Internet v resnici ni čudežno orožje za rušenje diktatorjev

Pred petimi leti je bil beloruski internetni aktivist Jevgenij Morozov priljubljen gost velikih globalnih konferenc o demokratičnih potencialih novih tehnologij. Poosebljal je vse, kar na divjem evropskem vzhodu tako radi vidijo zahodni mediji in politiki: mladega izobraženca, ki je s spletnimi orodji krepil glasove civilne družbe in jim pomagal rahljati domače avtoritarne režime.

Nato je lani izšla njegova prva knjiga o velikih internetnih zablodah (The Net Delusion: How Not to Liberate The World), v kateri je sistematično, poglavje za poglavjem, razkrival in zanikal nekatere najbolj razširjene internetne mite. Pokazal je, da internet ne prinaša samo pozitivnih učinkov – da ni čudežno orožje za širjenje demokracije in rušenje diktatorjev, da osvobajanje podatkov še ne prinaša odgovornejše politike, da nas elektronsko druženje lahko tudi razdvaja in da se na družabnih omrežjih ne širi samo napredna politika, ampak tudi nacionalizem, rasizem, ksenofobija in režimska propaganda.

Morozov je po izidu knjige postal eden najbolj prepoznavnih kritičnih internetnih mislecev, ki je precej načel dolgoletni idejni monopol priljubljenih tehnoloških publicistov – avtorjev, ki so od začetka devetdesetih let idealistično opisovali globalizirano elektronsko prihodnost. Vendar kljub kritičnosti zavrača očitke, da je tehnofob, nostalgik ali razpihovalec moralne panike, večne spremljevalke družbenih sprememb. Nasprotno. Nove informacijske in komunikacijske tehnologije so zelo močna orodja, ki lahko prinesejo marsikaj dobrega. A le, če jih bomo v takšne namene uporabili – ljudje.

Ko so se aprila 2009 začeli politični protesti v Moldaviji, ste bili eden prvih komentatorjev, ki je dogajanje opisal kot »revolucijo twitter«. Danes ste odločni kritik takšnih poimenovanj. Zakaj taka sprememba?

V tistih letih je bilo navdušenje nad internetom zelo nalezljivo. Mladim se je odpiral svet. V zraku so bile spremembe, civilna družba je na internetu dobila prostor za debato. Demokratična gibanja so se krepila in spletna omrežja so bila del tega dogajanja, saj so povezovala protestnike in mobilizirala ljudi, da so se udeležili protirežimskih protestov. Kot zgodnji internetni praktik sem civilnodružbenim skupinam pomagal vzdrževati družabna omrežja. Veliko sem blogal, organiziral hekerske dogodke in pripravljal internetne konference, na katerih smo se brez kakega predznanja trudili razvijati novomedijske prakse. Opazile so me mednarodne nevladne organizacije, me vabile na predavanja po svetu in mi zaupale številne razvojne projekte. Začel sem sodelovati z Inštitutom za odprto družbo Georgea Sorosa, se preselil v Berlin in pomagal izbirati internetne projekte, ki smo jih podpirali v regiji. Bil sem nekakšen glasnik novih tehnologij, ki je iskreno verjel, da počne nekaj pomembnega. Vendar sem vse bolj spoznaval, da je bilo moje navdušenje preveč idealistično, saj internet v naše postsocialistične družbe ni prinašal samo pozitivnih učinkov.

Ampak?

Poznejše analize domnevnih internetnih revolucij so pokazale, da so imeli novi mediji precej manjšo vlogo pri mobilizaciji protestnikov, saj so dosegle le določene sloje prebivalstva. Internetni demokratični aktivisti so bili razočarani, ko so videli, da čudovite nove tehnologije ne uporabljajo več samo progresivna civilnodružbena gibanja, ampak je internet okrepil tudi nacionalistične, ksenofobne in versko skrajne skupine, ki so na spletu neovirano širile sovražni govor. Hkrati smo internetniki zelo lahkomiselno podcenjevali avtoritarne režime, saj so bili naslednji protesti že zelo okuženi s pripadniki tajne policije, zapori pa so bili polni ljudi, ki so svoja politična stališča neprevidno objavljali na družabnih omrežjih. Vlade so začele internet učinkovito uporabljati kot propagandno orodje – lep primer je kitajska vojska plačanih spletnih propagandistov iz stranke 50 centov – in nameščati napredne tehnologije za množične elektronske prisluhe. A vsega tega nismo hoteli videti.

Aktivisti ali mednarodne organizacije?

Oboji. Med delom v mednarodnih nevladnih organizacijah sem lahko zelo dobro spoznal logiko, po kateri so zahodni donatorji podpirali internetne projekte, ki da so v postsocialistične države prinašali demokracijo. Zahodno razmišljanje zelo dobro povzema znani govor ameriške državne sekretarke Hillary Clinton o svobodi interneta in človekovih pravicah. Njen nastop je bil pred dvema letoma prežet z obljubami, kako bodo ZDA podpirale demokratične tehnologije za prebijanje državne cenzure, z retoriko hladne vojne ter romantičnimi podobami radijskih postaj Voice of America in Radio Free Europe, ki da sta z informacijami uničujoče prebadala železno zaveso. Zgodovina jasno pokaže, da so bile to predvsem fantazije ameriških sovjetologov, saj padca komunizma niso povzročili proameriške radijske postaje, podarjeni fotokopirni stroji in oporečniški samizdat. Vendar so takšne analogije zelo nevarne, če jih uporabljamo namesto argumentov.

Ker vzbujajo prevelika pričakovanja?

Ker vzbujajo napačna pričakovanja in prinašajo škodljive zunanjepolitične odločitve. Se spomnite predstavnika ameriškega zunanjega ministrstva Jareda Cohena?

Vladnega svetovalca za družabna omrežja, ki je med iranskimi protesti leta 2009 prosil vodstvo Twitterja, naj preložijo načrtovana vzdrževalna dela, da ne bodo zmotili iranske revolucije twitter?

Prav njega. Njegovo pismo se mi je zdelo izjemno nespametno, saj je le utrdilo prepričanje nekaterih protiameriških voditeljev, da je internet v resnici orožje za doseganje ameriških zunanjepolitičnih ciljev, kar je mogoče sklepali tudi iz nastopa Clintonove. Zato ni čudno, da so začele iranske, kitajske in druge oblasti zagovarjati lastne zaprte internete, ki bodo varni pred domnevnim ameriškim vplivom – in seveda domačimi oporečniki –, kar bomo zagotovo slišali tudi na decembrskem vrhu informacijske družbe v Dubaju. Vendar širjenje nepremišljenih internetnih obljub ne povečuje samo tveganj za aktiviste, ampak tudi negativno vpliva na razvoj lokalnega tehnološkega podjetništva.

Zakaj?

Med potovanji po baltskih državah sem preživel nekaj časa v Latviji in opazil velike razlike med njihovimi internetnimi skupnostmi in tistimi, ki sem jih poznal doma. Baltske države niso bile tako zanimive za nevladne organizacije, zato se je razvil živahen internetni podjetniški sektor. Zakaj takšna razlika? Ko sem sodeloval pri mednarodnih internetnih projektih, smo imeli vedno enako strategijo: poiskati najbolj zanimive mlade programerje in aktiviste ter jih vključiti v naše programe. S tem smo marsikomu omogočili uspešno kariero in mednarodno prepoznavnost, a smo nevede ustvarili tudi kasto nekakšnih kariernih internetnikov, ki so postali popolnoma odvisni od tujega denarja. Tega denarja je bilo precej, podporniki pa niso imeli nobenega realnega merila, po katerem bi presojali uspešnost financiranih projektov. Zato so poklicni internetniki razvili zelo učinkovite strategije, kako svoje uspehe dokazovati s preštevanjem tvitov, komentarjev, dogodkov ali drugih nesmiselnih meril. Počasi sem spoznaval, da nočem postati takšen karierni internetnik, zato sem se preselil v ZDA in začel pisati knjigo.

Kaj ste hoteli postati? Nekateri kritiki, denimo nizozemski teoretik Gert Loovink, so vam očitali, da ste knjigo The Net Delusion napisali skoraj kot poziv ameriškemu zunanjemu ministrstvu, naj vas najame za svetovalca za internetno politiko.

Marsikoga je zmotilo, da ameriški zunanji politiki namenjam toliko prostora. Vendar se mi je to zdelo potrebno, če sem hotel opozoriti na probleme, ki jih prinaša vera v čudežno internetno reševanje kompleksnih družbenih problemov, ker pač nimate politične volje, vztrajnosti ali intelektualnih kapacitet, ki jih zahteva naporno delo s prebivalci konkretnih družb. Nikoli pa nisem imel namena postati svetovalec State Departmenta, saj ne maram predpisovati posameznikom ali vladam, kaj naj naredijo. To je zelo nevarno početje za vaš intelektualni razvoj, ker vam začnejo materialna odvisnost in politični vplivi predpisovati, kako smete ali si dovolite razmišljati. Predpisovanje rešitev je odlična pot do svetovalnih služb, v katerih vladam prodajate velike obljube ali »strokovno« utemeljujete njihove politične odločitve, a tega nisem hotel početi. Namesto tega sem hotel pokazati, kako prevladujoči načini razmišljanja o tehnologiji vplivajo na konkretne politične odločitve, in kritično premisliti najpogostejše mite o internetu: da širi demokracijo, ruši diktatorje, izravnava družbene razlike, odpravlja fizične razdalje, nas združuje in spodbuja aktivno državljanstvo …

Kanadski politični ekonomist Vincent Mosco je v knjigi The Digital Sublime zapisal, da proti internetnim mitom ne moremo nastopati z razumom in argumenti. Dokler so živi, ohranjajo družbeno in politično moč. Miti o demokratičnih internetnih revolucijah pa so danes zelo živi in se pojavijo ob vsaki večji vstaji ali demonstracijah. Sploh če so navzoči mladi protestniki.

Zakaj so internetni miti tako trdoživi? Ker jih ljudje ne prepoznajo kot mite. Znani francoski antropolog Claude Lévi-Strauss je verjel, da se proti mitom ni mogoče boriti z razumom, vendar nam je tudi pokazal, da miti lahko odmrejo. Miti pa umrejo, ko jih dovolj ljudi prepozna kot mite, zato moje početje verjetno ni čisto nesmiselno (nasmešek). Razbijanje internetnih mitov seveda ni preprosto, ker so sestavljeni iz številnih trdoživih mitov, ki nas spremljajo že iz starogrške tradicije.

Mita o Prometeju, ki je bogovom ukradel tehnologijo ognja in druga znanja ter jih prinesel ljudem, da bi jih razsvetlil?

To je eden izmed prvih mitov o razsvetlitveni moči tehnologije, čeprav stari Grki o tehnologiji še niso razmišljali kot o pomembnem političnem dejavniku, razen morda o vojaški tehnologiji, ki vam je dajala premoč v boju. Družbene utopije, ki temeljijo na znanstvenem napredku, so precej mlajše. Pisanja Francisa Bacona o družbi, ki bi jo upravljali znanstveniki, so vplivala na razsvetljence, za sledenje tehnološkim mitom pa moramo poznati tudi moderniste, francoske socialiste, italijanske konstruktiviste, marksiste in še koga. Če hočete tehnologijo kritično umeščati v današnje politične, gospodarske in družbene tokove, potrebujete zelo široko zgodovinsko in družboslovno razgledanost, saj brez ustreznega znanja težko razumete, zakaj bi morali tehnološke politike uvajati enako premišljeno, argumentirano in kritično, kot se odločamo za povišanje davkov ali spreminjanje zakonov. A tega ne počnemo in namesto tega internetne politike raje naslanjamo na mite, ki jih širijo znani internetni ideologi, kot so Jeff Jarvis, Thomas Friedman, Nicholas Negroponte ali Clay Shirky – čeprav gre za zelo naivne mislece, ki zelo malo vedo o zgodovini, družbi, politiki in vseh drugih področjih, ki so vsaj malo oddaljena od njihovih tehnoloških obzorij.

Razbijanje internetnih mitov vam je prineslo sloves tehnološkega pesimista. Algoritmi knjigarne amazon vašo knjigo priporočajo enaki skupini bralcev kot Plitvine Nicholasa Carra in manifest Jarona Lanierja You Are Not a Gadget, s katerimi ste v preteklosti zelo dejavno polemizirali. Se ne prepoznate v tej skupini?

Ne, res se ne prepoznam v tej skupini. Poskušam biti kritik tehnologije podobno kot literarni kritiki obravnavajo literarna dela. Če bi se omejil zgolj na tehnologijo, kar počnejo številni tehnološki pisci, bi bilo podobno, kot če bi literarno delo razlagal s papirjem in uporabljeno pisavo. Zato ne verjamem v enodimenzionalno razlago tehnoloških fenomenov in se do njih ne morem opredeliti kot pesimist ali optimist. Nove tehnologije uporabljam premišljeno, a nisem tehnološki puščavnik in nisem nostalgično zazrt v neko boljšo preteklost. Trditve Nicholasa Carra, da nas internet poneumlja, ali strašenje, da smo zaradi facebooka bolj osamljeni, mi niso blizu in me tudi intelektualno ne zanimajo.

Prav tako me ne prepričajo kratkovidni tehnološki projekti, kot je razdeljevanje poceni prenosnikov revnim dvanajstletnikom, ker da jim bomo tako pomagali ujeti vrstnike v razvitem svetu – najraje brez dolgotrajnih izobraževalnih in socialnih politik, ki bi morale spremljati takšne projekte. Trenutno pa me najbolj skrbi prepričanje, da je mogoče s tehnološkimi popravki reformirati delovanje liberalnih demokracij.

Mislite na različna prizadevanja, kako z osvobajanjem podatkov in računalniško optimizacijo družbenih procesov ustvariti transparentnejšo in pravičnejšo družbo?

V prihodnji knjigi z delovnim naslovom Silicijeva demokracija hočem prikazati, zakaj je obsedenost z odprto vlado in zahtevami po popolni transparenci v resnici problematična. Na prvi pogled se morda zdi, da lahko transparenca v politiki odpravi hinavščino in jo naredi odgovornejšo, odpravi korupcijo in pomaga iskati neučinkovite javne uslužbence. Vse to so le nove preobleke za stare tehnokratske zamisli, ki jih je zagovarjal zgodnji francoski socialistični teoretik Saint-Simon. Te ideje so bile doslej razmeroma omejene, danes pa so jih posvojili ljudje, ki imajo dovolj moči in vpliva, da lahko z njimi naredijo resno škodo: voditelji velikih internetnih podjetij, njihovi investitorji in osebe, kakršna je Julian Assange.

Politični filozofi so zelo jasno opozorili, da so bile Saint-Simonove ideje nedemokratične. Prepričan sem, da moderna liberalna demokracija že po definiciji potrebuje določeno stopnjo kaotičnosti, neučinkovitosti, dezorganiziranosti in dvoličnih politikov, ki jih hočejo s tehnologijami nenehnega merjenja in nadzora odpraviti novi tehnološki ideologi. Popolna merljivost pa ne bo prinesla samo večjega nadzora, ampak bo omogočila tudi prenašanje človeških moralnih in političnih odločitev na računalniške programe.

Da računalniki ne bodo le priporočali knjig na amazonu, ampak tudi odločali, katero posojilo odobriti ali katero državo napasti?

Na povojnem sojenju nacistom v Nürnbergu smo lahko slišali tudi zagovor, da so nove tehnologije strojne obdelave podatkov in načrtovanja transporta človeškega tovora tako učinkovito razosebile in avtomatizirale delovanje koncentracijskih taborišč, da so njihovi upravitelji izgubili občutek, da številke in preluknjane kartice v resnici odločajo o človeških življenjih.

Tehnologija nas sicer ne more razrešiti odgovornosti za takšna dejanja, saj navsezadnje mi uporabljamo naša orodja, vendar je zgodovinsko opozorilo vseeno zgovorno. Algoritmi že danes ne odločajo samo o posojilih in knjigah na amazonu, ampak upravljajo tudi brezpilotna letala, ki včasih sama odločijo, kdaj izstreliti raketo na domnevno sumljivo vozilo ali osebo. Takšnih odločitev v demokratični družbi ne moremo prepuščati tehnologiji.