Izberi si svojo resnico

Pred približno šestdesetimi leti sta ameriški psiholog Albert Hastorf in raziskovalec javnega mnenja Hadley Cantril v študentskih časopisih spremljala neusmiljeno besedno vojno med navijači dveh študentskih nogometnih moštev: Indijancev iz Dartmoutha in princetonovskih Tigrov.

Tekma, v kateri je leta 1951 zmagal Princeton, je bila napeta in groba, polna prekinitev, poškodb in sodniških kazni, ki so vplivale na njen izid. Vendar raziskovalcev ni pritegnilo samo običajno navijaško nestrinjanje – katera ekipa je igrala manj športno in katerega igralca so oškodovali domnevno pristranski sodniki –, ampak so bile izpovedi navijačev za nevtralnega opazovalca tudi tako različne, kot da se sploh ne pogovarjajo o istem srečanju.

Zato sta Hastorf in Cantril zasnovala socialno-psihološki poskus, v katerem sta se pogovarjala s predstavniki obeh navijaških skupin ter natančno analizirala njihove opise in doživljanje spornega srečanja. Vsaka skupina se je spomnila različnih dogodkov in izpostavljala prekrške, ki jih ni nasprotnik niti opazil. Uradna statistika – kaj se je na tekmi v resnici dogajalo in katera ekipa je zagrešila več »favlov« – pa je zgolj potrjevala vnaprejšnja navijaška prepričanja o zasluženi zmagi ali krivičnem porazu.

Njune ugotovitve so bile radikalne. Ovrgla sta nekdanje prepričanje, da se navijači prerekajo zaradi različnih pogledov na tekmo, in zatrdila, da je njihovo nestrinjanje še precej globlje, saj lahko zaradi kompleksnega doživljanja družbenih dogodkov nasprotni skupini »doživita« čisto različni tekmi, ki sta za vsako skupino enako »resnični«. To pomeni, da od navijačev verjetno ni mogoče pričakovati konsenza, saj bodo svojo izkustveno resnico branili z različnimi človeškimi psihološkimi mehanizmi in evolucijskimi vzorci: selektivno izbiro informacij in spominov, iskanjem sprejemljivih razlag, racionalizacijo in impulzivnim (nezavednim) odločanjem.

Pojav, ki sta ga opazovala Hastorf in Cantril, ni značilen samo za športne navijače.

Dve zadnji veliki politični tekmi, ki sta se iztekli v zadnjem tednu – ameriške in slovenske predsedniške volitve –, sta bili lep primer igre, v kateri so pravila in sodnike nadomestile posamične navijaške resnice. Spremljanje medijskih soočenj in spletnih debat je krepilo občutek, da se predsedniški kandidati in njihove »navijaške skupine« ne morejo sporazumeti niti o tem, ali sploh igrajo v isti tekmi in živijo v istem svetu. Podatki in analize o stanju gospodarstva, usodi socialne države, izrečenih neresnicah, prelomljenih obljubah in dejanskih (ne)razlikah med političnimi programi so le potrjevali vnaprejšnja navijaška prepričanja o zasluženi zmagi, krivičnem porazu ali sovražnem delovanju medijev, lobijev in prikritih elit. Nenavijači pa so videli le nove grobe in umazane dvoboje, v katerih se niso mogli prepoznati – daleč od športnih idealov in upanja, da so lahko prihodnje tekme drugačne.

Psihološki mehanizmi političnega, športnega in drugega navijaštva so zelo dobro znani. Podobne raziskave o vplivih čustev in družbenih okoliščin na naše dojemanje »resnice« so poleg Hastorfa in Cantrila pozneje pripravili številni socialni psihologi, komunikologi, vedenjski ekonomisti in politologi. Ameriški socialni psiholog Leon Festinger je razvil idejo kognitivne disonance (zavračanje informacij, ki nasprotujejo našim trdnim prepričanjem), ko je ugotavljal, zakaj članov sekte ne zmoti, če njihovi voditelji napačno napovedo konec sveta (»naše molitve so ga preprečile«). Psiholog Stanley Milgram je pokazal, da lahko ljudje v določenih okoliščinah slepo sledijo avtoriteti, tudi če od njih zahtevamo nesprejemljiva dejanja (da mučijo ali celo ubijejo žrtev z elektrošoki). Profesor Phillip Zimbardo je v zaporniškem eksperimentu ugotovil, da nas lahko že uniforma spremeni v ponižnega zapornika ali krutega paznika. Poskus za poskusom je potrdil domnevo, da je resničnost družbeni in čustveni konstrukt, odvisen od neštetih neracionalnih dejavnikov, ki jih zavestno niti ne zaznamo.

Vendar se je povojni svet zdel racionalno urejen in ga niso vodile nekakšne subjektivne doživljajske resnice, o katerih so pisali psihologi. Konservativni in progresivni politiki so sicer tekmovali za vplivne položaje, a so se načeloma strinjali glede velikih vprašanj: zgodovine, politične in svetovne ureditve, stanja gospodarstva, ločenosti religije od države, razvojnih prioritet in zaupanja v znanost kot moderne razlagalke sveta. Življenjski poteki državljanov so bili predvidljivi. Izobrazba je pomenila službo do upokojitve, poroka je napovedala družino, posamezniki so prevzemali družbene vloge, primerne njihovi starosti, spolu in razredu. Maloštevilni nacionalni mediji so z informacijsko in kulturno ponudbo utrjevali podobo urejenosti, zato večinske javnosti večinoma niso vznemirjali z glasovi etničnih in rasnih manjšin, bojem gejev in lezbijk za civilne svoboščine, alternativno kulturo, teorijami zarote in stališči skrajnih družbenih skupin (nacionalistov, verskih fundamentalistov …). Na koncu sedemdesetih let pa se je začela podoba urejenega sveta razblinjati.

Zgodovinarji, sociologi in politični filozofi ponujajo različne razlage, kaj je zamajalo nekdanjo stabilnost. Kriza pozne industrijske družbe je prinesla veliko brezposelnost. Ta je spremenila izobrazbene in karierne odločitve, saj ljudje niso več mogli računati na redne službe do upokojitve ali se zanašati na socialno državo, ki jo je ukinjala neokonzervativna politika. Ker je bilo množične industrijske izdelke lažje izdelati kot prodati, so morale kulturne industrije vse bolj izvirno nagovarjati človeške stare potrebe ter izdelkom dodati simbolne in čustvene pomene, v katerih so potrošniki iskali nove identitete. Tehnološke spremembe – sprva kabelska televizija in nato internet – so prinesle neomejeno število medijskih kanalov, ki niso več »državotvorno« nagovarjali navidezno homogenih množičnih občinstev, ampak so morali ustvarjati vedno nove gledalske niše, če so hoteli preživeti na liberaliziranem trgu.

Skupaj z mediji so se drobljenju medijskega občinstva prilagajali tudi politiki. Nekateri z zagovarjanjem skrajnih svetovnonazorskih stališč, za katere se je zdelo, da so že izginila iz javne govorice (nacionalizem, rasizem, seksizem …), drugi s prefinjenim političnim marketingom in iskanjem splošne sprejemljivosti za množičnega političnega potrošnika. Kritični družbeni analitiki so začeli pravočasno opozarjati na negativne posledice, ki jih prinaša razpad družbe na posamične navijaške skupine in njihove resnice – polarizacijo, nezmožnost dogovora o skupnih ciljih, državljansko pasivnost in krepitev predmodernih gibanj. Vendar so njihova svarila zgrešila družbene skupine, ki bi navijaštvu morda še lahko postavile dovolj močne protiuteži: delavsko gibanje (sindikate), znanstveno skupnost (šole in univerze), javne medije in progresivne politične stranke. A so njihovi voditelji le pasivno spremljali družbene spremembe, se oklepali nekdanje avtoritete in pri tem še hitreje izgubljali najpomembnejšo dobrino, ki jim je dajala legitimnost – zaupanje javnosti.

Prihodnje zagovornike nenavijaške politike zato čaka zelo zahtevna naloga. Poiskati morajo načine, kako se bomo tudi v času neštetih nepotlačenih subjektivnih resnic znova naučili najti skupne cilje, saj lahko začnemo le tako počasi utrjevati zaupanje javnosti v temeljne pogoje demokratičnih družb: parlament, zakone, svobodo izražanja in univerzalne človekove pravice. Pri tem iskanju pa je zelo pomembna tudi vloga medijev, saj psihološke raziskave Milgrama in Zimbarda ne pokažejo samo načinov, kako v ljudeh podpihovati najbolj uničujoče strasti, ampak jih je mogoče uporabiti tudi za odpravljanje nezaupanja, strahu in omejevanje nenadzorovane moči.

Vprašanje je le, ali so medijska podjetja sploh pripravljena zapustiti dobičkonosno navijaško politično areno.