Internacionalizem v pasteh nacionalizmov

Profesorica zgodovine je avtorica odmevnih knjig o internacionalizmu. Z nacionalizmi se globalnih problemov po njeno ne rešuje.

sob, 14.06.2014, 06:00

Rojena je v Melbournu. Je hči slovenskih staršev, ki so se v Avstralijo odselili iz Primorske. Zdaj je že pet let članica Avstralske akademije za humanistične vede. Doslej je objavila vrsto publikacij in knjig. Med drugim tudi knjigo o tržaškem vprašanju z naslovom The Problem of Trieste and the Italo-Yugoslav Border.

Internacionalizem je vse bolj iz mode. V ospredje znova prihaja nacionalno in z njim kajpak tudi nacionalizmi, ki so logičen produkt vse hujše ekonomske krize in po mnenju mnogih najboljši recept za spopad s problemi. A vedno ni bilo tako. Svet je bil še do nedavna veliko bolj vpet v internacionalizem. In prav bi bilo, da se v krizi znova vrne k njemu. Kajti globalne probleme je mogoče učinkovito reševati le na mednarodni ravni in nikakor ne z nacionalizmi. Tako razmišlja Glenda Sluga, profesorica zgodovine na univerzi v Sydneyju, avtorica izjemno odmevne knjige Internationalism in the Age of Nationalism, ki je lani izšla v ZDA.

Ideja o tem, kaj je pravzaprav mednarodno, je v svetu prisotna kar dolgo. Prvi je o njej že tam okrog leta 1780 govoril angleški filozof Jeremy Bentham.

Benthama v resnici štejejo za izumitelja besede international. Kot filozof je skrbno opazoval, kaj se dogaja okrog njega in v vsej angleški družbi. Britanija je kot pomorska in gospodarska velesila trgovala z dobršnim delom sveta. Trgovina je torej že takrat postala mednarodna. A z besedo international Bentham ni mislil le na trgovino in na blago, ki je odhajalo čez meje, ampak tudi na zakone, ki so že takrat urejali odnose s suvereni v soseščini in niso veljali zgolj znotraj države. Ko so se rojevale Združene države Amerike, so njeni očetje napisali deklaracijo o neodvisnosti. Ta je bila namenjena tudi mednarodni skupnosti, kajti politične legitimitete in avtoritete ni, če ti tega ne prizna tudi mednarodna skupnost.

Ta novi internacionalizem je takrat zanimal tudi Immanuela Kanta, ki pa je govoril predvsem o kozmopolitizmu.

In o tem, kako najbolje urediti odnose med narodi v prid permanentnega miru. Kant je bil prepričan, da se bodo narodi prej ali slej združili v nekakšno federacijo ali v univerzalno kozmopolitsko državo. Svet je že takrat postajal vse manjši, ljudje so bili vse bliže drug drugemu. Filozofi so opisovali in poskušali razlagati to intimnost odnosov med ljudmi in kraji. Nacionalno je že takrat postajalo pomemben politični pojem, ki je presegal meje lokalnega. Šlo je za večjo in bolj intimno povezano politično skupnost, na nacionalni in mednarodni ravni.

Nekdanji ameriški predsednik Woodrow Wilson, ki je bil tudi glavni arhitekt Lige narodov, je govoril, da je nacionalno v bistvu prvi korak do mednarodnega.

Prav v tem je bistvo. Njegov učitelj je bil Herbert Baxter Adams, za katerega je bil narod zgolj stopnja v evoluciji človeške družbe na poti do svetovne države. Takrat se je veliko govorilo o (biološki) evoluciji, ki je postala pomembna metafora tudi v političnem besednjaku. Ideja razvoja je bila pohod od manjšega k večjemu. Wilson je federalizem Združenih držav videl kot nekakšen model za politično združevanje tudi drugih skupnosti. Tako je že takrat denimo govoril o Združenih državah Evrope. A ob tem ni nikoli razmišljal, da bi mednarodno lahko izbrisalo ali poteptalo nacionalno. V mislih je imel predvsem močnejše utrjevanje nacionalnega v mednarodnem.

Ideja o Združenih državah Evrope je v javnosti krožila že v 19. stoletju. O njej je denimo govoril Giuseppe Garibaldi, heroj italijanskega Risorgimenta. To je bila zagotovo revolucionarna ideja za tiste čase?

Garibaldi je leta 1867 postal predsednik novoustanovljene Mednarodne lige za mir in svobodo, ki je nastala v Ženevi in je izdajala svoj časnik z naslovom États-Unis d'Europe ali Združene države Evrope. O podobnih združevalnih procesih je kakšna tri desetletja pred njim govoril tudi Giuseppe Mazzini, takrat iz izgnanstva v Angliji. Znani britanski poet Alfred Tennyson je denimo že leta 1835 koval stihe o »ljudskem parlamentu«. In povezovali so se tudi delavci. V prvi in drugi Internacionali, ki je imela tudi svojo himno. Na take stvari javnost kar pozablja in stroka tudi.

Toda veliki preobrat v smer internacionalizma se je v bistvu zgodil v začetku 20. stoletja, na prelomu stoletij.

Ideja o novem internacionalizmu se je oblikovala že ob koncu 19. stoletja, ko je začelo nastajati tudi mednarodno pravo. Takrat je bilo ustanovljenih kar nekaj mednarodnih in transnacionalnih organizacij, ki jih vsi poznamo in ki delujejo še danes. Med njimi denimo Mednarodni Rdeči križ, Mednarodna poštna zveza, Mednarodna zveza za mere, YMCA. Zdi se, da je večina sveta že kar pozabila na interparlamentarno unijo, ki je prav tako nastala na prelomu stoletij in obstaja še danes.

Ustanovil jo je Norvežan Christian Lange!

Prvo zasedanje je bilo leta 1899 na Norveškem. Udeležili so se ga predvsem parlamentarci iz zahodne in severne Evrope, zavezani razvoju mednarodnih pravil za sodelovanje med liberalnimi demokracijami. Lange je bil prepričan, da sta nacionalno in mednarodno v svojem bistvu popolnoma kompatibilna. Vlade takšnim povezavam niso nasprotovale. Prej narobe, saj so ustrezale njihovim agendam. Marsikje so jih razumeli kot nekakšna stranska vrata do oblasti. In sprejemala jih je tudi javnost, kot del nove politične, socialne in kulturne scene takratnega sveta.

V prejšnjem stoletju je v naš besednjak vstopil tudi globalizem. Besedo globalizacija naj bi med prvimi uporabil Philippe de Seynes, intelektualni velikan, kot so mu pravili, takrat eden najvišjih uradnikov v Združenih narodih.

Ne vem, ali je bil Seynes res prvi, ki je uporabil to besedo, toda po letu 1970 so jo v resnici začeli ponavljati prav povsod. Svet je postal globalen tudi zaradi tehnologije. Prek televizijskih ekranov in kasneje računalnikov je svet začel sam prihajati v naše dnevne sobe. Mednarodne organizacije so se globalizirale. Tudi birokrati so začeli uporabljati termine, kot so globalna skupnost, globalizacija.

Gre pri mednarodnem in globalnem za isto stvar?

Ko govorimo o globalizmu in globalizaciji, mislimo zlasti na ekonomijo, finance, trg, kapital. Internacionalizem označuje predvsem politične, kulturne in socialne vezi med državami, organizacijami, posamezniki.

Toda prva prava velika mednarodna organizacija je bila vendarle šele Liga narodov, ki je nastala po prvi svetovni vojni.

Bila je prva medvladna organizacija, ki je prevzela nase upravljanje sveta. Toda na prvem mestu so bili vendarle še vedno narodi in države. Mednarodna skupnost je bila nekako v drugem planu, morda tudi zato ni imela toliko moči. Postala je nekakšno shajališče in stičišče imperijev. Širila in branila je predvsem njihove interese.

In bila je predvsem »bela« organizacija. Liga držav z belopoltim prebivalstvom?

V glavnem. Toda bile so tudi neevropske države. Liberija, Egipt, Abesinija, Haiti. Haitski delegat Dantès Bellegarde je bil denimo izjemen govornik in je izza govorniškega odra pogosto opozarjal na izkoriščanje in nasilje nad prebivalstvom v kolonijah. Toda glavno besedo so vendarle imele predvsem imperialne države, razen v prvi svetovni vojni poražene Nemčije.

To razmerje se je po drugi svetovni vojni, v Organizaciji združenih narodov, potem kar precej spremenilo.

Precej politikov, ki so delali že v Ligi narodov, je nadaljevalo delo v Združenih narodih. Tudi ti so ohranili suverenost nacionalnih držav kot nedotakljivo svetinjo. Nihče ni imel pravice intervenirati v notranje zadeve posamezne države članice ali poteptati njeno ozemeljsko celovitost. Zaradi dekolonizacije se je struktura Združenih narodov, ki so nekdanjim kolonijam pomagali v tem procesu, v resnici dramatično spremenila. Velikim državam to ni bilo všeč. Združeni narodi, zlasti generalna skupščina, so postali organizacija, kjer so mnoge nove, mlade države končno dobile svoj glas. In vse so to pravico s pridom uporabljale. Tudi zato so velike države tam v sedemdesetih letih začele tožiti, da so Združeni narodi postali nekakšna tribuna tretjega sveta.

So se zbale novih članic iz Afrike in Azije?

Nekaj podobnega se je v manjši meri dogajalo že v Ligi narodov, zato je ta še vedno zelo zanimiva za raziskovalce. Čeprav so imele države z belopoltim prebivalstvom v Ligi veliko večino, je občasno kljub temu prihajalo do konflikta interesov. Mnoge kolonije, pa nevladne organizacije ali ženska združenja, ki niso imele glasu v svoji državi, so začutile, da je Liga narodov prostor, kamor lahko pridejo s svojim sporočilom. S peticijami. To seveda ni vedno delovalo. Toda velike države so pogosto morale popustiti tovrstnim željam in pritiskom in so morale dati priložnost tistim, ki jih prej ni bilo slišati. To se je dogajalo že v Ligi narodov, še odločneje pa potem seveda v Združenih narodih.

Zlasti Britanija se je pogosto pritoževala zaradi kritik na svoj račun in je odločno zavračala kakršne koli mednarodne inšpekcije, ki so hotele preverjati, ali so britanska dejanja v skladu z danimi obljubami.

London so kritizirali predvsem zaradi znašanja nad temnopoltim afriškim prebivalstvom in zaradi kaznovalne politike, ki so jo Britanci izvajali v takratni Tanganjiki in v drugih kolonijah.

Sprva je v Združenih narodih prihajalo do (ideoloških) konfliktov predvsem na liniji Vzhod–Zahod, po dekolonizaciji pa se je polarizacija vse bolj zaostrovala na smeri Sever–Jug.

To drži. V tem kontekstu je še posebej zanimiv primer nekdanje Titove Jugoslavije, predvsem zaradi neuvrščenosti. Skupina neuvrščenih je imela v Združenih narodih veliko večino in s tem tudi precejšnjo moč. Mnoge neuvrščene države so se močno profilirale prav v OZN, toda gibanje je seveda imelo tudi svoje alternativne povezave in mednarodne akcije, kjer je imela Jugoslavija še posebej vidno vlogo.

Je bila v gibanju neuvrščenih bolj aktivna kakor v Združenih narodih?

Bistveno močnejša je bila v gibanju neuvrščenih.

Kako kot zgodovinarka gledate na gibanje neuvrščenih, ki je v tistem času vendarle odigralo svojo vlogo? Kot nekakšno vmesno območje med vzhodnim in zahodnim blokom. Je bilo to po vašem pozitivno gibanje?

Bilo je tudi oportunistično gibanje. Ne glede na cilje in namene ...

Ti so bili v glavnem dobri?

Morda. A je kljub temu vsaka članica imela tudi svoje ambicije, svojo agendo. Vsaka je ponujala nekaj svojega. Celo Švedska je od daleč sodelovala z neuvrščenimi. Gibanja nikakor ni kazalo podcenjevati, predvsem zaradi ogromnega števila glasov v generalni skupščini. Neuvrščeni so zahtevali radikalne ekonomske reforme, novo mednarodno ekonomsko ureditev sveta. In pri tem so bili zelo glasni. Zlasti v generalni skupščini, saj v varnostnem svetu niso imeli besede. Obstaja kar precej zanimivih knjig o tretjem svetu in o fenomenu neuvrščenih. Jugoslavija je v tem gibanju seveda bila nekaj posebnega. Pretrgala je stike s Sovjetsko zvezo, kar je bilo leta 1948 izjemno pogumno dejanje, toda vprašanje je, ali je potem šla v pravo smer.

Ker so Združeni narodi vse bolj postajali organizacija tretjega sveta, kot so se pritoževali v Washingtonu, so bili Američani vedno bolj nezadovoljni z dogajanjem v palači ob East Riverju?

Ker so se stvari sukale drugače, kot so si zamišljali. Organizacija ni šla v smer, kot so si jo oni zamislili. Od tod svarilo ameriškega predsednika Geralda Forda (zamenjal je Richarda Nixona), ki je v svojem nastopu pred generalno skupščino leta 1974 članice posvaril, naj ne podležejo »tiraniji večine«. Z njim so se najbolj strinjali Britanci in Kanadčani, ki so opozarjali, da Združeni narodi niso več »moralna vest sveta«. Predvsem zato, kajpak, ker Američani niso mogli več nadzorovati glasovanja v generalni skupščini ...

Daniel Moynihan, dvanajsti ameriški veleposlanik v OZN, je v sedemdesetih letih izjavil celo, da so Združeni narodi postali »teater absurda«. Zato je Ameriko neprikrito pehal ven iz te organizacije!

Poznavalci pravijo, da je ta izjava odsev kaosa, ki je takrat vladal v organizaciji. V njej je bilo ogromno novih držav. In svet je bil tedaj v resnici popolnoma drugačen, kakor je bil v petdesetih letih. Tisti, ki so ustanavljali Združene narode, jih tedaj ne bi več prepoznali. Po drugi strani pa je do takšnih izjav prihajalo tudi zaradi etničnih in rasnih predsodkov.

V Združenih narodih je dolgo obstajala nekakšna rasna črta, color line, proti kateri se je še posebej odločno boril sociolog in zgodovinar W. E. B. Du Bois, prvi afriški Američan z doktoratom. Trdil je, da je kapitalizem eden glavnih vzrokov rasizma.

V razpravah o ameriški vlogi v Združenih narodih se je bilo seveda težko izogniti ideološkim niansam in oznakam. Američane so pogosto kritizirali, tudi zaradi nenehne obrambe Izraela. Zato sploh ne gre za to, ali je Moynihan imel prav, ko je kritiziral delovanje Združenih narodov. Moynihanove izjave so namreč le en primer tovrstnih napadov na organizacijo. Bili so tudi drugi, ki so še bolj fundamentalno zavračali Združene narode, tudi z rasističnih stališč. Zato je bilo veliko tesnobe okrog tega.

V Združenih narodih je bilo vselej veliko rasizma. Celo Norvežan Trygve Lie, prvi generalni sekretar OZN, je bil po svoje rasist.

Vsi so imeli rasistični pogled na svet. Takšna je bila pač takratna generacija svetovnih politikov.

Rojena v rasizmu?

A so kljub temu vsi razumeli, da je to narobe. Združeni narodi so namreč sprejeli listino proti rasizmu. Ustrezne dokumente o preseganju rasnih razlik je pripravljal tudi Unesco. Julian Huxley, prvi generalni direktor Unesca in brat Aldousa Huxleyja, je bil velik antirasist. Toda razlika med teorijo in prakso je vendarle obstajala. Velike države, nekdanji imperiji, so namreč še vedno prisegali na idejo o superiornosti bele rase, ki so jo sami ustvarili. Njihov rasizem je bil v popolnem nasprotju s poslanstvom Združenih narodov, ki bi jih morali podpirati. In pri tem tudi Trygve Lie ni bil izjema. Nekega dne so se nanj obrnili starši mladega Norvežana, ki se je dobival s temnopolto Edith Jones, uslužbenko v njegovem sekretariatu. Lie jo je pri priči odpustil. Odločitev je preklical šele po tem, ko ga je prepričal njegov namestnik, temnopolti Ralph Bunche, nobelovec za mir. Tovrstno segregacijo je bilo čutiti povsod, tudi pri dodeljevanju stanovanj. In začuda ni prav nihče protestiral proti tovrstnim rasističnim izpadom.

Omenili ste Juliana Huxleyja. Ali drži, da je v poznih štiridesetih letih predlagal, naj bi vrgli atomsko bombo na Grenlandijo in s tem spremenili tamkajšnjo ledeno klimo?

To drži. Verjel je v moč znanosti. Tudi oče je bil znanstvenik in velik podpornik Charlesa Darwina. Prepričan je bil, da znanost lahko dela samo dobre stvari in da lahko popravi ta svet. Atomska eksplozija na Grenlandiji bi dvignila temperaturo in otok bi postal bolj prijazen za kmetijstvo. Za gojenje zelenjave. S tovrstnimi jedrskimi podnebnimi spremembami je prehiteval čas. Toda to, o čemer je Huxley resno razmišljal pred več kot pol stoletja, se danes že dogaja. Zaradi podnebnih sprememb, ki jih povzroča človek s svojim nerazumnim ravnanjem. Čutijo jih na Grenlandiji, na Finskem, na Norveškem ...

In v Sibiriji?

Julian Huxley je imel nore ideje, ki so danes popolnoma nesmiselne. Takrat so bile morda bolj sprejemljive.

Če se vrneva k rasizmu v Združenih narodih: sredi najbolj vročih debat o tej temi je v igro vstopil Edward Said s svojim znamenitim Orientalizmom.

Saidova knjiga je bila napisana v kontekstu tistega časa, ko so se velesile zmrdovale nad tretjim svetom. Ko je Jaser Arafat prišel na oder generalne skupščine s pištolo za pasom in kefijo na glavi. Edward Said je zelo dobro videl, kaj se dogaja v OZN in v mednarodni politiki. Orientalistični pogled na drugačnost je v resnici močno vplival na vse to, kar se je dogajalo v OZN in v svetu. Ali tretji svet res lahko predstavlja ves svet? Ga lahko predstavljajo ZDA, Velika Britanija, Francija ali Kitajska? Razprave o tem, kdo lahko predstavlja svet, so bile popolnoma legitimne. Tretji svet ga ne sme, so govorile velesile. Prav to je vplivalo na pisanje Saidove knjige.

Ti stereotipi o islamu in vseh drugačnih tega sveta so še vedno zelo živi. Čutiti jih je bilo tudi na Balkanu?

Novo življenje so dobili že v devetdesetih letih, krila pa so jim še posebej zrasla po 11. septembru.

Zahod ni hotel rešiti bosanskih muslimanov prav zaradi tovrstnega balkanskega orientalizma?

To drži. Robert Kagan je napisal knjigo Balkan Ghosts. V njej denimo trdi, da je na Balkanu pač tako, da ljudje streljajo drug na drugega. In da tu ni nobene politike.

Ker imajo Balkanci nasilje že v genih?

Ko je Bill Clinton prebral to knjigo, je gotovo rekel, da ni razloga za intervencijo, saj to ne bo spremenilo ljudi. Nihče ni hotel v to vojno. Zahod je bil seveda šokiran nad tem, kar se je dogajalo. Nihče ni pričakoval takšnega razpleta razpadanja Jugoslavije. Da bo ta vojna tako grozljiva. Nihče je ni hotel. Stereotipi pa so se medtem samo še krepili.

Po 11. septembru so bili Združeni narodi popolnoma marginalizirani?

Se strinjam. V devetdesetih letih, po končani hladni vojni, so Združeni narodi doživljali pravo renesanso. Vzhodna ideologija je padla. Konflikta ni bilo več. Vsi so imeli enake ideje, kako postati bogata, liberalna, svobodna družba. Po 11. septembru pa se je začelo obdobje unilateralizma. Sprva so bili vsi na strani Amerike. Ko je krenila v vojne, v Irak in Afganistan, se je javno mnenje začelo spreminjati ... Združene narode je marginaliziral prav tovrstni unilateralizem. Nanje se nihče ne obrača. Ne ko gre za podnebne spremembe, ki so globalne, ne za reševanje ekonomskih zagat, ki so prav tako globalne.

Večina držav se je začela vračati k lokalnim, nacionalnim – in nacionalističnim – rešitvam za te probleme, kar je napaka. Nacionalizem je za mnoge države postal najbolj primeren odgovor na probleme in na sovražnike, ki jih predstavljajo priseljenci, begunci, tujci. Thomas Piketty v svojem Kapitalu opozarja, da je tovrstna ksenofobija posledica vse večje ekonomske neenakosti v svetu, toda hkrati tudi on ne vidi, da je te probleme, to neenakost, v bistvu mogoče reševati le ob pomoči mednarodnih organizacij in inštitucij.

Ob koncu 20. stoletja se je veliko govorilo o internacionalizmu, zdaj pa marsikje prihaja do izbruhov nacionalizma. Kakor da bi nekdo pred časom zamrznil semena nacionalnega in jih zdaj odtajal.

Internacionalizem, ki je zelo zaznamoval 20. stoletje, je vedno jemal s seboj na krov tudi nacionalno. Interese narodov. Zato danes v bistvu ne gre za vračanje k nacionalnemu. Takšne stvari so se vedno dogajale.

Je nacionalno torej nenehno v podzavesti internacionalnega?

Zagotovo. O tem pišem novo knjigo. Že ob koncu 19. stoletja so začeli razlagati, da je nacionalno pravzaprav nenehno znotraj ljudi. Gre tudi za psihološki moment. Za karakter, instinkt ljudi ...

... ki nočejo deliti suverenosti z drugimi?

Ljudje so v svojem bistvu vedno nacionalno usmerjeni. Vsak čuti pripadnost svojemu plemenu. To je ultimativni izraz tribalizma.

Na nemoč Združenih narodov in mednarodne skupnosti nadvse zgovorno opozarja tudi ukrajinska kriza. Gre morda tudi tu za nekakšen spopad med (ruskim) nacionalizmom in mednarodnimi normami?

Ukrajinska kriza dramatično spominja na nekatere druge usodne momente iz evropske zgodovine, ko so bili mednarodni sporazumi in mednarodno pravo podobno grobo odrinjeni nekam na rob. To se dogaja tudi zato, ker je ideja mednarodne skupnosti tako šibka. Še zlasti, če jo primerjamo z devetdesetimi leti, ko je mednarodna skupnost vendarle še zmogla intervenirati na območju nekdanje Jugoslavije. Tudi ko je šlo za Kosovo. Grožnja suverenosti in nedotakljivosti ozemlja je v bistvu najzahtevnejši test koncepta mednarodne skupnosti in internacionalizma, ki prav zaradi že omenjene šibkosti nima pravega odgovora na takšne grožnje.

Vedno se govori le o političnem internacionalizmu. Premalo morda o kulturnem internacionalizmu? Zagovarja ga zlasti zgodovinar Akira Iriye, ki denimo govori o nujnosti izmenjave idej, kultur in ljudi, saj to pomaga ustvarjati svet, drugačen od tistega, ki ga oblikujejo vojaška moč in nacionalni interesi.

To v bistvu počne Unesco. Že v 20. stoletju je začela nastajati ideja o kulturni različici internacionalizma. Mnogi ljudje so mednarodne odnose razumeli kot nekakšno kulturno prakso. Tako kulturo lahko vzgojiš. Unesco je zrasel na tej ideji. Sredi hladne vojne. S pomočjo kulturnega internacionalizma ljudje bolj verjamejo v mednarodno skupnost in v pomen preseganja nacionalne identifikacije. In Unesco še vedno verjame v nujnost kulturne izmenjave mnenj. Nekateri menijo, da tega ne potrebujemo, saj da vsi poznamo drug drugega. To ni res. Poglejte Nemčijo. Vsi so poznali Žide, a so kljub temu postali antisemiti, imeli so holokavst in vojno. Kulturni internacionalizem je ves čas nekakšen temelj idej o pomenu političnih povezav.

So Združeni narodi pravi prostor za tako kulturno sodelovanje?

Ne vem, ali je še kak drug prostor za to. Aprila lani sem obiskala Združene narode, tik preden so lobi za obiskovalce zaprli zaradi temeljite obnove. Za osemnajst mesecev. To je bila imenitna priložnost za zadnji ogled inštitucije, zamrznjene v času. Takrat še ujete v petdeseta leta, v čas Le Corbusiera in Oscarja Niemeyerja, ki sta dala svoj pečat tej impozantni stavbi ob East Riverju. Zgrajeni na Manhattnu, na zemlji, ki so jo ideji internacionalizma takrat podarili Rockefellerji. In lobi je v resnici spominjal na petdeseta leta. Ker je bila stavba dizajnirana takrat, na polovici prejšnjega stoletja. Tam so ženske pletle in prodajale svoje izdelke. Kupil si lahko znamke za pisma, ki jih nihče več ne piše in ne pošilja. Vsi generalni sekretarji doslej so bili moški. Nobene ženske. Kakšna je ta inštitucija? In vsi so bili politično imenovani. Kaj sploh počne Ban Ki Mun? Za koga skrbi tam v svoji udobni pisarni?

Ali sploh še potrebujemo takšne Združene narode, ki (p)ostajajo zgolj nekakšen lieu de mémoire? Kraj za spomine.

Na to vprašanje morajo odgovoriti države članice OZN ... A s čim bi lahko nadomestili Združene narode? Mislim, da bi bil naš svet brez Združenih narodov še bolj mizeren. Še bolj obupan. Na njem bi bilo še več kaosa.

Toda ta organizacija nujno potrebuje reforme?

Tudi o tem je bilo napisanih že veliko knjig. V Združenih narodih bi moralo biti predvsem več žensk.

In kakšne naj bi bile te reforme?

Vsi mislijo, da je mednarodno drugačno od nacionalnega. Toda tako nacionalna kot tudi mednarodna skupnost je sestavljena iz ljudi. In političnih interesov. Danes je celo na nacionalni ravni težko najti ali sestaviti učinkovito, funkcionalno vlado. Poglejte Evropsko unijo! Ljudje so grdo razočarani nad tem, kako deluje Unija. Kje je danes še mogoče najti vlado, ki se ni umazala s korupcijo, vlado, ki zastopa interese vseh, vlado, ki vse svoje državljane jemlje zelo resno? Kje je takšna vlada? Z lučjo jo ne najdete. Zato so ljudje tako razočarani nad politiko. Ta razočaranost je vidna na vseh ravneh. Ne gre torej le za reforme Združenih narodov. Spremeniti je treba tudi politiko na lokalni ravni. Združeni narodi nikoli ne bodo drugačni od držav, ki jih sestavljajo. Korupcijo, birokratizem, nekompetentnost, neodgovornost je treba urediti najprej spodaj. To je odgovor na vaše vprašanje. Spremeniti je torej treba politiko. Na vseh ravneh.

In tudi varnostni svet, ki je v Združenih narodih nekaj posebnega. Le zakaj ima pet članic pravico veta? S čim si je to zaslužila Francija?

Na državni ravni ni takih struktur. Kaj bi se zgodilo, če bi nekdo sklenil, da ima v britanskem parlamentu zgornji dom več pristojnosti kakor spodnji dom? To je treba spremeniti, na vseh ravneh. Doma in v mednarodnih organizacijah.

Profesor Johan Galtung je že pred časom predlagal, da bi morali Združene narode preseliti iz ZDA.

Kam pa? V Ljubljano? Jaz sem za. Takoj dvignem roko. To je lepa in prijazna dežela. Dovolj nevtralna. In skorajda vsi Slovenci govorijo angleško. Pa še nemško povrhu.

Ali bi Slovenec lahko vodil Združene narode?

Kdo je na čelu organizacije, niti ni tako pomembno. Pomemben je proces tega imenovanja. Če bo ta tudi v prihodnje takšen, kot je bil v preteklosti, ko so izbirali politično najbolj prikladnega kandidata, ne glede na njegove vrline, sposobnost in transparentnost, potem je v bistvu vseeno, kdo bo v prihodnje vodil Združene narode. Mednarodne organizacije brez pravih demokratičnih vsebin in transparentnosti bodo vse bolj tonile v nepomembnost. To seveda velja tudi za Združene narode.

Problem današnjega sveta je morda prav politični elitizem. Lep primer za to je Evropska unija, ustvarjena od elit in za elite. Ljudje je tudi zato ne sprejemajo za svojo.

Toda vse politične strukture, na nacionalni in mednarodni ravni, so ustvarile elite. Ki so bolj ali manj populistične. Poglejte italijansko gibanje Pet zvezdic Beppeja Grilla. Ali pa ameriške čajankarje. Pri tem ne gre za boljšo politiko. V vseh strankah in političnih elitah mislijo le na svoje pozicije. Gre za problem politične kulture in manj za mehanizme. Politične kulture ni zlasti v strankah, ki vladajo.

Mora zato več moči dobiti civilna družba?

Vrniti se je treba k Vaclavu Havlu. K češkemu zgledu urejanja stvari. Ta diskurz o politični kulturi je zelo pomemben. Znašli smo se v nekakšnem vakuumu. Zato je treba politično kulturo začeti ustvarjati na novo.

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se