Tiskane izdaje
Knjiga Dnevnik 1953–2000 pokojnega Janeza Menarta ima svojo usodo, tako kot pesnik sam, pa tudi drugi pesnik, Tone Pavček, ki je bil napovedan za govor na predstavitvi knjige v knjigarni celjske Mohorjeve družbe 15. januarja letos.
V teh prostorih sem bil decembra lani, torej pred letom dni, in se za knjigo, ki je bila že natisnjena in na ogled v vitrini knjigarne, pozanimal, saj sem o njej želel nekaj napisati, še zlasti ker sem se z Janezom Menartom nekajkrat pogovarjal ravno o njegovih spominih. Rekel mi je, da ima napisanih že okrog osemsto strani, a da mora vse še nekoliko prečistiti in urediti.
To je očitno potem storil, a mu je za vse ali dokončno redakcijo zmanjkalo časa. Knjiga je potem izšla v redakciji, očitno izbor iz še obsežnejše rokopisne celote, s spremno besedo Mihaela Glavana, po poprejšnjem pridobljenem soglasju s pesnikovimi najbližjimi (predvsem njegovo soprogo) in z založnico knjige. Janez Menart je prav gotovo vseskozi vedel, kaj piše in da je njegovo pisanje namenjeno javnosti, saj je pri pisanju vztrajal nekaj desetletij. Odločili smo se – na mednarodni dan človekovih pravic 10. decembra – za predstavitev nekaj posameznih odlomkov kot recenzijski prikaz Menartovega dela in misli ter osvetlitev predvsem javnih osebnosti, še posebej iz kulturnega, manj političnega življenja, medtem ko sta čas »skupnih jugoslovanskih jeder« ter vzdušje v osemdesetih letih, ko se je počasi izkristalizirala ideja in potem prepričanje, da je za Slovenijo nujna osamosvojitev in nastanek samostojne slovenske države, ki jo je Menart zagovarjal, bralcem bolj znana.
Odlomki kot uvod v širši komentar dobe, ki je v nekem smislu pravkar minila (ob dvajseti obletnici samostojne slovenske države), kažejo Janeza Menarta kot močnejšega protagonista, kot se na splošno zdi. Kažejo njegovo notranjo svobodo, čvrsto prepričanje in zaverovanost v svoj prav, za kar se je pripravljen z neverjetno vztrajnostjo boriti, celo s svojimi najboljšimi prijatelji, kar je morda še največja posebnost knjige. Odlomki izpričujejo resnicoljubnost, civilni in javni pogum, estetski in življenjski nazor ter pripadnost slovenskemu jeziku, kulturi in narodu. Menart je veliko bolj sočen, prvinski, poveden, kritičen..., kot so v svojih dnevnikih na primer Edvard Kocbek ali novejša Alojz Rebula in celo Boris Pahor. Ko se razjezi, »frči perje«. Zaradi preglednosti smo izbrali posamezne osebnosti, ki so v središču dogajanja v citiranem odlomku oziroma delčku te nadvse impresivne knjige. Knjige leta, ki je ni!
Edvard Kocbek
2. oktobra 1984
Prebral sem Kocbekovo Peščeno uro povsem do konca. Zanimivo za njegov značaj je, da razen naslovnika Pahorja in svojih domačih skorajda ne omenja nikogar, razen sebe. Vse, kar piše, se tiče skoraj izključno samo njega samega, kvečjemu še domačih. Sicer pa vsako stvar prenapihne, da kot balon izgubi svojo siceršnjo pravo velikost in obliko. Vse o sebi, vse, kar se ga kakor koli tiče in o čemer razmišlja, preveliča in poveliča. Stvari, ki so za druge ljudi povsem stvarne in normalne, on zaplete in napolni z nekakšno višjo vrednostjo izbranca ter z nekakšnimi skrivnostnimi zarotniškimi namigovanji. Zarotnik, ki si nič ne upa in nič ne stori, samo trpi in kuha v sebi stvari.
Dušan Jovanović
26. oktobra 1981
V Dnevniku je kritika Franceta Vurnika o Zajčevi Mladi Bredi. Ni se hotel izjasniti, »kali vodo« z nekakšno poetičnostjo, vendar ne hvali. Zvečer sva s Tonko gledala Jovanovićeve Hlapce. Vneski in predelave niso potrebni, tudi če načelno ne bi bili proti spreminjanju. Scena je nemogoča, ker tistemu, ki ne pozna besedila od prej, okolje in razmerja niso jasna, vsaj dolgo ne. Scena škriplje in moti slušljivost. Vneski iz istodobnih knjig, molitvenikov in učbenikov so shematični, vidno montirani, kar moti, saj daje vtis narejenosti, zlasti še v zaključnih prizorih. Vsekakor lahko trdimo, da je delo manj učinkovito, kot bi bilo, če bi bilo odigrano na sceni, kot jo je predvidel avtor. Spremenjeni konec s samomorom je možen, vendar nasilen poseg v avtorjevo voljo. Tako ga vidi Jovanović, Cankar je videl drugačnega. Je pa spreminjanje tudi načelno nesprejemljivo. Z isto pravico bi lahko izdali tudi Prešernove poezije v racionalni predelavi, recimo Denisa Poniža.
Dane Zajc
23. oktobra 1981
Zajčeva igra Mlada Breda je obupno slaba, ni vredna piškavega oreha, vendar so ji burno ploskali. Tam so bili vsi modernisti, vse, kar leze in gre, celo taki, ki sicer ne hodijo v teater... skrbno razporejeni na vseh krajih... Po predstavi mi je Snoj mimogrede rekel: »Včasih je tudi poezijo strašno težko poslušati.« Odgovoril sem mu: »Še zlasti, če so verzi takšni, kot da bi jih s plenkačo tesal.« Verzi so vsestransko, po vsebini in po obliki, resnično slabi, prav začetniški, kramparski. Doma sem jih preletel še v tisku, pa so še slabši kot ob poslušanju. Po gledališču smo se odpeljali k Zlobčevim, ki sta tudi bila tam. Čiro ima o drami povsem enako mnenje kot midva s Tonko, da je namreč popoln ništrc. »A tako kot so Zajca klakersko povzdignili,« je rekel, »bodo o njem tudi preko vseh meja hvalisarsko pisali.« Menil je tudi, da se nič ne ženirajo, prav obratno. Ker imajo vse v rokah – od časopisov do televizije – namerno razkazujejo svojo moč. Oblast pa je še zadovoljna, naj počno, kar hočejo, samo da je mir na političnem polju. Tej bandi so celo mnogo bolj naklonjeni, kot bi bilo treba. Nekdo mu je rekel: »Vsaka zasluga zaveznikov je dobrodošla. Tisti, ki so že tako za nas, nas ne zanimajo. Vsako uslugo tistih, ki bi bili lahko nasproti in nadležni, je treba posebej nagraditi, strogo pa je treba udariti po vsakomur od 'zvestih', 'naših', če bi mu prišlo na misel, da bi začel kaj nergati.« In tako so jim počasi izročili v fevd vso kulturo. Na TV so zdaj sami modernisti, sedijo tam, kjer so nas vse pometli: Čirota, Pavčka, Fritza in mene, razen prilagodljivega Vuge. Pripeljal jih je novi direktor Božo Kovač: Dušana Voglarja, Jožeta Rodeta, Jerneja Novaka, Iva Svetino itd. Novak je nečak direktorja Kovača, katerega žena Polona piše slaboumne otroške zgodbe, ki jih za protiuslugo modernistov tiska Niko Grafenauer.
Kolikokrat sem že ponovil Čirotu, da nisem bil nikdar zavisten Danetu. Nikdar mu nisem bil »fovš« niti za en sam stih, ker njegovih poznejših od Požganih trav naprej nisem cenil. Rekel sem tudi, da je Dane uspel, ker je v tistem času pisal politično žgečkljive verze, ki pa sami po sebi niso bili kaj posebnega. Veliki črni bik je sicer danes antologijska pesem, a njena sporočilnost je nična. Poezija se ne meri po tem, koliko kdo opsuje politiko. Danetove drame in poezija, ki jo piše zadnja leta, pa so navadno spakovanje, verzna spakedranost na osnovi umišljeno vzvišene snovi. Čiro se je strinjal, da so verzi, ki jih Dane piše zadnja leta, manira, pa tudi o sedanji nezanimivosti njegovih prejšnjih pesmi ima slabše mnenje kot svoje dni. Povedal mi je tudi, da se svoj čas velika prijatelja, Strniša in Zajc, nič več ne marata, da sta se zelo sprla, ker se je Dane čutil odrinjenega od Strniše. Zdaj pa je obratno. Mladi, ki jih Strniša prezira, ker so igračkarji in švadronerji, so si izbrali Daneta in ga povzdignili na tron. Zdaj Dane in Strniša živita drug mimo drugega... Spomnil sem se, da mi je nekdo pred leti pripovedoval, morda Čiro ali Pavček, da je Dane nekoč jezno rekel: »Saj veš, jaz ne dam nič na Menartove verze, ampak ne gre mi v glavo, da ga toliko pokupijo in berejo.« Videlo se je, da se mu to zdi nerazumljiva krivica. Obratno pa mi je nekdo približno v istem času, še pred Kužnim znamenjem, povedal, da se je Primož Kozak izrazil nekako zakole: »Ta Menartova poezija sicer ni kaj posebnega, ampak tudi takšna popularnost je nekaj, jaz bi je bil kar vesel.«
Gregor Strniša
15. oktobra 1976
Kot zanimivost teh mojih počitnic še zapis o poeziji Gregorja Strniše. Ne vem, ali z mano ni vse v redu ali pa je on pošteno premaknjen, z njim pa pol slovenske srenje, ki ga kuje v oblake. Zadnjič sem razmišljal, ali bi objavil epigram na njegovo zbirko Oko. Napisal sem ga ob izidu zbirke, ko sem jo prebral. Ker sem v dopisovanju s Francetom Pibernikom dal o Strniši še kar zadovoljivo mnenje, bi zdaj prišel v nasprotje s svojimi trditvami. Zato sem si želel knjigo še enkrat prebrati. In sem jo. Vtis je bil porazen kljub vsem notranjim naporom za pravično presojo. Če so bili Mozaiki kar dobri in če so v Odiseju, Zvezdah, pa še kje, izstopile vsaj posamezne pesmi, tudi cel cikel – recimo o vrbi, o lutki, potem je to strašen upad. Knjigo sem nalašč prebral še drugič, da bi izključil trenutno razpoloženje: isto, še slabše. Saj mož sploh ne zna več pisati verzov. Ne zna ne rimati ne asonirati, ne drži ritma (saj nočem metruma!), ampak se sploh brati ne da, slabše kot proza. Očitno je megaloman, à la Bor (vse, kar napišem jaz, Strniša, je genialno, ker sem pač jaz napisal); sprva je hotel posnemati narodne ritme, prispodobe, rime, asonance (že to je vprašljivo!), zdaj pa je zgubil vsako kontrolo! Zelo me spominja na Mraka in njegovo samozaverovanost – ojoj!
No, in še to sem hotel zapisati. V teh počitnicah je bil Strniša kar dvakrat na radijskem programu. Prvega sem ujel nekje na sredini. Mislil sem, da gre za nespretnega posnemovalca, epigona, koga od mladih. Toda bilo je preveč podobno. Rekel sem si, morda je pa Makarovičeva, ta dva sta včasih ustvarjala v »španoviji«, saj da bi bil on takšen pacon, nisem mogel verjeti. Pa je bil. Nekakšno učeno sprenevedanje o razvoju zvezd, preneseno na »Človeka« z veliko začetnico oziroma z minimalno začetnico. Joj, kakšna spakedranost je že v zgradbi zbirke Oko – treba je samo pogledati v kazalo! Pa to še ni bilo dovolj! Kmalu zatem je bila na sporedu Driada I. Sledili bosta še dve taki igri, pa še v Drami! Joj, kaj si ta dovoli! Domislice Matere božje... In potem mora človek poslušati hvalo te vsestranske zmede in molčati, kajti vsi bi rekli, da ga v nič dajem iz zavisti. Ampak čas, vsaj ta, je bil več ali manj zmerom pravičen sodnik, vsaj v obtežilnem smislu.
Ervin Fritz je zmerom trdil, da je Strniša popolna mizerija, da sploh nič ni, ker da je »neobvezen«, »poljuben«. Jaz sem ga zmerom vsaj delno jemal v zaščito zaradi lepih primer, podob in podobnega – tudi grozljivosti in skrivnostnosti – ampak zdaj je pa vseeno preveč zamešal in zasmradil svoja čreva. Prav danes ga igrajo v Drami, režira Korun. To bo spet panegirikov ljudi, ki so vzeli v zakup javno mnenje! Mnenje večine, ki molči, da ne bi izpadla neuka. Človek bi póčil. Ampak saj je taka vladavina manipulacije in laži danes na vseh področjih, zlasti še v politiki, ki daje ton. Vsi vedo, kje je resnica, pa vendar lažejo, ker so se tako zmenili in ker jim tako – vsakemu posebej – bolje kaže. Ustvarjati je treba lažne ali namišljene malike, kajti pravih bogov je premalo, da bi od njih živelo toliko svečenikov, ki ne znajo nič drugega kot blagoslavljati in preklinjati.
23. oktobra 1981
Čiro je pripovedoval še druge zanimivosti. Pri njem je bil Strniša, ki piše neki roman. Živi bolj slabo. Žena ima devetsto tisoč, on pa ne zasluži več kot kake štiri milijone na leto. Čiro ga je vprašal, zakaj ne piše vsaj popevk, a mu je rekel, da ga ne marajo več, da je bil na Radiu in na TV, a tam so zdaj mladi kantavtorji, ki so dobili monopol. Čiro je rekel, da bo, ker je urednik na Radiu, skušal stvari malo spraviti v red. Ni sicer prav, da se mu tako godi, a smili se mi ne. Ko je bil v sedlu, je bil brezmejno nadut in je videl samo sebe, bil je obseden od sebe, prav paranoično veličav.
Ciril Zlobec
3. februarja 1981
Danes zjutraj je Čiro Zlobec prišel k meni v službo po Ognov prevod Dickinsonove. Odšla sva v Union. Dal sem mu denar za naše fotografije ob obletnici Pesmi štirih. Včeraj je bil na pesniškem srečanju v Kranju. Pibernik je referate ponudil le Boru, Vidmarju in Koviču, za katere je vedel, da ne bodo nič napisali, sicer pa nobenemu nemafijcu. Bilo je kakih deset referatov. Če sem si prav zapomnil, so bili vsaj tile: Pibernik, Grafenauer, Kermauner, Poniž, Novak, Snoj, Rupel, Tine Hribar in morda še kdo. Zvečer je bralo 25. pesnikov. Od nemafijcev so bili: Minatti, Pavček, Zlobec, Šmit, Ovsec... Čiro je rekel, da je bilo popolnoma zrežirano za mafijo – niti enega referata od drugih. Referati so bili zelo klobasasti, čreva, nebuloznosti. Zlasti Andrej Medved je klatil neumnosti – ideal naj bi bilo telo brez organov (dobesedno!). Po referatih se je najprej oglasil Gajšek, katerega – prav žaljivo – pa sploh niso poslušali. Zatem je vstal Čiro in jih začel oštevati. Rekel je, da so on in drugi šest ur poslušali njihovo peto mašo, ne da bi jo prekinjali, čeprav so klatili neumnosti in čenčarije in čeprav marsičesa ni bilo mogoče razumeti, zato zdaj zahteva posluh, ki ga ni bilo pri Gajšku. Nato jim je očital, da so ekskluzivna skupina, nasilna in brezobzirna, da še ni srečal tako nasilnega, nedemokratičnega človeka v literaturi, kot je Niko Grafenauer. Grafenauer je to potrdil. Čiro jim je očital tudi, da so zbor zrežirali, da so vnaprej odgnali vse, ki mislijo drugače kot njihova skupina. Grafenauerja je napadel celo Rudi Šeligo. Dejel je, da je prostor od Titove 3, kjer dela Grafenauer, pa do bifeja v Kinu Komuna najbolj spletkarski kraj v Jugosolaviji. Oglasil se je tudi Pavček, ki je imel po Čirovem mnenju izjemno dober govor, čeprav je kar bruhal obtožbe na mafijce. Bistvo je bilo v protestu, naj ne posiljujejo vseh s svojo teorijo, naj pustijo ljudem, da bodo pisali vsak po svoje...
Lojze Krakar
21. novembra 1976
Prebral sem Krakarjeve sonete v Sodobnosti (Tujina). Nepotrebno spakovanje z opuščanjem ločil. Snov dobra, nekaj sonetov prav v redu. Lahko bi nastal izjemno dober, sodoben cikel. A stvar je dal prehitro iz rok; naklamfal je tudi preveč zasilnih rim, tako da branje marsikje zazveni malo preveč starinsko.
Tone Pavček
21. novembra 1976
Pavčkove pesmi v isti številki so oblikovno boljše, a nekako pregostobesedne. Tonka je rekla, da je »ni prijelo«, da ne gre za nekaj osebnega, temveč za nekakšno splošno modrovanje. Fritz ima pa prav slabo mnenje (prekladanje besed itd.). Jaz sam sicer vidim šibke točke (rima, ki jo je potreboval, ga zapelje, da pove jasno misel okrog vogala sicer skladnih, a v bistvu nepotrebnih prispodob in stranskih misli). Vse to vidim, a so mi bile resnično všeč vsaj št. III, VI, IX (morda je zadnja kitica odveč), X. Morda manjša uspeh teh in nedavnih Pavčkovih pesmi o zemlji to, da prihaja z njimi sorazmerno pozno: po mojem Requiemu (1960), Kuntnerjevih zbirkah in celo za pesmimi iz Čirotovega Krasa. (VI je po vzdušju zelo blizu Kovičevim Prednikom.) Je pa to Tončkov svet, v katerem »je doma« tudi kot pesnik.
Andrej Hieng
1. januarja 1980
Nekaj časa sem govoril z Zlobcem in beseda je nanesla na Hienga, ki je prejšnji večer spet imel premiero neke svoje igre (Večer ženinov). Rekel sem, da je Hieng sicer estet, a ni umetnik. Njegovo edino dobro delo je radijska drama Cortesova vrnitev, medtem ko po zaslugi klike slovi za dobrega gledališkega avtorja. Za jugoslovansko gledališko kritiko je prava sramota, da je bil njegov Osvajalec pred leti proglašen za najboljšo dramo leta, dvakrat nagrajen (v Zagrebu in na Sterijinem pozorju) in igran v štirih gledališčih, čeprav je drama popolnoma negledljiva. Z vsem tem se je Mikeln kot trenutni sogovornik strinjal. Zlobec je rekel, da govorim isto kot Vidmar, ki je to trdil pred nekaj dnevi v intervjuju z Ruplom. Rekel sem, da je res, ker imam precej enak okus z Vidmarjem, da pa sem to trdil že davno pred njim in ničkolikokrat to povedal tudi Zlobcu, kar je priznal. Po krajšem debatiranju je priznal, da je Hieng res bolj estetski mojster, in dodal, da ima prav zato na jugu tolikšno ceno, kajti tam da imajo predvsem »prvinske« pisatelje, zato se jim zdi Hieng nekaj posebnega.
Tomaž Šalamun
7. februarja 2000
Prvi »razen« je bil slavnostni govor lanskoletnega nagrajenca Tomaža Šalamuna. Splošen vtis je bil nadvse prikupen, kar se je lahko presodilo po ploskanju. Vendar pa je tudi srednje kritičnemu poslušalcu vse skupaj moralo zadišati po nemškem »zuviel Gutes«. Preveč dobrega. Še bolj tenkoslišnim poslušalcem in ljudem dobrega spomina, med katere sodim tudi sam (lahko tudi »predvsem« sam), pa se je kar samo od sebe posvetilo: Ja, saj gospodar nas vendar zafrkava! Začel je s tem, da prihaja iz tujine in da je »vznesen« nad svojimi opažanji, nakar sledijo sami superlativi o lepoti, ustvarjalnosti, prijaznosti ljudi, svežosti jezika, visoki pismenosti časopisov, skratka »čudež civilizacijskega pospeška«, pa strastno učenje slovenščine s strani tujcev, da bi si »odprli dostop do naših duhovnih vrednot«. Kaj takšnega ne bi bil sposoben nabajati niti tovariš Tito, ki je znal zelo lepo saditi rožice. In to naj bi iz prepričanja in srca govoril »pesnik«, ki je svoje dni zapisal: »Utrudil sem se podobe svojega plemena in se izselil.« – »Zajeban od absolutnega... Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu... dežela Cimpermanov in njihovih mozoljavih oboževalk / dežela hlapcev mitov in pedagogike / o Slovenci kremeniti, prehlajeni predmet zgodovine.« Lahko bi govoril, kot je, če bi svoje pravkar citirane »verze« kdaj preklical. Pa jih ni. Po logiki stvari torej sledi, da je v svojem slavnostnem govoru govoril drugače, kot misli. In to bo kar držalo. Šalamun je po naravi človek, ki (kot to poimenuje Marko Crnkovič) »sesuva« z vnanjo prijaznostjo in prikupnim, celo šarmantnim nasmeškom. Misli pa si svoje. In tako je, vsaj jaz sem o tem prepričan, bilo tudi s tem njegovim govorom. Jaz, genialni Šalamun, bom vam, kranjskim buteljčkom, v svojo zabavo in zato, da se ne bi preveč zameril merodajnim faktorjem (kajti penki-penki so pa v končni inštanci vendarle odvisni od vas kretenčkov), natrosil poln pehar tistega, kar bi radi slišali, to pa bom naredil tako, da mi boste bolj naivni in neumni verjeli in me s hrupnim ploskanjem perspektivno potrepljali po rami, tisti med vami, ki ste bolj prefrigani, tako kot jaz, pa boste imeli zamašena usta, ker bom svoj »spič« tako spretno besedno zavozlal, da z razvozlavanjem ne bo »Stok« ampak »Jok!« To je po turško Ne! Kar se mene tiče, jaz neutolažljivo jok-am.
Igor Torkar
1. septembra 1980
Mimo je prišel še Igor Torkar in razlagal svinjarijo, ki mu jo je naredil Franček Bohanec s kritiko njegovih Desetih bratov v Književnih listih, kjer mu je Torkar tudi odgovoril. Vem, da je za Torkarja stvar boleča, ker gre za njegovo življenjsko travmo, kljub temu pa se mi zdi, da zmerom preveč hitro vidi politične nakane in spletke. Čim bolj sem se ga otepal, bolj je silil vame.
14. novembra 1991
Ob šestih je prišel Igor Torkar, da mi prinese nemški prevod svojega Umiranja na obroke in pesniške zbirke. Ta pride praviloma samo, kadar od mene kaj rabi, čeprav me sicer ceni in je bil zmerom na moji strani poezije in sploh umetnosti. To pot želi moje priporočilo, da bi ga PEN predlagal za Prešernovo nagrado. To mu pripravlja Fritz, čeprav tudi on ne verjame, da bo kaj. PEN ga je nameraval predlagati že za 75-letnico, pa so ga izigrali. In tudi pri Društvu je bilo tako. Vse je bilo že sklenjeno, ves odbor je glasoval ZA, med drugimi tudi član predlagalne komisije Andrej Inkret. A ta je bil tudi član Prešernovega sklada, ki odloča, in tam je glasoval za Šeliga, ki je bil takrat predsednik Društva in je zato rekel Torkarju, da on sploh ne bo sprejel kandidature, ker je predsednik, čeprav je že vedel, da ga bodo predlagali dramaturgi. Torkarju sem rekel, da nagrade sicer ne bo dobil, a da bom vseeno napisal. Dal sem mu tudi izvod Srednjeveških pridig in balad, saj je bil zmerom zagovornik moje poezije, čeprav me sicer zelo moti njegovo »organizatorsko« delovanje v svoj literarni prid...
Beno Zupančič
2. septembra 1980
Potem je pogovor seveda kmalu nanesel na pokojnega Bena Zupančiča. Čiro je rekel, da je bil formalno odprt, radoveden za vse, kar je lahko izvedel, v bistvu pa je bil vase zaprt in brez resničnega prijatelja. Še žena Stana je Čirotu nekoč rekla, da je Beno tako egocentričen, da bi šla že narazen, če ne bi bilo otrok. Njegova glavna ambicija je bila politična. Čiro je rekel – jaz tega nisem mogel verjeti –, da pravijo, da se je še s Stano oženil zato, ker je bila prvoborka. Vendar v teh svojih političnih stremljenjih ni imel sreče: vodilni so ga imeli za arivista (povzpetnika, prišleka). Čiro je rekel, da je Lidija Šentjurc ob neki priliki izjavila: »Zaradi mene lahko postane predsednik vlade, ampak v partiji ne bo imel nikdar nobene besede.« Ta odpor je v mnogočem izviral iz tega, ker je bil med vojno nekaj časa član nemške delovne organizacije TODT (sicer prisilno mobiliziran). Baje je podpisal (prav tako prisilno) neko protikomunistično resolucijo (množično, nad 30.000 podpisov) med vojno, ampak to sem samo slišal, o tem se moram o priliki bolje pozanimati. Sicer pa je bil ves čas aktivist OF in član tajnih obveščevalnih trojk.
Pavle Zidar
10. septembra 1981
Čiro je Mikiju pripovedoval o našem prvem literarnem nastopu izven Ljubljane. Bilo je v Mokronogu. Tam sta učiteljevala Zdravko Slamnik, tedaj še pesnik, in Viki Blažič, ki smo ju poznali iz internata (Dom Ivana Cankarja). Ta dva naj bi na svojo pobudo organizirala literarni nastop v Mokronogu. Ko smo domenjenega dne mi štirje in Lojze Kovačič (v tej »zasedbi« smo v začetku in še nekaj pozneje največkrat nastopali) prišli, nas je na poti od postaje do trga prestregel Blažič, češ naj se kar obrnemo, ker se ni dalo organizirati. A nismo se dali odpraviti, ker se nam je zdelo za malo. Čiro je šel k župniku in ta je s prižnice oznanil, da bo literarni večer, še prej pa je pri ravnatelju izposloval dvorano. Večer je bil zelo uspešen, z vstopnino smo poravnali vse stroške in »obilno« pijačo... Slišali smo, da je Ziherl rohnel, da se zapletamo s farji, tudi Udba je nekaj preiskovala, nazadnje se je vse poleglo. Do te pripovedi je pripeljal pogovor o Zidarju (Slamnikov psevdonim), ki da je napisal svinjsko pismo Pavčku, ker ni sprejel v program ene od njegovih knjig. Čiro ga je branil, češ da je odvisen od lastnega pisanja, toda Miki ni hotel nič slišati. Rekel je, da je Zidar egocentrik, ki vidi samo sebe, da bi moral razumeti, da CZ ne more izdajati samo njegovih knjig, da mu je pred tremi leti namerno plačala neki ponatis, ki ga ni mislila realizirati, samo da bi mu pomagala. To je, morda nerodno, omenil Pavček, Zidar pa je bil v pismu brezmejno nesramen. Vsebine pisma ne poznam. Potem smo dolgo govorili o njem. Znano je, da so ga partizani izrabili (kakšna svinjarija z njihove strani), da je kot 11–13-leten fantek vrgel bombo v šolski razred na Jesenicah. Baje so njih Nemci namerno speljali za nos, da bo tam neko zborovanje oficirjev, kar je pogruntal njihov berlinski štab za psihološko vojno, da bi diskvalificiral partizanstvo. Ubitih je bilo sedem učenk in učiteljica (ali vseh skupaj sedem), ne pa trideset, kot on navaja v posvetilu svoje zbirke pesmi... Slamnika so Nemci prijeli in obsodili, da bo ustreljen, ko bo dopolnil osemnajst let. Konec vojne je dočakal kot trinajstleten fant v Begunjah... Čirota zelo ceni in mu je hvaležen. Nekoč, ko ga je Čiro obiskal v Luciji, je postavil svoje otroke v vrsto in rekel: »Ta nas hrani, poljubite roke svojemu dobrotniku in hranitelju!«
Svetlana Makarovič
7. februarja 2000
O nagrajenki, ki je, kot je kak dan pozneje v Delu zapisal Miha Naglič, »na Prešernovi maši 2000, ki sta jo darovala profesor Jože Kušar in pesnik Tomaž Šalamun, svoj čas eden od apostolov slovenskega modernizma...,ki je tudi prav prijazno pridigal..., stopila pred oltar, hostijo pa je zavrnila« – o tej nagrajenki, torej, pa ne kaže izgubljati besed, saj je bilo o vsej tej aferi povedanega že trikrat preveč. Zato bi dodal le to: nagrado si je vsekakor zaslužila, to je splošno »kulturniško« mnenje in brez zadržka tudi moje. In če bi bilo po mojem, bi jo dobila že pred desetimi leti. Ker pa je bila podelitev vsa ta leta v glavnem odvisna od njenih kulturniških prijateljev in bratrancev, je pač morala počakati, da so si nagrade razdelili najprej med sabo. Po pregovoru: Pravi prijatelj je redek ptič. Amicus verus rara avis.
Kljub temu svojemu vsekakor priznavalnemu mnenju pa bi pripomnil, da bi bilo prav, če bi zavrnitev sporočila vnaprej ali pa izrabila ponujeno priložnost in svojo odločitev ob javni zavrnitvi utemeljila. Tudi to bi šlo. In imelo bi lahko celo kak smisel. Tako pa je skazila praznik in ga pahnila na strani rumenega tiska. Pa še nekaj me je zelo motilo: neprebavljiva teatraličnost, ki je od nekdanje igralke ne bi pričakoval. Shranil sem si nekaj slik njene zavrnitve in vse so, vljudno rečeno, smešne.
Vem, kaj bo rekla, če bo tole prebrala. V vsem svojem življenju sem bil v njeni bližini le trikrat in dvakrat od tega je komu rekla »gobec«. Mene to ne bo osebno pretreslo. Spomnil se bom na Cyranoja in rekel: »Mi je čast, jaz sem pa Radovan.« Nato bom »gobec« napisal z veliko začetnico, torej Gobec, dvignil taktirko in orkester bo zabučal »Zdaj zaori pesem o svobodi... skoraj je končan Prešernov dan«.
Dušan Pirjevec - Ahac
23. decembra 1981
Bor je med drugim povedal, da je svoje dni srečal nekega Hočevarja, ki je bil partizan na Gorjancih. Pripovedoval mu je, da so bili Pirjevec - Ahac in drugi krivi, da je sicer naklonjena Suha krajina postala bela. Ljudi so odbili s svojim okrutnim in sadističnim strahovanjem. Partizani sami so se jih zelo bali, kajti kadar sta prišla v brigado Možè in Ahac ali pa Bračič, so zmerom ustrelili koga od borcev. Tako mi je povedal o nekem Ahačevem primeru. Šestnajstleten fant je bil zadolžen za varstvo nad štirimi konji, ki so izginili. Ahac ga je (verjetno z mučenjem) prisilil, da je priznal, da jih je prodal. Zato ga je obsodil na smrt. Partizani ga niso hoteli ustreliti. Ahac je nato dobil nekega prebeglega (bivšega) žandarja, da je likvidacijo opravil. Verjetno se je bal zase, ker je bil slabo zapisan. Nekaj dni zatem so s Hrvaškega prišli neki partizani, ki so skrbeli za artikle v medsebojni izmenjavi (sol, vžigalice itd.). Ti so konje pripeljali nazaj in povedali, da so jih vzeli ob odhodu po vseh pravilih, ki so bila pri tem v navadi pri teh poslih, ko so tovorili na hrvaško stran. Pozneje je Bor povedal, da je bil fant France Hočevar z Vinjega Vrha. Mati je po vojni, glede na izpričano nedolžnost ubitega sina, zaprosila za pokojnino po njem, pa je ni dobila. Očitno so s tem hoteli zatušati krivico.
Drugič je Bračič (če sem prav razumel v sodelovanju z Ahacem) prav tako obsodil na smrt nekega partizana. Bor ni povedal, zakaj, ker je pripoved usmeril v drugo smer. Noben partizan v enoti, kamor sta »sodnika« prišla, obsojenega ni hotel ustreliti. Tako sta odšla iz enote. Čez dobro leto je Bračič v neki enoti spoznal tistega obsojenca. Dal ga je prijeti. Rekel je, da je še zmeraj obsojen na smrt in ga dal na vsem lepem ustreliti. Lep narodni heroj! Še posebej sem namreč Bora vprašal, ali je to isti Bračič, o katerem poje narodna pesem, pa mi je potrdil: »Žal, taka je resnica.«
Ko smo še naprej govorili o Ahacu in drugih »vojvodih« partizanstva, je Bor potrdil tudi znano zgodbo, kako je Ahac mučil župnika iz Prečne pri Novem mestu. Nagega je valjal po glaževinah in mu s puškinim kopitom trl moda. Župnik ga je na kolenih prosil, naj ga ubijejo, pa ni nič pomagalo. To je Boru po vojni povedal Tone Bon, ki je bil takrat Ahačev pribočnik. Bor je vse to povedal Kardelju, a ta ni mogel odgovoriti na vprašanje, kako da so Ahaca še po vojni dali za šefa Agitpropa, kjer je, mimogrede povedano, grdo delal s pisatelji, še zlasti s Kreftom in Miškom Kranjcem. Kardelj in Kidrič sta namreč že med vojno pri OF naredila ovadbo in zahtevala, naj Ahaca likvidirajo. O tem je na nekem družabnem večeru penkluba pripovedoval Vidmar. Ko je namreč – to vse sem slišal sam – Štih govoril o Ahačevih podvigih v partizanih (zdaj ga hvali!) in so še mnogi drugi pritegnili z več splošno znanimi zgodbami o Ahačevem sadizmu, je Vidmar rekel: Jaz o vsem tem ničesar ne vem. Vem samo tisto, kar sta Kardelj in Kidrič zahtevala, da se Ahaca likvidira, ker je namreč nekoga tam med zasliševanjem pekel na ražnju. Zaradi zaslug in iz spoznanja, da je bila kriva predvsem partija, ker je tako mlademu človeku dala tolikšno moč, smo sklenili, da ga samo degradiramo in pošljemo na Primorsko, kjer naj bi padel, ker je bilo tam zelo nevarno, skoraj nemogoče, da bi takrat tja prišel živ.
Ko sem bil v službi še na RTV, je Saša Vuga nekoč pripovedoval, da je v pogovoru z nekom na Primorskem beseda nanesla tudi na Ahaca. Tisti človek se je zgrozil in povedal nekaj reči o njegovi »slavi« na Primorskem. Tudi tam je nekemu duhovniku strl moda ali mu jih celo odrezal. Ubil pa je tudi (brata ali očeta) pripovedovalca. Koga, sem pozabil. Vuga mi je ob neki drugi priliki povedal tudi zgodbo o Ahačevem bajonetu, ki ga ima.
24. oktobra 1984
»Nace Voljč mi je tudi povedal, da... sta imela Ahac (Pirjevec) in sedanji narodni heroj Bračič punco v svojem šotoru. Na sestanku KP je takemu kurbanju nasprotoval partijski sektretar Nove vasi na Blokah, Aljoša Šraj, zelo priljubljeni aktivist. Oba sta potem pri njem naredila »preiskavo« in v nahrbtniku našla list »proti štabu«, v katerem sta bila glavna komandant in politkomisar, če sem prav razumel, Ahac in Bračič. Obsodili so ga na smrt, a fantje ga niso hoteli ustreliti, ob kapitulaciji Italije pa je Bračič prišel po Šraja in ga dal v nekem gozdičku ustreliti. Šele petnajst let po smrti so po Šraju poimenovali neko šolo in ga s tem rehabilitirali, Bračič pa je slabo končal. Voljču je Matevž Hace povedal, da mu je neki partizan z vzdevkom Gedžo na smrtni postelji povedal, da je on sam ustrelil Bračiča med umikom pri napadu nekje pri Kočevju, ker se je bal, da bo zaradi neuspelega napada »začel vse vprek klati«. Gedžo se je na smrtni postelji izpovedal, ker je mislil, da bo umrl, a potem ni. Čuden narodni heroj, z lastno kroglo v riti.
Pri zgodbi o Aljoši Šraju bi skoraj pozabil na »obremenilni list«, ki se je ohranil. Po vojni so grafologi ugotovili, da je pisava Ahačeva. Torej ga je on podtaknil Šraju...
Dimitrij Rupel
1. februarja 1979
Zbiral material za eventualni odgovor Dimitriju Ruplu. Zjutraj mi je telefoniral. Prebral je moje pisanje v Odmevih v Teleksu. Izbruh žaljivk: med drugim, da sem pokazal svoj grdi značaj, da me rine oblast naprej, da mi že več let ponuja nagrade, ki se jih branim kot devica, da sem v privilegiranem položaju, da bom dobil nagrado od oblasti kot plačilo, ker sem vsa leta tako zvesto zatiral modernizem, da si jaz kot »slovenski književnik, za katerim stoji ves slovenski narod«, lahko dovolim, izrabljam položaj, da njega – ubogega ničeta – svinjsko žalim z malenkostmi, da naj povem, kje se je spotaknil obme in še marsikaj. Govoril je kot dež, da sem mu komaj prišel v besedo.
1. januarja 1980
Med drugim mi je Zlobec povedal tudi, da se je pri njem oglasil Dimitrij Rupel in se mu nekako opravičil, češ da je med pobudniki Nove revije; da to ni naperjeno proti Sodobnosti, da je bil sam pri Čirotu zmeraj dobro sprejet in da je Sodobnost popolnoma po njegovem okusu. Čiro mi je pojasnil, da se je politika obrnila v prid Novi reviji in sploh modernistom, vsaj po sili razmer. Rupel in njegovi so uspeli prepričati Franca Šalija kot predstavnika CK-ja, da so »klerikalci« bili postali tako nasilni, ker ni prišlo do »diferenciacije« v lastnem, to je komunističnem taboru (tako nekako). Na to je Šali »prijel«. Zlobec mi je pojasnil, da je partija poskušala ustvariti diferenciacijo med ustvarjalci in sploh med inteligenco že z Javorškovo knjigo Nevarna razmerja, kar pa ni uspelo, ker se ahačevci in kompanija niso dali zvabiti v javno debato, ampak so Javorška samo zahrbtno minirali. Rekel je, da so rokopis brali vsi vodilni partijci, ni pa povedal, kateri, a sem razumel: Kraigher, Vidmar, Šentjurčeva, Šali, Vipotnik in morda še kdo. Ko ni uspelo, so Javorška pustili na cedilu. Zdaj so se nagnali k Ruplu in company. Pogovor je bil večkrat delno pretrgan, tako da nisem ugotovil jasnih namenov, kaj naj bi partija s tem pridobila. A vsekakor drži, da so naklonjeni ustanovitvi Nove revije...
25. februarja 1984
Popoldne me je klical Ciril Stani in se zgražal nad pisanjem Tineta Hribarja o poeziji v zadnji Novi reviji ter nad Kermaunerjem. Rekel mi je, da je govoril s Francetom Vurnikom o moji rubriki Izbrana pesem v Književnih listih. Klopčičeva pesem je bila obema všeč. Vurniku je rekel, da sem jaz toliko pošten, da bom tiskal tudi svoje nasprotnike, če bodo imeli kaj dobrega, čeprav oni tega ne bi naredili. Posebno gorak je Tauferju in Bajtu, s katerima je skupaj v službi – pa tudi Bergerju, ki je prav tako bil tam. Smeje mi je povedal, da sta ga iskreno razveselili neki dve črtici (ali nekaj takega) Dimitrija Rupla v Novi reviji. Z njima je Rupel jasno dokazal, da je sicer bister, a da v njem ni toliko umetnika, kot je za nohtom črnega.
