemških ekonomistov bi moralo le počakati kak teden, da bi to pismo poslali v podpis še v druge države, s čimer bi vse skupaj zvenelo manj nemško in bolj kot poziv dela stroke k večji pravičnosti pri reševanju teh težav. Problem je, da vse to lahko vodi v trenja in obdobje nestabilnosti, ki lahko resnično traja še dvajset let. Evropa je zdaj resnično na preizkušnji.

V Sloveniji smo se slepili, da bomo pri evropski komisiji dobili kakšen odpustek, ker da je NLB vendarle sistemsko pomembna banka v članici evroobmočja.

To so bili naši upi brez vsake podlage, ki kažejo tudi našo ignoranco do resnosti tega postopka. Eni so mislili, da se bomo že nekako dogovorili. Če so že to mislili, bi se morali na to resno pripraviti. Leta 2010 so vsi skakali v zrak od veselja, češ, evropska komisija je dovolila dokapitalizacijo NLB, nihče pa se ni zavedal, da temu sledi resen postopek zaradi izkrivljanja konkurence.

Ste bili kot nadzornik NLB izpostavljeni pritiskom omrežij, recimo, da odobrite kak kredit, denimo za Stožice, po neekonomskih merilih?

Ti pritiski so, omrežja delujejo. Vendar to ni vplivalo na odločitve. Uprava NLB je za banko izposlovala boljše pogoje za projekt, ki je bil finančno zgrešen od začetka, in ga je pričela predhodna uprava. Stožice so bile piknik v primerjavi s tistim, kar je bilo okrog Mercatorja.

Je bila politično preprečena prodaja Mercatorja za vas najtežja preizkušnja?

Da, čeprav zame še najmanj. Predsednik uprave Božo Jašovič, na primer, je takrat odstopil. To je bil grob in medijsko dobro orkestriran poseg politike in interesnih skupin v upravljanje banke, ki je preprečil uresničevanje s strani vlade potrjene strategije NLB. Neverjetno, koliko ljudi, ki sicer javno prisegajo na dobre prakse korporativnega upravljanja, je na zelo neprimeren način delovalo ravno nasprotno. Banki je bila povzročena škoda v obliki nižjega kapitala in višje izpostavljenosti tveganjem, katere račun smo dobili zdaj, ko je bilo treba do konca junija izpolniti zahteve Evropske bančne agencije.

Kakšen scenosled predvidevate za NLB?

Glede na to, da je finančni minister izrekel nezaupanje upravi in bivšemu nadzornemu svetu, mora priti do zamenjave uprave. A dokler ni lastnika – upravo bi moral postaviti novi lastnik –, smo v fazi začasne rešitve. Ne predstavljam si resnega bančnika, ki bi bil pripravljen prevzeti vodenje mednarodne bančne skupine za eno leto.

Bo KBC ostala v NLB?

Po mojem mnenju ne, KBC bo izstopila, ker je tako zavezana evropski komisiji, obenem jih obravnavamo kot sovražnike.

Okostnjakov v omarah je bilo čedalje več, vsak teden je padel kak nov, naj bo v Sarajevu, Beogradu, pri domačih gradbincih. Kako ste to doživljali kot nadzornik?

Najprej sem bil šokiran, da je lahko vodstvo banke sistematično sprejemalo tako škodljive odločitve. Drugi šok je bila reakcija zaposlenih. Zaradi prikrivanja se je delala škoda zaradi zapoznelega ukrepanja. Vsakdo, ki je problem soustvarjal, je mislil, da je majhen reševalec Slovenije, najbolj informiran in najbolj poklican, da problem reši. Dejstvo pa je, da so skušali le prikrivati lastne napake.

Zato zdaj napeto čakamo na izsledke forenzične preiskave.

Smo država, v kateri mora preiskovanec v forenzični preiskavi dati soglasje k preiskavi. V nekem primeru, kjer je nastalo izjemno visoko oškodovanje banke, je bila draga forenzična preiskava narejena s strani iste družbe, ki je delala forenzično preiskavo v primeru Hypa. Tudi pri Hypu ne bi nič odkrili, če ne bi imeli žvižgača, whistleblowerja. V tem primeru naš zakon ščiti tiste, ki so banko oškodovali. Čeprav je revizija jasno ugotovila škodo, se odgovornih ne sme preiskati. To je absurdno. Res imamo butasto napisane zakone, zato ne bo epiloga in je vse zaklinjanje politike, da bodo poiskali tiste, katerih podpisi so na kreditnih pogodbah, ena sama farsa. Zato tudi v NLB upamo na žvižgača. Precej postopkov je banka sprožila interno – ljudje so bili že odpuščeni – in eksterno. Upam, da bodo svoje dodali še kriminalisti.

Kaj si torej obetate od skrbnega pregleda NLB?

Končnih rezultatov ne poznam, ker pa se je pregled začel, ko sem bil še nadzornik, ni primerno, da ga komentiram. Bi pa povedal naslednje. Politika iz skrbnega pregleda, v katerem je bilo pregledanih več kot 90 odstotkov portfelja, dela farso v škodo banki in državi. Člani vlade, za katere mednarodni investitorji vedo, da imajo dostop do informacij, za lastno politično promocijo govorijo o nesmiselnosti skrbnega pregleda. S tem tujini sporočajo, da je največja finančna institucija še vedno v velikih težavah, skrbni pregled pa ni bil koristen. Tragično je, da se ti ljudje sploh ne zavedajo posledic svojega početja. Visoki pribitki na dolg države so tako logična posledica. In še bodo. Saj če ne znamo brzdati niti lastnih jezikov, kaj si mednarodna skupnost lahko misli šele o naši sposobnosti reševanja težav.

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se

Komentarji

Prikaži: starejši prej
3 komentarji
mirko1

Že kot majhen otrok sem poslušal svoje starše in druge odrasle ljudi govorit "prekleta država". Potem v osnovi šoli, učitelji niso ravno preklinjali, ampak o državi nič kaj lepega. Kritike so se nadaljevale v srednji šoli in na faksu s strani profesorjev. In kako lahko potem ti isti ljudje pričakujejo od mene spoštovanje do države, oziroma pravil v tej državi ?!!!

14. julij 2012, ob 12:54:13
cla

"Nacionalni interes je bankrotiral finančno, moralno in intelektualno "

Kratko, jasno in točno! Je pa res, da bi nekateri še naprej fural zadeve po starem.

14. julij 2012, ob 10:42:09
Fajhten

Kaj in kako ste prfoksi poučevali bodoče menežerje? Pod krinko Ni so Vaši študentje državo izropali. Kar nekaj NI je v rokah naših bivših bratov, ki smo jih v bistvu podcenjevali.... Naučili ste generacijo banditov, ki so narodu ukradli ponos, imetje in tudi na zdravje gre to....

14. julij 2012, ob 09:59:30
3 komentarji
Stran: <|1|>
Prikaži: starejši prej
nova
mobilna
aplikacija
stara aplikacija bo delovala samo še
mobilne trgovine
no