Jegor Sobolev: »Lustracija ni več opcija, ampak nuja«

Jegor Sobolev pravi, da bodo Ukrajino zdaj očistili petih kategorij ljudi: nekdanjih sodelavcev KGB; nekdanjega vodstvenega kadra sovjetske in ukrajinske komunistične partije; ljudi, ki so v času revolucije na Majdanu sodelovali v pogromih zoper protestnike; podpornikov separatizma na vzhodu države in ruske aneksije Krima ter skorumpiranih ljudi.

Jegor Sobolev, nekdanji preiskovalni novinar, je eden najbolj glasnih in odločnih voditeljev nove Ukrajine. Bil je med glavnimi organizatorji protestov na kijevskem Majdanu nezaležnosti (Trgu neodvisnosti), ki so odnesli Viktorja Janukoviča, zdaj pa je že skorajda pol leta na čelu državne lustracijske komisije, ki naj bi Ukrajino za vselej očistila vsega starega, sovjetskega, in jo postavila na nove, demokratične temelje.

»Hočemo poštene sodnike in transparentno sodstvo, odgovorno, učinkovito in poceni javno upravo ter seveda politike, ki bodo spoštovali ustavo, zakone in voljo volivcev, ne pa skrbeli zgolj za lastne žepe, tako kot so mnogi to počeli vsa zadnja leta. Dokler ne dosežemo teh ciljev, revolucija ne bo končana,« odločno pove Sobolev in doda, da to pravzaprav hoče velika večina Ukrajincev. Zato se ne bo nič zgodilo brez njihovega soglasja in sodelovanja. Jegor Sobolev pravi, da se je o tem pripravljen pogovarjati z vsemi. Z Ukrajinci z zahoda in z vzhoda države, tudi s tistimi v Donecku in Lugansku. In to v bistvu že počne.

Kopija Putinovega režima

Lustracijska komisija je bila ustanovljena februarja letos, po zmagi revolucije na Majdanu, ko so v Kijevu ustanovili tudi protikorupcijsko komisijo, ki jo vodi prav tako znana ukrajinska novinarka Tetjana Čornovol. Jegor Sobolev pravi, da so protestniki na Majdanu zahtevali prav to dvoje: temeljito očiščenje ukrajinske politike in boj proti korupciji. Režim Viktorja Janukoviča je bil namreč eden najbolj korumpiranih v Evropi. Prava kopija režima Vladimirja Putina, ki pa v Moskvi kajpak obvladuje bistveno večje vsote denarja. Toda vsote, ki si jih je v Kijevu prilastil Viktor Janukovič, so bile kljub temu ogromne. Švedski ekonomist Anders Åslund je denimo zapisal, da je elita, zbrana okrog pobeglega predsednika, iz ukrajinskega gospodarstva vsako leto pobrala od osem do deset milijard dolarjev kapitala in ga preusmerjala na svoje račune v tujini ...

Jegor Sobolev, s katerim sva se pogovarjala v Svetu Evrope v Strasbourgu, pravi, da bodo Ukrajino zdaj očistili petih kategorij ljudi. Lustracija v petih slikah torej. Na prvem mestu so nekdanji sodelavci KGB, ki jih je v Ukrajini še vedno ogromno, tudi med ukrajinsko varnostno službo SBU. Pod Janukovičem so v bistvu funkcionirali kot Putinova FSB, dodaja Sobolev. Na drugem mestu so nekdanji vodstveni kadri sovjetske in ukrajinske komunistične partije, ki so navdušeno ploskali ob Putinovi okupaciji Krima. Tudi v radi, kjer imajo svojo poslansko frakcijo. V tretjo kategorijo sodijo ljudje, ki so v času revolucije na Majdanu delali za Janukoviča in aktivno sodelovali v pogromih zoper protestnike. V četrti kategoriji so tisti, ki so podpirali separatizem na vzhodu države in rusko aneksijo Krima. In ne nazadnje: v peti kategoriji so vsi, ki so se kakorkoli umazali s korupcijo. Vsi tisti, ki so nerazumno obogateli čez noč, bodo morali na (neodvisnih) sodiščih dokazati, od kod jim denar za vile, luksuzne jahte in drugo razkošje, pravi Sobolev.

Ideja o lustraciji ni v Ukrajini sicer nič novega. Dva osnutka zakona o tem sta v rado prišla že takoj po oranžni revoluciji pred desetletjem. Enega je predlagal znani sovjetski disident Levko Lukjanenko. Toda poslanci se z lustracijo takrat niso hoteli ukvarjati. A zdaj gre zares. »Lustracija ni več opcija, ampak nuja. Če ne bo prišlo do očiščenja družbe, potem so žrtve na Majdanu padle zaman,« svari Sobolev. »Država na primer sploh ni imela tožilstva. Tam so namreč sedeli ljudje, ki so sklepali posle s poslovneži in oligarhi in za denar mižali pred njihovim početjem. Ukrajina potrebuje pravo tožilstvo, prava sodišča,« dodaja Sobolev, 37, rojen v sovjetskih časih v današnjem ruskem Krasnodaru, od koder se je sredi devetdesetih let preselil v Ukrajino.

Novinar pri Porošenku

Po študiju je začel delati kot novinar v Donecku, od tam pa se je kmalu preselil v Kijev. Kot preiskovalni novinar je delal za ugledni tednik Zerkalo nedelji (Zrcalo tedna), vodil pa je tudi informativno oddajo Vremja na Kanalu 5, a je po sporu z lastnikom Petrom Porošenkom, zdajšnjim predsednikom države, zamenjal službo. Skupaj z ženo Maričko Padalko, ki je prav tako znana televizijska novinarka, se je kot predsednik novinarskega sindikata neusmiljeno boril proti cenzuri na osrednjih televizijskih kanalih. Leta 2008 je ustanovil urad za preiskovalno novinarstvo, lani pa se je – razočaran nad stanjem v ukrajinskem novinarstvu – umaknil iz tega poklica in se začel resno ukvarjati s politiko kot soustanovitelj političnega gibanja Volja.

Zdaj je postal neusmiljen zagovornik lustracije. V parlamentu je že najmanj pet osnutkov zakonov na to temo, ki jih bodo, kot upa, poslanci nove rade (volitve bodo to jesen) kasneje strnili v en sam zakon. Pri tem računa tudi na podporo novega predsednika države, ki te papirje že ima na svoji mizi. A zakon o lustraciji v sodstvu, ki govori o »obnovitvi zaupanja v pravosodje«, v bistvu že velja. Rada ga je sprejela aprila letos. Najprej je udaril po sodnikih, ki so za časa protestov na Majdanu prepovedovali mitinge, zapirali protestnike in zvesto podpirali režim Viktorja Janukoviča, ter po sodnikih, ki jih je zaradi njihovih (napačnih) obsodb okrcalo že tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu.

Politična odvisnost in korupcija

Marija Popova, profesorica političnih ved na univerzi McGill v Montrealu in avtorica knjige Politizirano pravosodje v nastajajočih demokracijah, pravi, da ima Ukrajina s pravosodjem probleme že vse od neodvisnosti. Problema sta zlasti dva: politična odvisnost in korupcija. Politična servilnost se začne pri najnižjih sodnikih in se potem vleče vse tja do vrhovnega in ustavnega sodišča. Za časa Viktorja Janukoviča so sodišča postala zgolj nekakšno orodje za kaznovanje političnih zapornikov in okrepitev politične moči samega predsednika.

Po oranžni revoluciji leta 2004 je nova oblast z ustavnimi amandmaji predsedniški sistem spremenila v polpredsedniškega, v nekakšno mešanico parlamentarnega in predsedniškega sistema. Morda je tudi zato boj za oblast med takratnim predsednikom Viktorjem Juščenkom in premierko Julijo Timošenko postal še ostrejši. Toda ko je oblast v Ukrajini prevzel Viktor Janukovič, bilo je po volitvah leta 2010, je ustavnemu sodišču ukazal, naj »oranžne« ustavne amandmaje razglasi za neustavne. To se je potem tudi v resnici zgodilo.

Ta poteza je bistveno okrepila njegove predsedniške pristojnosti. Vlado je denimo lahko razpustil brez soglasja rade. Proste roke je imel tudi pri kadrovanju na najpomembnejše položaje v državi. In dobil je oblast nad pravosodjem. A ko je Viktor Janukovič zbežal iz države, je parlament sprejel zakon, po katerem so znova začeli veljati ustavni amandmaji iz leta 2004. Ti so zdaj bistveno omejili pooblastila predsednika.

Zaradi neverjetne politične servilnosti in koruptivnosti sodnikov pod prejšnjimi režimi je bila Ukrajina na korupcijskih lestvicah organizacije Transparency International na svetovnem dnu. Tudi zato je bilo zaupanje ljudi v sodišča izjemno nizko. Zato ni nenavadno, da je bila ena glavnih zahtev protestnikov na Majdanu v resnici prav zahteva po neodvisnih sodiščih in vladavini prava. Vlada je upoštevala želje revolucionarjev, toda problem je, da se je tega lotila napačno. Z lustracijo. S čistko med sodniki in drugimi aparatčiki, lojalnimi Viktorju Janukoviču. Toda vsem, ki bodo prišli na njihovo mesto, bo javnost spet lahko očitala, da jih je na ta položaj postavila politika. To bo torej pravosodje zmagovalcev, svari Marija Popova.

Ukrajinsko vodstvo je zdaj v nezavidljivem položaju. Če ne bi storili ničesar, bi hitro postali tarča sovražno razpoloženega sodstva, tvegali pa bi tudi nezadovoljstvo udeležencev revolucije na Majdanu, ki so hoteli spremembe. Toda množične čistke v sodstvu po drugi strani povzročajo nezadovoljstvo na vzhodu in jugu države in hkrati znova politizirajo sodstvo. A prav zaradi čistk še ni bilo časa za odločnejši spopad s korupcijo, ki je še večji problem kakor servilno sodstvo.

Bumerang za režim?

Ideja o lustraciji v državi se je v krogih, ki so odigrali ključno vlogo na Majdanu, porodila že takoj po padcu Viktorja Janukoviča. V tej odločitvi je bilo veliko logike. Revolucionarjem so se zamerili zlasti sodniki, ki so služenje režimu (Viktorja Janukoviča) postavili nad služenjem ustavi. In takšnih je bilo ogromno. Nekateri so kar tekmovali, kdo bo strožji do protestnikov na Majdanu. Javnost se strinja z njihovo odstavitvijo, toda za precejšen del ukrajinskega elektorata to kljub vsemu ni glavni problem države.

Nedavna raziskava javnega mnenja je pokazala, da sicer kar 78 odstotkov Ukrajincev do neke mere podpira lustracijsko politiko, toda med temi je kar 54 odstotkov takšnih, ki menijo, da bi morali najprej pomesti predvsem s tistimi sodniki, ki so bili vpleteni v korupcijo. Korupcija je daleč najresnejši problem v državi. Morda tudi zato samo šest odstotkov vprašanih svari, da bi morali kaznovati zlasti tiste, ki so teptali človekove pravice v času protestov. Povrh vsega samo 13 odstotkov Ukrajincev meni, da je reforma pravosodja ta hip najpomembnejša naloga. Celo na zahodu države, kjer novo oblast najbolj podpirajo, ta odstotek ni bistveno višji.

Na dlani je, da bo lustracija najbolj koristila predvsem novi oblasti. Z odra bodo namreč odšli vsi Janukovičevi lojalisti, ki bi sicer sabotirali početje nove vlade. Toda kratkoročni pozitivni učinki lustracije se znajo zelo hitro pokazati kot nevarna ovira za prihodnost. Raziskava, opravljena v Latinski Ameriki, je namreč pokazala, da je v primerih, kjer ni trajnega sodniškega mandata in ko vsaka nova oblast takoj po zmagi na volitvah odstrani sodnike, ki so »služili« prejšnjemu političnemu režimu, težko govoriti o neodvisnosti sodstva. In to še zdaleč ne velja zgolj za avtoritarne režime, ampak povsem enako tudi za demokracije. Zato se kaj lahko zgodi, da bo lustracija v pravosodju Ukrajini bolj škodila, kakor pa koristila.

Zgled iz Gruzije

Zagovorniki lustracije kažejo na primer Gruzije, kjer je lustracija med sodniki prinesla pozitivne premike. Po revoluciji vrtnic leta 2003 je novi predsednik Mihail Saakašvili temeljito prevetril pravosodje in ga postavil na nove temelje. V Gruziji je bilo do revolucije v njem še vedno veliko sovjetskega: odvisnost sodnikov od politike, nezaupanje ljudi v sodno vejo oblasti in korupcija. Toda danes je Gruzija, kot kažejo raziskave, po vladavini prava daleč pred drugimi nekdanjimi sovjetskimi republikami. Prekašajo jo v bistvu samo baltske države.

Toda Mihail Saakašvili je bil po revoluciji vrtnic v popolnoma drugačnem položaju, kakor je danes novi ukrajinski predsednik Petro Porošenko in vlada Arsenija Jacenjuka. Saakašvili je na prvih predsedniških volitvah dobil kar 96 odstotkov glasov, tako da je imel popolnoma proste roke pri izvajanju svojih za mnoge dokaj radikalnih reform. V okupirani in razdeljeni Ukrajini je položaj precej drugačen. Večina Ukrajincev sicer hvali čiščenje Janukovičevega hleva, na vzhodu in jugu države pa takšne politike ne podpirajo.

Kesanje Vaclava Havla

Vlada v Kijevu pri svojih ukrepih opozarja tudi na druge primere lustracije v nekdanjih državah vzhodnega bloka. Pri tem kaže zlasti na primer Češkoslovaške. Toda češkoslovaške izkušnje z lustracijo v bistvu sploh niso bile pozitivne. Na Slovaškem so jo po mirnem razpadu nekdanje skupne države celo opustili. Zakon o lustraciji so namreč marsikje zlorabljali in zaradi maščevanja, ki je sledilo, je bilo mnogim žal, da so zakon sploh sprejeli. Med njimi se je tega dejanja kesal tudi predsednik Vaclav Havel, denimo piše Amy Knight v sijajni knjigi Spies Without Cloaks.

Na Češkem je največji problem predstavljalo dejstvo, da je lustracija v bistvu temeljila na seznamih in dosjejih tajne policije, ki so vsebovali kakšnih 140.000 imen. Med njimi so bili sodelavci tajne policije StB (Statni bezpečnost) in kontaktne osebe, ki jih je režim štel za svoje. Toda ali je seznamom tajne službe, ki je več desetletij zalezovala ljudi in jim nenehno lagala, res mogoče verjeti in zaupati? Izkazalo se je, da so se na teh seznamih znašli celo nekateri znani disidenti, ki so se vse življenje borili za človekove pravice in proti komunističnemu režimu. Zato so mnogi lustracijo izkoriščali za politična obračunavanja z nekaterimi posamezniki, kar je znova povzročilo razkol v družbi.

Soditi vsem in nobenemu

Timothy Garton Ash v sijajnem eseju z naslovom Sojenja, čistke in zgodovinski nauki pravi, da so se v diktatorskih režimih mnogi znašli na obeh straneh. Oblast je ljudi držala v pokorščini s pomočjo milijonov drobnih nitk vsakdanjih laži, konformizma in kompromisov. To je Vaclav Havel pogosto poudarjal. V takšnih posttotalitarnih režimih ni bilo jasne meje med »njimi« in »nami«. Ta je bila v vsakem posamezniku. Nihče ni bil samo žrtev, vsak je bil deloma soodgovoren za to, kar se je dogajalo. Komu bi torej morali soditi? Havlov odgovor je bil zelo impliciten: »Vsem, torej nobenemu!« Zato se Timothy Garton Ash v svojem eseju jasno sprašuje, od kod pravica soditi tistim, ki so živeli v diktaturi. Od kod nam torej pravica, da sodimo drugim? In od kod nam pravica odpuščati? Zbigniew Herbert, veliki poljski pesnik, je nekoč zapisal: »Ne odpuščaj, kajti ni na tebi, da odpuščaš v imenu tistih, ki so bili izdani ob zori ...« Odpuščajo namreč lahko samo žrtve.

V Nemčiji so arhive vzhodnonemškega Stasija odprli konec leta 1991. Nemški bundestag je o tem sprejel poseben zakon, ki jasno opredeljuje, kako je mogoče priti do dokumentacije, precizira pa tudi pravice obeh strani: žrtve in agenta. Toda kljub zakonu je odprtje arhivov in posledično pojavljanje imen več sto tisoč kolaborantov v javnosti povzročilo prave travme in življenja mnogih ljudi postavilo na glavo. Timothy Garton Ash v že omenjenem eseju denimo omenja primer znane vzhodnonemške mirovne aktivistke Vere Wollenberger, ki je šele po odprtju arhivov Stasija zvedela, da je njen mož Knud, znani pesnik in matematik, ves čas zakona vohunil za njo in o vsem njenem početju obveščal tajno policijo. Samo (zdaj ločena) zakonca Wollenberger lahko povesta, ali se je splačalo pogledati v dosjeje ali pa bi bilo morda vendarle bolje, da bi ti papirji ostali za vselej zaprti za javnost. Odpiranje arhivov je pred družbo postavilo izjemno zapletena pravna, politična in etična vprašanja, ki jih ni lahko rešiti.

Kovaljov proti lustraciji

Velike probleme s pravosodjem je imela in jih še vedno ima Rusija. Po razpadu Sovjetske zveze so se tudi tam pojavile zahteve po lustraciji. Po kaznovanju zločinskega režima, ki je v smrt pahnil več deset milijonov ljudi in do potankosti razvil mrežo ovaduhov, ki so ovajali celo svoje najbližje. Otroci velikokrat celo svoje starše. Toda zakon o lustraciji v Rusiji nikoli ni imel pravih možnosti, saj stara nomenklatura, zlasti KGB, s Putinom na čelu, trdno ostaja na oblasti. Zato takšni zakoni nikoli ne bi dobili večine v dumi. Še več. Ko so se v devetdesetih letih pojavila razmišljanja o lustraciji, so v Pravdi, ki je bila takrat še živa, denimo zapisali, da so tovrstne ideje o lustraciji v javnost lahko vrgle izključno zahodne obveščevalne službe ...

Toda zanimivo je, da so celo najvidnejši disidenti takrat nasprotovali lustraciji. Sergej Kovaljov, ki je bil v sovjetskih časih obsojen na deset let lagerja in izgnanstva, kasneje pa je postal prvi varuh človekovih pravic v Jelcinovi Rusiji, je takrat denimo menil, da bi takšen zakon preveč razdelil državo. In ob teh novih razkolih bi vsi pozabili na notorično dejstvo, da pravzaprav vsa država nosi odgovornost za to, kar se je dogajalo. Z njim se je strinjal tudi zgodovinar Jurij Afanasjev. Dejal je namreč, da nihče ne ve natančno, koliko ljudi je sodelovalo s KGB. To je treba šele ugotoviti, toda jasno je, da gre za desetine milijonov. »Kaj naj torej storimo z njimi? Naj njihova imena damo v javnost ali pa naj te arhive zapremo še za naslednjih 50 ali 70 let? Za to, kar se je dogajalo, bi se moral kolektivno pokesati ves narod. Kako torej preživeti to bolezen, kako jo premagati? Kako preseči totalitarizem? To je mogoče storiti samo znotraj nas ...« je zapisal Afanasjev.

S podobnimi problemi so se srečali tudi v Iraku. Lustracijska politika debaasizacije je postala povsem kontraproduktivna. Nova oblast se je zanjo odločila, ker je mislila, da se bo s tovrstnimi čistkami za vselej znebila lojalistov in agentov Sadama Huseina, toda v bistvu se je zgodilo ravno nasprotno. V državi je prišlo do strahotnega razkola in notranjih spopadov, ki jih, kot kaže najnovejša sunitska vstaja, še dolgo ne bo konec. Tudi pri najbolje zamišljenih scenarijih vedno pride do prelivanja krvi, zato je lustracija vselej sila dvorezen meč.

Rešitev v refoluciji?

Na to opozarjajo tudi v Svetu Evrope in v organizaciji Human Rights Watch. Ukrajinska lustracijska komisija, v kateri sedi 15 članov (pet jih imenuje vrhovno sodišče, pet parlament, pet pa protikorupcijska komisija), je namreč kljub najboljšim namenom vendarle dokaj spolitizirano telo, ki bo s svojimi odločitvami še dodatno razdelilo Ukrajino. Hugh Williamson, direktor za Evropo in Srednjo Azijo pri Human Rights Watchu, zato Kijevu svetuje, naj razpusti komisijo. Prihodnosti države namreč ni mogoče graditi na izključevanju, diskriminaciji in nespoštovanju temeljnih pravic vsakega posameznika, tudi pravice do političnega participiranja, ki mora biti za vse enaka. To ni pot do obnovitve zaupanja v državi, svari Williamson.

Ob tem kaže morda spomniti na razmišljanje Veljka Rusa, ki je nekoč dejal, da je za spremembe v tranzicijskih državah na voljo več receptov. Ena od možnih poti so kajpak reforme. Druga pot je revolucija. Obstaja pa seveda tudi tretja pot – refolucija. Kombinacija temeljitih reform in revolucije. Na to možnost v Ukrajini bržkone še niso pomislili, a zdi se, da bi bila v zdajšnjem položaju kot nalašč zanje.