Jernej Pikalo: Za razvoj z majhnimi koraki, ne za revolucijo

Minister za izobraževanje, znanost in šport o pripravi visokošolskega zakona in drugih trdih orehih.

sob, 19.04.2014, 06:00
Tudi v prihodnje število vpisnih mest ne bo padlo pod raven iz letošnjega leta. Rekli smo celo, da naj ne pade pod raven izpred zadnjih treh let. Ta varovalka poleg vseh drugih zagotavlja, da bo študij pri nas še naprej brezplačen.

Minister za izobraževanje, znanost in šport, do lani še politični anonimnež, je v prvem letu svojega mandata dokazal vsaj dvoje. Najprej, da se je v preboju iz akademskih krogov v politične znašel vsaj tako vešče kot večina akademskih predhodnikov. V klub izkušenih politikov ga je vpisala tudi interpelacija.

Večkrat je že dokazal, da je profesor, ki govori hitreje, kot večina državljanov misli, in ki mu nikdar ne zmanjka retoričnih opor. A bo verjetno potreboval še kaj več, da bo kos trdim orehom, ki so ga doleteli ali pa si jih je sam naložil. Še največ jih je verjetno na področjih raziskovanja in visokega šolstva.

Čemu pripisujete zamujanje pri pripravi visokošolskega zakona, ki naj bi po vaši prvotni napovedi začel veljati prvega marca letos? Ali je bilo mogoče nekoliko nerodno tudi to, da se pri tem zakonu niso že od začetka upoštevala mnenja vseh deležnikov?

Zakon ne zamuja, še vedno ga usklajujemo in dopolnjujemo, zato ga še ni v formalni proceduri. Različna mnenja o zakonu temeljijo na različici predloga, ki je bila vmes že spremenjena.

Govorite o kritičnih mnenjih sindikata in predstavnikov študentskih gibanj?

O teh in tudi o vseh drugih. Kot sem že poudaril, temeljijo na različici zakona, ki smo jo medtem že spremenili. Nekatere od pripomb oziroma predlogov, ki smo jih prejeli, smo medtem že vgradili v najnovejše besedilo, še zlasti kritiko glede zmanjševanja vpisnih mest za brezplačni študij. Vgradili smo varovalko tako, kot je predlagal dr. Slavko Gaber in še kdo. Tako tudi v prihodnje število vpisnih mest ne bo padlo pod raven iz letošnjega leta. Rekli smo celo, da naj ne pade pod raven izpred zadnjih treh let. Ta varovalka poleg vseh drugih zagotavlja, da bo študij pri nas še naprej brezplačen.

Glede opredelitve do nastajajočega visokošolskega zakona niste dolgo dali priložnosti svetu za visoko šolstvo (SVŠ), ki je svetovalni organ vlade in mu je priprava zakonodaje ena od osnovnih nalog. SVŠ ste vključili šele v tisti fazi, ko bi zakon moral biti po že omenjenem prvotnem načrtu pri koncu priprave. Zakaj se to ni zgodilo prej?

To vprašanje bi bilo treba nasloviti na predsednico SVŠ [prof. dr. Metko Tekavčič].

Toda v preteklosti je vendar vedno vlada dajala pobude za sestanke in tovrstne razprave tega sveta, ki pa v zadnjih dveh vladnih mandatih kronično ne deluje ...

Res je. Vlada je dajala pobude, o tem smo razpravljali tudi na drugih organih, kot so vladni svet za študentska vprašanja, svet za mladino in tako naprej. Bili smo tudi na svetu za visoko šolstvo.

Ampak prepozno.

Res je bilo pozno, a ne prepozno, saj proces nastajanja zakona še ni končan. Na SVŠ bomo o njem razpravljali še enkrat.

Kakšne bodo predvidene posledice te – imenujmo jo tako – zamude pri pripravi zakona? Bilo je predvideno, da se bo novo študijsko leto začelo že popolnoma po novem zakonu, zdaj pa se lahko zgodi, da bo kar precejšnja zamuda ...

Ne, ni bilo mišljeno novo študijsko leto, temveč novo leto financiranja visokega šolstva, ki se seveda začne s prvim januarjem.

Torej bo leto 2015 tisto, ki bo uveljavilo novi zakon?

Če bi dosegli ta cilj, bi bil izjemno vesel.

Svet za visoko šolstvo dejansko ni dal pritrdilnega mnenja k predlogu visokošolskega zakona, s katerim ste se vi pohvalili na novinarski konferenci o prvem letu svojega mandata. Strinjal se je le z nadaljevanjem obravnave tega zakona.

SVŠ je rekel, naj nadaljujemo v tej smeri, nihče pa se ni odklonilno izrazil ali glasoval proti sklepu sveta, da nadaljujemo delo. Razen pri enem članu konceptualnih razhajanj glede zakona ni bilo.

Raziskovalni zakon, ki je tudi v prenovi, ima seveda priložnost, da se izogne tem napakam pri pripravi visokošolskega zakona. Toda tudi tam je podobna zadrega s pristojnim vladnim svetom, tokrat s svetom za znanost in tehnologijo (SZT), le da je zanjo drugačen razlog. Prejšnjemu svetu je potekel mandat približno sočasno z začetkom obravnave. Kaj boste naredili v zvezi s tem in kako ste zadovoljni s potekom priprav za noveliranje raziskovalnega zakona?

Za zdaj sem zadovoljen. Mislim, da skupina za pripravo zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti deluje zelo dobro, oblikovali so vsebinska izhodišča. Predsednik skupine [dr. Oto Luthar] me obvešča o napredku. Sicer pa – naj se malo vrnem nazaj – je bilo tako tudi pri visokošolskem zakonu. Tudi tam smo šli po enaki proceduri in tudi tam sta bili oblikovani dve delovni skupini: ena za ureditev financiranja in druga za vprašanje kakovosti oziroma Nakvisa (Nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu). To sta namreč dve ključni sestavini novele visokošolskega zakona. Kar pa se tiče sveta za znanost in tehnologijo, imamo objavljen poziv za predlaganje kandidatov za ta svet. Čim bo ta poziv potekel, bomo v skladu s proceduro imenovali novi SZT. Ne verjamem, da bo do takrat predlog nove raziskovalne zakonodaje že tako oblikovan, da je svet ne bi mogel več obravnavati, in to ne samo enkrat, ampak večkrat.

Nekaterim se zdi, da bi bilo mogoče bolj koristno, če bi obravnavi teh dveh zakonov, ki sta zelo prepletena, potekali vzporedno.

Mislim, da imajo ti prav, in tako tudi počnemo. Univerze imajo približno polovičen delež tako pri pridobivanju raziskovalnih sredstev kot pri raziskovalnih rezultatih. Na drugi strani pa je tudi zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti treba uskladiti z zakonom o visokem šolstvu, kajti družijo ju kadri, ki jim moramo omogočiti, da bodo lažje prehajali med enim in drugim statusom, to je med pedagoškim in raziskovalnim. To morata oba zakona opredeliti na novo.

Koliko aktualni različici raziskovalnega in visokošolskega zakona odstopata od vaših prvotnih zamisli in napovedi, kaj želite doseči s tema zakonoma? Dejstvo je, da pri prejšnjih zakonskih spremembah ni bilo toliko vnaprejšnjih napovedi vsebine ...

Pri visokošolskem zakonu sta delovni skupini oblikovali zelo jasna izhodišča. Imamo sklep ustavnega sodišča, ki terja zakonsko ureditev financiranja, imamo tudi sklep evropske komisije o transnacionalnem izobraževanju …

Ampak omenjeno ne zahteva tako popolne prenove zakonodaje? Že v mnogih prejšnjih ministrskih mandatih se je zataknilo, kadar je šlo za tako široko prenovo. Zakaj se niste lotili posebej zakona o financiranju visokega šolstva, nato pa bi šli v prenovo zakona z malo manjšimi koraki?

V prenovo visokošolske zakonodaje smo šli z manjšimi koraki, a po naši oceni je približno 80 odstotkov vseh predvidenih zakonskih sprememb tako ali drugače povezanih z ureditvijo financiranja. Pa naj gre za splošno financiranje, za stabilnost financiranja, za delitev financiranja, za plače, za obremenitve ...

Zakaj je to, kar predlagate zdaj, bolje, kot če bi imeli samo teh omenjenih 80 odstotkov, torej samo zakon o financiranju visokega šolstva, kakor to dopušča sklep ustavnega sodišča?

To ta sklep dopušča, a razumeti me morate, da je tudi po nasvetu omenjenih delovnih skupin in po vseh posvetih, ki smo jih imeli znotraj in zunaj ministrstva, to tista pot, ki smo si jo zastavili. Nujna je modernizacija visokega šolstva in to ta zakon tudi prinaša.

Kar pa se tiče zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti, je vodilo predlaganih sprememb – poleg omenjene delovne skupine, ki dobro dela – tudi raziskovalna in inovacijska strategija Slovenije, z zelo jasno opredeljenimi cilji. Seveda moramo kot tisti, ki pripravljamo zakonodajo, tem zelo jasno postavljenim ciljem tudi slediti.

Imamo pa tudi evropsko strategijo Obzorja 2020 in s tem povezano evropsko strategijo t. i. pametnih specializacij. Tudi temu bi morali slediti, a nas je glede predloga pametnih specializacij, kot je znano, evropska komisija precej skritizirala. Pametne specializacije resorno formalno sodijo v drugo ministrstvo, namreč gospodarsko. Ker pa gre za pridobitev evropskih sredstev za razvoj in ima to gotovo posledice v vašem ministrstvu, vas sprašujem, kaj boste naredili, da bodo omenjeni dobri nacionalni raziskovalni strategiji sledili tudi dobri rezultati na evropski ravni?

Naredili bomo več stvari. Znano je, da je strategija pametne specializacije ex ante pogoj za črpanje evropskih sredstev na tem področju ...

To pa se nam doslej ni ravno obneslo.

Ni se nam obneslo, ker ne sledimo principu, da bi bilo pametno resurse dajati na kup. Strategija pametne specializacije ni nič drugega kot strateško ugotavljanje, kaj so ti resursi in kje imamo primerjalne prednosti.

So ti zapleti pri opredeljevanju naše strategije pametnih specializacij tudi dokaz, da to področje, torej tehnologija, dejansko bolj sodi v okvir vašega ministrstva?

Tudi jaz sodim tako, nekaj podobnega menim tudi o tehnološki agenciji (TIA). S povezovanjem znanosti in tehnologije bi dosegli večje sinergijske učinke. Bilo bi torej veliko bolj produktivno, če bi bili ARRS [javna raziskovalna agencija] in TIA povezani.

Je to združenje agencij tudi ena od predvidenih možnih rešitev v novem raziskovalnem zakonu?

To je eden od predlogov. Seveda bi ocenjevanje projektov potekalo po dveh vertikalah, saj znanstvenih projektov ni mogoče ocenjevati enako kot tehnoloških. Vendar pa bi pri financiranju lahko dosegali sinergije. Težave se pojavljajo predvsem v prenosu znanja oziroma rezultatov raziskav v tehnologijo in potem implementacijo te tehnologije v proizvodnem procesu. Zato mislim, da bi bila skupna agencija, če bi bila uveljavljena v novem zakonu o raziskovalni in razvojni dejavnosti, dobra za Slovenijo.

S čim pa bomo poskrbeli, da bomo ohranili tudi vse drugo, kar je dobro za naš razvoj? V Sloveniji imamo kar nekaj dobrih blagovnih znamk tudi v visokem šolstvu in raziskovalni sferi, a smo do njih večkrat precej mačehovski. Med te sodi tudi naš izvirni in zelo uporabni knjižnični in raziskovalni informacijski sistem Cobiss. Zdaj pa vlada in menda predvsem vaše ministrstvo Cobissu – tako vsaj menijo njegovi ustvarjalci – odreka potrebno podporo ...

To je napačen vtis. Na leto za Izum, ki ustvarja Cobiss, v proračunu namenjamo okrog 4,5 milijona evrov. Cobiss je platforma, ki se uporablja v mnogih državah, in prav imate, da je dober izvozni proizvod in tudi dobra blagovna znamka. Vendar bi morali tudi omenjeni deležniki razumeti, da toliko denarja, kolikor ga je bilo nekoč na voljo za širitev in razvoj tega odličnega sistema, ni več. Srčno upam, da bo v prihodnosti bolje, ampak trenutno javnega denarja, ki bi bil na voljo, ni veliko.

Ampak v tem čakanju na boljše čase bodo naše zamujene priložnosti morda izkoristili drugi svetovni informacijski sistemi in potem za slovenski Cobiss, tudi če bo še denar, ne bo več prostora ...

To je lahko res, a pri izvažanju Cobissa je treba upoštevati še nekaj. V državah, kamor naj bi se še razširil Cobiss, bi morali najprej doseči, da bo to tam res nacionalni knjižnični sistem. Torej sistem, ki ga bo sprejela tudi nacionalna knjižnica, tako kot je to v naši državi in še kje drugje. Če pa bo to le drugi ali tretji sistem v tisti državi, potem tega nima smisla podpreti.

In če smo že pri izvozu naših akademskih blagovnih znamk, bi lahko tem priključili tudi nekatere naše institucije v drugih državah. Dunaj je eno takih strateških mest in tam je že od začetka vašega mandata nerešen status Slovenskega znanstvenega inštituta (SZI), ki ima zaradi avstrijske zakonodaje drugačen status kot naši domači inštituti in tudi drugačno vlogo, ki pa jo zelo težko opravlja, saj je že zelo dolgo v resnih finančnih težavah. Ali gre tudi v tem primeru za pomanjkanje denarja ali bolj za pomanjkanje prave volje za rešitev?

Pri SZI gre za dolgo in precej zapleteno zgodbo, ki sega daleč pred začetek tega mandata. SZI ni edini znanstveni inštitut, ki ga ima Slovenija v tujini. Tovrstna inštituta sta še v Trstu in Celovcu. Na Dunaju imamo še eno institucijo, ki se imenuje Skica in deluje, a tako kot SZI nima velikega vpliva. Naša ideja je, da bi ti instituciji povezali in prelevili v nekaj, kar bi se imenovalo Slovenski inštitut na Dunaju, ki bi združeval tako znanost kot kulturo, pa tudi druga področja in dejavnosti. Prepričan sem, da na Dunaju potrebujemo tovrstno institucijo, ki lahko deluje dobro. Zdaj imamo delovno skupino, v kateri so vsi ključni deležniki, in od nje pričakujem, da to zgodbo pripeljemo do srečnega konca oziroma novega začetka. Tako da bo na Dunaju neka institucija, ki bo opravljala tako kulturno kot znanstveno poslanstvo.

Ampak gospod minister, kaj pa sprejete obveznosti te vlade? Ali tisto, kar so sprejele prejšnje vlade, za to vlado nič ne velja? Že prejšnja vlada je uredila status SZI, in to zelo jasno, zdaj pa je ta spet pod vprašajem. S tem dajete slab zgled tudi za kakšno naslednjo vlado, ki se ne bo držala vaših sklepov.

Vlada je na moj predlog zagotovila 82.000 evrov za plačilo že zapadlih obveznosti za lani in s tem smo poravnali tiste obveznosti za nazaj, ki smo jih bili dolžni po sklepu prejšnje vlade. Prav je, da ima ta vlada svoje mnenje in stališče in da ga tudi udejanja. To hkrati ne pomeni, da delamo na pamet, temveč v sodelovanju z vsemi deležniki, tudi tistimi na avstrijskem Koroškem in na Dunaju. Ničesar na Dunaju ne ukinjamo, želimo pa si tam institucijo, ki bo učinkovita v predstavljanju slovenske kulture in znanosti. Prejšnje vlade se tega niso lotile tako, zato se s tem aktivno ukvarjamo že več kot pol leta.

In kdaj boste sprejeli rešitev?

Mislim, da v enem mesecu.

Med letos vpisanimi študenti skoraj ne bo več predbolonjskih. Je zdaj že mogoče dati celovitejšo oceno poteku naše bolonjske prenove?

Lani je minilo deset let, odkar smo začeli bolonjsko reformo. Zdaj je pravi čas za analizo, ki smo se je v povezavi s SVŠ tudi že lotili.

Zakaj niste te analize naredili, še preden ste se lotili nove visokošolske zakonodaje? Težko je verjeti, da bi se takoj po sprejetju obsežne novele lotili nove ...

Pri visokošolskem zakonu smo bili v časovni stiski zaradi sklepa ustavnega sodišča, ki bi ga morali uresničiti že pred dvema letoma. Drugače od prejšnje vlade se zavedamo, kaj pomeni sklep ustavnega sodišča, zato smo se reševanja tega zgočega problema lotili takoj. Ni bilo časa za poprejšnjo analizo bolonjske reforme. Prepričan sem, da nam sprejetje novega zakona ne bo onemogočalo nadaljnjih dopolnitev, če bi se takšna potreba pokazala. Vseh sprememb tudi ni treba urejati z zakonom, marsikaj se da urediti tudi na drugih ravneh.

Vsekakor vam je ostalo še veliko dela. Kateri je vaš najpomembnejši cilj, ki ga morate izpolniti, da boste potem ocenili, da ste izpolnili svoj namen na omenjenih resornih področjih? Je to sprejetje obeh omenjenih zakonov, iztržek večjega proračuna ali kaj tretjega?

Pomembno je tako sprejetje zakonodaje kot ustrezno financiranje. Na splošno pa bi rad, da bi obe sferi stabilno funkcionirali in imeli jasnejšo prihodnost, ki ne bi bila odvisna od ene ali druge vlade. Predvsem pa bi rad, da bi se obe razvijali, in to ne z revolucijami, temveč da bi šli naprej z malimi, a vendar stalnimi koraki. Povsem zadovoljen pa verjetno ne bom nikoli.

Prijavi sovražni govor