Jerry Colonna: Vedno sem stavil na jezdeca, nikoli na konja

Vodja mafijske družine Tony Soprano, glavni junak televizijske uspešnice Sopranovi, je zabredel v težave, ki se ne spodobijo za mafijskega šefa. Zaradi policajev, stresnega dela in družinskih težav ga je začela preganjati tesnoba in grabiti depresija. Vendar se ni mogel z nikomer pogovoriti o svojih strahovih. Doma ga niso razumeli, pri sodelavcih bi izgubil strahospoštovanje, ki je potrebno za vodenje kriminalne združbe. Zato je moral poiskati diskretno psihiatrinjo, ki ne bi izdala skrivnostnega pacienta.

Zelo podobne težave imajo tudi današnji mladi poslovneži, je povedal nekdanji vlagatelj Jerry Colonna, ki zadnja leta deluje kot mentor in svetovalec. Tehnološki sektor ima svoje zvezdnike, ki so vedno samozavestni, sijoči in prepričani o poslovnih idejah. Vendar je resnično stanje drugačno. Pritiski so veliki, panoga se hitro spreminja, razumevajočih sogovornikov pa je malo. Zato se vse pogosteje dogajajo skrite tragedije, kakršna je bila nedavni samomor uspešnega mladega tehnopodjetnika Ilije Zitomirskega, soustanovitelja odprtega družabnega omrežja diaspora.

Mladi podjetniki morajo vedeti, v kakšen svet se podajajo in s kakšnimi problemi se bodo srečevali. Vendar je to težko, saj je zelo malo ljudi pripravljenih priznati, da se tudi sami srečujejo z negotovostjo. Strah, da jih bodo zaradi prevelike iskrenosti podrejeni nehali spoštovati, je še vedno premočan. Še zlasti v družbah, ki ne znajo odpuščati neuspeha, je prepričan sogovornik.

Vplivne revije, kakršna je Fast Company, predstavljajo tehnološke poslovneže po dobno kot estradne ali športne zvezdnike. Fotografirajo jih v trendovskih okoljih, pred fotografiranjem jih prepustijo stilistom, v pogovorih predstavljajo njihov vzpon … Vaše izkušnje iz zakulisja so čisto drugač ne. Zakaj taka razlika?

Ker o tem zlepa nihče ne spregovori. V revijah in na televiziji nihče ne pove, kako se je počutil v trenutku, ko je zaslišal »čestitam, postali ste predsednik uprave« ali »v vaše podjetje smo pripravljeni vložiti milijon dolarjev«. V prvem trenutku občutite evforijo, a že v naslednjem se pojavijo enaka vprašanja: vraga, kaj bom pa zdaj. Kako naj izpolnim nalogo? Kako naj motiviram druge, če nisem stoodstotno prepričan vase? Take misli pozna čisto vsak podjetnik, mlad ali star. Hkrati vsak misli, da se to dogaja samo njemu. Zato je tako pomembno, da se začnemo pogovarjati tudi o teh plateh podjetništva.

Je zgledovanje po tehnoloških zvezdni kih značilno predvsem za mlajše poslovne že? Nekateri so res mladi, saj v Angliji in ZDA ne manjka primerov, ko očetje pripe ljejo svoje srednješolce na podpis pogod be, ker ti še niso opravili niti vozniškega izpita …

Mladost je pomemben dejavnik. Za podjetnike so značilni zelo močni čustveni vzponi in padci. Ustanavljanje podjetja, ustvarjanje izdelka ali razvijanje storitve je zelo osebno. Mladi podjetniki so ponavadi zelo predani svojim idejam. Vidijo jih kot podaljšek osebnosti in nanje navežejo velik del samopodobe. Če vašega izdelka ali storitve nihče ne povoha, se lahko počutite podobno, kot bi pripravili zabavo, na katero ne bi bilo nikogar. To lahko vzamete zelo osebno, kot zavrnitev. Nasprotno boste lahko zaradi poslovnih uspehov izgubili stik z realnostjo, saj se boste počutili vsemogočne, uspešne in družbeno sprejete. Tako močna navezanost na posel je lahko nevarna, saj začnete živeti po zelo nevarni formuli: če je izdelek uspešen, si super, če izgubiš posel, si zguba. Mladi so na ta cikel še precej bolj občutljivi od izkušenejših podjetnikov, ki so se naučili, da vzponu vedno sledi padec in da noben padec ni tako globok, da se iz njega ne bi mogel pobrati. Prav tako te leta naučijo, da je treba vedno imeti čas tudi zase in za bližnje. Sliši se samoumevno, ampak ni. Ljudi ponavadi zdramijo šele zdravstvene težave ali spoznanje, da jim bo razpadla družina.

Ste mentorji nekakšni psihoanaliti ki za poslovneže ali kdaj pomagate tudi s praktičnimi nasveti? Kaj od vas pričakuje jo varovanci?

Dobro vprašanje. Pri nekaterih verjetno izpolnjujem potrebo po sogovorniku, ki ga doma ali v službi ne najdejo. Kot mentor moram paziti, da ne vsiljujem svojih pogledov, ampak pomagam varovancu, da sam pride do svojih odgovorov, kar se res sliši podobno psihoanalizi (nasmešek). Veliko pa je tudi čisto praktičnega dela: analize poslovnega modela ali marketinškega nastopa, priprave na pomemben sestanek ali predstavitev projekta, pogovorov, koga zaposliti ali odpustiti … Vendar imamo mentorji tudi meje. Znam voditi in ustanavljati podjetja ali presojati, katera ideja ima več možnosti za uspeh kot druga, nimam pa recepta, kako obogateti ali najti srečo.

Na kaj ste najbolj pozorni vlagatelji, ko vas mladi podjetniki zasujejo z idejami in predstavitvami?

Zavedati se morajo zelo preprostega dejstva. Vlagatelja zanima samo eno: ustvariti denar. Lahko imate izjemno zanimivo idejo. Morda ste zelo simpatično podjetje ali imate hvalevredne namene, vendar morate znati prepričati vlagatelje, da bodo za vsak vložen dolar v določenem času dobili dva ali tri. Če vam to uspe, boste dobili denar, sicer ne.

Kakšne donose pričakujejo vlagatelji?

Dober vlagatelj poskuša zaslužiti od dvajset do petintrideset odstotkov, vendar so vlagatelji zelo različni, prav tako njihovi motivi. Imate dnevne vlagatelje, špekulante, upravljavce skladov hedge ali investicijskih skladov, vlagatelje tveganega kapitala in vlagatelje na dolgi rok, kakršen je Warren Buffett. Te razlike so pomembne, saj vlagatelje večinoma enačimo s hitrimi borznimi kupčijami.

O takih vlagateljih govorijo številni filmi – klasični Wall Street iz osemdesetih let, le tošnji Margin Call, ki govori o nastanku fi nančne krize …

Res je, saj ljudi vedno navdušuje obljuba hitrega bogastva. Eden najbogatejših ljudi na svetu pa je prav Buffett, ki je skoraj popolno nasprotje borznega špekulanta iz filmov. Ali veste, da je začel kupovati delnice zavarovalnice Geico že v petdesetih letih in postopoma postal njen večinski lastnik? Njegov model je preprost: poiskati podjetje, ki ima podcenjene izdelke in storitve, kupovati delnice in čakati, da vrednost zrase. Hkrati kot aktiven lastnik poskrbi, da podjetje prevzame sposobna ekipa. Vlaganje tveganega kapitala ima čisto drugačno, manj potrpežljivo logiko.

Ali ni postala ta logika prevladujoča? Vlagatelji ocenjujejo predsednike uprav po četrtletnih rezultatih. Buffettovski dolgo ročen pristop se zdi vse bolj redek.

Za podjetja, ki kotirajo na borzi, je neučakanost vlagateljev velik izziv. Sploh zato, ker vam bodo skoraj vsi najbolj uspešni in občudovani predsedniki uprav v zasebnih pogovorih povedali, da so se naučili ignorirati ceno delnice. Sedel sem v upravnih odborih številnih podjetij in vem, da je to na dolgi rok edina smiselna poslovna strategija. Cena delnice nikoli ne odseva prave vrednosti podjetja. Vedno je precenjena ali podcenjena, saj analitiki in vlagatelji ne vedo, kaj se v podjetju v resnici dogaja.

Temveč ugibajo?

Tako je, ugibajo. Nekateri to počnejo dobro, nekateri slabo. Predvsem pa ne smete pozabiti, da ljudem, ki kupujejo in prodajajo delnice, ni dosti mar, kaj se godi s podjetjem. Trgovanje z delnicami je postala nekakšna igra, bliže virtualnemu kot resničnemu svetu. Če ocenjujete direktorja podjetja glede na ceno delnice, je podobno, kot bi merili uspešnost energetske politike po ceni nafte. Nesmisel. Ali mislite, da so cene nafte odvisne od tega, kakšne so dejanske zaloge nafte? Seveda ne. Cena nafte odraža samo količino načrpane nafte in jo usklajuje s povpraševanjem. Na oba dejavnika je mogoče vplivati in umetno ustvarjati cenovne razlike, na katerih temeljijo špekulacije in zaslužki naftne industrije. Apple je trenutno borzni ljubljenec, ker smo vsi mahnjeni na njihove izdelke, pozabljamo pa, kolikokrat so skoraj propadli, ker nam niso bili tako zelo všeč. Njegovo nasprotje je IBM, ki ni v sto letih skoraj nikoli ustvaril izgube, a ni imel med borzniki nikoli zvezdniškega statusa, saj pač ne prodaja iphonov. Kot podjetniki se morate zelo dobro zavedati teh okoliščin, saj je od njih odvisno, kakšnega vlagatelja želite pritegniti in kaj bo pričakoval za svoj denar.

So se udeleženci vašega ljubljanskega seminarja zavedali teh okoliščin? Kakšni so bili njihovi nastopi?

Ojej, nekaj je bilo dobrih, nekateri pa so bili res obupni. Večinoma so ponavljali enako napako – niso znali jasno povedati, kakšen problem ali potrebo naslavljajo s svojim izdelkom ali storitvijo, ter prepričati poslušalce, da to tudi zmorejo. Svoje podjetje bi morali opisati v enem stavku, a so jih porabili trideset. Ste se kdaj vprašali, kako z nekaj besedami opisati, kaj počne Google?

Kaj?

Urediti svet informacij. Vsi njihovi projekti so podrejeni temu cilju. Če zaidejo s poti ali poskušajo posnemati tekmece, začnejo delati neumnosti. Pomislite samo na njihove izlete v družabna omrežja – google wave, google+ …

So pomembnejše ideje ali izvedba? Pred leti je veljalo, da so ideje pomembnejše, ker je na trgu dovolj obrtnikov, ki jih znajo uresničiti. V zadnjem času se to prepričanje spreminja: idej je ogromno, manjka sposobnih izvrševalcev.

Ko sem bil še dejaven vlagatelj, sem vedno stavil na jezdeca, nikoli na konja (nasmešek). Zakaj je Facebook uspešen, čeprav je bilo veliko podobnih zamisli? Ker je imel dobro izvedbo. Izvirna zamisel je pomembna, ampak jo je zelo lahko posnemati. Vaši tekmeci se učijo iz vaših napak, pripravijo drugačno strategijo, zaposlijo sposobnejše programerje ali se bolje pripravilo na tržne razmere. Ne verjamem v ekskluzivne zamisli – ne pri umetnosti in ne pri programiranju. Vse je izpeljava iz nečesa, kar je obstajalo že prej in je bilo prosto dostopno. Zato tudi ne podpiram ideje patentiranja programske opreme. Če morate poseči po patentu, da ubranite svojo zamisel, me kot vlagatelja ne zanimate. Ne verjamem v vas, saj to ni način, s katerim zmagajo najboljše ideje in najboljše izvedbe.

Kako presodite, katera zamisel je obe tavna in katera ekipa jo je sposobna uresničiti?

Nikoli ne morete zagotovo vedeti, ali bo nekomu uspelo. Vendar pridobite občutek, čigava zgodba je prepričljiva, zaokrožena in podprta z ustreznimi argumenti. Prav tako veste, kaj morate vprašati, kje so najpogostejše zadrege, kako dobro se vaš sogovornik odziva na nepričakovana vprašanja. Prav tako pomembno je omrežje ljudi, ki jim lahko zaupate in se prek njih pozanimate o podjetju, v katero nameravate vlagati.

Je pomemben tudi videz?

Videz ni preveč pomemben, zabavno pa je opazovati vplive popularne kulture na mlade tehnopodjetnike. V filmu Socialno omrežje, ki govori o nastanku Facebooka, je njegov ustanovitelj Mark Zuckerberg zelo sproščeno oblečen – v šlapah in trenirki. To podobo poskušajo mladi nekoliko preveč prizadevno posnemati. Očitno menijo, da se morajo obleči karseda površno, če hočejo ustvariti vtis spletnega kreativca. Vendar to ne deluje (nasmešek).

Zakaj je zgledovanje po kalifornijski si licijevi dolini še vedno tako močno? Mladi poslovneži posnemajo ideje in slog, politi ki po vsem svetu obljubljajo nove silicije ve doline, finančniki ustanavljajo podobne sklade tveganega kapitala …

Silicijeva dolina je zelo privlačna ideja, sestavljena iz geografske lokacije in načina razmišljanja. Zanjo je značilna izjemna mobilnost. Odlični študenti pustijo študij in se zaposlijo v obetavnih podjetjih. Če je podjetje uspešno, ga bodo kmalu zapustili, ker že sanjarijo o lastni podjetniški ideji. Vlagatelji se ne oklepajo svojih deležev, ampak jih prodajajo in vlagajo v nove projekte. Kapital se zato nenehno giblje, kar ustvarja izjemno dinamično ekonomsko dejavnost, po kateri se poskuša zgledovati marsikatera regija ali celo država, ki želi ustvariti okolje, v katerem bodo nastajala podjetja za 21. stoletje. Med najbolj uspešnimi posnemovalci silicijeve doline je Izrael, ki je zelo dobro prepletel izobraževalni sistem, industrijo in pridobivanje kapitala.

Vendar to posnemanje večinoma ni uspe šno. Doline vam ni uspelo ponoviti niti v New Yorku – kljub številnim spodbudam.

Dokler smo poskušali posnemati San Francisco, nam ni moglo uspeti. Živahno podjetniško okolje se je začelo razvijati šele tedaj, ko smo začeli izrabljati prednosti našega mesta in razvijati področja, na katerih smo že tradicionalno močni: oglaševanje, finance in vsebine. New York postaja zelo zanimiv za medijsko panogo, hkrati poskuša administracija župana Michaela Bloomberga privabiti tudi inženirje, ki jih v mestu manjka. Mesto je dalo na voljo zemljišče in infrastrukturo za novo tehnično univerzo ter pripravilo za sto milijonov dolarjev spodbud. Za projekt se poteguje šest prijaviteljev in konzorcijev tehničnih univerz, zato verjamem, da lahko Bloombergova pobuda zaživi.

Na kaj morajo biti pozorni graditelji no vih univerz, tehnoloških parkov in inkuba torjev? V zadnjih letih je bilo po svetu z jav nim denarjem zgrajenih nešteto podobnih kompleksov, a številni samevajo.

Graditelji se ne vprašajo, kaj mlada podjetja (start-upi) potrebujejo v začetni fazi. Zakaj je Berlin vse bolj priljubljen med tehnološkimi podjetniki? Najpomembnejši razlog so poceni najemnine. Veliko praznih stavb. Najemnine niso pomembne samo zato, ker je mogoče znižati stroške, ampak zato, ker so v zadnjem desetletju pritegnile tudi druge, netehnološke ustvarjalce: umetnike, arhitekte, študente in druge, ki soustvarjajo zelo prijetno in ustvarjalno okolje.

Zelo podobno je razmišljal ameriški ur bani sociolog Richard Florida, ko je iskal sestavine, ki jih potrebuje »ustvarjalni ra zred«: izobraževalni sistem, kulturno oko lje, svetovljanskost …

Strinjam se. Knjige Richarda Floride o vzponu ustvarjalne kulture ponujajo zelo zanimive razmisleke, kako razvijati ustvarjalna okolja. Zato svoje varovance spodbujam, da preberejo še kaj drugega kot poslovno in marketinško literaturo. Od sociologov se lahko veliko naučijo, prav tako od pisateljev. Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda zame ostaja ena najboljših knjig o podjetništvu in kapitalizmu, nekatere najkoristnejše nasvete sem našel v duhovni literaturi.

Preživeli ste prvi pok tehnološkega bor znega balona na prelomu tisočletja. Na bor zo bo kmalu vstopil Facebook, ki je po ne katerih ocenah vreden več kot sto milijard dolarjev. Kaj pomenijo tako visoka pričako vanja? Opozorilo, da se bliža nov balon?

Joe Kraus, ustanovitelj podjetja Excite, je na podobno vprašanje odgovoril: ko sem videl, da je zagonski kapital dobila celo spletna stran justwhiteshirts.com, sem vedel, da se bliža apokalipsa (nasmešek). Tudi zdaj lahko vidimo nekaj znamenj bližajoče se apokalipse, čeprav njeni jezdeci še niso prišli v mesto. Nekatera podjetja, ki prihajajo na borzo, že ustvarjajo dobičke, denimo Facebook. To je dobro, vendar so visoke ocene internetnih podjetij vseeno skrb zbujajoče, prav tako aroganca nekaterih mladih lastnikov. Andrew Mason, ustanovitelj Groupona, bi moral podjetje prodati Googlu, ko so mu ponudili šest milijard dolarjev, a je hotel več in je šel nepripravljen na borzo. Vrednost delnice je nato strmoglavila. Pohlep je zelo nevaren, saj spodbuja neumne odločitve.

Tudi pri vlagateljih?

Tudi, seveda. Treba je vedeti, kdaj moraš prodati. Strategija je enaka kot v igralnici. Igralnico lahko premagate le, če znate oditi, kadar ste v prednosti. Ste podvojili vložek? Unovčite in odidite ali vsaj zamenjajte mizo. Filozofija igralnic temelji na pohlepu in prevzetnosti: domišljanju, da imaš srečo ali da si ravno ti ugotovil, kako deluje sistem. Poskušam biti zelo samodiscipliniran, čeprav vem, kako hitro te med igro premagajo čustva. Skupaj z nekaterimi drugimi vlagatelji smo zelo zgodaj kupili delnice Twittra. Letos poleti smo dobili zelo dobro ponudbo za odkup naših deležev, po kateri bi bil Twitter vreden 8,8 milijarde dolarjev. Bi lahko počakali in zaslužili še več? Morda, a smo vseeno prodali in ustvarili zelo lep dobiček.

Google trenutno preiskujejo zaradi mo rebitne zlorabe prevladujočega tržnega po ložaja na področju spletnega iskanja. Face book obravnavajo zaradi nespoštovanja za konov o varstvu zasebnosti. Twitter je po sredno vpleten v vse več revolucij in vstaj po vsem svetu. So mlada tehnološka pod jetja pripravljena na take izzive?

Omenjena podjetja bodo morala pomiriti državne regulatorje, ohraniti zaupanje uporabnikov in uvesti plačljive storitve. Nič od tega ne bo preprosto, še najteže pa bo zaračunati dosedanjo navidezno brezplačnost. Hkrati so omenjena podjetja že na prelomu znanega tehnološkega cikla, ko prelomna poslovna ideja najprej pomete s starimi tekmeci, nato postane dominantna in nazadnje tudi sama podleže enakemu ustvarjalnemu uničenju. Zato nisem nikoli odpisal starih tehnoloških podjetij, kot sta Microsoft in IBM. Pokazali sta, da znata preživeti več tehnoloških ciklov. Google in Facebook tak preizkus še čaka.