Kaj je rešilo Nemčijo – reforme ali obresti? Oboje!

Vprašanje je najbrž dovolj pomembno za Nobelovo nagrado za ekonomijo, še posebej ker razdvaja območje evra in ves svet: Kako je mogoče, da nemško gospodarstvo cveti, medtem ko je vrsta evrskih držav tik pred bankrotom vse daljša? Vidni ekonomist verjame, da je rešil uganko drugega nemškega gospodarskega čudeža.

Gospod predsednik, moje zelo spoštovane dame in gospodje! Tako je 14. marca 2003 tedanji kancler Nemčije Gerhard Schröder naslovil nemške parlamentarce in predsednika bundestaga Wolfganga Thierseja. »Danes gre za pogum za mir in pogum za spremembe.« S pogumom za mir je socialdemokratski prvak mislil na iraško krizo, ki je bila tik pred izbruhom, s pogumom za spremembe pa je predstavil globoke gospodarske in socialne reforme za svojo državo. »Moramo zbrati pogum in izvesti spremembe, ki so nujne, da bomo spet na vrhu gospodarskega in socialnega razvoja v Evropi.«

Nemčija je danes spet evropski gospodarski gigant, tako kot je bila v desetletjih po drugi svetovni vojni, zato je lahko pozabiti, da je bila pred Schröderjevo Agendo 2010 pogosto imenovana »evropska bolnica«. »Največje gospodarstvo območja evra je na slabi poti in njegove bolezni so najpomembnejši razlog evrovih slabosti,« je razglasil Economist, še preden je skupna evropska valuta sploh dobila bankovce in kovance. Sredi prvega leta vladavine socialdemokratskega kanclerja je britanski tednik navajal bledo nemško rast in za zgled postavljal francosko. Nemško socialno-tržno gospodarstvo se je po Economistovem prepričanju izpelo, kot najpomembnejše vzroke nemških težav pa navaja »bizantinski in neučinkovit davčni sistem, prenapihnjeno socialo ter prevelike stroške dela«.

Znano je, kaj se je v Nemčiji in Evropi dogajalo po tej diagnozi. Leta 2002 smo dobili otipljivi evro, kancler Schröder pa je leto kasneje začel obsežne reforme trga delovne sile ter davčne, pokojninske in zdravstvene zakonodaje. Nemški gospodarski motor se je ponovno zagnal, prepiri, kaj mu je pravzaprav dalo plina, pa ne prenehajo. Za nekatere je največji junak novega nemškega preporoda Schröder, ker je Nemce spet pripravil do dela in gospodarstvu vrnil željo po ustvarjanju, za druge si to čast zasluži evro. Zagovorniki teze, da je Nemčija največ pridobila s skupno evropsko valuto, verjamejo, da je država zaradi težav po združitvi z nekdanjo Nemško demokratično republiko v evro vstopila s podcenjenim tečajem, kar je njeni izvozni industriji dalo odločilno prednost. Če prvi verjamejo, da morajo vsi po nemškem zgledu zniževati stroške dela ter odstranjevati birokratske ovire proizvodnji, drugi menijo, da je Nemčija samo pridobila neupravičeno prednost in mora zato zdaj reševati druge.

Spor o pravih vzrokih drugega nemškega gospodarskega čudeža ni prepiranje za oslovo senco, vse bolj opredeljuje evrsko dogajanje in grozi z globljimi razdori. Prebivalci nekaterih južnoevropskih držav tako verjamejo, da jih Nemčija z vztrajanjem pri varčevanju sili v pogubo, zato nemške voditelje in še posebej kanclerko Angelo Merkel slikajo z nacističnimi simboli. Lahko si je predstavljati, kakšen odpor to vzbuja v državi, ki je prepričana, da edina rešuje nehvaležne evrske brate. Razprava o deset let starih reformah se razgreva tudi v predvolilni Nemčiji. Prav socialdemokrati in zeleni, čeprav uradni dediči kanclerja Schröderja, bi radi odpravili kazni za prejemnike nadomestil za brezposelnost, ki zavrnejo ponujeno delo, ali odpravili najemniško delo.

Polovico zaslug reformam, polovico Evropski centralni banki

Zaradi vsega napovedanega je še posebej odmevalo naznanilo znanega ekonomista, da je natančno izmeril deleže Schröderjevih reform ter politike Evropske centralne banke pri ustvarjanju nove nemške konkurenčnosti in prišel do presenetljivega rezultata: vsak od teh dejavnikov je zaslužen za skoraj polovico nemških uspehov v zadnjem desetletju. Prvi ekonomist japonske investicijske banke Nomura Richard Koo verjame, da je morala ECB v prvih evrskih letih zaradi nemške gospodarske šibkosti vztrajati pri nizkih obrestnih merah, to pa je v drugih državah vodilo k povečanemu najemanju kreditov in zato hitro rastoči količini denarja v obtoku (M3). Zaradi tega so v drugih državah hitro narasle cene in plače, v Nemčiji pa so podjetja raje izkoristila nizke obresti za vračanje dolgov, kar je vplivalo tudi na nižje plače in cene v Nemčiji. Po Koojevem prepričanju so približno enak rezultat dosegle Hartzove reforme, imenovane po kadrovskem direktorju avtomobilskega giganta Volkswagen, ki je za kanclerja Gerharda Schröderja preuredil trg delovne sile. Z računalniškimi simulacijami količine denarja v obtoku in sprememb v razmerju stroškov dela v Nemčiji in drugih evrskih državah je Koo v iskanju vzrokov drugega nemškega gospodarskega čudeža prišel do razmerja 49,8 za Schröderjevo Agendo 2010 proti 50,2 za nizke obresti ECB.

Po tej definiciji nemškega uspeha bi morala v časih, ko gospodarstvo noče zapravljati, na pomoč priskočiti država: če bi Schröder lahko financiral svojo Agendo z dolgom, ECB ne bi bilo treba za spodbudo nemškega gospodarstva nižati obresti, verjame Koo. Ta trditev bo morda spet sprožila spore o vzrokih nemškega vzpona, ki jih je hotel odpraviti s svojo analizo, predstavljeno v Hongkongu na letni konferenci Inštituta za novo gospodarsko razmišljanje (INET). Nemška konservativna politika verjame, da spodbujanje gospodarske rasti z dolgovi ne prinese nič dobrega – in, seveda, INET finančno podpira tudi ameriški finančnik George Soros, ki je eden največjih kritikov nemške evrske politike.

Enako zanimivo bo nadaljevanje Koojeve zgodbe o kreditnih balonih. V prvem desetletju skupne evropske valute se je poplava poceni denarja pretakala v evropsko obrobje, zdaj, ko Evropska centralna banka vztraja pri rekordno nizkih obrestih, se vrača v Nemčijo, kjer so nekateri ekonomisti vse bolj živčni zaradi naraščanja cen nepremičnin. Se grška zgodba ponavlja na severu? Nemški sindikati pravkar zahtevajo po šestodstotno zvišanje plač in ga tudi dobivajo. Nemški sosedje jih pri tem vroče podpirajo. Visoke nemške plače zahteva tudi francoski minister za industrijo Arnaud Montebourg, podobno je pred njim še kot francoska finančna ministrica počela sedanja voditeljica Mednarodnega denarnega sklada Christine Lagarde. Nemci odgovarjajo, da druge evrske države ne bodo prav nič pridobile, če bodo njihovi proizvodi zaradi višje cene manj privlačni, prepričani so, da jim bodo posle v tem primeru prevzeli Azijci in Američani, in območje evra bo samo izgubilo zadnjega solidnega garanta svojih dolgov na mednarodnih finančnih trgih. Poudarjajo, da Francija še ni v istem položaju kot Italija ali Španija le zato, ker jo investitorji vidijo tesno povezano z Nemčijo, saj vedo, da si evropskih povezav ni mogoče predstavljati brez nemško-francoske vezi. Če bo Nemčija popustila zahtevam vlade Françoisa Hollanda in poslabšala svoj položaj na mednarodnih trgih, bo v težavah tudi Francija, verjamejo nemški komentatorji.

Kaj je za svojo gospodarsko obnovo naredila Nemčija

Čeprav se bodo prepiri o pravih ukrepih za reševanje območja evra očitno nadaljevali, bo Koojeva analiza svetovne ekonomiste morda vendarle spodbudila, da se bodo vsaj malo posvetili tudi argumentom druge strani. Če drži, se bodo morali zagovorniki nemškega varčevanja bolj posvetiti proučevanju evrske monetarne politike, ekonomisti druge strani pa bodo morali priznati, da so vsaj polovico nemškega uspeha prispevale radikalne reforme, s katerimi je kancler Schröder preprečil tedaj grozečo selitev nemške industrije na vzhod. Zato je vredno ponoviti, kaj je med letoma 2003 in 2005 v resnici naredila Nemčija, da je lahko s svojim gospodarstvom ponovno tekmovala ne le v območju evra, ampak tudi s Kitajsko, ZDA in Japonsko, kajti Agenda 2010 ni enaka ukrepom, ki jih morajo zdaj pod pritiskom IMF, ECB in EU izvajati države, ki so zaradi prevelikih dolgov odvisne od finančne pomoči.

Schröder ni le nižal stroškov dela s krajšanjem nadomestil za brezposelnost in z uvedbo vrste socialno manj zaščitenih načinov zaposlovanja, s katerimi je nazaj na trg delovne sile privabil brezposelne in socialne primere ter industriji odvzel razloge za selitev na Češko, Slovaško ali še dlje na vzhod. Socialdemokratski kancler je zelo zmanjšal tudi davke, najvišji davek na osebni dohodek s 53 odstotkov na 42 odstotkov (zdaj 45), najnižji z 19,9 odstotka na petnajst odstotkov, davek, ki ga plačujejo podjetja, so s 25 odstotkov znižali na 19. S 16 na 19 odstotkov se je sicer povečal davek na dodano vrednost, postopno pa so na 67 let podaljšali tudi pokojninsko dobo, izgube v zdravstvenem zavarovanju pa uravnotežili z doplačilom za obiske zdravnikov in drugimi ukrepi.

Pozitivno vlogo pri nemškem varčevanju so odigrali tudi sindikati. V preteklem desetletju so pokazali veliko razumevanja za reševanje gospodarskih težav in soglašali z zmernim višanjem plač, nižjim celo od rasti produktivnosti. V zameno so dobili obljubo delodajalcev, da bodo mladim omogočali pridobivanje prvih delovnih izkušenj, kar je še ena srečna posledica Schröderjeve Agende 2010. Dualni izobraževalni sistem številne mlade še med šolanjem uvaja v delo, zato ni naključje, da je tudi brezposelnost med mladimi v Nemčiji zelo nizka.

Valute lahko uspešno združujejo razvite in nerazvite

Za izkopavanje pravih lekcij evrske krize je treba skupno evropsko valuto primerjati z drugimi valutami, ki so uspešnejše združile bolj in manj razvita območja. Lahko bi rekli, da so to nalogo dobro opravljale prav vse valute sedanjega območja evra ter da jo še vedno tiste evropske, ki so ostale. Dovolj je le pogled na britanski funt, ki združuje tako različna območja, kot sta London in Yorkshire, zaradi podobnega števila prebivalstva in gospodarske moči pa je seveda še posebej zanimiva primerjava evra in dolarja. Ameriška Fed je sicer še veliko bolj aktivna pri zagotavljanju neomejene likvidnosti, a tudi ECB pod Mariom Draghijem dela »vse, kar je potrebno«, za obstoj skupne valute. Kljub temu se evro ne izvleče iz težav, dolar pa jim dobro kljubuje.

Pri tem tudi gospodarstvo ZDA pozna velika območna nihanja. Pred desetimi leti je raziskava britanskega finančnega ministrstva Združene države kot monetarna unija pokazala, da je velikansko območje ZDA delujoč dokaz, kako se lahko zemljepisno, klimatsko, industrijsko in zgodovinsko različna območja dobro razvijajo v monetarni uniji. Ne le to, po mnenju avtorjev raziskave skupna valuta pomembno povečuje makroekonomsko stabilnost in s povečevanjem trgovine in konkurence tudi mikroekonomske koristi ameriškega gospodarstva.

Evru očitajo ravno nasprotno, med članicami naj bi ustvarjal konkurenčne razlike, toda vse morda ni izgubljeno, saj je dolar potreboval 150 let, da je postal takšen, kakršen je, in tudi njegovi očetje niso imeli jasno začrtanega načrta, ampak so enako kot evrski predvsem odgovarjali na izzive, kot so se rojevali. In se še: številne raziskave ugotavljajo, da ima ameriška monetarna politika še vedno različne učinke v različnih delih ZDA, ti pa imajo še vedno različne gospodarske cikle. Fed vseeno izvaja enotno monetarno politiko. Kaj torej v ZDA dovoljuje celo majhno približevanje različno razvitih delov, vsekakor pa upiranje centrifugalnim silam, ki prizadevajo območje evra?

Ekonomisti menijo, da območju evra primanjkuje dobro delujoča bančna unija, ki bi bančne krize oddvojila od državnih proračunov in dolgov, a opozarjajo, da so tudi v ZDA omogočili ustanavljanje podružnic komercialnih bank v drugih državah šele v devetdesetih letih minulega stoletja. Ko so v preteklih letih v ZDA množično propadale banke, na pomoč ni bilo treba priskočiti oblasti posameznih dežel, ki bi se morala za to po evropskem zgledu zadolžiti, ampak so lahko najprej obračunavali v bančnem sektorju. To je še posebej koristno, saj tudi v ZDA posameznih upravnih enot ne rešujejo na zvezni ravni, kar si lahko vsakdo ogleda v kakšnem Detroitu. V britanski raziskavi celo poudarjajo, da evropske pomoči regijam na ravni EU in posameznih držav presegajo ameriške pretoke denarja k manj razvitim na ameriški zvezni ravni.

Britanska raziskava navaja vrsto avtorjev, ki menijo, da še posebej pomaga gibljivost delovne sile. McMorrow je sredi devetdesetih let ugotavljal, da višja brezposelnost v posameznih delih ZDA spodbuja nižanje plač, kar se v Nemčiji in Italiji tistega časa ni dogajalo. Blanchard in Katz sta nekaj let pred tem dokazovala, da se ameriška delovna sila v iskanju boljših pogojev dela preseljuje; v začetku devetdesetih let se je iz ene ameriške države v drugo preselilo 6,7 milijona ljudi, kar je bil poltretji odstotek prebivalstva, medtem ko se je v EU leta 2000 za takšne selitve odločilo le 0,1 odstotka ljudi.

Manjšo evropsko mobilnost v primerjavi z ZDA običajno pripisujejo množici jezikov in zavezanosti lokalnim tradicijam, v dveh desetletjih po teh raziskavah pa je tudi tu zaznati številne spremembe. Ker je angleščina »lingua franca« tudi v Evropi, je mnogim lažje preživeti prehodno obdobje do obvladanja lokalnega jezika, še posebej ker visoka ameriška brezposelnost po prepričanju nekaterih strokovnjakov dokazuje, da mobilnost ni več dovolj. Vse pomembnejša je prava izobrazba in za primerne kadre so delodajalci pripravljeni narediti vse več, tudi počakati, da se dobro naučijo jezika.

Angela Merkel: »Še vedno ustvarjamo stvari«

Lekcije ameriškega reševanja krize bodo morda še bolj pomembne, če bo, kot se bojijo v Bruslju in Berlinu, kriza zajela Francijo. Predsednik François Hollande še vedno upa, da bo v Berlinu septembra oblast prevzela socialdemokratsko-zelena koalicija in bo Nemčija bolj naklonjena skupnim varščinam za dolgove in večji domači potrošnji, a v Berlinu opozarjajo, da Hollande verjetno dela račun brez socialdemokratskega prvaka Peera Steinbrücka. Ta se prav tako kot sedanja konservativna vlada dobro spomni devetdesetih let minulega stoletja, ko so nemška podjetja v tujini investirala 150 milijard mark, Nemčija pa je privabila le za 35 milijard tujega kapitala. Slovenski znanec iz Deutsche Bank Thomas Mayer, prav tisti, ki je nedavno podvomil o govoricah o slovenskih težavah, je tedaj kot ekonomist pri Goldman Sachsu vzhodne predele Nemčije primerjal z revnim italijanskim »mezzogiornom«, katerega gospodarstvo je odvisno od prispevkov iz Rima in Bruslja ter zaznamovano z nizko rastjo.

Reforme socialdemokratskga kanclerja Gerharda Schröderja so potem dovolj znižale ceno dela v Nemčiji, pripomogla je še skupna valuta in Nemčija namesto delovnih mest spet izvaža svoje izdelke. Bo zdaj, ko se obeta nadaljevanje evrske krize, trpelo tudi nemško gospodarstvo? Drugim delom sveta vsaj Mednarodni denarni sklad napoveduje nadaljevanje rasti, čeprav se bo ta na primer na Kitajskem zmanjšala. Pri večini drugih držav se bo povečeval tudi dolg. Bomo sploh lahko empirično izmerili, kaj je najbolj zaslužno za gospodarsko rast? Padajo celo nekatere ekonomske dogme, na katerih je temeljilo tudi reševanje območja evra. Doslej je veljalo, da se meja zadolženosti, ki je ni varno prestopiti, giblje okrog 90 odstotkov bruto domačega proizvoda, zdaj pa sta morala ekonomista Kenneth Rogoff in Carmen Reinhart, ki sta jo utemeljila v knjigi Tokrat je vse drugače: osem stoletij finančnih norosti priznati sramotne metodološke in statistične napake.

Kritiki varčevanja kot princetonski profesor in Nobelov nagrajenec Paul Krugman slavijo, nemška konservativna ekonomska šola pa ugovarja. »Če je javni dolg visok, mora država dvigovati davke, ti pa zavirajo gospodarstvo, manj se investira, spodbude za ustvarjanje se zmanjšajo,« je komentiral FAZ. »Še vedno ustvarjamo stvari,« je na vprašanje, kaj je skrivnost nemškega uspeha, dejala kanclerka Angela Merkel. Ekonomska razprava 21. stoletja morda vendarle še ni končana.