Iztok Mlakar: Komedija je tragedija, gledana v rit

Iztok Mlakar je Goričan, iz ruskih blokov, prvih v mestu.

Objavljeno
19. november 2011 17.12
Posodobljeno
19. november 2011 17.25
Patricija Maličev, sobotna priloga
Patricija Maličev, sobotna priloga

Odraščal je v srednji revščini, a, kot pravi, ni bilo tako hudo. In kmalu je znal razumeti, da obstaja način, da tudi drugim vsaj delno lajša bolečino. Spomnim se, kako je nekaj let zapored, še preden je izdal prve kasete in postal to, kar je, na enem od okoliških kmečkih turizmov na prednovoletnih zabavah s kitaro igral in pel dializnim bolnikom. Niso pozabili.

Boljšega Judo, kot je bil leta 1988 v predstavi Evangelij po Judi, težko najdemo na filmu ali v gledališču. V SNG Nova Gorica je v preteklih petindvajsetih letih številne vloge odigral mojstrsko, sam pa pravi, da so mu najljubše prav tiste, ki jih je režiral Vito Taufer. In teh ni malo.

Štiriindvajsetega novembra bo na odru novogoriškega gledališča in potem tudi na koprskem v režiji Vita Tauferja uprizoril svojega Sljehernika. Pravi, da v življenju ni nič gotovega, razen smrti in davkov. To zelo dobro ve tudi njegov slehernik, novodobni slovenski bogataš, čigar duša uživa v blaginji, dokler na vrata ne potrka brezsrčna izterjevalka, pred katero ni mogoče ubežati. Mlakar se je tokrat navdihoval pri Hugu Hofmannsthalu, ki je natanko pred sto leti za salzburški festival napisal Slehernika, igro o smrti bogatega človeka, katere motiv izhaja iz angleške srednjeveške moralitete.

Zakaj tako redko dajete intervjuje?

Ne bi rad zvenel visokostno – če imam kaj za povedati, z veseljem privolim v intervju. Če pa posumim, da me bodo spraševali, »kdaj ste prvič prijeli za kitaro«, »kje dobite navdih«, hvala lepa, tega se pa ne grem. Srečal sem samo enega novinarja, ki je bil iskren. Vprašal me je za intervju, pa sem ga vprašal nazaj, o čem bi se pogovarjala in mi je odgovoril: »Vseeno je, o čem, samo da objavimo pogovor z vami.« Seveda sem ga zavrnil.

Hotel vam je reči, da bi vaš intervju dvignil naklado...

Nimam veliko veselja s tem, da bi mi drugi svetili v oči z lučjo. Začnem mežikati, potim se, ni mi fajn...

Zavračanje intervjujev torej nima ničesar opraviti z vašo sramežljivostjo?

Glede na to, da sem igralec, bi težko koga prepričal, da sem sramežljiv, saj se ves čas kažem. Nekaj je slava, dejstvo, da te ljudje zaradi tvojega dela poznajo, čisto nekaj drugega pa je, če si razvpit...

Ne gre pozabiti vaše vloge Jude iz Evangelija po Judi, bila sem še otrok...

Vsi so že pozabili nanjo (smeh). Takrat smo bili še majhen ansambel in imel sem srečo, da so me zagrabili, postavili na oder in delat, delat, delat! Bil sem zadržan, čeprav sem Primorec, Goričan, do zadnje dlake. Delati v provinci... Kolegi so se temu čudili, rekoč: »Dej, probi mal, mogoč te pa v Mestnem vzamejo...« Toda mislim, da je bila odločitev, da delam v Gorici, ena boljših v mojem življenju. Lepo je bilo; kolegi so na vajah sedeli v dvorani, me gledali in mi še kaj svetovali. To je bil krasen inkubator za mladega igralca, da se hrustanec spremeni v kost, v pravo smer, da dozori do konca.

Koliko smo v življenju Judeži?

Kateri? Tisti bolj znani »od tridesetih soldov« ali tisti intelektualec, ki se je odločil, da bo požrtvovalno pomagal Jezusu, da izpolni svoje poslanstvo?

To je pravo vprašanje.

Pravijo, da v judovski šoli odgovoriš z vprašanjem na vprašanje (smeh). Vsak mora sam pri sebi opraviti s svojo vestjo. Spomnil sem se na Leonida Andrejeva, njegovega Jude Iškariotskega, ki poskuša prepričati Jezusa, naj vendar ne igra žrtve, temveč naj bo tisti Jezus iz templja, ki je razgnal trgovce z novci. Zato ga izda in čaka, da bodo ljudje skočili na legionarje in Jezusa rešili s križa, pa se nihče ni premaknil. Klasični Judež je v vsakem od nas, bati se ga moramo. Tudi sam na svet gledam rahlo manihejsko...

S katere strani gledate nanj?

Poskušam z vseh. To je za človeka, ki hoče nekaj ustvariti, precej pomembno. Mislim, da je empatija tisto, kar ti lahko pomaga, da ustvarjaš.

O tem bom napisala kaj v uvodu, da vas ne bom spravila v zadrego.

Takšnega intervjuja pa res še nisem imel.

Kdo je komedijant in kaj vam pomeni ta oznaka?

V slovenski tradiciji ima ta beseda slabšalni prizvok. Po sv. Frančišku pa je lahko tudi Jullare de Deo, po toskansko Božji norček, postavljen na ta svet, da stvari relativizira. Če sva se prej pogovarjala o različnih stališčih in pogledih na svet, presenetljivo, kako spreminjanje gledišča na isto stvar rodi posmeh človeka, negativne reakcije...

Spreminjanje stališč skozi čas je znak človekove distance in zrelosti. Komedijant je zame božji norček in ne samo tisti, ki se ukvarja z igralstvom, interpret nekega teksta, navadno tujega. Je tudi glasbenik, pantomimik, operira s širokim področjem.

Pravite, da ima komedijant dve levi roki in da je potemtakem ...

... levičar. (smeh) Seveda je! Antonio De Curtis, ki ga bolje poznamo pod imenom Totò, je rekel, da tisti, ki se ne spomni revščine, tisti, ki nikdar ni bil reven in lačen, ne more biti komedijant. Treba je poznati človeško nesrečo, te žalosti in potem tragedijo z distanco spremeniti v komedijo, kot je rekel Charlie Chaplin: če življenje gledamo od blizu, vidimo tragedijo, z distance pa postane komedija. Sam pravim, da je komedija kot tragedija, gledana v rit.

Posrečeno. Veliko berete?

Kar precej. To se od komedijanta zahteva. Ljudje verjetno mislijo, da vse »stresemo iz rokava«, pa ni res. Drek! Da zgleda, kot da je streseno iz rokava, se je treba prekleto namučiti.

Kdo je Sljehernik?

Vsi. Znan je mit o bogatem, uspešnem, nenesrečnem človeku. V mojem primeru gre za človeka, ki je z ničle, s slučajnimi mahinacijami prišel do tega, da ima več. Z lumparijami. Vsak človek, Jedermann, Ogniuno. Vsak od nas ima nekaj teh lastnosti.

Kako ste prišli na idejo, da ga prepesnite?

Z Vitom Tauferjem sva se veliko pogovarjala o tem, kaj naj delava po igri Duohtar pod mus. Gre namreč za romansko tradicijo, italijansko – obožujem commedio dell'arte –, zakonitosti so zelo jasne, ljudje natančno poznajo njen kod, kdo je Pantalone, Puccinella, Harlekin... Vito ima res producentski nos. Sedemnajst let me je masiral, vsaj on tako pravi. Pred njim se je oglasilo ogromno ljudi, ki so hoteli nekaj delati z menoj: navadno je bilo tako, da so rekli, »da imajo eno fajn idejo, da bi jaz imel idejo in da bi potem skupaj to naredili« (smeh). Vito ni to. Do občinstva bi bilo podcenjevalno, da bi jim ponudila še enega Duohtarja. Slehernik... in če je komedija nekaj, kar gleda »tisto stvar« z drugega vidika – ideja je bila nora. Ponujala pa ni čisto nič. Hofmannsthal in njegov Slehernik – to je pasijon, moralka...

Liturgična moralka.

Drži. Komedija pa zahteva ostre kompozicijske strukture. Pri komediji je pomemben tempo. Če je ves čas isti, se bo zdelo, kot da se vse dogaja vedno počasneje, na koncu je treba hiteti... Sem se matral. Preigraval sem in še v rimah. Ne vem, kako bo. Pred občinstvom pri komediji ni četrte stene, igra se »v faco«. Najprej sem razmišljal, da bi napravil nekaj na sedem naglavnih grehov, da bi bile dve ženski, Accidia in Avaria, Lenoba in Pohlep. Pa ni šlo v komedijo. Potem sem se spomnil desetih božjih zapovedi. Zakaj deset? Lahko bi jih bilo devet.

Lahko bi bila ena: ne delati narobe!

(smeh) Dve sta po Jezusu: veruj v Boga in imej rad druge bolj kot sebe, če prvo za trenutek odmislimo, ostane imej rad druge bolj kot sebe – zapoved komedijanta.

Je težko ljudem biti vedno v veselje?

Je težko. Nobena stvar, ki jo dobiš zastonj, ni fajn.

Kdaj je fajn?

Kdaj?

Doma zvečer, ko razmišljate, kako je bilo?

Vmes in potem. Deset minut prej: ne! Takrat je grozljivo. Saj je naporno, ampak lepo. Zadnji teden sploh ne morem spati – rime se mi kotalkajo po glavi čez noč. Ko sem med študijem napisal tekst, je Vito rekel: »Super, fajn! Zdaj pa še songi.« Kaj?! Zdaj jih imam sedem. Bo pa noro.

Sta glasba in igra dva konca iste palice?

Komedijant ni človek, ki bi te stvari obvladal ločeno, jemlje ju v simbiozi. Pri mojstru Andresu Valdesu sem se učil pantomime in ugotovil, da so vsi izrazi glasbeni, kompozicija, ritem... Tudi v gledališču je podobno: marsikateri režiser zna reči con brio, con brio! No, tu se njegovo glasbeno znanje navadno tudi konča.

Igralec in kantavtor.

Kantavtor – ta beseda mi gre na živce. Avtor, ki je prišel na kant. Italijani imajo lep izraz za to: canzone d'autore, lahko bi prevedli kot pesem s kontroliranim poreklom.

V tem smislu, da poznaš človeka, da poznaš nekoga, ki o nečem govori. Kantavtorji...

Jih sploh imamo?

Imamo, čeprav veliko manj kot v Italiji, kjer jih je v vsaki regiji kar nekaj, in to zelo dobrih. Najprej ne pozabimo na legendarnega Franeta Milčinskega - Ježka, pa še prej mitskega Vodovnikovega Jurija. Zdaj so tu Pengov, Brecelj, Mef... Po keltski tradiciji bi jim rekli bardi. Ampak niso samo pripovedovalci zgodb. Kantavtor je človek, ki vse pove sam, tekst in glasba sta njegova. Cedeji italijanskih kantavtorjev so dražji od tujih kompilacij, se cenijo. Ljudje jih jemljejo za svoje. Inštitucije pa tudi.

Vas tudi.

No...

Vi pa pokrivate vso Slovenijo – poznajo vas tako v Prekmurju kot na Dolenjskem. Zakaj nastopate pred občinstvom, ki navadno ne šteje več kot 60 ljudi? Trema?

Ne. Zaradi vidnosti in slišnosti. In, verjemite mi, manjša dvorana je za igralca bolj zahtevna.

Ker pri tem ne uporabljate ozvočenja?

Ne, vse je »na suho«. Ne, ker to bi izpadlo tako, kot če bi se s skirojem odpravil na avtocesto.

Mislite, da če bi s tem, ko bi dali vtikač v vtičnico, pokvarili čarovnijo?

Ja, najverjetneje. Tako je precej bolj intimno. V teh »hramih« se tako zgodi nekaj, kar se sicer ne bi. Dobro je, da sam stvari peljem do zadnjega momenta, da ljudi gledam v obraz, da vem, kam jih vleče...

Menda za svoje nastope ne postavljate astronomskih honorarjev, pa bi jih lahko?

Zakaj pa bi jih?

Ker je veliko povpraševanja po vas.

Če bi hotel zaslužiti veliko denarja, bi počel kaj drugega. Zvenelo bo pravljično, toda globoko verjamem, da ima človek do ene mere denarja dovolj.

Tega so vas naučili doma?

Moja sreča je bila, da sem bil vzgojen v skromnosti, in za to sem hvaležen. To je velika prednost v življenju. Nisem dobil vsega, kar sem si zaželel, moji sovrstniki so dobili veliko več. Prav jim je! Živeli smo v nekakšni srednji žalosti. Ampak nič hudega. Dobri starši, izvrstno okolje in nič res pomembnega mi ni manjkalo. Tudi v najbolj krvavi Shakespearjevi tragediji so komični vložki. V kavo je treba dati nekaj mleka, da ni popolnoma črna. Če je dobro napisan, nosi vsak komičen lik v sebi tudi tragično komponento.

Hočete reči, da je Iztok Mlakar dobro napisan?

Trudi se! Sam s sabo pa ni nikoli popolnoma zadovoljen.

Zakaj ima Harlekin pisano obleko? Zdi se, kot da so to nekakšni pisani rombi, šminkersko. Ampak ne, Pantalone, njegov gospodar, mu noče dati denarja, zato ima obleko iz krp. To je njegova vsebina. Smešen je, ker hoče povsod jesti. Zakaj? Ker je vedno lačen. Spet tragedija. Njegovo življenje se prične od pasu dol, hrana in seks. Kar je (smeh) pravzaprav bistveno. Duhovne dimenzije pridejo na vrsto, ko je človek sit in potešen. Ja, no.

So danes ljudje potešeni in siti?

Kje pa! Na tem ta sistem gradi, na lakoti in nepotešenosti.

Nas ves čas »nategujejo«?

Ja, in tudi oni niso potešeni.

Je tu, ob zahodni meji, kaj drugače, morda pa svoje naredi romanski esprit?

Malce drugače je. Ta burja naredi svoje. Ne bi znal živeti drugje. Pred časom smo se v Izoli pogovarjali o razliki med primorskim in gorenjskim ostarelim moškim. Na Gorenjskem imajo te zdiče pri pečeh. Ko se je stari gospodar umaknil mlademu, je sedel na zdič in tam ostal, morda je zvečer še zvrnil kozarček. Večer za večerom, kot blaga evtanazija, dokler ga ni ciroza odnesla. Na Primorskem imamo zuke, balinišča, na katerih balinamo. Takoj ko gre moški v pokoj, začno balinati, kakšen glaž vina, briškula, in začne se skoraj nova kariera. Moški se družijo, tudi pozimi so lahko na svežem zraku, to pa pomeni zdravje... Janez Janša je enkrat – kakšna misel – in to na proslavi priključitve Primorske, kjer niso peli niti ene partizanske pesmi, sam sem pel Karlota Špacapana, rekel: Primorska so pljuča Slovenije!

Tudi vršički marihuane so tu bolj medeni...

Lepo raste, ja. Ravno zadnjič sem naletel, tu gor, nad Gorico, na premični vrt. Na jasi je bilo, tup, tup, tup, osem lončnic. Slikal sem jih. Čez nekaj dni jih ni bilo več! Videli so moje sledi in jih umaknili na varno.

Katero narečje ste pravkar govorili?

Mešanico, goriško, ajdovsko. Narečje je bilo v commedii dell'arte vedno označevalec. Pantalone, trgovec, je vedno govoril v beneškem dialektu. Njegovo ime izhaja iz njegove funkcije »pianta leone«. Bil je tisti, ki je kot trgovec postavljal zastave Serenissime, Beneške republike po Jadranu in Mediteranu. Zanni je imel dialekt kmetov doline reke Po, reveži, fakini, ki so hodili v Benetke kot nosači, spali so na ulici in umirali. Dottore pa je imel bolonjsko narečje, narečje univerzitetnega mesta intelektualcev. Ko govorim kaj ostrejšega, uporabljam cerkljansko narečje, ko se poigravam s spodobnostjo... Dialekt ni deklaracija – je sredstvo. Nisem jezikoslovec, najprej proučim lik, šele nato si izmišljujem besede.

Ampak resnico človeka najdemo v njegovem narečju.

Dario Fo ima teorijo, da so v Benetkah tisti, ki so po lagunah poganjali gondole, on je to pantomimično pokazal, štiri korake tja, tri sem – skratka, da so tako prišli do laškega enajsterca.

Sliši se dobro.

Fo je spreten v teh rečeh. Saj to je tudi namen. Z dobronamerno lažjo se naredi, da je resnica še bolj resnična. Hotel sem reči, da z ritmom, vokali se lahko označi karakter človeka, tudi skupine ljudi. Tudi njihov način. Ne znam natanko razložiti... (Nekaj pove v cerkljanskem narečju, potem pa v vipavskem.) Jezik in melodija kraja, kjer človek odraste, ga določi. Idrsko je trdo, ostro, žilavi ljudje so tam, vipavsko je mehko in okroglo. Tudi ko je Cerkljan prijazen, zveni ostro, delati mora, ni časa za besede. Tudi če se bo hecal iz vas, na primer, se bo hecal zato, ker mu je nerodno. Da relativizira, da ne bi bilo življenje preveč kičasto...

Še idrski pank je drugačen kot ljubljanski.

Tudi njihova samozavest je drugačna. Cerkljani ne rečejo splet, temveč cerkljansku spletiše.

Razumete umetnost kot dekor kapitala?

Danes skorajda tako tudi je. Po drugi strani mora biti umetnost upor proti kapitalu. Američani so znali še upor proti vietnamski vojni spremeniti v tekstilno industrijo. Kapitalizem igra na tega judeža v vsakem človeku. In to je vrlina – nisi frajer, če nisi nabrisal dvesto ljudi in pri tem še obogatel. Nisi frajer, če nimaš trgovske mreže in sto žensk dela zastonj zate za tekočim trakom. Danes je frajer tisti, ki ima.

Vi torej natanko veste, koliko je treba imeti, da je prav? Ne zahtevate namreč astronomskih honorarjev.

S tem je takole: seveda igram tudi zastonj. Nisem pristaš tega, da se umetnosti ne bi plačevalo. Tisti, ki se ukvarjamo z njo, moramo tudi od nečesa živeti. Denar ne sme biti ovira, da pridem do ljudi. Pomembno je, da se z nastopov vrnem zadovoljen, da sem prišel do ljudi. Honorar v vsakem primeru dobim, če ne drugega, kolut sira in flašo šnopsa. Doma imam polno omaro žganja, enkrat se bo ta reč vžgala. Raje imam vino. Včasih celo še preveč.

Danes je sveti Martin.

Ja, je, ampak mislim, da bom do večera čisto trezen. Še avto moram registrirati.

Sem pristaš tega, da se delo plača pošteno. To, da »me nič ne košta, če pridem in eno zaigram«, ne drži. Čisto nič me ne košta, ampak čevljarju tudi ne rečemo, dajte nam en par čevljev, saj vas to nič ne stane. Prej bomo rekli: »Aha, izdal si knjigo, daj mi eno.«

Komedijanti so menda zasebno sitni ljudje.

Ja, so, Paolo Villaggio, razvpit, a kvaliteten italijanski komik – nekaj idej sem mu celo ukradel –, je na snemanjih blazno siten. Tisti, ki zna pri ljudeh videti napake, sitnobo, mora biti tudi sam malce sitnoben. Malce žlehtnobe moramo nositi v sebi.

Imamo kaj komedijantk?

Zelo cenim Deso Muck. Vrhunska je ne le kot pisateljica, ampak tudi kot komedijantka; upam, da mi ne bo zamerila, da jo zmerjam s komedijantko. Ko improvizira, se vidi, da zna z besedami, da ji oblikovanje misli bliskovito teče, kar pri naših medijskih zvezdah ni ravno pogosto. Njen humor je oseben, čuti se sled bolečine, kar je pri smehu nujno. In predvsem ni tista tipična blonda.

V Italiji je komedijantk veliko, in to kvalitetnih, pri nas pa kot da bi se bali žensk, ki se znajo zafrkavati iz sebe in moških. Razen če so kvaziseksi blond spake.

Muckova med pisanjem skozi okno gleda gozd. Kaj vidite vi, ko ustvarjate za računalnikom?

Železniško postajo. Odlično.

Cikorija al kafe?

Kakor kdaj. Med drugim pijem tudi čaj. In predvsem vino. Če pa sprašujete o risanki Dušana Kastelica Čikorja an kafe: da sem spoznal Dušana Kastelica, je zame velik privilegij. Mislim, da nima smisla govoriti o njem, ker vse pove že njegova risanka: osemminutna mojstrovina, ki je zahtevala triletno delo. Izjemen, originalen ustvarjalec.

Kakšne so vaše izkušnje z ljudmi?

Zvenelo bo naivno in kičasto, ampak tudi ko sem od njih dobil po grbi, sem rekel, da so dobri.

Kdaj ste jih dobili?

Nekajkrat pa sem jih.

Ej, ti, ka pršu si že u srednja ljeta

an če še zmeram čvrst je toj korak

an zdravje neč ne djela ti dešpeta,

na cjesti te pozdravi prou že usak,

še kjšna mlada pupa te pogleda,

glih tebe, ka že siv si, star an grd…

Ne vješ kej tuo pomjeni? Vješ, sevjeda.

Da prou počasi se ti bliža smrt!

To je prva kitica, ki jo zapojem v predstavi še za spuščeno zaveso. Zrela srednja leta prinesejo svoje. Pozna srednja leta. Ko sem bil mlad, sem jih nekajkrat dobil po grbi. Tudi od prijateljev. Takrat sem bil prizadet, zdaj pa sem jim v bistvu hvaležen: Člouk mona ne rata, se tak že rodi.

Je zanimiveje deliti življenje z dobroto ali žlehtnobo?

(smeh) Obstaja apokrifna komedijantova molitev: »O Bog, stori, da bodo ljudje ostali tako neumni, zli, pohlepni, nečloveški, hudobni... tako bomo mi komedijanti imeli vedno svoje delo.« Zagotovo je bolj zanimiva žlehtnoba, nje proučevanje. Sicer pa bi se raje za krilo držal dobrote. Kaj naj – ljudje smo pač tragični.