Južnjaki in drugi

Človeštvo ne napreduje zaradi mukotrpnega dela.
Lawrence Arabski



Lanskega septembra je prijateljičina hčerka zaprosila za posvetovalno srečanje nekaj družinskih prijateljev. Dva semestra pred koncem študija prava v Londonu se je znašla pred pomembno odločitvijo, ki ji sama ni bila kos. Izmed več možnosti za službo je v finalni izbor uvrstila tri odvetniške družbe, tu pa se ji je zataknilo. Katero izmed teh treh naj izbere, je spraševala za nasvet nas, precej starejše od nje, ki se nismo ne šolali ne delali v tujini in za povrh tudi nobeden od nas ni pravnik. Da bi nam modre besede šle lažje z jezika, nam je dekle pojasnilo, s čim se vsaka od treh odvetniških družb ukvarja. Vse tri so zelo ugledne, je dejala, ko je videla, da nam njihova imena nič ne povedo. Po opisih njihovih precej raznolikih strokovnih področij, ljudi in delovne atmosfere, saj je že bila v njihovih pisarnah, nam je pokazala njihove odgovore na njeno prošnjo za službo. Vse tri družbe so se dekletu zahvaljevale, ker si želi delati z njimi, in jo obsipale z vljudnostmi, kako komaj čakajo, da bo del njihove ekipe. Svetovalci smo se, na pamet in morda nekoliko instinktivno, odločali drug za drugim in bili smo soglasni za družbo, h kateri se je, ne da bi nam to dekle prej izdalo, nagibalo tudi samo.

Iz slovenskega zornega kota je nepredstavljivo že to, da diplomant sploh dobi delo, kaj šele, da delo lahko izbira. A karierna pot, po kateri stopa omenjeno dekle, ima tudi senčne plati. Za punco so študijska leta v neudobnih, mrzlih in dragih sobah, da pregovorno neokusne angleške hrane in domotožja niti ne omenjamo, pred njo so delo od jutra do mraka, izžemanje, stres, draga najemniška stanovanja, navali domotožja, a tudi poklicni izzivi in vedno večji zaslužek.

Služiti denar za življenje je najpogostejši motiv za delo v tujini, prav tako zaslužiti ga veliko, več kot je potrebnega za življenje.

In smo pri znanem vprašanju: delamo zato, da živimo, ali živimo zato, da delamo? Kapitalizem nam na to vprašanje nedvoumno odgovarja, kot posamezniki pa mu pritrjujemo ali ne. Naš počitniški najemodajalec na Korčuli, ki ima odvetniško pisarno skupaj s sestro in očetom, na tujino ni nikoli pomislil. Pravi, da pisarno zaklene ob trinajstih, poje kosilo, malo odspi in potem se gre kopat. Le zima je malo dolga, a jo krajšajo številni kulturni dogodki v mestu. Mi ne potrebujemo počitnic, ker jih imamo ves čas, pravi, in ne vemo, kaj je stres. Resda nismo bogati, je dodal, a imamo dovolj za spodobno življenje in predvsem jemo dobro hrano. Te dobre korčulanske hrane, kjer sta zemlja in podnebje radodarna kot le malokje, se pravnica iz Londona, zdaj spet v naši družbi, kar ni mogla naužiti.

Med dolgimi plavalnimi turami v kristalno čistem morju sem razmišljala o teh dveh tako kontrastnih načinih življenja ter tehtala vrednost enega in drugega. Tehtanje mi je priklicalo v spomin znano zgodbo Heinricha Bölla. Turist fotografira ribiča, ki po opravljenem jutranjem delu drema v čolnu. Zapleteta se v pogovor in turist ribiču svetuje, da bi lahko bolje izkoristil svoj čas ter na morje izplul večkrat na dan, in ker bi več zaslužil, bi si lahko kupil motor za svojo barko in čez čas ustanovil majhno podjetje. »Postavili bi majhno hladilnico, mogoče še prekajevalnico, pozneje tovarno ribjih konzerv, leteli okoli z lastnim helikopterjem, odkrivali ribje jate in dajali svojim čolnarjem po radiu navodila. In potem,« pravi, ampak od vznemirjenja mu vzame sapo. Ribič ga potreplja po hrbtu, kot otroka, ki se mu je zaletelo. »Kaj potem?« vpraša tiho. »Potem,« reče tujec s prikritim navdušenjem, »potem bi lahko spokojno sedeli tu v pristanišču, dremali na soncu – in opazovali prekrasno morje.« »Ampak saj to počnem že zdaj,« pravi ribič. Turist vendarle dojame, kako nesmiselno je verjel, »da dela zato, da mu nekega dne ne bi bilo treba več delati«, in zavisten zapusti prizorišče.

Razcepljenost, ki se mi je porodila ob mojih dveh likih, je bila tudi v Böllovem tujcu in se vsaj občasno naseli v večini ljudi, ki živimo v kapitalističnih družbah. Radi bi imeli čim več dobrin, za kar moramo veliko delati, obenem pa si želimo spokojnega življenja in več časa zase ter za stvari, ki jih radi počnemo. Tako se vse leto ženemo za denarjem in dobrinami ter malikujemo delo kot najvišjo vrednoto, med dopustom pa se zatekamo v čim mirnejše in neokrnjene oaze, ki jih kot turisti nemudoma zapustimo, ko se začnejo gospodarsko razvijati in zaživijo podobno kot mi.

Lepo morje in neokrnjena narava sta lahko bolj dobičkonosna kot tovarna ribjih konzerv, zato v takih okoljih lokalni prebivalci gradijo apartmaje, družbe pa hotele. Tudi zelenje na Korčuli, najbujnejše v vsej Dalmaciji, ne more zakriti železja, ki štrli iz neskončno rastočih apartmajev, saj domačini malone po vsaki sezoni hišam dodajo novo nadstropje. Kot turist se čudiš, da država dovoli toliko spačkov.

Vse je pač, tako kot večinoma povsod po svetu, podrejeno rasti BDP-ja. Obsedenost z gospodarsko rastjo kot merilom napredka je povsem zasenčila skrb za okolje, pravičnost in človeško dostojanstvo. Gospodarska rast prikriva revščino, ki jo povzroča z uničevanjem narave, kar na koncu pripelje do tega, da skupnosti ne morejo več proizvajati zase. Če proizvajaš tisto, kar zaužiješ, v bistvu ne proizvajaš in ne prispevaš k rasti BDP-ja. Tako imenovana rast meri spreminjanje narave v gotovino in javnih dobrin v blago.

Naravni ciklusi obnavljanja vode in hranljivih snovi ne veljajo za proizvodnjo. Tudi zdravi ljudje sami po sebi ne prispevajo k rasti, rast pa ustvarjajo bolni, ki kupujejo zdravila. Enako voda kot skupno dobro ne prispeva k rasti, če pa Coca-Cola odpre tovarno, kupi vodo in z njo napolni plastenke, je to ekonomska rast. Podobno je s semenom. Če ga vzgajate sami, ni gospodarske rasti, je pa, če so kmetje prisiljeni kupovati genetsko modificirano seme. Gospodarska rast ni, če kupimo paradižnik od soseda, rast pa je, če narašča prodaja orožja.

Ljudje so vse bolj prisiljeni zapravljati veliko denarja za tisto, kar bi lahko dobili po sprejemljivih cenah kot splošno dobro. Ko je vse, kar potrebujemo za življenje, spremenjeno v blago, je življenje dražje in ljudje so prisiljeni vse več delati. Predmoderne družbe niso poznale kategorije gospodarska rast, ampak so bile usmerjene k proizvodnji za preživetje, k samooskrbi.

Prevladujoči model gospodarskega razvoja je pravzaprav nasprotnik življenja. Dokler se ekonomija meri samo s pretokom denarja, bogati postajajo bogatejši, revni še revnejši. Vendar so po drugi strani, merjeno z vrednostjo življenja, tudi bogati revnejši. Merjenje blaginje ljudi z BDP-jem ne kaže prave slike.

Kaj se je torej zgodilo z obljubami, da nam bosta kapitalizem in tehnologija prinesla svobodo in manj dela? V resnici smo vedno večji sužnji. Delovna storilnost pa velja za največjo vrlino, ki smo jo ljudje ponotranjili z izdatno pomočjo krščanstva in prenosom benediktinskega gesla ora et labora (moli in delaj) v vsakdanje življenje, protestantizem pa je tako imenovano delovno moralo le še izpilil. Delo je postalo družbeno bolj cenjeno od nedela šele v novem veku in do danes dobilo kultni status, tako da se moramo vsaj delati, da delamo. V sodobnem času se je število delovnih ur vseskozi zmanjševalo vse do sedemdesetih let, nato pa je začelo naraščati in še kar narašča.

Katero višino mora doseči gospodarska rast ali je ta brezmejna? Ali to kdo ve? Morda bonitetne agencije, ki ob že dokazano zgrešenih ocenah brez odgovornosti hazardirajo z usodami nacionalnih gospodarstev.

Prave vrednosti življenja ni mogoče strpati v okvir gospodarske razvitosti. Prava vrednost življenja je življenje samo po sebi. Dalmatinci, iz iste kategorije »lenih južnjakov« kot Grki, to vedo. Nimajo brez razloga v mestu Korčula Ulice filozofov, edine brez stopnic, na kateri lahko ljudje med hojo razmišljajo brez nevarnosti, da bi se spotaknili.