Je čas, da se Francija 
začenja spreminjati 
s socialistom Hollandom?

»Francoska družba je psihično utrujena,« je pred dvema letoma, ko je kriza že kazala zobe, čeprav še ne tako zelo ostrih, razmišljal zdaj že nekdanji ombudsman Jean-Paul Delevoye. Skrbelo ga je (v intervjuju za Monde), kako se čedalje bolj nervozna Francija fragmentira, kako postajajo Francozi vse bolj potrošniki in zmeraj manj državljani. Ker je že takrat naraščala 15-milijonska vojska nevidnih ljudi, ki so (prezadolženi) komaj še shajali iz plače v plačo, je napovedal, da bo osrednja tema predsedniških volitev 2012, kako (spet) živeti povezano skupaj. Zdaj, dve leti pozneje, se zdi, da velike problematike niso načeli, tudi po prepričanju kandidata socialistične stranke in favorita javnomnenjskih anket Françoisa Hollanda je niso. Kakor je pred dnevi opozoril v intervjuju za Libération, Francozi še vedno iščejo predvsem osebne odgovore na širša vprašanja o skupnem smislu, vrednotah, principih, tudi usodi naroda: Kaj pomenijo – zame, kot posameznika?

Zadržano, brez evforije

Socialist, ki mu javno mnenje po jutrišnjem prvem krogu predsedniških volitev že mesece napoveduje lahkoten preboj v drugi krog in prepričljivo končno zmago 6. maja, obljublja, da bo spet stkal vez med individualnim in kolektivnim. Prekaljeni politik, ki si je socialistično vstopnico za predsedniško tekmo pridobil oktobra lani na strankarskih predvolitvah, je do anket sicer zadržan, saj je umirjen tudi po naravi, evforije ne kaže. Nemara tudi zato ne, ker je bil na predsedniških volitvah kot vodja socialistov v obdobju 1997–2008 posredno poražen že dvakrat: leta 2002, ko je Lionela Jospina v prvem krogu presenetljivo premagal skrajni desničar Jean-Marie Le Pen, česar ni predvidela nobena javnomnenjska raziskava, pet let pozneje je izgubil še s Ségolène Royal. Zdaj verjame, da je politik na pravem mestu ob pravem času, v ogledalu, ki ga predvolilno nastavlja Francozom, pa je predvsem njegov prvi tekmec, sedanji predsednik Nicolas Sarkozy videti obrnjen na glavo. Tudi obratno velja.

Kot politični osebnosti sta si Sarkozy, ki se ne želi vpisati v zgodovino kot predsednik le enega mandata, in Hollande povsem različna, po slogu sta drug drugemu čisto nasprotje. Kampanja, ki jo vodi socialist, je po mnenju kritikov precej dolgočasna, zelo tehnična, medla, celo brezkrvna. Vtis je, da se noče in noče zaiskriti, ne (kakor se je nekoč) pri Mitterrandu niti (kakor se nedaleč stran na levem robu) pri literarno navdahnjenem Mélenchonu. Očitkov se brani z besedami, češ da si je oprtal višje poslanstvo kakor širiti veselje med ljudmi in v njih netiti ogenj v slogu »hiperaktivnega«, včasih »verbalno agresivnega« in v medijih zelo izpostavljenega in pogosto karikiranega Sarkozyja. Pet let, ki jih je ta prebil v Elizeju, je bila bržkone tudi njegova najbolj zgovorna »kampanja« 2012.

Tekmeca naj bi se ob jutrišnjem prvem krogu volitev, kakor v zadnjem času kažejo ankete, odrezala precej primerljivo. Po tednih in mesecih, ko je kazalo močno v prid levemu pretendentu za Elizej, ju zdaj postavljajo tesno skupaj, vmes je po marčevskih tragičnih dogodkih v Toulousu in Montaubanu povedel Sarkozy. Pričakovani iztržek: 27 ali 28 odstotkov glasov, za vsakega, morda kakšen več, tudi manj. Čeprav ne kaže puščati vnemar opozorila strokovnjakov, da se številni volivci, četrtina, tudi tretjina med njimi, dokončno odločijo komaj pet minut pred polnočjo.

Predolgočasen za spremembe?

Zdaj, samo zdaj je čas, ko je treba zmagati, zdaj in ne čez pet ali deset let. Napočil je trenutek za enakost in pravičnost na vseh poljih družbe, ponavlja Flamby (tako satirično pravijo Hollandu), ki je prepričan, da mora za končno zmago doseči čim boljši rezultat že v prvem krogu. V prvi vrsti hoče zmagati sam, proti Sarkozyju, ne pa tudi na račun glasov, ki jih bodo Francozi morda namenili skrajnemu levičarju (nekoč prav tako socialistu) Jean-Lucu Mélenchonu in bi jih v drugem krogu utegnili pokloniti njemu, ali še s pomočjo podpore, ki jo bo na političnem obrobju dobila Eva Joly (Evropa Ekologija Zeleni). Oborožen s programom Le Changement, c'est maintenant! poudarja, da po spremembah – takoj, zdaj – kliče sama Republika, podobno kakor je »po prelomu« klicala leta 1981, ko je na predsedniških volitvah uspelo Françoisu Mitterrandu.

Enaintrideset let pozneje da se mora zgodovina nekako ponoviti, saj se tudi Francija, ki postaja vse bolj razslojena družba z novo aristokracijo privilegirancev, spopada z vsem, kar zdaj že v vsakodnevnem besednjaku obseda evropskega človeka: kriza, stiska mladih, težave šolstva, brezposelnost, slabenje kupne moči, razpad socialne države, zadolženost, javnofinančni primanjkljaj, korupcija, klientelizem, vladavina finančnih trgov, finančne špekulacije. Hollande poudarja, da se je tudi slednjim mogoče upreti, evropski voditelji da bi to morali storiti že pred časom, kakor je nujno spremeniti še marsikaj: Merkozyjev fiskalni pakt, denimo, saj gospodarske rasti ni mogoče ločevati od financ – Evropa mora sploh postati skupnost rasti in ne skupnost zategovanja pasu; tudi tehnične vlade niso pravi model na stari celini; na mednarodni ravni bi morala Francija že do konca leta odpoklicati svoje sile iz Afganistana; v varnostnem svetu bi bilo treba storiti vse, da bi ustavili morijo v Siriji; prednostno se kaže osredotočiti na območje Sahel: Mavretanijo, Mali...

Pred domačim pragom bi po svoje pometel z bogatini: v 75 odstotkih bi obdavčil vse, ki zaslužijo več kot milijon evrov na leto; na piedestal javnosti bi vrnil moralo; o priljubljenem poudarku Nicolasa Sarkozyja – (nezakonitem) priseljevanju – pa noče nikomur delati utvar: socialisti bi migrantsko problematiko reševali objektivno, od posameznega primera do primera in še zdaleč ne počez. Vsako priseljevanje tudi po Hollandovem načrtu ni sprejemljivo, zato je, če bo zmagal, prav tako pričakovati red, spoštovanje pravil, torej tudi izgone.

Eno in isto

C'est blanc bonnet et bonnet blanc! Tako rečejo Francozi, kadar se jim nekaj zdi »eno in isto« – ko se za dvema različnima poimenovanjema skriva ista stvar. Ni jih malo, ki trdijo, da se na francoski politični sredini med desnim in levim kažejo »velikanske razlike« predvsem v predvolilni mrzlici, medtem ko sta si v nevtralnejših časih struji precej blizu, in zagotovo ne tako narazen, kakor je slišati med kampanjo. V več kot 80, morda kar 90 odstotkih imata enake poglede, pravi filozof in nekdanji minister za šolstvo Luc Ferry.

Da med Zvezo za ljudsko gibanje in Socialistično stranko ni razlik, in tako niti med Sarkozyjem in Hollandom, razmišljata še upokojena sociologa Michel Pinçon in Monique Pinçon-Charlot, avtorja uspešnice Predsednik bogatih. V svoji kritiki sarkozistične oligarhije podpirata glas skrajne levice, Levo fronto Jean-Luca Mélenchona, ki v tokratni volilni kampanji – medtem ko biča finančni kapitalizem in postavlja malega človeka pred banke – vse opazneje meša štrene socialistu; in mu nemara jemlje glasove. Za skrajnega levičarja, ki se jasno in glasno odreka neoliberalistični logiki, naj bi glasovalo že med 10 do 15 odstotkov volivcev, naveličanih tradicionalne politične bipolarnosti.

Podobno si na desni strani, v povezavi s popravljanjem schengenskega sporazuma v zelje skačeta in se hkrati spogledujeta Sarkozy in skrajna desničarka Marine Le Pen. Po mnenju nekaterih je še nevarnejša, kakor je bil kdaj njen oče Jean-Marie Le Pen. Raziskave ji vnaprej pripisujejo okoli 15, tudi do 17 odstotkov glasov, čas krize pa utegne morebiti še bolj prisluhniti njenim predlogom o vrnitvi franka in samozadostnosti Francije: finančni, ekonomski, diplomatski, demografski.

Prazne marnje po Bayrouju

Tudi dobro osrediščeni François Bayrou iz Demokratičnega gibanja (MoDem) ob tokratnih volitvah – označuje jih za zgodovinske – ne pušča Francozov ravnodušnih, in še zlasti ne prvih tekmecev, ki računata na drugi krog in prepotrebne glasove. Na sredini, pravi sredini, kamor se postavlja in kjer dosega okrog 10-odstotno podporo, opozarja, da niti večinska desna niti večinska leva politika ne zagotavlja poti iz krize, ki je še zdaleč ni konec. Drugače: Francija tone v najhujšo krizo vsaj zadnjih 50 let, celo hujšo kot Italija, denimo, medtem pa se kandidat Sarkozy predvolilno ukvarja tudi s tako obrobnimi temami, kakor je označevanje mesa halal oziroma košer, denimo, ali pa pridobivanje vozniškega dovoljenja pod ugodnejšimi pogoji.

Tudi Hollande da samo zida gradove v oblakih, kajti nikoli ne bo mogel izpolniti svojih obljub: ker ni denarja, ne bo mogel zagotoviti 60.000 dodatnih delovnih mest v šolstvu ne 10.000 novih v pravosodju, kolikor jih napoveduje, tudi osem milijard za poklice prihodnosti, ki si jih pod njegovo taktirko menda lahko obetajo mladi, da ne bo imel kje vzeti, za povrhu se vrnitev k upokojevanju pri 60. letu prav tako utegne izkazati za navadno laž. Podobno kaže s prstom še na skrajnega levičarja Jean-Luca Mélenchona, ki da prav tako obljublja nemogoče: 1700 evrov minimalne plače so pravljica za lahko noč, postavitev malega človeka pred banke in finančni kapital bolj prizor iz Indije Koromandije. Po Bayrouju ima rad državljane samo tisti, ki jim govori resnico, o vsem. Že 7. maja, dan po drugem krogu volitev, da bo za Francoze nastopil trenutek resnice: najsi zmaga sedanji predsednik ali pa opozicijski socialist, menda bodo spoznali, da so med predvolilno kampanjo poslušali le prazne marnje.

Drugi krog

Jutri bo prvi krog predsedniških volitev, že v ponedeljek spet nov dan za politiko, ko se bosta v drugi krog spustila dva kandidata. V peti republiki se namreč še ni zgodilo, da bi Francozi dobili predsednika že v prvo. Vnaprejšnjega preigravanja, kako naj bi se porazdelili glasovi odpadnikov, je veliko: če bi se sredinski François Bayrou v drugem krogu opredelil za Nicolasa Sarkozyja, na primer, bi lahko, kakor javno razmišlja nekdanji predsednik vlade Jean-Pierre Raffarin, morda celo računal na premierski položaj. Sle s podobnimi predlogi mu pošiljajo tudi iz Hollandovega tabora, vendar tudi iz te moke menda ne bo kruha. A bo prav Bayroujeva podpora ključna tako za morebitno Hollandovo kakor morda za vnovično Sarkozyjevo zmago. Povedno je, da se je pred petimi leti politično odmaknil tako od sedanjega predsednika kakor tudi od socialistke Ségolène Royal. Po mnenju nekaterih se mu odločitev maščuje še danes, saj mu napovedujejo v prvem krogu precej manjšo volilno podporo kot pred petimi leti, ko je osvojil skoraj 19 odstotkov glasov.

Tudi politično zelo obstranega Nicolasa Dupont-Aignana, kandidata stranke Pokonci, Republika! – ki ne kliče le po izstopu Francije iz območja evra, ampak kar iz »sedanje« Evropske unije –, je bilo že slišati, da ne bo podprl nobenega »šarlatana, ne na desnici ne na levici«. Podobno je še »zelena« Eva Joly pred dnevi na France 2 pomenljivo namignila, da je še vedno nekako »zagozdena med mlahavo levico, ki ničesar ne obeta, in noro levico, ki obljublja vse«. Prav Mélenchonova »nora levica« bo ključna za Hollanda, če ne bo, kakor analizirajo nekateri, njegova »smrtna obsodba«. Zaradi polnokrvnega predvolilnega vzpenjanja skrajnega levičarja se namreč ustvarja vtis o razpršeni, razbiti levici, zato se socialist Hollande že odkrito boji [v Libérationu], da bo sedanji predsednik v jutrišnjem prvem krogu povečal razliko. Sploh ker Sarkozy ob tem pretkano deli komplimente »pravemu« levičarju, češ, kakšen talent je, kako sijajna je njegova levica. Desnica – ki se zaveda, da so ambicije obrobnega levičarja v sedanjih družbenih razmerah morda res predvsem »pobožne želje«, medtem ko Hollandova levica sega po mogočem – bojda zvito ustvarja razpoloženje, češ, naš prvi tekmec bo vstopil v drugi krog kot »talec skrajne levice«. In kdo bi talcu lastne oziroma sorodne ideologije, ki mu za nameček očitajo pomanjkanje vladnih izkušenj in mu napovedujejo kratki stik z evropskimi (konservativnimi) voditelji in finančnimi trgi, zaupal predsedniške vajeti!?

Hollande bi si jih, kakor pravi, zaupal, verjame, da mu jih bodo tudi Francozi. Pa menda ne zato, ker bi narcisoidno mislil, da ima tako usodo zapisano v zvezdah, ampak je prepričan, da »je lahko koristen«: ker bo njegov »odnos do države temeljil na zaupanju, spoštovanju, premisleku«, ker bodo z njim, ki bo »normalen predsednik« in bo »odpravil privilegije«, Francozi spet lahko sanjali. Sarkozy svari, da ne bo pod socialistom nikakršnih sanj, temveč se bo Francija pogreznila v ekonomsko katastrofo, državljane čaka le še grška tragedija. Zato jih prosi, naj raje pomagajo njemu, ki ima v rokah prave ključe – da reši Francijo, evro, Evropo, drugačno Evropo. Čeprav, kakor je videti, kdaj kakšen ključ tudi zamenja, tako kot predvolilno popravlja svoj pogled na izkopavanje Evrope.

Le kaj bodo jutri politikom sporočili Francozi?