Tiskane izdaje
Spontano sproženi dogodki včasih razgalijo drobovje velikih zgodb. Takšna bo pripovedka bolivijskega predsednika Eva Moralesa, ki je v torek na dunajskem letališču mimo mednarodnopravnih manir preždel kar 13 ur.
Je predsednik južnoameriške države, sloveče po vodotesni odpornosti proti interesom ZDA. Na Dunaju, ki naj bi bilo »nevtralno« mesto, se je znašel po vzletu iz Moskve, ki je v hladni vojni veljala za globalno socialistično oporišče.
Povod za diplomatski incident je Edward Snowden, nekdanji sodelavec Cie in »žvižgač«, ki je razkril ameriški vohunski boj države zoper vse – sodobnega Leviatana, ki je dobro staro politično ideologijo tudi na fasadi novega »svobodnega« sveta zamenjal za kapitalistični interes.
Morales se je na Dunaju naučil, koliko v sodobnem svetu velesil še velja stara šola diplomacije, predvsem pa, koliko nedotakljivost in spoštovanje suverenih držav, če so te majhne in ne sedijo dovolj čvrsto na vrtiljaku globalnega kapitala.
Kjer mačka spi ...
Moralesova zgodba je vzorec, ki je precej jasno pokazal, kako daleč seže moč politične in gospodarske velesile, kadar ji kdo stopi na prste. Nesrečni primer je bil seveda končni izid: Edwarda Snowdna na Moralesovem letalu niso našli in tako se je nepotrebni sramoti zaradi kršenja načel mednarodnega prava pridružilo še vprašanje, kdo je ameriške obveščevalce potegnil za nos in ali se nemara stara »prijateljica« Moskva privoščljivo ne smeji, potem ko bi pri spletki lahko celo sodelovala.
Ta zgodba tudi na novo osvetljuje stari sum o tem, kako okrog geopolitično, družbeno, predvsem pa gospodarsko manj močnih in kapitalsko manj suverenih držav krožijo različne ptice ujede, ki v njih skušajo usmerjati politične dogodke. Glede prisluškovanj ZDA – teh, ki jih je Snowden razkril – se katera koli od velesil (v mali Sloveniji jih zaradi totalitarne zgodovine tradicionalno že kar predpostavljamo) težko spreneveda, da je izvedela kaj novega ali da sama česa podobnega ne počne. Če bi nekdo v Sloveniji razkril verodostojne podatke, kako so se koalicije zadnjega desetletja ali dveh sklepale pod močnim vplivom tujih držav in prek obveščevalnih služb, bi se to slišalo vsaj verjetno. Na svetu je veliko statusno suverenih institucij, toda praksa kaže, da je pri vzvodih odločanja bistveno manj suverenih ljudi.
Resnica je zato tudi obrnjena, in če je treba za izhodišče »zla« v dvajsetem stoletju vzeti predvsem drugo svetovno vojno, potem se kompas ustavi na dveh polih: pri ZDA in Sovjetski zvezi, danes Rusiji. V času hladne vojne so bile stvari jasne. Prve so bile center liberalnega kapitalizma, druga je bila center komunističnega socializma. Logika dveh jasnih polov je padla in danes je slika povsem meglena. Koncentracija neoliberalnega kapitalizma je tako visoka, da so se ZDA skoraj zadušile med napihnjenimi bančnimi baloni, ves Zahod so pahnile v gospodarsko recesijo. Rusija tudi želi tekmovati v kapitalizmu in svojo globalno moč utemeljuje z gospodarsko pomembnostjo strateških surovin. Nekdaj tako markantna polarnost dveh blokov je pristala na perverznem ideološkem preseku: na Kitajskem, v zadnji komunistični velesili, ki je hkrati postala zadnje oporišče prvobitnega vulgarnega kapitalizma ter svetovna delavnica dobesedno vseh mogočih izdelkov, od navadne krame prek bavarskih pekarskih izdelkov in piva do izdelkov visoke tehnologije. Končno prav ta Kitajska, ta »kompromis« dveh akterjev hladne vojne, najbolj ogroža njiju same. V svetu brez ideološke jasnosti, ko je zaspala črna mačka svetovnega antikapitalizma, po zakotjih rajajo miši špijonaže vseh vrst. Spor med EU in ZDA pravzaprav ni nič drugega kot to.
Na zdravje
Stvari so, kot kaže, ušle z vajeti vsem udeležencem globalne ideologije kapitala. Po eni plati želja po novem brezcarinskem in prostotrgovinskem sporazumu med ZDA in EU kaže na zavedanje dveh celin, da sedita na isti strani problema, po drugi plati so ZDA povsem nezaupljive do nove EU, ki nastaja po diktatu Nemčije. Vsi si ogledujejo nevarnosti podivjane produkcije Kitajske, toda hkrati prav ta uživa zaščito globalnega kapitala, ki z minimiziranjem delavskih in socialnih pravic v tamkajšnjih tovarnah povečuje svoje dobičke.
Ko odprete svetovne časopise in gledate globalna poročila, vsi govorijo predvsem o gospodarski rasti, o gospodarski krizi, gospodarskih problemih, gospodarstvu kar tako, o borzi, indeksih itn. na eni strani, na drugi pa o naravnih nesrečah in vojnah. Pojem socialne države, blagodati srednjega meščanskega sloja ter brezinteresna humanistična omika kakor da niso več na sporedu zahodne kulture in univerze kakor da postajajo le še servis gospodarstva in njihova uspešnost kakor da se meri le še po indeksu zaposljivosti.
S tem utegne biti nekaj zelo narobe in pozabili smo, kako je videti svet, v katerem ekonomizem ni glavna in edina veljavna ideologija. Na zahodu so religije, ki bi naj bile oskrbnice brezinteresnosti, povsem izgubile svoj pomen; ne nazadnje cerkve (posebej katoliško) že desetletja pretresajo pedofilski škandali, ljudem pa je tudi vse manj sprejemljivo dejstvo, da so pri kapitalskem razrezu družb postale aktivni udeleženec. Slovenija je šolski primer za to. Svetovni javnosti je tudi poznana klavrna vloga vatikanske banke, ki jo je najti bodisi pri pranju denarja bodisi pri trgovini z orožjem. V Sloveniji je ekonomizem tako v družbi kakor v prevladujoči Cerkvi dobil status samoumevnosti.
V Vatikanu se je pojavil povsem drugačen glas, pravo presenečenje, dih svežine, ki v imenu Frančišek obeta nekaj podobnega kot v 12. stoletju. Takrat je bila po Inocencu III. papeška moč duhovnega in materialnega ekonomizma tako velika, da je po legendi, če je papež kihnil, ves svet enoglasno vzkliknil: na zdravje. Hkrati je bilo to pomembno obdobje, ko so na grmadah izobčenj zgorele preštevilne herezije – nazadnje ultimativna in lastna, o omnipotentnosti posvetne moči samega papeža, ki jo je poosebljal prav Inocenc III. Zanikal jo je razcapani in umazani Frančišek Asiški, ki po čudnem ključu ni pristal v izobčenju, temveč je paradoksalno prav s papeževim blagoslovom prišel do odločilne besede. Tudi danes kakor da se dogaja nekaj podobnega ...
Govorimo seveda o aktualnem papežu Frančišku, ki je že maja letos svetovne voditelje pozval, naj končajo tiranijo kulta denarja. V nagovoru veleposlanikom je povedal tole: »Čaščenje zlatih telet je novo in brezsrčno podobo našlo v kultu denarja in diktaturi ekonomije, ki je brezobzirna, primanjkuje pa ji resnično humanih ciljev.«
Zadnjim Mohikancem
Če bo papež Frančišek kot ena od pomembnejših globalnih avtoritet na področju morale vzdržal v tej svoji drži, bi to sčasoma utegnilo imeti pomembne globalne posledice. Posebej zato, ker je svoj glas zastavil v morečem ozračju ekonomistične brezizhodnosti, ko ljudje v bogatih državah protestirajo, ker so nezadovoljni z naraščajočim razslojevanjem in arogantnostjo vse bogatejših, v revnih državah pa protestirajo, ker se jim podirajo socialni kulturni vzorci, kjer brezposelnost mladih najeda prihodnost vse družbe in kjer se brezperspektivnost zajeda v duše ekonomistično okuženih ljudi.
Vse skupaj smo, kot navadno, pripeljali do vrat Slovenije, kajti zdi se, da se ima kaj naučiti v dunajski zgodbi Eva Moralesa. Njena suverenost bo vredna le toliko, kolikor bodo vredna njena načela in kolikor bo veljal njen ugled. Tega je v zadnjih letih tako rekoč zapravila, zato bi morala biti prva skrb, kako si urediti samopodobo, kako svojim ljudem vliti zaupanje do trenutno zaupanja nevredne države. Iluzija bi bila misliti, da je to mogoče doseči le po metodi »ročne zavore« – torej ne se do konca prepustiti logiki ekonomizma in ne do konca slediti diktatu kapitala in interesom močnih. Zadrževanje starih pridobitev je v Sloveniji že dve desetletji del problema, čeprav se v t. i. starih rešitvah mestoma skriva več dobrega kakor v novih. Tako kot bi bila v prosluli slovenski katoliški Cerkvi prava metoda nova evangelizacija po vzoru drž, ki jih v bitki za »novi svet« izkazuje papež Frančišek, bi tudi za laično Slovenijo veljalo premisliti, kaj je pravzaprav prava vsebina njene ustavne demokracije, kaj je iz objektivnih razlogov treba pokloniti »zlatemu teletu« (na primer fiskalno pravilo), kaj pa pripada politični filozofiji lastne države in njenih državljanov, ki so si kot svobodni ljudje in svobodni državljani sposobni zamisliti svojo prihodnost, vanjo usmeriti svoje napore in potrpežljivo zastaviti smer, ki vodi do nje.
Zdi se, da je pri nas konec obdobja politično-ideološke črne magije, ki je bila namenjena izganjanju duha rdeče preteklosti. Prek te magije je Slovenijo namreč doletelo natanko to, kar je izganjala: eksistenčno suženjstvo, brezperspektivnost in stalni pogled nazaj, ker v prihodnosti ni videti ničesar. Ponoviti velja torej to, kar bi se naj zgodilo že po padcu berlinskega zidu, in obnoviti upanje na novo prihodnost. Pravzaprav to očitno ni več le slovenski projekt. Kos mu ni niti EU. Očitno niti ZDA ne, kajti sicer ne bi potrebovale tako razvejenega vohunskega omrežja, ki se je na koncu v najbolj obskurni maniri razgalilo na poslednjem socialističnem Mohikancu, na Evu Moralesu.
