Japonsko zrcalo človeške duše

Osemindvajsetletna Juki in njena prav toliko stara prijateljica sta imeli lani poleti med potovanjem po Španiji mešane občutke. Privlačnima Japonkama je bilo sprva všeč, ker sta pritegovali poglede in vzbujali občudovanje mimoidočih. Ko pa sta v Barceloni obiskali restavracijo s tamkajšnjimi specialitetami, ju je mladi natakar vprašal, od kod prihajata, in ko sta mu povedali, se je široko nasmehnil. Me veseli; obožujem japonski hentai, je povedal Španec in med nasmehom razkril pravilne bele zobe ter priznal, da so mu všeč erotični stripi, eden od žanrov japonskih mang. »Takoj sem pomislila – oh ne! Ali z mojo državo res ne morejo povezovati česa boljšega ...« mi je pripovedovala elegantna in zelo izobražena Tokijčanka s svetovljanskim svetovnim nazorom.

Vendar ko sva med pogovorom o navzočnosti japonske kulture na globalnem odru ugotovili, da je prav manga močan izdelek, s katerim Japonska osvaja svet in mu ponuja paleto kompleksnih likov, globokih tem in razgibanih pripovednih tokov, je Juki priznala, da je vse to »deloma res«. Glede Špančevega opisa, njegovega skoraj deškega nasmeha in nedolžnega priznanja, da so mu všeč japonski stripi z jasnimi erotičnimi risbami, se je Juki strinjala, da tudi zaradi mange, skupaj z risbami anime, v svetu bolje poznajo njeno državo na vseh celinah, med vsemi generacijami in v vseh kontekstih sodobnega življenja. Za vse, ki so odraščali z robotom Astro Boy, se vživeli v pustolovščine Pokemona in se navduševali nad nindžo Narutojem, je Jukina dežela kratko malo »kul Japonska«.

O »trdi« in »mehki« moči

Preden sem se sestala z Juki v znani restavraciji v četrti Ginza, sem se sprehajala po šintoističnem svetišču Jasukuni in obiskala vojni muzej v prostranem kompleksu, posvečenem dušam vojakov, umrlih med vojaškimi spopadi v imenu nebeškega cesarja. To je bil pravi prostor, da sem lahko v mislih obnovila teorijo ameriškega profesorja Josepha Nyeja o »trdi« in »mehki« moči.

Vsi dobro vedo, kakšna je prva, pravi Nye, ker smo vsi že videli, kako je z vojaškimi ali gospodarskimi sredstvi mogoče prisiliti ali prepričati druge, da spremenijo svoje mnenje. O tem se je mogoče prepričati tudi v muzeju, ki predstavlja dogodke 8. julija 1853, ko je poveljnik ameriške mornarice Matthew Perry s štirimi črnimi topnjačami zaplul v zaliv pred Edom – tako se je imenoval Tokio, preden je postal japonska prestolnica – in glasno, čeprav menda prijateljsko, pozdravil samoizolirano cesarstvo ter zahteval, naj Japonska odpre svoje meje za čezoceansko trgovino.

O takšni »trdi moči« govorimo tudi takrat, ko bližnje države, ki jih je vojska nebeškega cesarja Hirohita kolonizirala ali osvojila, grajajo današnje japonske zakonodajalce in včasih premiere, ker obiskujejo svetišče Jasukuni in se ne zmenijo za to, da so tu pokopana tudi trupla nekaterih vojnih zločincev.

Takoj ko sem se iz svetišča Jasukuni s podzemno železnico odpravila na srečanje z Juki, je mojo pozornost pritegnila japonska »mehka moč«. V vseh kioskih in prodajalnah časopisov, v vseh samopostrežnih trgovinah in knjigarnah prodajajo mange z različnimi vsebinami in za vse starosti. Sploh jih ni treba odpreti, da bi se prepričal, komu so namenjeni. Prevladujoči odtenki rožnate izdajajo zgodbe, namenjene ženskam, modre so seveda za fante, sive ponujajo odraslim... Na voljo so tudi tiste, ki so – kakor sem izvedela nekaj trenutkov kasneje – všeč španskemu natakarju s širokim nasmehom.

Žepnina za mange

Znano je, da je Japonska s stoodstotno pismenostjo država, v kateri veliko berejo. Leta 2011 so dohodki od prodaje knjig in publikacij znašali približno 14,5 milijarde ameriških dolarjev, padec za manj kot odstotek v primerjavi s prejšnjim letom pa pripisujejo psihološkim posledicam potresa in cunamija, zaradi katerega je umrlo približno 20.000 ljudi, več sto tisoč pa jih je ostalo brez strehe nad glavo. »Nobena knjiga, noben roman, kriminalka, grozljivka in nobena manga ni mogla biti tako strašna in dramatična, kot je bilo življenje v dnevih trpljenja,« mi je pojasnil Kaičiro Morikava, profesor na visoki šoli za globalne japonske študije na ugledni tokijski univerzi Meidži, ki sem jo obiskala po pogovoru z Juki in razmišljanju o teoriji Josepha Nyeja.

Za visokimi številkami se skrivajo še presenetljivejši statistični podatki o ilustriranih publikacijah. Med vsemi tiskanimi izdajami je skoraj četrtina knjig in časopisov z ilustracijami manga, lani so dohodki od njihove prodaje znašali približno 4,8 milijarde dolarjev. Profesor Morikava trdi, da je najpomembnejši dejavnik uspeha na tem trgu žepnina, ki jo učenci prejemajo od staršev in jo imajo pravico zapraviti, kakor si želijo. »Otroci sami izbirajo zgodbe in junake ter jim ostanejo zvesti vse otroštvo, včasih tudi v mladosti in ko odrastejo,« pravi profesor, ki proučuje družbene vloge mang.

Ko sem sedela v prostorih šole za globalne japonske študije med policami s številnimi naslovi stripov, sem zaradi nenavadnega dogodka spet začela razmišljati o »mehki moči«. Med pogovorom nas je namreč stresel potres, dovolj močan, da so se vsi nehali pogovarjati in začeli gledati okoli sebe, da bi preverili, ali je treba zagnati paniko, vendar ne tako močan, da bi kdo stopil pod vratni podboj ali se skril pod mizo. Naenkrat sem začela razmišljati, da je Japonska, naravno izolirana na potresno živahnih otokih in kulturno samosvoja v primerjavi z okolico, pravzaprav vedno bila svet zase. Hkrati pa je vedno iskala zrcalo lastne identitete zunaj svojih meja, sprejemala civilizacijske pridobitve bližnjih in daljnih sosedov, nato pa jih izpopolnila in skoraj obsedeno dodajala svoje, značilno japonske lastnosti.

Profesor Morikava je odlično govoril angleško, njegova sodelavka profesorica Jukari Fudžimoto pa je razumela vprašanja, vendar odgovarjala po japonsko. Zato sem se spomnila trditve nekega prijatelja o tem, da se Japonci zelo težko naučijo izgovorjave in se vedno bojijo, da bodo namesto rice (riž) izgovorili lice (uši). »Prav zaradi prirojenega perfekcionizma najpogosteje ne govorijo angleško, tudi če jezik dobro razumejo,« mi je zatrjeval in da bi mi nazorno pokazal, o čem govori, me je povabil v lokal Bear Pond v četrti Šibuja, kjer lahko naročite vse, razen makjata in kapučina. Zakaj? Zato, ker natakarji niso dovolj usposobljeni za pripravo kave z mlekom in bodo za to morali vaditi približno dve leti. Tudi sam lastnik je menil, da je pridobil dovolj znanja za odprtje lokala v Tokiu šele po 18 letih dela v New Yorku ...

»Nenadzorovane slike«

Zaradi razmišljanja o tem sem za trenutek nehala slediti pogovoru o mangah, vendar se je to pravzaprav zgodilo zaradi zgodbe profesorja Morikave in profesorice Fudžimoto o izvoru japonskega stripa.

Japonska beseda manga pomeni »nenadzorovana slika«, korenom besede je mogoče slediti do daljnega 12. stoletja, ko so pod peresi budističnih menihov nastale listine, na katerih so s tušem upodabljali prizore iz vsakdanjega življenja samostanskih duhovnikov ter jih kritično in humorno začinili z dodatnimi prizori različnih živali. Med seboj so bili povezani, ogledovati pa si jih je bilo treba z desne proti levi, kakor se še danes berejo japonske izdaje mang.

Žanr je konec 18. stoletja poimenoval Hokusai Kacušika, slikar iz Eda. Ustvaril je serijo lesorezov s 36 pogledi na goro Fudži, med drugim tudi znameniti Veliki val Kanagave. Umetnost risanja mange, kakršno poznamo danes, se je razvijala predvsem po drugi svetovni vojni in pod močnimi zahodnimi vplivi.

To je bilo obdobje, ko je Japonska, opustošena zaradi atomske bombe in poraza cesarske vojske, iskala zdravilo za uničeno umetniško samozavest in ko je bila pod ameriško zasedbo prisiljena globalizacijo sprejemati kot edini vir nove duhovne in družbene hrane. Takrat je 19-letni študent medicine Osamu Tezuka – navdihnil ga je Stevensonov roman Otok zakladov – ustvaril mango Novi otok zakladov, ki so ga kljub težkim gospodarskim razmeram prodali v 400.000 izvodih. Tako je narod začel odraščati z novimi definicijami junaštva, pravičnosti in pustolovščin.

Tezuka je kmalu zatem ustvaril znameniti lik Astro Boy, ki je utemeljil šonen mango, namenjeno dečkom in mladim moškim, pod peresom slikarke Mačiko Hasegava pa je nastala Gdč. Sazae, serija z istoimensko glavno junakinjo. Namenjena je bila ženskam, pa tudi moškim, ki so v vojni ostali brez doma. Postala je del navidezne družine, v kateri so milijoni Japoncev iskali duhovno zatočišče, in ustvarila žanr šodžo mange, namenjen ženskam.

Ko si je povojna Japonska opomogla, je dolgo skrbela za vse oblike tradicionalne kulture in upala, da bodo pritegnile tudi druge ljudi po svetu, ne le nekaj radovednih turistov. Ne glede na to, ali so govorili o gledališču ali filmih Kurosave in Kitana, modi Iseja Mijakeja ali Kenzoja, elektronskih igricah z logotipom Game Boy ali Sega, suši barih ali zelenem čaju, vedno so poskušali ljudi prepričati, da bi pozabili na Japonsko kot poraženo vojaško in oddaljeno gospodarsko silo ter začeli o njej razmišljati kot o deželi, ki je »kul« in na prehodu v novo tisočletje ustvarja kulturne, modne, tehnološke in kulinarične smernice. Prav tako kakor so v 20. stoletju iz Amerike prihajale rockovska glasba, hollywoodska kinematografija, obleke iz džinsa in seveda kokakola kot prevladujoč okus našega časa.

Odgovori na vprašanja sodobnosti

Mange se na globalnem odru niso uspešno uveljavile zaradi prizadevanj japonske vlade, da bi s to obliko vizualne umetnosti ustvarila orožje »mehke moči«, ampak zaradi pristnosti risanih stripov in njihovih večplastnih odgovorov na splošna vprašanja sodobnosti. Natančni japonski umetniki so znali prepoznati priložnost in ustvariti poseben ton v univerzalni melodiji miselnega preobrata, od znanstvene prihodnosti in prvega poleta na Luno do znanstvene fantastike, ki se je prebudila zaradi razbitih iluzij sredi vietnamske vojne. Z izbranim slogom so pomagali definirati, kakšen je globalni otaku – nova osebnost, za katero je značilna izguba vere v prihodnost in je potopljena v navidezno resničnost subkulture.

Zaradi tega je manga postala del zapletenega procesa, med katerim se je izoblikoval ne le japonski in azijski, ampak čedalje bolj tudi zahodni človek.

V Evropi ima manga vse več bralcev, zlasti v Franciji, pa tudi v Nemčiji, Italiji in – kakor je Juki ugotovila lani poleti – v Španiji. V evropskih državah vsako leto s prodajo mang zaslužijo četrtino milijarde evrov, znesek se nenehno povečuje, ne glede na konkurenco domačih in ameriških stripov.

»Poleg tega, da avtorji ustvarjajo različne mange za moške in ženske, se manga od zahodnih stripov razlikuje tudi po tem, da je namenjena različnim starostnim skupinam,« pojasnjuje profesorica Fudžimoto. Manga je namreč lahko namenjena dečkom ali mladim moškim, deklicam ali ženskam, podjetnikom ali gospodinjam, v njej ustvarjajo svet, podoben domišljijskemu, čustvenemu, erotičnemu ali poklicnemu vesolju, v katerem živite podaljšano otroštvo, občutite socialno pripadnost, se osvobajate agresivne energije ali uživate v erotičnem sanjarjenju.

»Opravili bi lahko obsežno raziskavo, denimo o tem, zakaj je homoseksualna ljubezen med mladeniči eden najbolj priljubljenih žanrov med ženskami,« pravi profesorica Fudžimoto in pojasnjuje razcvet jaoija, kakor pravijo tovrstnim mangam. Pri tem bi gotovo morali obravnavati tudi položaj žensk v družbi in njihovo pravico do svobodne izbire spolne usmerjenosti in vedenja.

Katalizator nasilja 
in agresivnih nagonov

Med temami, ki jih obravnavajo v mangah, najdemo tudi tisto, za katero skrbijo v svetišču Jasukuni in vojnem muzeju. Nacionalizem. Sredi leta 2005 se je pojavila serija stripov Kenkanrju. To bi lahko prevedli kot »sovražiti korejski val« ali »val sovraštva do Koreje«, mlad umetnik Šarin Jamano pa je v tem delu brez dvoma poskušal vzbuditi rasistični odnos do sosedov in celo na novo ovrednotiti zgodovinske ugotovitve o tem, da je Japonska korejskemu narodu povzročila veliko trpljenja.

Ko profesorja Morikavo vprašam, ali so ugotovili, da bi lahko mange kakor koli škodile družbi, mi namesto odgovora pokaže tabelo, ki prikazuje očitno zmanjšanje števila kriminalnih dejanj v japonskih mestih v primerjavi s povečanjem števila stripov med bralci. Vsi, ki proučujejo to obliko subkulture, se strinjajo, da je manga katalizator nasilja in agresivnih nagonov. Pričakujejo, da se bo to dogajalo tudi z nacionalizmom, narisanim na papirju.

Univerza Meidži namerava odpreti spominsko knjižnico mang, ki jo bo omogočila donacija profesorja Jošihira Jonezave. Profesor Jonezava bo podaril 140.000 izvodov iz različnih obdobij prejšnjega stoletja. V Kjotu so že odprli mednarodni muzej mang, njegova zbirka šteje 300.000 naslovov in letno privabi 300.000 obiskovalcev. Na vprašanje, zakaj potrebujemo muzeje, profesor Morikava odgovarja, da je prepričan, da je gradivo o vlogi mange v japonski družbi in vstopu na globalni oder dragoceno, zato ga je treba sistematično urediti in zapustiti prihodnjim generacijam.

Nato smo se odpravili v Akihabaro, ki je pred kratkim veljala za »mesto elektronike«. Zdaj tu prodajo vse manj računalnikov in elektronskih naprav ter čedalje več figur znanih junakov iz mang in risanih filmov anime. Sprehod po Akihabari je pravzaprav spominjal na čudežni vstop v podzavest japonske družbe, v kateri se prepletajo tradicionalni mačizem in sodobni feminizem, samurajsko junaštvo, poudarjeno s povečanimi mišicami, in nujen izraz nežnosti na obrazu nedolžne karikature, blaga spolna perverzija in prefinjena erotika brezspolne gracilnosti.

»Veš, na kaj me spominja Akihabara?« sem vprašala Juki, ko sva se spet srečali v Ginzi. »Na zrcalo človeške duše.« Strinjali sva se, da manga to pravzaprav tudi je. Zrcalo, v katerem se japonske dileme, ljubezni, agresije in rešitve družbenih težav spreminjajo v globalne pravljice. Francoske, nemške, evropske – in zakaj ne, sva se glasno zasmejali, tudi španske?