Junckerjev dekalog

Njegovo sporočilo je: ne bom ne sekretar šefov vlad članic ne sluga parlamenta.

Evropska politika je v zadnjih dneh pokazala dva obraza. Dogajanje v evropskem parlamentu v Strasbourgu je bilo uprizorjeno kot veliko zmagoslavje demokracije. Izvolitev Luksemburžana in nekdanjega voditelja evrske skupine Jean-Clauda Junckerja na položaj predsednika evropske komisije je bila zadnja faza novega procesa, s katerim naj bi volivci dobili večji vpliv na izbor vodilnih ljudi v bruseljskih institucijah. Kljub močnim zadržkom voditeljev članic je prišel na položaj zmagoviti »spitzenkandidat« z evropskih volitev konec maja.

To je bila predvsem velika zmaga evropskega parlamenta v institucionalni bitki v EU. Parlamentarci so kljub utemeljenim zadržkom do modela spitzenkandidatov voditeljem članic s (pre)širokim tolmačenjem lizbonske pogodbe vsilili Junckerja. Seveda se bo moral evropski veteran (kritiki ga raje označujejo za dinozavra) obnesti v bruseljskih bitkah prihodnjih let. Sam je parlamentarcem zatrdil, da bo na čelu komisije, kot osrednje evropske institucije, neodvisen. Njegovo sporočilo je bilo: ne bom ne sekretar šefov vlad članic ne sluga parlamenta.

Bitka za kadre

Drugi obraz je Unija dobila na izrednem, kadrovskem vrhu dan po Junckerjevi izvolitvi. Bruseljska palača Justus Lipsius, v kateri voditelji 28 članic za trdno zaprtimi vrati brez pravega demokratičnega nadzora sprejemajo odločitve o življenju več kot 500 milijonov Evropejcev, je bila spet prizorišče kadrovske kuhinje iz »starih časov«. Čeprav je bil vrh namenjen kadrom v EU, je bila na koncu sprejeta le odločitev o strožjih sankcijah proti Rusiji. »Zakaj so sploh sklicali vrh?« smo se po polnoči spraševali časnikarji.

Na mizi so bili bolj kot hvalospevi o zaslugah EU in razlogi za rastoče nezaupanje njenih prebivalcev – goli interesi. Bitka za moč, bitka za kadre. Na ogled je bila Evropa, v kateri članice z nacionalnim egoizmom in željo po prestižu želijo drugim vsiliti svoje kandidate. Tudi za ceno neuspeha vrha. Več kot usposobljenost in izkušnje kandidatov so štele njihove politične barve. Ob koncu so se voditelji raje odpravili domov in preložili odločanje na konec poletja. V časovni stiski bo očitno lažje sprejemati odločitve.

Stari novi obraz

Ko bo Juncker začel uresničevati svoj novi začetek za EU, bo moral predvsem paziti, da ne bo ostal brez manevrskega prostora. Dosedanjemu predsedniku evropske komisije Joséju Manuelu Barrosu se v desetih letih ni uspelo osvoboditi neprijetnega objema vodilnih članic. Čeprav je bil na čelu orjaškega evrokratskega aparata z več kot 30.000 zaposlenimi, se ni mogel postavljati po robu željam velikih, Pariza in predvsem Berlina. V dolžniški krizi je bila osrednja institucija EU po politični vlogi na obrobju, kot nekakšen računovodja za spremljanje gibanj javnih financ.

Drugače kot Portugalec Barroso, ki je leta 2004 prišel na položaj kot zadnja izbira (v ozadju je niti vlekla Angela Merkel, čeprav je bila v Nemčiji tedaj še opozicijska voditeljica), ima Juncker neprecenljive izkušnje. V vrhu evropske politike je deloval še skupaj z velikim nemškim kanclerjem Helmutom Kohlom, velja za enega od očetov projekta evro, na skoraj neskončnih zasedanjih finančnih ministrov v bitki z dolžniško krizo je moral spraviti na skupni imenovalec nasprotujoče si interese članic.

Kljub temu želi Juncker postati novi obraz, nekakšen sinonim za preobrat v Uniji. Oteževalna okoliščina niso le sebični interesi članic, ki se izražajo na bruseljskem odru, marveč tudi struktura evropske komisije, ki je le navidez podobna izvršni oblasti v državi. Je varuh spoštovanja evropskih pogodb, predlagateljica evropske zakonodaje (sprejeta je nato v zapletenih postopkih soodločanja članic s parlamentom) in potem nadzornica njenega izvrševanja. Komisarji so v njeni strukturi samostojni in kot s popkovino še povezani z interesi svojih držav.

Všečna in ambiciozna EU

Čeprav so prihodnja komisarska imena, ki krožijo, precej tehnokratska, Juncker napoveduje visoko politično komisijo. Na drugi strani je njegova programska strateška agenda takšna, da bi med zmernimi političnimi silami sploh težko imela prave nasprotnike. Po letih bruseljske letargije ponuja všečno in ambiciozno EU, ki bo odločno uveljavljala interese v svetu in bo bliže ljudem. Vsem ustreza za uresničevanje njegovih ciljev. Francoski predsednik François Hollande, denimo, je pozdravil načrtovani veliki investicijski program za zagon rasti, vreden 300 milijard evrov.

Na drugi strani je z razglasitvijo pakta stabilnosti s strogimi proračunskimi pravili za nekakšno nedotakljivo svetinjo ustregel željam javnofinančno trdnega severa. Na jugu stare celine osovraženo trojko bi nadomestil z bolj demokratično legitimno strukturo. Britaniji, ki je bila njegova odločna nasprotnica, ponuja roko tako z zavzemanjem za manj birokracije kot z razpravo o vrnitvi dela pristojnosti članicam EU. Zelenim se je prikupil z zahtevo po strožjem nadzoru lobistov in zagotavljanjem tega, da prostotrgovinski sporazum z ZDA ne bo spodkopaval okoljskih standardov.

Načrte je strnil v nekakšen dekalog, deset ključnih programskih svežnjev, ki naj bi zaznamovali EU v prihodnjih letih. Na seznamu so projekt spodbujanja enotnega digitalnega trga, nova priseljenska politika, energetska unija, ki bo po obnovljivih virih številka ena v svetu ... Glede območja evra napoveduje njegovo poglabljanje, tudi s finančnimi spodbudami članicam v težavah, ki se odločijo za temeljite strukturne reforme. Na zunanjepolitičnem prizorišču naj bi Evropa imela bolj močan enotni glas, glede prihodnjih širitev zagovarja premor do notranje utrditve EU.

Tudi čedalje večji prepad med Unijo in njenimi državljani je v njegovih očeh ena od velikih težav. »Le slepi in gluhi ne vidijo in slišijo tega,« je povedal pred parlamentarci. V strastnem govoru se je skliceval na velikane evropskega združevanja: Jacquesa Delorsa, Françoisa Mitterranda in seveda vzornika Helmuta Kohla.

Kot pragmatik in realist se v času, ko krizna Unija še išče smerokaz, ne prepušča sanjarjenju o Združenih državah Evrope. Evropskih gradbišč, ki morajo biti v prihodnjih letih pospravljena, je preveč, da bi v Bruslju lahko gradili gradove v oblakih. ●