Jože Trontelj: Vrednote so večkrat le preoblečeni interesi

Pričakovano, saj je bila tudi večina njegovih predhodnikov izvoljenih še za drugi mandat, nazadnje tudi sedanji minister za Slovence po svetu Boštjan Žekš, doslej edini nekdanji prvi akademik s profesionalno politično kariero.

A čeprav mu novi stari predsednik Sazuja v tem skoraj zagotovo ne bo sledil, bi lahko rekli, da ima on celo večji vpliv na mednarodno politiko. Akademik Trontelj je namreč že vrsto let v ozkem krogu evropskih modrecev, ki jim je zaupana etična presoja medicinske znanosti. A v nasprotju s tem delovanjem, ki se neposredno ne izpostavlja javnosti, so pogosto zelo odmevni Trontljevi nastopi pred domačo javnostjo. Tudi v še tako občutljivi temi se vedno jasno opredeljuje. Zato si ga je zlahka mogoče zamisliti tudi kot državnika.

V parlamentu se je pravkar začela obravnava temeljnih strateških dokumentov za visoko šolstvo, inovacije in raziskave. Predloga ste obravnavali tudi v akademiji in ju menda v glavnem podprli?

Podprli smo predvsem potrebo po takšnih dokumentih. Ne morem pa reči, da smo z vsem zadovoljni, marsikaj smo tudi kritično komentirali. Mene so zaprosili, da napišem spremno besedo v knjižico, kjer so objavili oba predloga strategij. Tam poudarjam predvsem tisto, kar si v akademiji od takih dokumentov želimo, to pa se v marsičem ne pokriva s tem, kar nam omenjena dokumenta za zdaj ponujata.

Kot je znano, ste se v Sazuju zaradi teh dokumentov lotili temeljite razprave o vlogi slovenskega jezika v visokem šolstvu. To se namreč večinoma strinja, da uvedba poučevanja v tujem jeziku ne bo v ničemer ogrozila slovenščine. Kakšno pa je mnenje akademikov?

O tem smo res intenzivno razpravljali in prišli do nekih priporočil. Mislimo, da raba angleščine na univerzah, kjer je smiselna in potrebna, ne bo ogrozila slovenščine, da pa je za to treba urediti nekaj stvari. Predvsem poskrbeti, da ne bodo kratene pravice uporabnikov slovenščine, slovenskih študentov in profesorjev. Dali smo tudi več konkretnih predlogov. Na primer, da bi morali disertacijam v angleškem jeziku dodati dovolj izčrpen povzetek v slovenščini, da bi moral kandidat za akademsko napredovanje napisati nekaj preglednih, strokovnih in poljudnih člankov, v katerih bo uporabljena slovenska strokovna terminologija. Večjo skrb je treba posvetiti kakovosti slovenščine v univerzitetni rabi, saj pismenost niti pri študentih niti pri učiteljih marsikje ni na zadovoljivi ravni. Tuji predavatelji, ki sklenejo delovne pogodbe za daljši čas, naj bi se morali naučiti slovenskega jezika.

V razpravah o delovanju Sazuja se pri nas že vrsto let ponavljajo iste kritične pripombe – da bi morali akademijo bolj odpreti slovenskim umetnikom in znanstvenikom, živečim po svetu, pa da bi moral biti v njej večji delež akademikinj. To je še zlasti aktualno v letošnjem letu kemije, posvečenemu stoti obletnici podelitve druge Nobelove nagrade znanstvenici, ki nikoli ni bila sprejeta med francoske akademike. Se strinjate s temi očitki? Če se, kaj ste doslej naredili za spremembo teh razmer?

Vsega, kar ste omenili, se v Sazuju dobro zavedamo. Kar se tiče članic, jih imamo trenutno le pet od skupno 99 članov. To je veliko premalo. Ves čas sem se zavzemal za povečanje deleža žensk, a seveda ne odločam sam. Letos smo imeli eno kandidatko za tri prosta mesta za nove izredne člane Sazuja, vendar ni prišla v končni seznam. Majhna obliža sta nova članica predsedstva Sazuja in nova dopisna članica v razredu za družbene in zgodovinske vede.

Žal nismo dovolj uspešni niti pri sprejemanju članov iz vrst Slovencev, ki živijo v tujini. Pomislek je, da ti zaradi oddaljenosti ne morejo dovolj aktivno sodelovati. Menim, da pomislek v današnji dobi komunikacijskih tehnologij ne velja. Naš razred za medicinske vede, na primer, ima dva od 13 članov v tujini in ima z njima koristne stike. Takšni člani lahko dajo drugačne, a zato nič manj dragocene prispevke – takšne, kakršnih ne moremo pričakovati od kolegov v Sloveniji. Na razpolago imamo odlične možnosti za stike, potrebujemo pa še premik v načinu razmišljanja in ravnanja. Upam, da se bo zgodil čim prej.

Ste razmišljali tudi o širitvi članstva?

Ne, večinska odločitev je, naj ne bo akademikov več kot sto. Žal je to v logičnem nasprotju z dejstvom, da se članstvo stara. Na dve leti, torej volilno obdobje, ne moremo računati na več kot na štiri ali pet izpraznjenih mest. Zato smo se pred dvema letoma odločili, da k sodelovanju pri nalogah akademije vabimo svetovalce iz vrst neakademikov, ki so vrhunski strokovnjaki za določena področja.

Boste vztrajali pri tem, da jih ne boste plačevali?

Ne gre za plačljive usluge. Za akademijske svetovalce imenujemo ugledne izvedence, ki so na svojih področjih moralno motivirani za reševanje problemov, ki jih družba ne prepozna ali ne želi reševati. Prav ti problemi pa zanimajo tudi akademijo. Naj omenim primere varovanja naše naravne in kulturne dediščine ali usmeritve prihodnjega pridobivanja električne energije. Akademija pa nima finančno zahtevnih lastnih projektov in ni nosilka tujih.

Občasno je o akademikih slišati, da ste premalo aktivni, da je večini pomemben le status, ki ga prinese članstvo...

Mislim, da za večino to ne drži. Akademiki nočemo biti samo pasivna druščina članov, ampak želimo tudi nekaj dati tej družbi, svojemu narodu in vsemu človeštvu. Večina je deloholično aktivnih na svojih področjih, letopisi zgovorno pričajo o količini opravljenega dela. Akademija pa je na vrsto načinov dejavna tudi kot ustanova. Tudi o tem se je mogoče prepričati.

Kako naj, po vašem osebnem mnenju, akademija ravna v takšnih razmerah, kot so pri nas danes, ko se je gospodarski krizi pridružila še globoka politična kriza in splošna kriza vrednot?

Sazu se mora opredeliti do vseh načelnih vprašanj, ki so pomembna za to družbo. Imamo pa pravilo, da se ne vtikamo v dnevnopolitične probleme, in to zelo upoštevamo. Tem navsezadnje ne bi mogli slediti že zaradi prevladujoče počasnosti našega odločanja. Predvsem pa je vselej mogoče pričakovati, da bo prišlo na dan kaj nepričakovanega, kar bo spremenilo končno sliko in še tako skrbno pripravljeno mnenje razveljavilo. Tega si akademiki ne moremo privoščiti.

Katere pa so politične teme, do katerih se navadno opredeljujete?

Vsekakor je ena teh tem prihodnost Slovenije. Akademiki že dolgo sodelujemo v razpravah o prihodnosti Slovenije. Pred nekaj leti nas je več sedelo v prejšnjem strateškem svetu za kulturo in izobraževanje. Predlani sem sprejel povabilo v skupino, ki je razmišljala o prihodnosti v kontekstu globalne krize. Tam smo povedali tudi nekaj načelnih nasvetov, kako bi bilo treba spremeniti dolgoročne cilje politike in družbe. Prvi in najpomembnejši cilj ne bi smela biti čim večja materialna blaginja. Želja imeti več, kot potrebujemo, je sicer gonilo napredka, a streženje tej želji ne vodi v človeško srečo. Spremljanje razmer v razvijajočih se državah je pokazalo tako imenovani Easterlinov paradoks: z naraščanjem bogastva države sreča državljanov ne raste. Pač pa raste skupaj s kazalci nematerialne blaginje. Vlagati je treba v druge kazalce človeške sreče in zadovoljstva z življenjem, kar pomeni zlasti dobro zdravstvo, šolstvo, dobro socialno varstvo in dobre medčloveške odnose. V tej luči je brezobzirna tekmovalnost škodljiva. V teh rečeh Slovenija niti ni tako slaba, kot se nam včasih zdi. Vedno pa moramo stvari gledati v svetovnem kontekstu in v luči pričakovanih prihodnjih sprememb. Ne moremo se obnašati kot otok, ki ga ne zanima nič okrog njega. Za svojo srečo in srečo svojih bližnjih lahko veliko naredimo sami, okvir pa morata postaviti država in družba. V družbi bo več ravnotežja in sreče, če se bodo starši lahko bolj posvetili vzgoji svojih otrok. Za to pa bi jim morali vrniti čas, ki ga jim danes neupravičeno in brez prave potrebe jemljejo delodajalci. Zelo pomembna je tudi pozitivna selekcija učiteljev, za kar jim moramo zagotoviti uglednejši status in kakovostno stalno izobraževanje. Bolj srečni bomo tudi, če bomo znali omejiti škodo, ki jo našim otrokom povzročata internet in ulica.

Je še kakšna tema, ki se je nameravate lotiti na akademiji?

Vsekakor se bomo še naprej ob vsaki priložnosti zavzemali za varovanje naše kulturne in naravne dediščine. Tu se pri nas delajo velike napake. Sazu se je, na primer, zavzela, da bi malo bolje zavarovali naš Kras, zdaj pa se podobno zavzemamo za varstvo Goričkega. Zavzeli smo se tudi za zavarovanje arheoloških ostankov pod Vodnikovim trgom v Ljubljani.

Žal se zdi, da so tam močnejši interesi kapitala...

Še vedno upam, da se škoda ne bo zgodila. Sicer pa je omejitev moči kapitala tudi eno od poslanstev naše akademske ustanove.

Se s tem strinjajo tudi tisti ekonomisti, ki so člani Sazuja?

Vseh stališč seveda ne poznam, a doslej smo bili do večine obravnavanih tem dokaj podobnih mnenj.

Ali se tudi v mednarodnem prostoru srečujete z razpravami o vlogi akademij v današnjem času?

Seveda. Pred pol leta smo imeli medakademijsko posvetovanje v Trstu o vlogi akademij v družbi, katerega pokrovitelj je bila ALLEA (vseevropsko združenje akademij). Prevladalo je stališče, ki ga zagovarja tudi Sazu, da je poslanstvo akademij tudi to, da opozarja vlado na pasti, v katere lahko zaide politika, in ji svetuje na podlagi znanosti. Mi smo k temu dodali, da je eno glavnih področij delovanja akademije tudi skrb za čim boljše izobraževanje. Tu je vse pomembnejše svetovanje, kako pripeljati v šolsko vzgojo na vseh ravneh več etičnih vsebin. To je bilo zelo dobro sprejeto.

Boste kolegom akademikom lahko že kmalu poročali o rezultatih teh prizadevanj...

Upam. Vsekakor zdaj skušamo odpreti večji projekt uvajanja etičnih vsebin v naše šolstvo.

Na kakšen odnos učiteljev sta doslej naleteli?

Za zdaj izredno pozitiven. Vsi učitelji, s katerimi smo se doslej pogovarjali, so bili zelo veseli teh prizadevanj. Nedvomno tudi zato, ker se zavedajo, da bi načenjanje etičnih vprašanj in razprav izboljšalo celotno ozračje v šoli. Od tega bi korist imeli prav vsi.

Bi etiko v šole vključili tudi kot poseben predmet ali bi jo samo dodali k zdajšnjim šolskim vsebinam?

Vsekakor to drugo. To bi morali narediti kar se da nevsiljivo. Seveda je možnih več prijemov. Eden, ki bi bil verjetno učinkovit, zahteva, da bi vsako novo znanje pospremilo tudi etično ovrednotenje tega znanja. To ne bi prispevalo le k boljšim etičnim vrednotam, temveč bi mladim pomagalo tudi pri trajnem osvajanju znanja, ki bi ga lahko ustvarjalno uporabili. Znanje ne bilo več nekaj samostoječega, globlje bi se zapisalo v spomin in postalo tudi bolje sprejeto. So pa še drugi načini. Vsekakor bodo imeli pri tem najpomembnejšo vlogo učitelji. Kot del projekta je predvidena tudi ustanovitev centra za bioetiko na ljubljanski medicinski fakulteti.

Bo ta ustanova imel tudi mednarodni pomen?

Seveda, čeprav taki inštituti že obstajajo, na primer v Nemčiji, v baltskih državah. Pozornosti pa je deležna naša zamisel vključevanja etike ne samo v medicinski študij, ampak tudi v druge šolske kurikule.

Že vrsto let se ukvarjate z etičnimi vprašanji. Kako se je pri nas v teh letih razvijal in spreminjal odnos do teh vprašanj?

To je zelo zanimivo in aktualno vprašanje. Po eni strani v Sloveniji mogoče bolj kot v kakšni drugi evropski državi pogosto čutimo lakoto po etiki. To opogumlja. Kolega iz Češke pravi, da tam redkokdo sprašuje ali želi poslušati o etiki. Pri nas je drugače. Veliko predavam o etičnih vprašanjih in ta predavanja so večinoma dobro obiskana. Opažam pa, da med obiskovalci skoraj ni mladih. Predvsem v najstniških letih se oblikuje moralni pogled na svet. Morali bi ugotoviti, zakaj naše najstnike in mladostnike na pragu odraslosti etika tako malo zanima.

Morda pa se ne strinjajo z etičnimi presojami? Bi lahko rekli, da imajo te univerzalno vrednost?

Dragocena izkušnja mi je dolgoletno delo v usmerjevalnem odboru za bioetiko Sveta Evrope. Tam nas je skupaj okrog sto, manj kot pol je zdravnikov, večina preostalih so pravniki, nekaj je filozofov in teologov. V tem velikem telesu, sestavljenem iz delegacij 47 držav članic in vrste opazovalcev, vlada kljub velikim razlikam v stališčih zgledna spoštljivost, celo prijateljsko ozračje – kot v nekakšni veliki družini. Razlike pa so, na primer, med severom in jugom Evrope ter novimi demokracijami na tretji strani, res velike. Ko odpremo kako novo etično vprašanje, se zdi, da nikoli ne bomo prišli skupaj. A po dolgih razpravah in včasih tudi po celoletnem premoru smo si vse bližje, in naposled se uskladimo. Osnutek konvencije o bioetiki je bil, na primer, izglasovan z le enim vzdržanim glasom. Res, kljub razlikam lahko govorimo o pomembnih skupnih, univerzalnih vrednotah.

Ali je to, ko duh enkrat že uide iz steklenice, sploh še mogoče?

Prav imate, ko na primer uporaba novega medicinskega odkritja postane utečena praksa, je to kljub morebitni spornosti zelo težko omejiti ali prepovedati. A še tedaj je mogoče doseči vsaj nekoliko strožji nadzor. Upoštevati pa moramo, da so se nedavno pojavili etiki nove vrste, ki sami sebe imenujejo praktični ali utilitarni etiki. Ti v imenu koristi zahtevajo odpravo vrste etičnih prepovedi. Nekateri se zavzemajo za legalizacijo trgovine s človeškimi organi za presajanje, za svobodno pridelovanje človeških zarodkov in križancev med človekom in živalmi, za dovolitev evtanazije. Predlagajo, da se opusti načelo človeškega dostojanstva, češ da je neuporabno in da se zlorablja za postavljanje omejitev pri uporabi novih dosežkov biologije in medicine. Trdijo, da do varstva življenja na podlagi pravice do človeškega dostojanstva niso upravičena človeška bitja, ki se ne zavedajo samih sebe in niso sposobna samorefleksije.

Zelo nevarna trditev, ki bi lahko upravičila tudi tako imenovane umore iz usmiljenja. Ne mislim na evtanazijo, temveč na umore nemočnih človeških bitij...

Preprosta, a moralno nepokvarjena pamet pove, da so omejitve koristi enih potrebne, kadar trčijo ob človekove pravice drugih. Prav načelo dostojanstva človeškega bitja je deklarirana podlaga za človekove pravice. Če zarodek ni človeško bitje, kaj potem je? Le gruča celic? Potencialno človeško bitje? Ali lahko rečemo, da je etična vrednost zarodkov neznatna že zato, ker dejansko mnogo žensk zgodaj spontano splavi, ne da bi sploh vedele, da so bile noseče, in zato do teh bitij tudi nimajo kakega posebnega odnosa? Vse to je le igra besed. Argument potencialnosti je šepav, kot dokazuje moj norveški kolega filozof Follesdal. Vendar so v Britaniji dosegli sprejetje zakona, ki dovoljuje ustvarjanje človeških zarodkov za potrebe raziskav, dovoljeno je celo ustvarjanje človeško živalskih zarodkov (himer), ki jih sicer morajo uničiti pred 14. dnevom razvoja.

Ali jih res in ali uničijo vse?

Najbrž jih, a nekateri se zavzemajo, da bi jih vstavili v telo ženske ali živalske samice in omogočili njihovo rojstvo. Za mnoge je to korak, ki je skozi stoletja veljal za prepovedanega, prestop meje med človekom in živaljo.

Prej ste omenili probleme odnosa med etiko in vrednotami. Zdi se, da se mnogi raje zatečejo k etiki kot k vrednotam, ker je interese precej lažje zakamuflirati v vrednote kot v etiko...

Na tem področju je veliko poskusov, da etično sporne stvari oblečemo v lepšo obleko, pokažemo na njihove koristi in jim damo novo ime, da bi jih naredili bolj sprejemljive. Koristi pa seveda niso isto kot vrednote. A še ko gre za prave vrednote, je problem njihova hierarhija, zaporedje na lestvici. To se od človeka do človeka in tudi od naroda do naroda razlikuje. S stališča etike so lahko ta zaporedja popolnoma nesprejemljiva. Na srečo pa je Evropa za vprašanja etike vendar bolj občutljiva kot preostali svet. Najbrž zaradi strahotne izkušnje druge svetovne vojne in totalitarizmov dvajsetega stoletja. Tudi zato je tako pomembno ohranjati zgodovinski spomin. Milijoni tragičnih žrtev nas opominjajo, kako pomembno je vsako človeško življenje, kako je treba paziti na človeško dostojanstvo, kako skrbno je treba varovati človekove pravice.

Težko pa je – to povzemam po vašem pisanju – predvideti tudi, kaj vse bodo še v prihodnosti prinesle naraščajoče etične dileme, povezane z ohranjanjem življenja. Kakšni bodo in kakšni so že etični okvirji opustitve zdravljenja?

Lani smo se v usmerjevalnem odboru za bioetiko pripravili poseben posvet o etičnih dilemah medicinskega ukrepanja ob koncu življenja. Takrat so delegacije treh držav, Nizozemske, Belgije in Luksemburga, zahtevale tudi razpravo o izkušnjah z evtanazijo. Toda drugi smo to energično zavrnili, saj smo menili, da evtanazija ne more biti del zdravniškega ukrepanja. Vseeno pa so izkušnje Nizozemske dragocene, ker so dobro dokumentirane. Na Nizozemskem v povprečju ena od štirih smrti nastopi po odločitvi, da se ustavi aktivno zdravljenje. Včasih je to medicinsko in etično neoporečna odločitev, ker bi bilo podaljševanje predsmrtnega trpljenja nesmiselno, potem ko je življenje že izgubljeno. To ne pomeni, da bolnika smemo zapustiti, ta nas potrebuje še naprej, do svojega konca. Res pa je, da se včasih vzdrževanje življenja ne prekine šele tik pred pričakovano smrtjo, temveč že mnogo prej, in da se umiranje pospeši z velikimi odmerki zdravil. Včasih se to zgodi brez pojasnila in privolitve bolnika, celo takega, ki je povsem sposoben odločanja o sebi. To pa je prikrita evtanazija, to so po našem prepričanju hudi odmiki od etičnega ravnanja.

Zdi se, da se nam obeta precej mračen novi svet. Ali ne bi mogel vaš odbor sprejeti načela, ki bi bila obvezujoča za vse?

Načela obstajajo, a niso splošno sprejeta niti jih ni preprosto uveljaviti. Zdravniške odločitve temeljijo na napovedi, ta pa ni vedno zanesljiva. Po drugi strani se premalo spoštuje avtonomija bolnika. Vsakdo ima pravico prepovedati kakršenkoli medicinski poseg v svoje telo ali duševnost. To je sveta pravica bolnika, ki jo bolniki premalo poznajo, zdravniki pa utegnejo zaiti v konflikt dolžnosti, ker jih zavezujejo tudi deontologija in standardi stroke. Kadar kdo, ki je sposoben odločanja o sebi, vztraja, da ne dovoli niti posega, ki bi mu lahko rešil življenje, ga morajo zdravniki ubogati. Če bi ljudje to vedeli in če bi jim to pravico primerno zagotovili, bi se po mojem prepričanju veliko manj zavzemali za uzakonitev evtanazije. Večina si želi možnosti evtanazije zaradi strahu, da bodo umirali v mukah in bolečinah in jih bo medicina ohranjala pri življenju proti njihovi volji.

Omenjene teme vas spremljajo že dolgo, a zadnje čase ste se izredno odkrito lotili tudi etičnih dilem, ki jih prinaša »srebrni cunami« oziroma vse večji delež ostarelih. Tisti, ki so dovolj premožni, si lahko že bistveno podaljšajo življenje. Legalno in nelegalno. Kako tu vzpostaviti etične meje?

Zadnje čase v Svetu Evrope poteka energična akcija, da se s konkretnimi ukrepi prepreči trgovina s človeškimi organi. Za to se je osebno zavzela prejšnja predsednica Sveta Evrope. A pri staranju Evrope ne ustvarja etičnih dilem samo tisto, kar je nelegalno. Če bi se danes pred našo komisijo za bioetiko pojavil raziskovalec s projektom, ki bi obetal odkritje, kako z dopustnimi sredstvi življenje v povprečju podaljšati za dvajset let, bi ga najbrž zavrnili. To bi pomenilo nevzdržno obremenitev družbe, starostnikom pa bi prineslo dolgo bolehanje za kroničnimi boleznimi in naraščajočo invalidnost.

Vsak čas bomo Slovenci praznovali dvajsetletnico samostojnosti države. Kako jo boste doživljali vi?

Tako kot večina drugih se bom z nekaj nostalgije spominjal sreče prvih tednov in mesecev po osamosvojitvi, ko so se uresničile najbolj drzne sanje. Svet se je nenadoma zazdel poln novih priložnosti. Ljudje so si obetali pošteno, modro vodstvo, ki bo popeljalo osvobojeni narod v blaginjo, v pravičen red, ki bo varoval tudi naravno in kulturno dediščino. Zanašali smo se na naše razumnike, na podjetnike, na slovensko pamet, na marljivo ljudstvo, ki mu naposled ne bo več treba odvajati harača jugoslovanski državi. Med ljudmi so zavladali optimizem, podjetnost, veselo pričakovanje. V statistični krivulji samomorov, temni senci, ki tragično spremlja Slovence, se je pojavil sijajen zobec navzdol. A ta zobec je kmalu minil, skupaj z njim pa tudi optimizem zgodnjih let. Dobi požrešnega, brezobzirnega kopičenja kapitala je potem sledila kriza. Podjetnost je zamenjala resignacija. V takšnih razmerah ni posebne volje za praznovanje, žal pa je tudi vse manj rodoljubja, še slovenske zastave se ljudem ob prazniku ne zdi vredno obešati. Ljudi je strah negotove prihodnosti. A še nikoli doslej nisem tolikokrat slišal zahtev po spoštovanju etike in vrednot, kot jih slišim zdaj. Morda pa je prav to dobro znamenje?

***

Akademik Jože Trontelj se je pred 72 leti rodil v Kamniku, a že kmalu se je za stalno naselil v Ljubljani. Po maturi na klasični gimnaziji - vedno je imel rad jezike, tudi staro grščino in latinščino, še vedno lahko recitira Katulove in Horacijeve stihe, po drugi strani pa je znanstveni prevajalec iz angleščine - se je vpisal na medicinsko fakulteto v Ljubljani, ker je, kot pravi, odkar pomni, želel biti zdravnik. Specializiral je nevrologijo s poudarkom na klinični nevrofiziologiji. To je bil tudi njegov doktorski študij. Pred četrt stoletja je postal redni profesor nevrologije, še vedno dela kot zdravnik svetovalec na inštitutu za klinično nevrofiziologijo v ljubljanskem kliničnem centru. V svetovni znanosti se je najbolj uveljavil kot soavtor mikroelektromiografije, precizne diagnostične in raziskovalne metode mikroelektromiografije, veliko je deloval v tujini, v 80. letih prejšnjega stoletja je vodil klinično nevrofiziologijo v Kuvajtu. Je član komisije za biomedicinske raziskave na ljudeh pri usmerjevalnem odboru Sveta Evrope za bioetiko (CDBI) in mednarodnega odbora za bioetiko Unesca. Sodeloval je pri izdelavi oviedske konvencije, mejnika v evorpski in svetovni bioetiki. Pred dvema desetletjema je postal član Sazuja, leta 2008 pa predsednik akademije.

Iz Sobotne priloge