Tiskane izdaje
Roman Vodeb je samozvani vrač narodne nravi, nedeljski diagnostik seksistične psihopatologije slovenstva in agony aunt avtoriteta za trivialne potrebe demagoškega TV čvekanja. Dobro se prodaja, ker bolj originalno od drugih dežurnih škodnih cenilcev streže slovenskemu smislu za samozaničevanje.
Če nič drugega, me je Vodeb s svojim nastopom ta torek v jutranjem programu TVS pripravil do tega, da sem po sto letih prebral Cankarjevo Skodelico kave.
(Kaj je pravzaprav ta materinski dan? Še en dan žena? Valentinovo za milfe? Noč čarovnic? Ali samo dan fake feminizma?)
No, voditelj omenjene oddaje je imel tak fancy blesav intro: »Matere, ki si trgajo od ust in dajejo otroku, za to pričakujejo hvaležnost. Takšna mama zanika svoje želje in potrebe, svojo usodo pa kroji tako, da ostane na cedilu. S tem pa vzbudi v sinu Ojdipov kompleks. Medtem ko se mame žrtvujejo, sinovi rešujejo svet po gostilnah in po telovadnicah. Ostajajo narcisi. Mamina ljubezen je neizmerna, a kje je tu meja? Kakšne mame ste Slovenke? In kje je tu oče?«
Slovence nekaj žene, da vrtajo v zadeve, ki jim niso kos — vsaj ne na televiziji in vsaj ne ob torkih zjutraj.
Zakaj je treba vabiti domnevne strokovnjake v studio, da nam razlagajo o naših mamah in očetih? O nas samih? Odkod ta želja po filozofiranju? Se je ljudem totalno zmešalo, da hočejo gledati samo še kuhanje in filozofiranje o življenju in odnosih med spoloma? Ali pa so v resnici še kolikor-toliko normalni in so krivi tisti, ki jim to tlačijo v goltanec?
Po državi se plazi pošast samodestruktivnosti.
Seveda imamo v Sloveniji probleme. Problem pa ni, da jih imamo. Problem je, da jih nočemo reševati. Kadar normalni ljudje v normalnih državah naletijo na skupen ali individualen, javen ali zaseben problem, se vprašajo, kako ga bodo rešili.
Pri nas pa ne. Pri nas filozofiramo in iščemo odbite argumente za to, da se nam nekako ne bi bilo treba soočiti z rešitvijo. Ta bi namreč zahtevala preveč žrtev, preveč sprememb, preveč izgub, preveč na novo premešanih kart — tega pa nočemo, ker nismo prepričani, da nam bo bolje, ko bo problem rešen.
Istega dne, kot so za dobro jutro na TV razglabljali o liku in fenomenu cankarjanske matere, mi je pameten človek razlagal, zakaj smo Slovenci taki zagamani katoliki, pa če se delamo še take ateiste. »Radi se spovedujemo,« je rekel: »Priznamo napako in si damo odpustek.«
Sam to povezujem s tem, da se Slovencem zdi boljše kot sama rešitev problema že golo zavedanje problema. To je to, kar je za njih kot spoved. Ja, res je tako, res je hudo, res smo ga polomili, res se nekomu dogaja krivica, tako ni prav, to bi bilo treba spremeniti.
Vsi vemo, da je nekaj narobe — ampak več od tega, da priznamo, da vemo, ne naredimo.
Zjutraj odnosi med spoloma, zvečer pa politika. Patološki narcizem in sistemska korupcija. Vse ob svojem času. Zveni zelo podobno.
In res sem moral počakati samo do večera, pa sem to teorijo že lahko preveril v praksi. Novica dneva je bil odstop nesrečne ministrantke za zdravje. Lobiji so premočni, je rekla — in s tem opravila svojo državljansko in uradniško dolžnost. Po njeni zaslugi smo problem detektirali, diagnosticirali, locirali, samo še barab samih nismo polovili. Ampak glavno, da vemo, pri čem smo. V bistvu smo se spovedali.
Vsak dan se spovedujemo. Vsak dan na robu obupa in pameti govorimo o abstraktnih Slovenčkih in Slovenceljnih namesto o konkretnih ljudeh, ki smo jih hoteli kritizirati. Zagotovo celo zasluženo, vsaj nekatere. Tako smo vzvišeni in samokritični, da smo se sami sebi zagnusili.
V starih časih — vsaj odkar sam pomnim — ni bilo tako hudo. Drznil bi si celo trditi, da se je to začelo po osamosvojitvi Slovenije, ko je medije povozila svoboda, in se kot snežena kepa prikotalilo v kaos gospodarske krize in državljanske depresije.
Kadarkoli so ne preveč pametni ljudje poskušali povedati nekaj pametnega, so to še manj pametnim hoteli dopovedati s posploševanjem.
Videli so pijanca, psihopata, nasilneža, ločenca, malega in velikega zlikovca ter norca in tatu. Videli so podkupljenega politika, brezsrčnega direktorja, ponarejevalca spričevala, ponorelega voznika, nesposobnega uradnika, urednika, policista, zdravnika, samovoljnega sodnika, pedofila, prepotentnega ministra, domišljavega novinarja.
Videli so luzerja, megalomana, berača, lačnega otroka, škrtega trgovca, slabega steklarja, brezposelnega delavca. Videli so izbrisanca, obupanca, nategnjenca, frustriranca, prekerneža. Videli so po krivem obsojenega, oproščenega, pomiloščenega. Videli so kriminalce, ki jim nihče ni nič mogel. Enega tu in enega tam. Vsak je videl enega tu in enega tam.
Videli so jih in se zgražali tako, da so govorili v množini — češ, koliko jih je. V prvi osebi množine, da ne bo pomote. Koliko nas je. Da je bolj zaleglo. Kakšni smo. Da nas ni sram!
In naenkrat nas je bilo za ves narod, ki smo vse videli in smo začeli tekmovati v polpametnih interpretacijah, zakaj je prav v Sloveniji toliko pokvarjencev in korumpirancev in tako rekoč družbenih avtistov.
Najprej nas je bilo deset, sto, tisoč, danes nas je na stotisoče, počasi nas bo milijon.
V Sloveniji je utihnil glas razuma. Celo tisti, ki so to opazili, na to opozarjajo z norim kričanjem.
Pojem cankarjanske matere sicer ni nov, vendar dolgo ni bil nič drugega kot občasna frivolna konverzacijska tema tistih, ki so o slovenskem leposlovju slučajno vedeli kaj več kot to, da se Na klancu dogaja na Vrhniki. Psihoanalitični pristop k diagnosticiranju družbenih pojavov je s svojimi eseji populariziral Boštjan M. Zupančič, vendar so ga na srečo le redki razumeli — pa tudi družbena situacija še ni bila toliko samodestruktivna, da bi se to res razmahnilo.
Potem pa je izbruhnilo: leta in leta smo se v medijih in politiki bičali kot filipinski verski blazneži pred veliko nočjo, dokler se ni pojavila Vesna Vuk Godina, za njo pa še Roman Vodeb. Slovenska samokritika je glede na potrebe medijev in družbenopolitično nezadovoljstvo postajala vedno bolj žaljiva in absurdna in tudi vulgarna.
Zazrimo se vase in se zavejmo, da preveč kritiziramo. Ne bliža se konec sveta. In spoved nima smisla, če nam ne pride do živega. Jaz sam ne dam več odveze nikomur.
Protestiram pa tudi v imenu Cankarja. Skodelica kave je mala literarna mojstrovina. Če bi jo vsi razumeli, iz uboge Ivanove matere definitivno ne bi delali opice slovenske psihopatologije, iz njenega sina pa še tem manj simbola žrtve. Treba je samo znati brati.
—————
To je bila moja zadnja skodelica kave v Sobotni prilogi Dela. Ne bom več tu pisal. Hvala za pozornost.
—————
Članek je bil objavljen v tiskani izdaji Sobotne priloge Dela pod naslovom Obtožujem v imenu Cankarja in njegove matere! na strani 9.
