Ironične klofute večnih resnic

Ta teden je mojo veliko pozornost pritegnil pogovor z Ahmedom Pašićem, ki ga je za Delo v sredo pripravil kolega Blaž Račič. Že naslov je vbodel v krizno dušo Slovenije: Ko so sovražnik položnice, si je treba pomagati. Pašić, Jeseničan po rojstvu, piše, je s civilnim gibanjem Ejga v komaj petih mesecih pripravil več kot štirideset projektov, od ureditve zanemarjenih otroških igrišč in pleskanja javnih ograj do konkretnih dobrodelnih akcij. Ideja je enostavna, a smela: »Nočemo čakati na konec recesije, ampak v teh časih poskušamo premakniti, kar se da.«

Za kapital, v juriš naprej

V ponedeljek, torek in sredo je Svobodna univerza organizirala tri okrogle mize, namenjene razpravi o predlogu visokošolskega zakona. Razpravljavci so se zelo kritično postavili proti njemu. Ministrstvo so udeleženci pozvali, naj pripravi nov predlog zakona o visokem šolstvu, negativno so se opredelili do dejstva, da so pristojni zavrnili podaljšanje javne razprave, kakor je predlagal senat Univerze v Ljubljani, pa tudi organi dveh drugih univerz. In tako naprej. Za zdaj dokaj neuspešno.

Spremljevalec pogona, ki nekatere bolj načelne strokovne sodelavce in učitelje naše največje univerze opogumlja k uporu zoper komercializacijo javnega visokega šolstva, je študentsko društvo Iskra. To si je za poslanstvo postavilo rešiti ne le široko dostopnost do visokega javnega šolstva, temveč tudi zavarovati humanistične vrednote, ko so se te z izgovorom gospodarske krize znašle na udaru. Študentski aktivisti Iskre so očitno opravili izjemno delo, saj jim je doslej nekako samoumevno naraščajočo komercializacijo na fakultetah uspelo na zavezujoč način postaviti kot velik problem načelne narave. To je študentska podpora tistim, ki svojo akademskost še razumejo kot prispevek k vednosti bolj kot poklon ideologiji ekonomizma.

Pravzaprav so aktivisti Iskre najboljši kompliment profesorjem, ki so jim predavali humanistično in družboslovno vednost o izhodiščni enakosti ljudi, o dimenzijah alienacije (odtujitve), skratka tisto, kar je v razredni teoriji sodilo med temeljne marksistične pojme; ali pa te, ki jih v teoriji filozofske brezinteresnosti utemeljuje meščanska humanistika.

Ironija je popolna. Samodejno se je začelo vzpostavljati levičarstvo v temeljnem pomenu besede in se etično neoporečno postavilo v ogledalo salonskemu levičarstvu uradne naslednice »edine prave« levičarske stranke, ki je dala šolskega ministra in ki je v tranziciji okrog procesov kapitalizacije družbenega premoženja izgubila svojo razredno nedolžnost. Pikalov predlog tega zakona je tak, kot da bi v mnogih rešitvah ustrezal tistemu, ki je nastal v neoliberalistični strategiji ministra Janševe vlade.

Ironične klofute večnih resnic pa prihajajo tudi po desni. Ko se je dr. Ahmed Pašić, prepričan in ponosen zagovornik pravic (in samozavesti) muslimanov pri nas in po svetu, po šestih letih bivanja vrnil iz Singapurja na Jesenice, je natančno vedel, kaj je vrednota socialne države, kaj je dom in kaj je okolje, v katerem si se rodil in rasel. Za to okolje, ki bo tudi okolje njegovih otrok, je pripravljen narediti vse in v tem »vse« vidi bistveno vlogo socialne države, brezplačnega šolstva, brezplačnega javnega zdravstva in tako naprej.

Na vprašanje avtorja teh vrstic, s kakšnim interesom čisti stene mestnih stavb, je odgovoril: »V Singapurju je vse čisto, tudi jaz rad živim v čistem mestu, ne maram grafitov.« V čem je njegova drža nepolitično in, verjamem da, politično neinteresno prehitevanje politične desnice po desni?

Kjer me je rodila moja mati

V Singapurju je, kot pravi, napisal prek 500 prošenj, da je dobil službo. Tam se je poročil z Malezijko. Kot je povedal v pogovoru za Gorenjski glas, se je bilo zaradi krute tržne naravnanosti in tekmovalnosti nemogoče prebiti v akademsko sfero. Še več: »V Singapurju brez službe ne moreš preživeti, saj tam ne poznajo socialne države.« Ni zdravstvenega zavarovanja, plače, za tiste, ki so dobili dobre službe, so v povprečju med 1500 in 1800 evri; otroke vzgajajo varuške iz Indonezije ali Filipinov in so novodobne sužnje, ki delajo za 150 do 180 evrov na mesec.

Kaj »slovenskega« je torej tam pogrešal? »Zrak, gore, starše, brata, sestro, prijatelje, prelepo naravo, brezplačno zdravstvo in šolstvo, zdrav način življenja.« Za porod sina je v Singapurju moral plačati 3500 evrov.

Na Jesenicah, kjer bi rad doživel starost in kjer se je rodil, zdaj organizira ne le dobrodelne, temveč tudi čistilne akcije, urejanje javnih površin, otroških igrišč ipd. Ironija je spet popolna. Neoliberalističnemu besnilu ekonomizma v vsem, kar je veljalo za javno, se je Pašić uprl po metodi od spodaj navzgor, od »zemlje« proti nebu in od »krvi« (po rojstnem kraju) proti skupnosti, skratka v pojmovnih revirjih, ki so veljali za avtohtono desne. Vse čestitke!

Gre za ustvarjalni nesporazum, ki ga v Sloveniji lahko označimo kot prepotrebno dragocenost. Ko levičarji prevzemajo manire desnice in ko desnica ogroža dom, zemljo in vse, za kar so se vzneseno borili Krekovi socialci, študentska levica in muslimanska poštenost rešujejo nacionalni projekt, ki ga je slovenski kardinal imenoval »za čast dežele«. Hkrati so tradicionalno (levi in desni) nacionalisti deželo postavili na ekonomistični bazar, v razprodajo za male denarje ter v kapitalistični kazinó, upajoči na velike profite in na to, da jih spotoma ne bi dohitela pravna država.

Saj se v Sloveniji ne dogaja nič unikatnega. Spomnimo se le na skorajda že patološko kontroverznost koroškega deželnega glavarja Jörga Haiderja, ki je v tričetrtinskem taktu blut und boden ideologije na Koroškem vpeljal špekulativni ekonomizem najbolj neoliberalne vrste in močno ogrozil javne finance ter blaginjo bodočih Korošcev. Opazujemo tudi Berlusconija, ki je te dni dobil sodno prepoved političnega udejstvovanja, in to, kam je pripeljala njegova desničarska ideologija.

Toda vznik študentske levice, ki se odreka svojemu prostemu in študijskemu času, da bi bil med drugim v prihodnje brezplačni študij na javni univerzi dostopen tudi zdaj še nerojenim Slovencem, ni le nataknil rogov salonski levici, temveč tudi desnici in Cerkvi, ki sta vedno (nekorektno) prisegali na geografsko in genetsko avtohtonost slovenskega človeka, zdaj pa sta ga prodali za pokljuško hlodovino in interese poosamosvojitvene jare gospode.

In res. Nekaj humanistično poštenega je v dejstvu, da na koncu slovenski musliman simbolno rešuje humanistične interese Slovenije in njeno čast. Nekaj humanistično poštenega je v tem, da Univerzo rešuje iskra študentov, ki se ne pusti ugasniti ekonomizmu in ki radosti znanja ne razume kot prvo dejanje mezdnih odnosov v kapitalskem procesu alienacije oziroma odtujitve delavca od sadov svojega dela ...

Z revolucijo proti revoluciji

Pravzaprav stvari niso tako zelo zapletene, kot so videti na prvi pogled. Obrnjene vloge bi lahko bile šaljiva igra zgodovine in dialektična učiteljica, ki vednost pelje proti temu, kar je prav, in s prstom kaže na to, kar je narobe. Tako se je v moderni misli izoblikoval pojem zakonitosti in ustavnosti. V obrnjenih vlogah supermodernega časa (vsaj pri nas) pa se kažejo znaki pravega optimizma.

Spomnimo se Badioujeve kritike tedanjega francoskega predsednika Sarkozyja, ko je dejal, da je edina predsednikova orientacija njegova dezorientacija. Težko bi se kot človek časopisa in medijske dejavnosti javno strinjal s Pašićem, ki je dejal, da ne gleda poročil, ker ima vtis, da mediji z vedno novimi slabimi novicami ljudi pripravljajo na skupinski samomor. Ima pa prav, in ni prvi, ki je družbeno histerijo v medijski omaki občutil na tak način.

Sporočilo študentov Iskre je »antisarkozyjevsko«: za pripadnike študentske levice je njihova dezorientacija prava orientacija – ne le zanje, temveč zdi se, da tudi za slovensko državo. Komu bomo verjeli, če ne tistim, ki se odrekajo svojemu času, svojim priložnostim, da bi se potegnili za prihodnost tistih, ki jih še ni? In kako naj verjamemo tistim, ki trdijo, da si morajo najprej pridobiti materialno »podstat«, da bi potem lahko »vršili« svoje karitativno poslanstvo in pomagali revežem?

Slovenija ne želi postati Singapur, kajti je del humanistične zgodovine, ki je njen kulturni kapital. Prav tako je čas, da se odveže dialektiki obrnjenih vlog sovražnikov in prijateljev, levice in desnice, ki ima za posledico le to, da je družba nepremična, brez idej in brez možnosti za prepotrebni napredek.

Življenje pa je vseeno polno skrivnostnih vijug, ki vodijo mimo te logike. Kot rojeni Jeseničan torej poklanjam svoje simpatije Pašiću in kot intelektualni bastard jih poklanjam študentom Iskre.