Išče se Noetova barka

Če bi se Slovenci zavalili na psihoanalitični kavč, bi še tako amaterski terapevt lahko hitro ugotovil, da je to, kar nas v resnici najbolj tare in kar povzroča naše anksioznosti, pomanjkanje stika z realnostjo. O sebi mislimo, da smo delovni, sposobni in pošteni. Finančna kriza nam je pokazala ogledalo in jasno je bilo, da nismo nič od tega.

Zato se radi tolažimo, da četudi gre vse k vragu, imamo vsaj lepo zeleno naravo; neskončne gozdove, čisti zrak, divje živali in kristalno vodo. Žal je tudi to zgolj iluzija. Slovenci zaradi zastrupljenega okolja marsikje umirajo mlajši, obolevnost raka pri nas narašča, prav tako izumirajo živalske vrste.

Ste se že kdaj sprehajali po dolenjskih vinogradih v času škropljenja? Občutek je tak, kot da ste se znašli na poligonu za preizkušanje bojnih plinov. Ne samo, da se človek vpraša, kakšno vino v resnici pijemo, ampak kaj po vseh teh strupih v vinogradih sploh še preživi.

Vsako naselje pozna nekaj fanatičnih sosedov, ki so si za svoje tri jablane kupili velike motorne škropilnice. Kemične pripravke zmešajo kar sami in drevje najraje škropijo v času cvetenja, ko je na njih največ že tako ogroženih čebel. To radi ponovijo večkrat na teden. Vedno se sprašujem, ali se jim to njihovo dejanje zdi logično in ali so morda v šoli manjkali pri urah biologije. Vedno se sprašujem, ali jih je mogoče prijaviti kakšni ekološki policiji.

Morda se ti primeri zdijo obrobni, ampak z varovanjem in onesnaževanjem okolja je tako, da štejejo majhne in velike stvari.

Brez zelene politične volje

Poglejmo še nekaj velikih. Recimo, Ljubljana, to »najlepše mesto na svetu«, je zaradi prevelike koncentracije prašnih delcev PM10 eno najbolj onesnaženih mest v Evropi. Druga večja slovenska mesta so Ljubljani tik za petami oziroma za pljuči. Država bo zaradi tega, ker ne sprejme ustreznih ukrepov, morala evropski komisiji plačati visoke kazni. Glavni onesnaževalec zraka je promet. Slovenci se nikoli ne bomo odpovedali avtomobilom in se le težko navajamo na potniški promet. Res pa je, da je železniški potniški promet v Sloveniji v stoletnem zaostanku. Čeprav se v Slovenske železnice stekajo milijoni državnega denarja, boste iz Ljubljane do Kopra ali iz Ljubljane do Novega mesta potovali toliko ur, kot so potovali potniki v 50. letih prejšnjega stoletja.

Slovenija nima zelene vizije. O tem priča že dejstvo, da je bilo ministrstvo za okolje vedno politična margina in žrtev številnih lobijev. Janševa vlada je to ministrstvo, skupaj z ministrstvom za kulturo, kar ukinila in ga pripela k ministrstvu za kmetijstvo, ki je najbolj odgovorno za uničevanje okolja. Ministrstvo za kulturo smo dobili nazaj. Ministrstvo za okolje pa ne. A še ko smo ga imeli, so se katastrofalni ministri na tem resorju kar vrstili in nobeden od njih ni imel jasne podobe o okoljevarstvu ali novih virih energije, ki so sicer temelj načrtovanja energetskih politik v vseh razvitih državah. Nemčija je glede tega lahko velik vzor.

Pred kratkim je izšlo najnovejše poročilo OECD o okolju, ki v javnosti ni bilo deležno nikakršne pozornosti, čeprav so rezultati za Slovenijo dokaj slabi. Za analizo področij, v katerih naša država po statistiki negativno izstopa, smo povprašali Luko Omladiča, filozofa in okoljevarstvenika s filozofske fakultete.

Od 34 članic je Slovenija med tistimi osemnajstimi, ki so od leta 1990 povečale izpuste toplogrednih plinov. Še »više« smo se uvrstili po emisijah prašnih delcev PM10 na prebivalca, in sicer na 5. mesto v OECD in na 4. med evropskimi državami. Poročilo OECD za Slovenijo ugotavlja tudi tretjo najslabšo priključenost gospodinjstev na kanalizacijsko omrežje med razvitimi državami, slabše je le še na Islandiji in v Turčiji.

Kot razlaga Omladič, si delimo četrti najvišji odstotek ogroženih sesalcev (ogroženih je 38 odstotkov pri nas živečih vrst) in smo v zgornji četrtini po odstotku ogroženih ptic (27 odstotkov naših vrst). »Glede naravovarstva velja dodati, da za naša zaščitena območja Nature 2000 drugo poročilo evropske komisije ugotavlja povprečno poslabšanje stanja naravnih habitatov v obdobju zadnjih sedmih let. Prav tako naši naravovarstveniki, ki spremljajo ptice, opozarjajo, da silovito povečanje poseka v gozdovih v zadnjih letih, od katerega imamo zaradi sočasnega uničenja lesnopredelovalne industrije le malo gospodarske koristi, že močno negativno vpliva na habitate ptic.«

Koliko je vredno človeško življenje?

Iz številk in odstotkov se preselimo v realnost. Delova dopisnica iz Trbovelj Polona Malovrh s svojimi članki že nekaj let opozarja na to, kako onesnaženo okolje vpliva na prebivalce Zasavja, ki velja za eno od treh najbolj onesnaženih območij v Sloveniji. »V Zasavju je za 15 odstotkov več rakavih obolenj od slovenskega povprečja, invalidska komisija v Trbovljah zadnjih deset let žalostnemu seznamu invalidnih v povprečju vsako leto doda po 50 novih imen delovno aktivnih Zasavcev do 45 let – samo zaradi malignih obolenj zasavski otroci 3,5-krat pogosteje obolevajo za bronhitisom, 2,5-krat več otrok je obolelih na dihalih, tveganje za raka je za 6 odstotkov višje od slovenskega povprečja. Zasavci po 65. letu umirajo nadpovprečno in se prezgodaj rojevajo – pogosto z razvojnimi in presnovnimi anomalijami.«

V izjemno branem članku, ki smo ga v Delu objavili lani, je Polona Malovrh citirala trboveljsko zdravnico Alenko Forte, ki je takrat dejala, da so razmere alarmantne in da je čas, da država začne ukrepati. Ogorčena je predvsem nad dejstvom, ker v Zasavju za rakom obolevajo mladi.

Prevladujejo rak dojk in rodil, rak glave ter limfnega sistema, pri obeh spolih pa je pogost nekadilski pljučni rak.

Za ljudi, ki živijo v bližini največjih tamkajšnjih onesnaževalcev, Lafarge Cementa (LC), Termoelektrarne Trbovlje in hrastniških Tovarne kemičnih izdelkov in Steklarne, je tveganje za obolelost toliko večje. »Dolina Kotredeščice v zagorski občini je v razdalji pet kilometrov prepojena z arzenom iz naplavin iz nikoli saniranega rudnika antimona.«

Vrtovi v mestih, povrtnine in kmetijske površine so v večjem delu Zasavja prekomerno onesnaženi s težkimi kovinami. »Lanska raziskava je pokazala, da je s kadmijem obremenjenih kar 93 odstotkov vzorcev tal v Trbovljah, kar pomeni, da so ga našli na 28 od tridesetih območjih, kjer so vrtovi.« Neverjetno je, da občina Trbovlje 1500 vrtičkarjem ne izda »spornih« lokacij, saj, kot pravijo, ne želijo povzročati panike!

Polona Malovrh je kritična do občine Trbovlje tudi zato, ker že leta molči kot stranka v postopku izdaje okoljskega dovoljenja za Lafarge Cement (LC), ki edini od zasavskih IPPC-zavezancev vztraja pri sežigu odpadkov. Enak pišmeuhovski odnos ima država. LC oziroma tedanja cementarna je poskusne sežige emajla, gum in akumulatorskih ohišij začela že pred letom 1990, v 2010–2011 je z dovoljenjem države sežgala 11.100 ton odpadnih olj, gum in plastike. »V LC namesto premoga za gorivo uporabljajo odpadni produkt pri rafineriji nafte petrolkoks. Dovoljenja zanj nimajo, okoljska inšpekcija pa – tako trdi – nima podlage za ukrepanje ... Če uspe LC od države dobiti novo okoljsko dovoljenje in z njim večji masni pretok, Zasavcem grozi še neverjetnih osem ton rakotvornega benzena na leto. Z letnimi 65 oziroma 62 prekoračitvami koncentracij PM10 (dovoljenih je 35) sta Trbovlje in Zagorje slovenska rekorderja.«

Življenje ljudi, ogroženo zaradi okolja, se pri nas preredko znajde v središču politične pozornosti. Kapital in lobisti so močnejši. In očitno bo še slabše.

Luka Omladič pravi, da je gospodarska recesija zadnjega desetletja pokazala resnico ekonomskega sistema, v katerem živimo. »Odvzete so nam bile številne skupne dobrine, poslabšala se je kvaliteta življenja ljudi in dostop do osnovnih storitev države blaginje. Interesi kapitala in celo tisti, ki so recesijo neposredno povzročili, so iz nje izšli bolj ali manj brez žrtev. Okolje kot osnovna skupna dobrina tu ni izjema. Kriza je priložnost, da opustimo ovčjo naravo in v imenu interesa ljudi spremenimo sistem, ki je to dopustil. Počasi nam postaja jasno, da degradacija okolja ni nekakšen naravni proces, ampak neposredna posledica njegove privatizacije in izkoriščanja v korist maloštevilnih in v škodo mnogih.«

S pticami si delimo državo

Poročilo OECD izpostavlja naš odnos do prostoživečih živali, ki so lakmusov papir ne le našega odnosa do narave, ampak tudi do tega, v kako onesnaženem okolju živimo. Tomaž Jančar, varstveni ornitolog, pravi, da je narava v Sloveniji ogrožena kot le malokdaj v zgodovini, za kar je odgovorno bolj intenzivno kmetovanje. »Od leta 2008 so se populacije ptic kmetijske krajine v Sloveniji zmanjšale kar za 22 odstotkov. Posebej skrb zbujajoče je naglo izginjanje travnikov in mejic, kar je posledica škodljivih kmetijskih subvencij.« Jančar meni, da država s sistemom kmetijskih plačil dobesedno sili kmete v uničevanje narave. »Samo na Ljubljanskem barju smo v desetih letih s preoravanjem v njive izgubili za 14,8 kvadratnega kilometra travnikov. To so osupljive številke. In to kljub temu, da je Barje zavarovano kot krajinski park in kot območje Natura 2000.« Tako kot vsi biologi in ekologi, ki smo jih povprašali pri pripravi tega članka, se tudi Jančar strinja, da naravovarstveni mehanizmi v Sloveniji preprosto ne delujejo.

Najbolj ogrožene ptice pri nas so prav tiste iz kmetijskih krajin. »Pred dvema desetletjema je v Sloveniji izumrla južna postovka, pred desetletjem zlatovranka. V naslednjem desetletju bosta zelo verjetno izumrla črnočeli srakoper in vrstni strnad. Podobna usoda nato v kratkem verjetno čaka velikega škurha. Za jerebico pa ne vemo, ali avtohtona populacija v naravi sploh še obstaja.« Za vsa ta izumrtja in ogrožanje vrst je kriva uničujoča kmetijska politika. »Večina od milijonov evrov, ki jih davkoplačevalci prispevamo za kmetijske subvencije, je žal usmerjena v ukrepe, ki naravi škodujejo,« še dodaja Jančar.

Brez kozličkov in zlatovrank

Kot opaža Al Vrezec z nacionalnega inštituta za biologijo in kustos v prirodoslovnem muzeju, o zelo hitrem uničevanju narave priča dejstvo, da sta ptici, ki ju danes štejemo med izumrle vrste – južna postovka in zlatovranka – še pred petdesetimi leti veljali za pogosti. »Primera nam več kot očitno kažeta, da je treba vrste ohranjati in varovati takrat, ko so še pogoste. Ko začno upadati, je velikokrat že prepozno.« Na ogroženem seznamu je še mnogo vrst. Biolog omenja črnočelega srakoperja in repaljščico. »Pri slednji so kolegi z nacionalnega inštituta za biologijo na primer pokazali, kako kritičen je lahko za vrsto čas košnje. Prezgodnja košnja namreč preprosto uniči gnezda in pobije pravkar speljane mladiče. Učinki neustreznega časa košnje se danes že kažejo v strmem upadu populacij mnogih travniških ptic. Država je sicer sprejela ukrepe, ki bi razmere na tem področju izboljšali, a ostajajo nekako neučinkoviti.«

Al Vrezec se podrobneje ukvarja s hrošči in nedavni pregled podatkov, ki ga je pripravil zdaj že pokojni Savo Brelih, je pokazal, da za kar 14 odstotkov vrst kozličkov in 31 odstotkov vrst plojkašev ni več znanih podatkov o pojavljanju po letu 1950.

»Razlogi za upad so zelo različni. Od globalnih vplivov, kot so učinki segrevanja ozračja, prek intenzifikacije kmetijstva, zaradi česar je pri nas izumrlo lepo število travniških nevretenčarjev, do neposrednega fizičnega uničevanja ključnih struktur, pomembnih za preživetje vrst. To je na primer pomanjkanje odmrle lesne mase v gozdovih, regulacija potokov, odstranjevanje starejših dreves ipd. Že pri pticah se je izkazal problem pomanjkanja drevesnih dupel kot njihovih gnezdišč.«

Vrezec opozarja na še en pereč problem, in sicer tujerodne invazivne vrste, ki lahko temeljito spremenijo ekosisteme in biotsko pestrost. »Znan je primer harlekinske polonice, ki dobesedno izključi domorodne vrste polonic prek tekmovanja, plenjenja in prenašanja bolezni. Prenosi novih bolezni gredo s tujerodnimi vrstami z roko v roki. Problem je še posebej pereč pri ohranjanju potočnih rakov v naših vodotokih, s katerim se v Sloveniji borimo že več kot sto let, odkar se je smrtonosna račja kuga pojavila v Evropi. Gre za oomiceto, ki so jo v Evropo prinesli s severnoameriškimi potočnimi raki, ki so nanjo bolj ali manj imuni. Domorodne vrste rakov pa ne, zato množično poginejo in potoki ostanejo dobesedno brez račjih populacij. S kolegi z veterinarske fakultete smo nedavno račjo kugo v Sloveniji spet potrdili, zlasti v novonaseljeni populaciji signalnega raka v reki Muri.«

Največja mačka tik pred izumrtjem

Kot dokazuje poročilo OECD, so pri nas močno ogrožene tudi vrste sesalcev. Miha Krofel, raziskovalec na oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na biotehniški fakulteti, ugotavlja, da je včasih uradno povečana ogroženost posledica boljšega poznavanje vrste. »Tipičen takšen primer so na primer volkovi. Preden je bil v Sloveniji postavljen celovit monitoring, je bila uradna ocena populacije volkov 70–100 živali. Zdaj ko so na voljo zanesljivi podatki, vemo, da jih je v resnici 31–41, pa to ne pomeni, da je populacija v tem času upadla.«

Pri nekaterih drugih vrstah pa je dejansko prišlo do upada. Najbolj drastičen, ki se je zgodil v zadnjih dvajsetih letih, je upad evrazijskega risa. Pri nas jih živi le še 10–15. »Vzrok za upad so predvsem genetske težave, kar je posledica majhnega števila živali, ki so jih leta 1973 znova doselili v Slovenijo, potem ko je bil ris pri nas leta 1908 iztrebljen. Pri risu ponekod opažamo težave s krivolovom in fragmentacijo prostora.« Krofel opozarja, da če ne bomo kmalu aktivno pristopili k varstvu te lepe divje živali (npr. z doselitvijo nesorodnih osebkov iz katere druge populacije), obstaja resna nevarnost, da se bo naša največja mačka pridružila seznamu izumrlih vrst slovenskih sesalcev – tja že uvrščamo »na primer evropskega bizona, tura, tjulnja, sredozemsko medvedjico, nekatere vrste netopirjev itd.«

Biolog dodaja, da so bile v preteklosti mnoge vrste sesalcev ogrožene ali celo iztrebljene zaradi neposrednega ubijanja, danes pa številne vrste ogroža predvsem uničevanje habitatov.

Vzgoja o naravi

Al Vrezec meni, da ljudje naravo tako zlahka uničujemo, ker je ne poznamo, in če nečesa ne poznaš, tega ne znaš ceniti. »Nepoznavanje biotske pestrosti v slovenski družbi se mi zdi eden največjih problemov, s katerimi se ubada domača naravovarstvena stroka, saj sproža cel kup nerazumevanj in odpora.« Po njegovem mnenju bi moralo biti znanje o domači biotski pestrosti del splošne izobrazbe in vsakdo bi se moral že v osnovni šoli spoznati z najbolj značilnimi vrstami iz slovenske narave. »Tako kot je pomembno, da poznamo kulturno okolje, v katerem živimo, je pomembno tudi naravno okolje, to pa niso le imena gora, rek in naselij, temveč tudi živalstvo in rastlinstvo.«

Okoljevarstvo in alternativne oblike energije niso v Sloveniji nikoli bile del politične agende, niti pri levih niti pri desnih politikih. Prav zato se je lahko tako brez težav zgodil Teš 6. Zelena politika je pri nas le retorika, »besede, besede« – bi rekel Hamlet. Danes brez zelene politike ni sodobne države, saj gre za vizijo, ki je bolj kot s kapitalom in močjo povezana s skrbjo za zdravo in kvalitetno življenje državljanov, za zdravo naravo, ohranjanje živali in rastlin ter kreativno okolje.

Luka Omladič pravi, da je eden izmed velikih primanjkljajev okoljske politike v Sloveniji odsotnost parlamentarne skupine, ki bi konsistentno posegala v politično polje z zastopanjem okoljskega stališča, najsibo kot specifična zelena stranka ali ad hoc povezava poslancev. »Kot lepo kaže primer sage o termoelektrarni, je v resnici prav nasprotno – okoljsko škodljive koalicije se konstituirajo zlahka in mimo siceršnjih ideoloških ločnic. Zelena politična pozicija, s svojo ideologijo in jasnimi političnimi in programskimi cilji, v Sloveniji ne obstaja ali pa je vsaj politično povsem nemočna.«

Na okoljske spremembe bomo v prihodnosti morali znati odreagirati, saj smo jim veliko bolj izpostavljeni, kot si predstavljamo. »Pred kratkim so slovenski meteorologi predstavili obsežno analizo vremenskih podatkov, ki kažejo, da se je v zadnjih 50 letih povprečna temperatura ozračja pri tleh v Sloveniji povečala za okoli 1,5 stopinje Celzija. Različni učinki podnebnih sprememb bodo močno vplivali oziroma že vplivajo na ekonomijo in način življenja. Prilagoditev bo postala prvi razvojni cilj ali celo stvar preživetja.«

Nova stranka prihodnosti je po mojem mnenju lahko samo zelena stranka. Kot je dejal okoljski aktivist in sodelavec Guardiana George Monbiot, se nič ne spremeni brez tega, da se pogovarjamo, ampak nič se ne spremeni, če samo govorimo.